Ker je političarka Alenka Bratušek
oni dan v zvezi s stanjem železnic omenjala Marijo Terezijo,
ljudskemu spominu še vedno ljubo cesarico, in ker se ista
političarka istočasno krepko bojuje za blagor javnega šolstva, ki
da ga je pred grožnjo privatnega šolstva potrebno zaščiti s
spremembo Ustave Republike
Slovenije (besedo ustava namenoma pišem z veliko), sem še enkrat vzel v roke nepogrešljivo Zgodovina
slovenskega naroda dr. Josipa Grudna. Nisem šel preverjat,
kaj je Marija Terezija imela z železnicami, vedoč, da je prva
železnica na svetu začela obratovati na Angleškem v letu 1830, se
pravi, točno 50 let po smrti Marije Terezije, pač pa sem šel
preverit zadevo okrog javnega šolstva, za katerega zagotovo vem,
da je Marija Terezija imela prste vmes.
Šolstvo za maloštevilne otroke iz
plemstva in meščanstva je obstajalo seveda že pred Marijo Terezijo
in je bilo v domeni Cerkve. Že pred Marijo Terezijo so
začele nastajati tudi šole v nekaterih redkih podeželskih krajih.
Te so imele zametek ljudskosti (beri: zametek javnega), saj so vanje
poslali kakšne zelo nadarjene otroke iz nižjih slojev. Tudi nad
temi šolami je bedela Cerkev, ki je običajno nudila osnovno
infrastrukturo in učitelje. Gruden v Zgodovini slovenskega naroda (stran 978) piše:
Do srede 18. stoletja je veljala šola za cerkveno potrebo, za katero se država navadno ni brigala.
Razsvetljena cesarica Marija Terezija pa je leta 1770 izdala odlok, da
se cerkvenim oblastem odvzame roka nad šolstvom. Tako je dejala 28.
septembra 1770:
Moja volja je bila in je ta, da so cerkovniki in učitelji, ako opravljajo oba posla hkrati, kot cerkovniki edino odvisni od duhovščine in njej podložni, šolstvo pa je in ostane državna stvar.
Josip Gruden njen odlok komentira:
S tem načelom je mahoma podržavila vesoljno šolstvo. Država je prevzela skrb za ljudsko vzgojo, seveda po načelih razsvetljenega absolutizma.
Skrb avstrijske države za ljudsko vzgojo je bila
pospremljena z aktivnim načrtovanjem te iste vzgoje. Ljudsko oz.
javno šolstvo je dobilo krila.
***
Odziv na Slovenskem ni zamujal.
Velik šolnik in organizator šolstva pri nas je bil Blaž
Kumerdej, ki je svoje študije na Dunaju zaključil leta 1773.
Bil je razsvetljenskih idej, kar pa na Avstrijskem tistega časa ni pomenilo, da je bil tudi proticerkvenih stavov. Kumerdej je
brž uvidel, da bo pomoč Cerkve pri razmahu javnega šolstva še
kako dobrodošla. Josip Gruden piše:
Kljub temu, da se je šola proglasila za državno zadevo (politicum), tudi Kumerdej ne ve za drugo sredstvo, kakor da prevzamejo povsod cerkovniki poučevanje. Duhovniki pa naj vnemajo narod za šolo in izobražujejo cerkovnike za njih šolski posel.
In res. Na slovenskem podeželju
velikokrat naletimo na naslednji vzorec ustanavljanja ljudske oz.
javne šole:
- župnija da na razpolago prostor;
- prvi učitelj je cerkovnik (mežnar)
ali organist;
- župnik podpira, neposredno v šolsko
dejavnost pa ni vpet.
Na tak način je denimo leta 1816
nastala šola na Frankolovem: pouk je stekel v mežnariji (ki stoji
še danes in služi kot veroučna učilnica (fotografija zgoraj)), učil je
organist, župnik je zadevo podpiral, ni pa imel nad njo glavne komande.
Pravzaprav se župnik in prvi frankolovski učitelj nista najbolje
razumela, a to na razvoj šole ni vplivalo. Še leta 1862, ko se na
Frankolovem gradi prva »učilna zidana« (vmes so namreč v župnijskem vrtu zgradili leseno šolo, ki pa je kmalu postala premajhna), naletimo na vzorec
izjemnega sodelovanja v trikotniku šola-ljudstvo-župnija: župnija odstopi parcelo ob cerkvi, ljudje sodelujejo pri izgradnji, precej gradbenega materiala daruje frankolovski graščak, država zadevo financira
in vodi.
Zanimiva je simbolika, ki jo prva zidana frankolovska šola skriva v sebi. Graščakov gradbeni material namreč
ni bil nič drugega kot kamni iz njegove privatne cerkvice, ki je
bila precej poškodovana še od časov francoskega pohoda v smeri
Rusije. Graščak je sklenil poškodovano cerkvico podreti,
kamne pa podariti novi šoli. Kamni torej simbolno povedo: bivša cerkev gradi ljudsko šolo, bivši fevdalni gospod pripravlja prostor ljudski izobrazbi.
***
Političarka Alenka Bratušek se s
terensko kampanjo zavzema za spremembo Ustave Republike Slovenije, da
bi javne šole bile edine 100% finančno podprte s strani države. Če
njeno zavzemanje beremo v fotografskem negativu, vidimo predvsem
bitko zoper zasebno šolstvo, zlasti zoper katoliško šolstvo.
Političarka Alenka Bratušek ni brez veze političarka, ona namreč
računa na podzavestno, se pravi, v tem primeru na antiklerikalni
refleks v delu slovenskega volilnega telesa, na refleks, ki bi ga
moralo biti toliko, da bi njeno stranko (dobesedno njeno) ob
naslednjih volitvah pomagal spraviti v parlament. Ne bom pozabil, kar
je o tem mehanizmu v kolumni Anticerkveni refleks že leta 2001 zapisal
Bernard Nežmah:
/Anticerkveni reflesk/ izhaja iz predpostavke, da je vse, kar je povezano z vero in kar ni omejeno na zasebnost vernikov, že družbeno negativno. Da se mora, skratka, družba vseskozi boriti s cerkvijo.
Vsakemu, ki se gre državne politike,
privoščim, da si izbori parlamentarni sedež, vključno Alenki
Bratušek in njenim pristašem. Vendar bi si pri tem kot kristjan,
ki si želi verskega miru in verske svobode, ter državljan, ki si želi prijetnega in uspešnega demokratičnega okolja, želel tudi upoštevanja sledečih nekaj alinej:
- naj političarka v svojem naletu ne odkriva tople vode; na območju slovenskih dežel je od 28. septembra 1770 ljudsko šolstvo precej na varnem pred cerkvenimi in privatnimi apetiti - če za apetite sploh gre;
- naj političarka pri tem ne gradi na napetostih in grožnjah, ki jih ni; pri nas zasebne šole ne ogrožajo javnih; ljudje na Slovenskem (verni in neverni, urbani in ruralni) spoštujejo javne šole, jih imajo za svoje, vedo, da so nastale zaradi njih in iz njih;
- naj političarka na tihoma in z vzvodi podzavestnega ne demonizira slovenske Katoliške cerkve, ki je ogromno storila za nastanek javnega šolstva, bila pravzaprav njen prvi suport, a je hkrati znala spoštovati avtonomijo šolstva, njen sekularni politicum, četudi je kdaj klerikalizem v betici kakšnega duhovnika tem zdravim načelom nasprotoval;
- kot dodatek: ko se že ukvarja z ljudskostjo šolstva, naj bo naša političarka inovativna in drzna; ponižno predlagam, naj prav ona (ki je sicer v evro-liberalni grupaciji, a kljub temu v nevarnosti, da pozabi, da se je zgodovina človeštva začela pred letom 1941) vstavi v program svoje stranke postavitev kipa cesarici Mariji Tereziji nekje v Ljubljani; ta habsburška gospa in mati šestnajstih otrok je nesporno ogromno dobrega naredila za slovenski narod; in to še preden so Angleži postavili prvo lokomotivo na železniški tir.
* Foto: B.C..