Sonce Petovione in izročilo o sv. Ahacu

Danes je dan, ko čakamo podelitev kresnika, včeraj pa je bil Ahacijev dan. "V špilu" za kresnika je tudi moj roman Sonce Petovione, v njem - glej, slučaj - je na str. 385 na kratko opisano mučeništvo legionarskega poveljnika sv. Ahacija (Ahaca) in tovarišev. Kot izvrševalec smrtne obsodbe v mojem romanu nastopa legionar Sibiden Damid, oče Sibidena Leontida, ki je sicer eden izmed dveh osrednjih likov romana. Damida prisilijo, da na križ pribija svoje drage sobojevnike, kar mu povzroči dosmrtno travmo. Žrtev očetove travme bo kasneje, ko se Damid upokoji in naseli v južni Italiji (Brindisi), tudi sin Leontid. Poglejmo odlomek:

Bil je mož, ki mu je bilo ime Sibiden Damid. Za časa Hadrijana je bil legionar v XV. legiji Apolonovi, nameščeni v Satali, v mestu na severovzhodnu Kapadokije; bil je borec na armenskem limesu, borec zoper v tistih časih precej popadljive in roparske Alane. Kasneje je svoja veteranska leta preživljal v sončnem Brundiziju v Apuliji. Lahko bi užival v pokojninskih sestercih in v dobičkih iz poslov z apulijskim žitom, pa ni. Furija Tisifona je hodila za njim s skledo krvi njegovih bojnih tovarišev. Ne s skledo krvi tovarišev, ki so jih prebodli Alani, temveč s skledo krvi tovarišev iz njegove stotnije, ki jih je po odredbi sodnikov in legata moral pokončati on sam, Sibiden Damid. Pokončati zato, ker so s prefektom kohorte Ahacijem na čelu častili Krista, prepovedanega boga, in se mu zahvaljevali za zmago nad divjimi Alani. Trnje na glave so nabili Ahaciju in tovarišem kristjanom ter jih križali pod goro Ararat, da so gledali njeno sneženo konico in videli angele, ki so jim od tam gori, kjer je pristala barka očeta Noeta, jadrali naproti. Prav Damida so določili za pribijanje prekletih na les prekletih, prav Damidu je kri soborcev, kri, ki je ni mogoče sprati, bolj kot drugim škropila po rokah in licih. Tudi curki tople krvi njemu najljubšega tovariša, vedrega Grka iz priefeških poljan, s katerim sta si delila kontubernijski šotor.

Še nekaj nekaj zanimivosti ob odlomku:

- 15. legija Apolonova (Apollinaris) bi lahko imela malo "slovenskega" pridiha (članek na Wikipediji). Delovala je na Donavi (vzhodno od Dunaja) in preden je šla na Vzhod, na mejo z Armenijo, bi lahko nekaj časa gnezdila tudi v Emoni - Ljubljani. Ni dokazana, da je Ahacij v resnici bil član te legije. Drži pa dvoje: 1. Ahacij je po izročilu bil križan pod goro Ararat (današnja vzhodna Turčija) za časa Hadrijana; 2. v tem času je 15. legija delovala tam blizu. Naj dodam: dokazano je, da je član 15. legije bil nek stotnik, Sibidienus Maximus po imenu, ki je v Soncu Petovione (na str. 72) omenjen kot stari oče protagonista Leontida.

- Kontubernij ima več pomenov: pomeni lahko vojaški vod osmih mož, ki so spali v istem šotoru, si skupaj kuhali, se v bitkah bojevali drug ob drugem. Rimski vojaški kontubernij je navdihnil skavtsko metodo, kjer imamo šest do osem najstnikov, ki tvorijo vod s šotorom in svojo kuhinjo. Kontubernij v rimskem svetu lahko pomeni tudi obliko zakonskega življenja, ki je primerljiv današnjemu "skupnemu gospodinjstvu" ali "življenju na koruzi".

- Tisifona  je v grški mitologiji ena izmed erinij (rimsko: furij), ženskih demonov krivde. Tisifona je "specializirana" za krvne delikte.

- Izročilo o poveljniku Ahaciju za zgodovinarje predstavlja uganko o delovanju kristjanov v rimski vojski. Če izročilo drži, pomeni, da so kristjani že zelo zgodaj (prva polovica 2. stoletja) vstopali v profesionalno rimsko vojsko. Da bi vsaj na Vzhodu temu lahko bilo tako, nakazujejo pričevanja o kristjanih v 12. legiji Fulminati, ki je imela sedež v Kapadokiji, kar je prav tako v današnji vzhodni Turčiji. 12. legija Fulminata, ki je ob koncu 2. stoletja nekaj časa delovala v Panoniji, dobi v mojem romanu pomembno mesto.

- Ker je 22. junija 1593, na dan sv. Ahaca, slovensko-hrvaška vojska v odločilni bitki pri Sisku premagala Turke, se je od takrat čaščenje sv. Ahaca v naših deželah zelo okrepilo.

   

podružnična cerkev sv. Ahaca v Stopčah v župniji Šentjur (sentjur.si)

Romani, ki jih berem

Te dni, ko čakamo na kresnika 2020, me radi vprašajo, kaj od romanov berem in kaj sem bral, ko sem pisal Sonce Petovione. Ponavadi odgovarjam fragmentarno, zato naj strnem na tem mestu.

Tik pred pisanjem in med samim pisanjem Sonca Petovione sem bral bolj povesti kot romane, bolj klasiko kot moderniteto. Kriterij je bil brati, kar govori o antiki na naših tleh. Tako sem najprej še enkrat predelal Pod svobodnim soncem (1907) od Frana S. Finžgarja, nato V Sibilinem vetru (1968) od Alojza Rebule; zlasti natančno slednjega, saj je postavljen v drugo polovico drugega stoletja, tako kot Sonce Petovione, glavni junak romana pa izhaja iz Panonije in za nekaj časa živi v Petovioni. Vmes sem prebral povest cistercijanca Branka Petauerja Puščavska vrtnica (2017), ki je postavljena v tretje stoletje, a na vzhod Rimskega cesarstva. Nisem mogel mimo antičnega korpusa Ivana Sivca: še preden so mi muze zapovedale pisati o prvih kristjanih v Petovioni (na antičnem Ptuju), sem prebral roman Atila, bič božji (2014).

Ti so bile v celoti prebrane knjige. Med pisanjem lastnega romana pa bereš tudi na »posvetovalni« način, se pravi, ne od prve do zadnje strani, pač pa sekvence, ki te zanimajo in ki ti lahko nekoliko pomagajo. Tako sem prebral kar nekaj »rekonstrukcijskih« odlomkov iz Sivčevega romana Usodna emonska lepotica (2014); enako nekaj odlomkov – onih, ki se nanašajo na Petoviono, Lotodos (danes Stranice) in Celejo – iz romana Janka Modra Vladar Samo (2004), ki je postavljen na prehod med antiko in srednjim vekom. Da bi se lažje uravnal na opisovanje domačega kraja, sem skoraj v celoti prebral roman duhovnika Metoda Turnška In hrumela je Drava (1955), ki govori o nacistični okupaciji Ptuja in preganjanju slovenstva. »Konsultacijsko« sem odpiral še nekaj drugih romanov, ki sem jih imel pri roki, recimo, tudi Noriško kraljestvo: Beli panter (2014) od Janeza Janše, pa srbski roman Veliki rat (2012) od Aleksandra Gatalice; slednji, Gatalica, mi je na primer pomagal, da se nisem ustrašil vnesti močnega fantastičnega prizora (poglavje o furijah, demonih krivde) v sicer realistično Sonce Petovione.

Od tujih avtorjev prednjači Jesús Sánchez Adalid, andaluzijski pisatelj in duhovnik, letnik 1962, mojster španskega zgodovinskega romana, katerega dve knjigi sem prebral med svojim sobotnim letom v Madridu. Mislim, da je ravno Adalidov vzor na dolgi rok prispeval, da sem se tudi sam podal v pisanje. Prvič, ker mi je pokazal, da se duhovništvo in pisanje romana lahko tudi danes srečata; drugič, ker me je poučil, da lahko duhovnik piše »nenavijaško«, se pravi, v primeru njegovih opisovanj srednjeveške Španije, z enako pisateljsko empatijo do kristjanov, muslimanov in o Judov; tretjič, ker mi je dal vedeti, da obstajajo določena polja človeškega (verstva, religioznost, teološke drže, …), ki jih duhovnik vendarle lažje opisuje kot kak drug pisatelj. Naslednji, ki ga moram omeniti, je Simone Sarasso, letnik 1978, Italijan, in njegov Invictus (2012), biografski roman o rimskem cesarju Konstantinu. Tudi to delo je pustilo pečat.

Nominacija Sonca Petovione za kresnika 2020 oz. uvrstitev med pet finalistov, me je spravila v rahlo neugoden položaj. Moje ime je postavila na knjižno polico, na kateri piše »sodobni slovenski roman«, sam pa sodobnemu slovenskemu romanu ne sledim z ustrezno pozornostjo in strastjo. Ker nisem »sin Usode«, ki bi rekel, »tako pač je, kaj morem«, sem po nominaciji zavihal rokave (beri: očistil očala) in se podal na literarno potovanje. Pokarantenski čas je bil na župniji še vedno dokaj miren, zato sem najprej prebral dva kresnika za nazaj, ki sem ju imel itak v načrtu (Drago Jančar: In ljubezen tudi, Bronja Žakelj: Belo se pere na devetdeset). Po razglasitvi finalistov sem oddrvel v knjigarno, kupil štiri so-nominirane romane, jih prebral, kot sicer berem romane – s svinčnikom v roki, podčrtujoč umetelne stavke, redke besede, močne misli. Naj jih naštejem po vrstnem redu branja: Veronika Simoniti: Ivana pred morjem, Suzana Tratnik: Norhavs na vrhu hriba, Sebastijan Pregelj: V Elvisovi sobi, Jiři Kočica: Izvirnik.

Za poletje sem si od »modernih« pustil dva romana, ki ju imam v svoji knjižnici, a sem ju doslej zgolj prelistal: Feri Lainšček: Ki jo je megla prinesla (1993), Mojca Kumerdej: Kronosova žetev (2016). Ko bo vročina, bo čas tudi za »ptujski futurizem«, če tako rečem; to je, za 69 : ne prav kratka zgodovina prihodnosti najstarejšega slovenskega mesta (2019), ki ga je spisal moj prijatelj, nekoč sovaščan, Samo M. Strelec in katerega branje sem prekinil zaradi direndaja s kresnikom, ter za Nebotičnik Mitra (2011) Zdenka Kodriča.

Goltač in onesnaževalec ter spomin na modro nebo

Ararat iz Armenije 

Prišel je neviden virus in sodček nafte v ZDA je vsaj za nekaj časa bil vreden nič. Mogočni proizvodno-porabniški stroj se je ustavil. Letala so ostala na tleh, ceste so opustele, po predmestjih smo videli sprehajati se divje živali, priobalne vode so se same po sebi očistile, nebo je bilo spet deviško modro, ljudje so se učili sami pridelovati kvas in peči kruh.

Človek, ki ga sicer skrbi prihodnost planeta, se vpraša, če ne bi bilo dobro, da bi tako ostalo. Kaj če bi občutno zmanjšali porabo nafte? Kaj če bi ustavili proizvodno-porabniški stroj, ki je postal sam sebi namen? Kaj če bi odrekli poslušnost Mamonu, bogu-denarju, in se posvetili drobnim in skromnim veseljem v naši okolici? Kaj če bi sesuli mit o nujnosti gospodarske rasti, kateremu smo vsi – levi in desni, verni in neverni, temnopolti in belopolti – enako pokorni?

Kaj že uči francoski ekonomist Serge Latouche? Kaj papež Frančišek v okrožnici o varovanju stvarstva Laudato si' (Hvaljen, moj Gospod)?

Latouche je znan kot ideolog padca gospodarske rasti (degrowth theory). Njegov nauk je preprost: za dobro človeštva in planeta ustavimo hiperprodukcijsko divjanje, nehajmo ekonomski uspeh meriti zgolj z gospodarsko rastjo, naučimo se »živeti bolje z manj«. Zdajšnji model nas namreč uči živeti z veliko, z nepotrebnim in z viški. Viški (goltanje) in gore smeti (onesnaževanje) niso stranski produkt tega modela, temveč tvorijo njegovo jedro. V intervjuju za španski časopis El País je Latouche med drugim povedal: 

Eden glavnih problemov našega ekonomskega modela so viški. Trgovski center odvrže 20% hrane, ostalih 20% odvržejo gospodinjstva. Rok trajanja je eden izmed motorjev moderne družbe. Vse je programirano, da traja kratko, da bi se potem kupovalo več in več.

Kakor je imela Partija svoj oddelek za propagando, ima proizvodno-porabniški stroj reklame. Teh je danes toliko, da so ustvarile medije, ki ne živijo od bralcev, poslušalcev in gledalcev, ampak živijo od reklam (primer: komercialne televizije). Reklame so zadolžene, da ljudi psihično preparirajo, da v zdajšnji model verjamejo in iz njega ne znajo izstopiti.

Serge Latouche, katerega knjiga Preživeti razvoj je prevedena tudi v slovenščino, vidi enega prvih korakov za nov model v obnovi ekološkega kmetijstva. Več ljudi bi se moralo vrniti k domači zemlji, meni, saj je absurdno, »da jogurt do nas potuje 9000 km«. Z vrnitvijo k zemlji bi se odprla delovna mesta, ljudje bi bili bolj povezani, jedli bi boljšo hrano, manj bi onesnaževali.

Podobno vizijo nam razpira tudi papež Frančišek v okrožnici o varovanju stvarstva. S tem, da za razliko od Latoucha, močno poudari, da ekološkega in socialnega obrata ne bo mogoče izvesti brez duhovne revolucije. Papež opozarja, da je sedanji model produkcije viškov in kulture odmetavanja tesno povezan z duhovno praznino, tipično za našo dobo. Človek je goltač in onesnaževalec, ker je izgubil notranji kompas. Ne moremo se iti vrnitve k skromnosti in reševanja ekoloških problemov, če istočasno ne rešujemo problema duhovne praznine.

Da bi nas koronavirus v korenini spremenil, ni videti. Goltač in onesnaževalec v nas komaj čaka, da nafta prevzame začasno ji odvzeti prestol ter da se proizvodno-porabniški stroj spravi nazaj na prejšnje obrate. Zgleda, da globalni ekonomski sistem ta hip nima alternative, ki bi ga lahko izpodrinila, ne da bi poškodovala demokracijo. Greta Thunberg je simbol želje po obratu, je pa tudi prikaz trhlosti vodilnih zeleno-socialnih ideologij. Slednje so večinoma ustvarjene v udobnih meščanskih laboratorijih. Na zunaj se razpečujejo kot alternativa, globoko spodaj znajo biti tiha kolaboracija.

A ne bodimo črnogledi. Goltač in onesnaževalec je bil v času koronavirusa opomnjen. Spomin na modro nebo bo v njem ostal. Karantenska izkušnja, da je malo lahko tudi več in da je poljana za domačo sosesko lahko enako lepa kot Maldivi, ne bo povsem pozabljena.

papež Frančišek / Serge Latouche (Wikipedia)

* Besedilo je bilo najprej objavljeno kot uvodnik v reviji Ognjišče, junij 2020. Foto na vrhu: Branko Cestnik, gora Ararat, maj 2019.

Mesojedci, a šele od Noeta naprej

Ob zadnjem zapisu sem opazil, da je kar nekaj zanimanja za vprašanje krščanskega pojmovanja živali in s tem povezanega vprašanja vegetarijanstva. Pobrskal sem po svojem arhivu in našel tekst na to temo, ki sem ga konec leta 2007 objavil v Družini na mladinskih straneh kot odgovor na vprašanje, kakšna je razlika med človekom in živaljo in zakaj ljudje smemo jesti živalsko meso. Tematika je vse bolj zanimiva tudi v tem našem času post-humanizma, ki teži k izravnavi človeka in živali. Tekst iz 2007 sem opremil z mednaslovi in mu dodal celotne svetopisemske citate. Zgoraj je fotografija 900 let starega mozaika iz bazilike sv. Klementa v Rimu; križ in okolica sta "poseljena" s pticami.

***

Človek je več kot žival

Živali razvijajo določene psihološke procese, vendar zato še nimajo duše, kot jo razumemo pri človeku. Živali - zlasti tiste, ki jim pravimo “pametne” (konj, pes, delfin, šimpanz,...) - pomnijo, čustvujejo, se učijo in razvijajo določeno taktiko, da bi prišle do hrane in preživele. Vendar so ti procesi po razsežnosti in kakovosti neprimerljivi s človeškimi. Tako je že po evolucijski razlagi. 

Sveto pismo razliko med živaljo in človekom poudari in pojasni. V Genezi beremo:

Gospod Bog je iz zemeljskega prahu izoblikoval človeka, v njegove nosnice je dahnil življenjski dih in tako je človek postal živa duša. (1 Mz 2,7)

Medtem ko Bog ustvarja vesolje in  živali z besedo, človeka ustvari z besedo in s svojim dihom. Božji dih človeka naredi “živo dušo”. Te “božje” duše živali nimajo. V živalih je odtis Stvarnika, so lepe in na svoj način pojejo hvalnico stvarstva, nimajo pa tiste “podobnosti  in sličnosti” s Stvarnikom, ki odlikuje človeka. Tudi ko človek umsko popolnoma opeša (npr. Alzheimerjeva bolezen) in je morda v vegetativnem stanju, bo še vedno neskončno več kot najpametnejša žival. Saj od Boga dani življenjski dih človeka neprestano in ne glede na zunanje okoliščine povzdiguje nad stvarstvo. Človek je namreč “le malo nižji od Boga”: 

Ko gledam nebo, delo tvojih prstov, luno in zvezde, ki si jih utrdil: Kaj je človek, da se ga spominjaš, sin človekov, da ga obiskuješ? Naredil si ga malo nižjega od Boga, s slavo in častjo si ga ovenčal. Dal si mu oblast nad deli svojih rok, vse si položil pod njegove noge ... (Ps 8,4-7)

Ker živali nimajo duše, tudi nimajo posmrtnega življenja. Žival je del minljivega stvarstva, medtem ko je življenjski dih, ki ga je Stvarnik dal človeku, naša nesmrtna duša. Po Kristusovem posredovanju je ta duša tudi dejansko zmožna večno živeti v bližini Boga.

Da človek sme in mora gospodariti z živalmi, prav tako piše na začetku Svetega pisma. Adamu in Evi je naročeno:

»Gospodujta ribam v morju in pticam na nebu ter vsem živalim, ki se gibljejo po zemlji.« (1 Mz 1,28)

Pa vendar sta Adam in Eva bila vegetarijanca

Ni pa povsem jasno, če sme človek žival tudi jesti in jo v ta namen pokončati. Glede hrane Stvarnik namreč naroča, naj ljudje in živina jedo zelenje:

Bog je rekel: »Glejta, dajem vama vse zelenje s semenom, ki raste po vsej zemlji, in vse sadno drevje, katerega sadje nosi seme. Naj vama bo v hrano. Vsem živalim na zemlji, vsem pticam na nebu, vsemu, kar se giblje po zemlji in ima v sebi življenje, dajem v živež vse zelene rastline.« (1 Mz 1,29-30)

Prva priporočila glede prehrane so torej vegetarijanska. Slednje z veseljem citirajo nekateri sodobni vegetarijanci (denimo, Christian Vegetarian Association), ki pravijo, da mesojedosti ni v božjem načrtu. To, da človek za svojo prehrano ubije žival, je  posledica izvirnega greha, menijo. Ob tem citirajo še Izaija, ki napoveduje dobo miru, za katero bo prav tako značilen vegetarijanski način prehranjevanja. 

Volk bo prebival z jagnjetom in panter bo ležal s kozličem. Teliček in levič se bosta skupaj redila, majhen deček ju bo poganjal. Krava in medvedka se bosta skupaj pasli, njuni mladiči bodo skupaj ležali in lev bo jedel slamo kakor govedo. Dojenček se bo igral nad gadjo luknjo in odstavljeni bo iztezal svojo roko v modrasjo odprtino. Ne bodo škodovali ne uničevali na vsej moji sveti gori, kajti dežela bo polna Gospodovega spoznanja, kakor vode pokrivajo morsko globino. (Iz 11,6-9)

Biblično pra-vegetarijanstvo kot simbol idealnega (rajskega) stanja

Kako si razlagati vegetarijansko usmeritev na prvih straneh Svetega pisma? Te strani opisujejo idealno harmonijo na zemlji, ki je prepredena z navzočnostjo Boga. V opis take harmonije seveda ne spadajo kakršnekoli oblike agresivnosti, ubijanja, škodovanja. Čeprav se v teoriji evolucije učimo, da je evolucija bila klanje in neusmiljena bitka za preživetje, Sveto pismo govori o prvotni naravi kot nebeško harmonični in umirjeni. 

Razlog za tako govorico oz. za poudarjanje rajskega vegetarijanstva je torej teološki. Sveto pismo tudi skozi sliko narave in živali hoče prikazati stanje človeka pred izvirnim grehom.

Od časa Noeta imamo dovoljenje za uživanje mesa

Ker smo v polju simbolne govorice, iz prvih strani Svetega pisma ne moremo na vrat na nos zaključiti, da je ubijanje živali za potrebe prehranjevanja greh. Povrh za časa Noeta človeštvo dobi nedvoumno dovoljenje, da sme jesti živalsko meso: 

»Vse živali zemlje in vse ptice neba naj se vas bojijo in trepetajo pred vami. Tudi vse, kar se giblje po zemlji, in vse ribe morja, vse to bodi v vaši oblasti. Vse, kar se giblje in živi, naj vam bo za živež, tudi vse zelene rastline vam dajem.« (1 Mz 9,2-3)

V skladu s svetopisemskim izročilom vegetarijanstvo vendarle ostaja kot znamenje pokore, očiščevanja in nenasilja. Večina kristjanov se tega znamenja poslužuje občasno, ob zapovedanem postu, nekateri, na primer kartuzijani, pa redno. 

Proto-religioznost pri živalih?

Eden izmed tujih internetnih portalov, ki ga rad pogledam in z njega kaj preberem, je španski poljudnoznanstveni Tendencias 21 (https://www.tendencias21.net/). Po vsebini je še najbolj podoben naši reviji Življenje in tehnika, s to razliko, da se redno ukvarja tudi z vprašanji religij in religioznosti. O tovrstnih temah ne piše toliko s teološkega in veroizpovednega vidika, kot z vidika družboslovja in naravoslovja.

Pred kratkim me je nagovoril članek oz. vprašanje, za katerega še nisem slišal, da bi ga kdo iz krščanskega miselnega kroga tako zastavil: Najdemo indice duhovnosti tudi onstran homo sapiensa? Lahko govorimo o nekakšni proto-religioznosti pri živalih? (link)

Avtor članka je Federico Gómez Costa, profesor religiologije, specialist za medverski dialog, ki poučuje na katoliških visokih šolah v Valencii in Barceloni. Ker je članek zanimiv, ga bom za tiste, ki ne berete špansko, povzel.

***

Načeloma velja, da je človek edino živo bitje sposobno duhovnega izkustva. Podobno kot velja, da je edino sposobno umetnosti, tehničnega razvoja in znanosti. Duhovno izkustvo in religioznost sta se skozi zgodovino človeštva spreminjali, tako da nam je mogoče razločevati med primitivnimi oblikami religioznosti ter kompleksnimi, med prvobitnimi in spontanimi ter intelektualno in estetsko obdelanimi. Ko opazujemo najbolj prvobitno in enostavno religioznost homo sapiensa, samo po sebi pride do vprašanja: Je takšne oblike, vsaj v kakšnem bežnem elementu, zmožno tudi kakšno drugo živo bitje? Lahko celo govorimo o proto-religioznih elementih pri živalih? (Gr. πρῶτος = prvi, pred drugimi, prejšnji)

Da bi kar prvega nenavadnega in inteligentnega obnašanja neke živali ne imeli za proto-religiozno, Gómez Costa uvaja dva kriterija:
- izkustvo/zavest o končnosti: npr. ko se živo bitje »zaveda« lastne omejenosti in smrtnosti;  
- izkustvo/zavest o neskončnosti: npr. ko se živo bitje »zaveda« preseganja/nadaljevanja samega sebe v potomstvu, v čredi, v kozmosu.

Avtor nato našteje pet manifestacij proto-religioznega v živih bitjih onstran homo sapiensa:

1. Homo neandertalensis, neandertalec, je bil sposoben uporabljati domišljijo in se estetsko izražati, kar dokazujejo poslikave v nekaterih iberijskih jamah. Pomnimo: simbolika je osnova religioznega jezika.

2. Elementi prosocialno naravnanega etičnega obnašanja pri nekaterih sesalcih (sloni, volkovi, opice, delfini,...). Mišljena je sposobnost za sodelovanje in za delitev dobrin. Ko se je neko bitje sposobno žrtvovati za drugo bitje, pomeni, da se je sposobno poistovetiti z drugim bitjem. Pomnimo: čutenje drugega kot uvod v čutenje Drugega.

3. Zavest o končnosti pri višje razvitih živalih, kot so sloni, opice, delfini, orke, kiti, vrani. To zavest razberemo iz njihove zmožnosti za žalovanje ob smrti drugega.

4. Določena obrednost ob smrti drugega oz. elementi pogreba. Te elemente najdemo pri neandertalcih, pa tudi pri nekaterih opicah (ko očistijo truplo mrtvega sodruga in ostanejo več ur ob njem, ne da bi uživale hrano) ter slonih (ko skupinsko žalujejo ob truplu in ko se po migraciji čez leto dni vrnejo na kraj smrti sodruga).

5. Nekateri sesalci (tudi psi in mačke) ter nekatere ptice znajo namenoma poiskati opojno substanco in jo zaužiti, kar kaže na željo po spremembi zavesti oz. po nekakšnem preseganju končnega.


* Foto: B.C..