Prebuja za družino, boj, usmiljenje

"Zgrešeno je zgrešeno, četudi bi bilo uzakonjeno."
Pogost napis na Family Day 30. januarja 2016 v Rimu.
(iltirreno.gelocal.it)

Ko med Rimom in Ljubljano ponikne vsaj 900.000 ljudi

Med Rimom in Ljubljano se je minulo soboto izgubilo približno 900.000 ljudi. V Rimu so jih našteli milijon, čeprav so prve informacije govorile celo o dveh milijonih, v Sloveniji „nekaj deset tisoč“. Govorimo o številu udeležencev na shodu v podporo družini in otrokovim pravicam, imenovanem Family Day, ki se je 30. januarja 2016 odvil v Rimu na Circo Massimo. Debata o številu udeležencev še ni zaključena, kot lahko preberemo v članku Tomaža Kavčiča na Domovina.je, toda zagotovo lahko rečemo, da sta STA in RTVSLO število zelo zelo oskubila. Poročala sta o „več deset tisoč“ udeležencih, kar lahko razumemo „ne več kot sto tisoč“.

Na prvi pogled smo pri vodilnih slovenskih medijih bili spet priča „neznosne lahkosti“ zdrsa v profesionalnosti. Drugi pogled razodene nekaj več, nekaj pravzaprav slabo prikritega, nekaj hudo bolečega: naši ideološko pro-LGBT usmerjeni novinarji in uredništva nikakor niso preboleli poraza na referendumu o ZZZDR 20. decembra lani. Domnevam, da ti samo bolečina lahko zamegli presojo do mere, da zbrišeš 900.000 ljudi. Težava bo, ko bo iracionalna dinamika bolečine dobila visokopolitični vzgib in bo pro-LGBT klika iz maščevalnosti menjala sestavo Ustavnega sodišča.

Dajmo na stran Slovenijo. Obiščimo...

Madrid – Pariz - Rim

Sobotni Rim je nadaljevanje velikih manifestacij v podporo družini, manifestacij, ki običajno nimajo posebnega odmeva v zahodnem laicističnim tisku, njih množičnost pa je v Evropi in crescendo. Uvod lahko ugledamo v Madridu l. 2011. Tisto leto je bilo za špansko prestolnico posebej vroče. Ulice niso in niso mirovale. Spomladi množični shod v podpori družini, maja na Puerta del Sol los indignados (prim. moj blog o vstajniškem gibanju 15-M), avgusta milijon in pol udeležencev katoliškega Svetovnega dneva mladih, potem predčasne volitve, na katerih so Zapaterovi socialisti, pristaši teorije spola, grdo izgubili. Med madridskim klerom kroži zgodba, da je idejo, da je proti vladajočim socialistom zaradi njih eksperimentiranja s teorijo spola katoličanom treba iti na ulice, lansiral voditelj mogočnega neokatehumenskega gibanja Kiko Argüello. Takratni madridski kardinal Antonio María Rouco je imel pomisleke. „Če gremo na ulice, nas mora biti veliko,“ naj bi dejal Kiku. Kiko naj bi odvrnil: „Jaz sam jih pripeljem 300.000.“ In jih tudi je.

Toda prelom, kar se množične udeležbe na uličnih manifestacijah v podporo družini tiče, se ni zgodil ne takrat v Madridu, ne to soboto v Rimu. Prelom se je zgodil v Parizu in nosi ime La Manif Pour Tous – MPT (prim. blog Francoski pospešek v boju za družino). To francosko gibanje je v zadnjih treh letih več kot enkrat na ulice privabilo po pol milijona in več Francozov. Največ 24. marca 2013, ko so našteli skoraj milijon in pol udeležencev. Jeseni l. 2014 so ankete pokazale, da se tretjina Francozov strinja s pro-družinskim sporočilom gibanja MPT, ki ga vodi Ludovine de La Rochère. Gibanje, ki se ima za akonfesionalno in apolitično, je zmoglo poleg katoličanov vključiti tudi protestantska in muslimanska združenja, kakor tudi nekaj homoseksualnih in feminističnih društev, ki ne podpirajo popolne izenačitve homoseksualne in heteroseksualne zveze.

Ludovine de La Rochère pri papežu Frančišku.
(tempi.it)

Pozor! Francija je bila in ostaja učiteljica družbenih sprememb. Nekateri v MPT vidijo največje francosko civilno-družbeno gibanje po mitičnem študentskem gibanju iz l. 1968. A glej, vrli slovenski mediji MPT-ja na svojih radarjih nimajo. Obrambni mehanizem zanikanja?

Če je francoska inačica manifestacij laična (versko nevtralna, čeprav s kristjani na čelu), je bil sobotni shod v Rimu katoliško obarvan, bolje rečeno, zelo katoliško obarvan. O sporočilu shoda v Rimu se je razpisal Blaž Karlin na Iskreni.net, zato ga ne bom ponavljal, pač pa bom na tem mestu izpostavil nekaj kočljivih točk. 

Dobrodošla prebuja, a bojevitost je lahko problem

Ob zaključku shoda je Massimo Gandolfini, voditelj manifestacije, vzkliknil: „A noi la battaglia, a Dio la vittoria!“ Po slovensko: „Nam bitka, Bogu zmaga!“ Ta bojni vzklik, ki ga pripisujejo sv. Ivani - Devici Orleanski, se je v italijanskem pro-family in pro-life gibanju pojavljal že prej.

Kdaj je tovrstna bojevitost Cerkvi potrebna in kdaj postane njen problem? Še pred sto leti je namreč bilo za katoličana nedostojno, če ne grešno, da štrajka in protestira na ulicah. Lahko se je šel geometrijsko organiziranih „katoliških shodov“, ni pa bilo prav, da bi z boljkone spontanimi demonstracijami dražil „od Boga dano“ oblast. Mimogrede: prvo „katoliško“ delavsko stavko beležimo l. 1909 v neki tovarni blizu Bergama v Lombardiji. Očividec stavke, ki se je zgodila kljub neodobravanju papeža Pija X., je bil mladi duhovnik Angelo Roncalli, ki je kasneje kot papež Janez XXIII. sprožil reformno revolucijo 2. vatikanskega koncila.

Torej, ulica – da ali ne? Boj – da ali ne? Janez Pavel II. je l. 1995 v Baltimoru (ZDA) dejal:

Včasih pričujemo za Kristusa tako, da iz neke kulture izvlečemo /drawing out of a culture/ polni pomen njenih najbolj plemenitih nagibov (…). Drugič pričujemo za Kristusa tako, da to isto kulturo izzovemo /challenging that culture/, zlasti če je napadena resnica o človeku.

Za katoličane še vedno velja, da je „ponižnost kraljica vseh kreposti“. Vendar ponižnost je lahko izgovor za našo družbeno apatičnost, ki nas pripelje, da ne storimo, kar nam nalagajo znamenja časa. Ni proti ponižnosti, ko za Kristusa pričujemo tudi na način, da se družbeno „prebudimo“ in „gor postavimo“, se pravi, da se dejavno in javno zoperstavimo kakšni kulturni ali politični mahinaciji. Med sredstva tovrstnega „izzivanja“ dominantne kulture, kot je to držo imenoval poljski papež, pa spadajo tudi od demokratične ureditve predvidene manifestacije in drugi načini civilno-družbenega pritiskanja na oblast. 

Zbuditi se. Delovati. Zmagati. Ni slučajno, da so sobotni shod na Circo Massimo zaključili z arijo Nessun dorma (Naj nihče ne spi) iz Puccinijeve opere Turandot. Arija se izteče v preslavni Vincerò! Vincerò! (Zmagal bom! Zmagal bom!).

Problem nastane, ko boj iz občasnega sredstva postane katoliška mentaliteta in se vzpostavi dojemanje Cerkve kot Ecclesia militans (vojskujoča se Cerkev). Na Slovenskem trenutno k takemu, militantnemu, dojemanju Cerkve težijo protibegunski novokrižarji, pa tudi desničarski teoretiki, denimo Bernard Brščič, o čemer se bo potrebno še razpisati. Ko se katolištvo zabarikadira in zgolj spopada, je vse manj zmožno evangelizacije oddaljenih, drugačnih, nasprotnih. Militantno katolištvo v kakšnih političnih bitkah tudi zmaga, a kratko jo lahko potegne evangelij, katerega osvobajajoča moč je namenjena vsem enako.

Papeževa smer: usmiljenje namesto spopada

Milijon ljudi na rimskem Circo Massimo in en Grande assente (Veliki odsotnež) – papež Frančišek. Njegov zagrizeni kritik Antonio Socci, ki je že napisal zelo agresivno knjigo proti papežu Frančišku (naslov knjige: Ni Frančišek), tudi tokrat ni izostal. Na svojem blogu je papeža obtožil ne samo, da ni neposredno podprl prireditve Family Day na Circo Massimo, niti telegramsko pozdravil udeležencev, temveč da jo je po svoje poskušal celo ovirati in diskreditirati.

Ne bi bilo prvič, če bi tudi tokrat katoliško pro-life gibanje pojamralo, da ga sedanji papež ne podpira dovolj. Papež Frančišek seveda podpira prizadevanja civilne družbe za družino in pravice otrok. Teorijo spola ostro obsoja. Nenazadnje je nekaj dni pred slovenskim referendumom posredoval in Slovence javno pozval, naj zaščitimo družino. Po drugi strani pa ni skrivnost, da papež Frančišek militantnih in tradicionalističnih tokov znotraj Cerkve ne mara preveč. Zakaj? Predvidevamo, da ravno zaradi logike spopada, ki jo ti krogi radi gojijo, Frančišku pa je tuja.

17. december 2015, stražarji na Trgu republike.
Protestna metoda beročih stražarjev se je najprej pojavila v Franciji znotraj gibanja La Manif Pour Tous.
(foto: Matjaž Maležič, FB stražarji)

Jezuit Antonio Spadaro, dober poznavalec papeža Frančiška, je v častitljivi reviji La Civiltà Cattolica pred kratkim zapisal, da v okviru trenutnih odnosov med islamskim in krščanskim svetom papež nikakor ne pristaja na tezo o spopadu civilizacij. Njegova diplomacija je „diplomacija usmiljenja“, njegova geopolitika „geopolitika usmiljenja“. Če Spadarovo razlago prenesemo na področje boja za družino, ki poteka znotraj zahodne civilizacije, lahko rečemo, da argentinski papež tudi ne pristaja na tezo o nujnem in kolosalnem ideološkem spopadu, v katerem bi se prihodnja desetletja izčrpavala tako ena kot druga stran. 

Spopad za družino se res odvija in smo ga deležni. Vanj se vključujmo, vendar, po paradoksu, ne z mentaliteto spopada; se pravi, ne na način, da bi evangeljsko usmiljenje – ki je enako teologija kot čustvo - izgubilo svoj primat.