Papeštvo kot skrajno nasprotje demonskega spiritualizma

Fabrice Hadjadj
francoski filozof
rojen judovskim staršem l. 1971 v Tuniziji

V Franciji, bolj natančno, v Parizu se vsake toliko časa zgodi, da kakšen ateist vstopi v cerkev iz radovednosti in po petih minutah pride ven kristjan. Paul Claudel je stopil v notredamsko katedralo, slišal petje deškega zbora, kot sv. Pavel na poti v Damask „padel s konja“, prišel ven kristjan. Claudel je nato postal eden največjih krščanskih književnikov prejšnjega stoletja. André Frossard je stopil v neko majhno pariško cerkvico, v kateri je molil njegov prijatelj. V njej je bilo izpostavljeno Najsvetejše. Slišal je besede „obstaja drugo življenje, obstaja drugi svet“, „padel s konja“, prišel ven kristjan. V zrelih letih je filozof Frossard postal prijatelj papeža Janeza Pavla II.. Med zadnjimi iz francoskih dežel, bolj natančno, pariških ulic, ki ga je Milost napadla iz zasede, je Fabrice Hadjadj, filozof, judovskih korenin, arabskega priimka, človek, ki mu je šlo na živce že to, da je kdo v njegovi navzočnosti izustil besedo „Bog“. L. 1998 je stopil v cerkev Saint-Séverin v centru Pariza, pogledal na veliki križ, vse mu je postalo jasno, prišel ven kristjan.

Spreobrnjenci so veliki dar Cerkvi. Spreobrnjenje je osebno, doživeto. Pogosto vidijo več, si upajo več, zmorejo drugačno govorico. Včasih jim „kristjani od rojstva“ zato ne zaupajo in komaj čakajo, da naredijo kakšno neumnost, da potem lahko zavijajo z očmi: „Saj smo vedeli. Konvertit!“ Fabrice Hadjadj je hitro pokazal, da bo svojo ljubezen do filozofije in jezika razvil v pravcato karizmo. L. 2006 je tako za svoj esej o smrti že prejel prestižno Veliko katoliško nagrado za književnost. V slovenščini pa smo lani pri založbi Družina dobili fajno bukvo: Vera demonov ali preseženi ateizem.

V teh dneh, ko je v Rimu „sede vacante“, ko vsi razmišljamo o velikem dejanju Benedikta XVI. in pričakujemo, kdo bo novi papež, se seveda sprašujemo o smislu in poslanstvu papeštva. Pojavlja se težnja, da bi papeštvo popolnoma desakralizirali, da bi torej papež bil le moralni in praktični verski voditelj brez posebnega nadnaravnega pridiha. Na drugi strani so zmedeni in potrti oni, ki v papeštvu hočejo videli dotik nebes in zemlje, popolno in brezhibno platonsko odslikavo ideje Očeta. Benediktov odstop je zanje kar hud udarec. Naj nam iz zagate pomaga nekdo, ki je bil rojen v Tuniziji, je judovske krvi in je kristjan.

Na kratko: Hadjadj meni, da papeštvo potrebujemo, ker je nadaljevanje Učlovečenja. Nadaljevanje tiste logike, ko človeško meso, človeška roka, oči, beseda udejanjajo Boga med nami. To se dogaja pri vsakem podeljevanju zakramenta, to je tudi intimni smisel papeštva, četudi, seveda, slednje kot tako ni zakrament. Hudiču gre papež strašno na živce. Pa ne zaradi moči, ki jo ima papež nad več kot milijardo ljudi, temveč ker tak položaj pripada bornemu človeškemu bitju, mesu. Bog se zanaša na meso, ki ga demon do konca prezira. Učlovečenje kot največja bolečina demonov.

Podajam celotni Hadjadjov odlomek:

Popolni model sporazumevanja najdemo v zakramentih. V njih je posredovano tisto največje. Ta komunikacija pa vedno teče v telesni bližini, v fizičnem stiku. Duhovnik tako potopi človeka v krstno vodo, položi roke na njegovo glavo, da mu izroči moč Svetega Duha, Kristusa položi v čeljust, da ga ta prežveči, dušo osvobodi groze, ki jo obseda, ko pusti, da pred njim poklekne skesan človek ... V zakramentih gre vedno za medsebojno navzočnost teles. Nemogoče se je spovedati po MSN-ju ali prejeti obhajilo po webcamu. Najvišji Božji darovi zahtevajo posredovanje minljivega telesa. In bolj kot na daljavo, brez obraza in brez srečanja z bližnjim, milost oživi, ko je podarjena iz rok rejenega župnika.

Demona je tega groza. Pri Grignionu Monfortskem smo videli, da ga je na neki način bolj strah Marije kot samega Boga, ker je zanj bolj žaljivo, da ga premaga mlado dekle kot Vsemogočni. Kako mora biti šele, ko ga premaga ne le bitje iz mesa in krvi, ampak nekdo, ki še brezmadežen ni, ki je čisto navaden grešnik, ubogi duhovnik, ki izgovarja svoje obrazce in po katerem Bog posreduje svojo milost? Hudič ne zdrži več. Ta kost se mu zatakne v grlu. Duhovništvo čez vse sovraži. Ta Božja moč, ki ga odžene prek telesa, ki mu ne bi dal prebite pare, to je nekaj strašnega! Njega, angela, ki ne pozna teže telesa, ki ne pozna kozmičnih omejitev časa in prostora, premaga majhen, star in trebušast gospod v cerkvi v Bogi vasi pri Šentvidu ob 18h 47. Ne more se več poigravati z našo domišljijo o neki nevidni in oddaljeni milosti, ki bi si jo lahko takoj prilastili. Ne more nam več vzbujati sanj o vzvišeni mistiki, ki bi ji bilo pod častjo, da se spusti nad našega vsakdanjega bližnjega.

S tem se dotikamo tudi vprašanja papeštva. Mnogi so v njem videli hudičevo delo, ki sprevrača evangeljskega duha. Pravoslavni so obsojali cezaropapizem, Luter je papeža označil za antikrista itn. Res da Jezusovi potrditvi Petrovega prvenstva takoj sledi Za menoj, Satan! Če se demon čuti ponižanega pred duhovništvom, ni čudno, da se najraje znaša prav nad duhovniki in jih ima za priljubljene tarče svoje ljubezni. Takoj, ko eden od njih napreduje po apostolski lestvici, z užitkom plane nadenj. S kakšno zagrizenostjo se bo torej spravil šele nad papeža, da bi v njem vzbudil željo po oblasti in aparatu. A če bi ostali samo pri tej možni zlorabi, bi popolnoma spregledali tisto stvar, ki jo želi Bog. Ta stvar je papeška ustanova, ki skrajno nasprotuje demonskemu spiritualizmu, ker je skrajna posledica Učlovečenja. Čistemu nečistemu duhu bi nadvse ugajalo, da bi krščanstvo bilo le zaporedje idealnih dogem, telo nauka brez otipljivega telesa. Seveda je telo demonu lahko igrišče za namigovanja, vendar če je to telo kraj Božjega sijaja, ga to kar najbolj potre. Prav to se zgodi tako s papežem kot z mučencem. Papež je Kristusov namestnik, zato krščanstvo ni ideologija, temveč živo učiteljstvo. Njegovi verniki se ne zbirajo le okrog velikodušnih idej, temveč okrog enkratnosti bližnjega iz mesa in krvi, s svojim značilnim obrazom, svojim poljskim, nemškim ali celo črnskim izvorom. S človekom, ki se sooča z bolečimi dogodki zgodovine, ki ima svoje manije, zaradi katerih nam je mogoče zoprn in ga morda zaradi njih tako zlahka karikiramo, ki pa nam vendar preprečujejo, da bi lebdeli v neki abstraktni praznini, in nam zapovedujejo, da se odnos do evangelija udejanja skozi konkretno sinovsko ljubezen do tega možica v belem. Če ga primerjamo z Božjim veličastvom, je en velik revež, vendar vzor za vse nas reveže in otipljivo znamenje Besede, ki je postala eden izmed nas.

Fabrice Hadjadj: Vera demonov ali preseženi ateizem (Družina 2012), odlomek je iz poglavja: Borna sredstva za dosego najvišjih bogastev.

Joseph Ratzinger in Hans Küng

Tübingen: legenda o rdečem športnem avtu in starem koleslju

Med 2. vatikanskim koncilom je v ospredje prišla nova generacija teologov, med katere štejemo dva odlična mlada profesorja, ki sta poučevala v starem univerzitetnem središču Tübingen: prvi je bil Joseph Ratzinger, drugi Hans Küng. Ravno zgodba teh dveh je, v grobem kakopak, paradigmatična zgodba teologije zadnjih desetletij.

Joseph Ratzinger konec šestdesetih

Legenda pravi, da se je Ratzinger po Tübingenu prevažal s kolesom (mož tudi ni naredil izpita za avto), mimo njega pa je tu in tam pridrvela rdeča Alfa Romeo Giulia, športni avto, s kolegom Küngom za volanom. Legenda pravi, da se je na ulicah Tübingena v drugi polovici šestdesetih dogajala cerkveno-teološka drama visoke napetosti. Avtomobilist je kolesarju pokazal, s čim in kako hitro se svet danes prevaža, kolesar je avtomobilistu sporočal, da se počasi in na star način tudi daleč pride.

Pred kratkim so novinarji vprašali Künga (intervju v španskem dnevniku El Mundo, 23.2.2013), koliko je resnice o rdeči Alfi in starem koleslju. Küng se je zasmejal in potrdil, da sta takrat on in Ratzinger resda uporabljala to dvoje prevoznih sredstev, ampak da se na podlagi takratnih prehitevanj ne da delati nekih strašno globokih zaključkov. Usodno da je bilo l. 1968, pove Küng, ko je Ratzinger opazoval dinamiko študentskih demonstracij. Takrat se mu je t.i. napredna teološka smer začela zdeti sumljiva. V njej je videl izgubo globine. Tudi med njima je bilo vedno več razdalje.

Nadaljevanje poznamo. Kolesar Ratzinger je l. 1977 postal münchenski nadškof, l. 1981 prefekt Kongregacije za nauk vere; šoferju Küngu je Vatikan l. 1979 odvzel „missio canonica“, se pravi, licenco za poučevanje katoliškega nauka. Ukrep proti Küngu je bil sprožen deloma tudi zato, ker je v knjigi „Unfehlbar? – Eine Anfrage“ (Nezmotljiv? Vprašanje.) postavil pod vprašaj dogmo o papeški nezmotljivosti. No, igra se tu ne konča. L. 2005 je za nezmotljivega papeža izvoljen nihče drug kot Küngov sopotnik, tekmec, kolega, idejni nasprotnik, ali karkoli sta si že bila, Ratzinger.

Vatikan kot „tovarna teologije“

Vekoslav Grmič, slovenski protagonist
pokoncilske teološke drame

Pomnim predavanje pri Svetem rešnjem telesu na Taboru v Mariboru (verjetno l. 1984), ko je Vekoslav Grmič kakšnim 200 poslušalcem dejal: „Janez Pavel II. vlada s trdo roko. Palica, s katero tolče po teologih, pa je Ratzinger.“ Dvojec Karol Wojtyła kot papež Janez Pavel II. in Joseph Ratzinger kot varuh katoliške pravovernosti je namreč v osemdesetih odločno vzel v roke vajeti teološkega voza. Že prej je bilo več močnih spopadov med Kongregacijo in teologi, denimo, z velikim Edwardom Schillebeeckxom. S prihodom Ratzingerja v stavbo bivšega Svetega oficija pa je najbolj odmevala obsodba teologije osvoboditve. Znotraj le-te pa drama brazilskega teologa Leonarda Boffa.

Boffova zgodba je, podobno kot Küngova, zanimiva tudi po osebni plati (o čemer pripoveduje Boff v svežem intervjuju). V šestdesetih in potem spet v sedemdesetih je študiral v Nemčiji. Ratzinger je bral njegovo doktorsko disertacijo, poznala sta se osebno, sodelovala pri znameniti reviji „Concilium“, včasih po kosilu šla skupaj na sprehod. L. 1984 pa tale prizor: Boff klican v Rim na zagovor zaradi knjige „Cerkev: karizma in moč“ (l. 1986 izšla tudi – oh, kako pomenljivo! - v slovenščini pri še socialistični založbi Obzorja); Boff v prostorih bivšega Svetega oficija kot obdolženec, kot sodnik pa njegov včerajšnji sosprehajalec Ratzinger.

Proti koncu devetdesetih je završalo. Teologi so podpisovali protestne izjave, ki so obtoževale Vatikan kratenja svobode teološkega raziskovanja. „Vstajniki“ so menili, da Vatikan grobo posega v prostor teologije in da sam sebe spreminja v „tovarno teologije“. V smislu, da je produkcija papeških in drugih vatikanskih teoloških besedil postala preobilna, preveč avtoritarna, preveč dušeča za „ne-rimsko“ teologijo. Kmalu si nihče več ne bo upal misliti drugače, kot misli papež. Kmalu bomo v teoloških tekstih citirali le še papeža. Protestirali so tudi proti metodam vohljanja in zasliševanja. Bernhard Häring, verjetno največji moralni teolog prejšnjega stoletja, je, na primer, v začetku devetdesetih dejal, da je bolj trpel, ko ga je preiskoval Sveti oficij, kot takrat, ko so ga v ječo vrgli nacisti.

Krčevita obramba vere

Toda Vatikan je za discipliniranje teologov imel svoje razloge, za katerimi je nemško dosledni kardinal Ratzinger trdno stal. Prvi je bil, da smo v pokoncilski Cerkvi dejansko prišli blizu tega, da bi določene teologije skrčile krščansko vero na humanizem, na politično akcijo, na družbeno koristno duhovnost. Nevarno je bilo zbliževanje krščanstva in marksizma, saj bi krščanstvo v taki spregi zagotovo izgubilo samo sebe. Drugi razlog je prihajal s področij (zlasti iz Azije), kjer se je Cerkev srečuje z velikimi in ukoreninjenimi religioznimi sistemi. Tu je katoliško teologijo zanašalo v smeri pretiranega poveličevanja verskega pluralizma. Seveda, spet na škodo krščanstva. Če so vse religije več ali manj enake, če si v vseh enako odrešen, kaj je potem sploh še vloga Jezusa Kristusa? Spomnimo se vatikanskih obsodb Anthonya de Mella in Jacquesa Dupuisa.

Kaj je bilo v igri? Bodisi pri teologih osvoboditve bodisi pri teologih verskega pluralizma je bila v igri nevarnost zanikanja bistva krščanstva: zanikati Jezusovo Božjo naravo, oporekati enkratnosti njegovega Odrešenja, relativizirati vlogo Kristusove Cerkve. Mislim, da bo čas pokazal, da je Ratzinger opravil veliko delo obrambe vere. Ker je utrdil razmajano stavbo katoliške dogmatike, seveda ni pričakovati, da ga bodo dediči Razsvetljenstva, marksizma in freudizma imeli za pozitivnega junaka. A podpreti velja tudi teologe, ki jih je rimska „tovarna teologije“ v tem dramatičnem času potisnila na rob oz. jih poskušala spremeniti v zgolj poštarje me Vatikanom in ljudstvom. Kot da je karizma teologa le ta, da zna fajn razložiti, kaj je rekel papež!

Najlepše v tej napeti zgodbi je, da ni prišlo do razkola. Brazilski škof in strastni zagovornik teologije osvoboditve Pedro Casaldaliga je menda že papežu Pavlu VI. dejal, da naj se ne boji razkola s strani „levice“, bolj nevarno da je, da se bo odcepil kdo na „desni“. Kar se je l. 1988 tudi zgodilo, ko je ultrakonservativni škof Marcel Lefebvre na svojo pest posvetil štiri nove škofe in se izločil iz vezi edinosti z rimskim škofom. Skratka, cerkvena "levica" si za razliko od Lefebvra ni domišljala, da ima vso resnico na svoji strani in da se zato lahko razglasi za edino pristno Cerkev.

Epilog legende o rdečem športnem avtu in starem koleslju

Mediji so seveda v polemikah med teologi in Vatikanom bili praviloma na strani teologa. Slikali so ga kot nekakšnega pogumnega in romantičnega upornika proti temačni inkviziciji, ki naj bi jo poosebljal prav Ratzinger. Slednjemu so nadeli vzdevke kot „Panzerkardinal“ in „Božji rotvajler“. V vsem tem času tudi Hans Küng ni držal jezika za zobmi. Vatikan kot „srednjeveški dvor“ in Ratzingerjev vlogo v njem je neusmiljeno kritiziral. Biti slišan mu seveda ni bilo težko. V družbi je imel dokaj udobni status cerkvenega disidenta in vrata v medijske hiše temu primerno na stežaj odprta.

Hans Küng danes

 Ko je Joseph Ratzinger bil izvoljen za papeža, so progresisti vzrojili. Ko so se kasneje v vatikanskih obredih začele kazati tridentinske forme, Benedikt XVI. pa si je začel nadevati nekatere kose oblačil, ki jih papeži že dolgo niso uporabljali, so dobili potrditev, da je Ratzinger vedno bil in vedno bo konservativec. Toda med njim in Küngom je v tem času prišlo do zbližanja. Poleti 2005 sta se v Castel Gandolfu štiri ure pogovarjala, kasneje pa si izmenjala nekaj pisem. Küngova knjiga o zgodovini Cerkve pa je že prej tudi v Vatikanu dobila visoko oceno, tako visoko, da je vznemirila nekatere „zelo“ pravoverne kroge, ki so začeli vpiti, češ a zdaj pa Apostolski sedež popušča heretiku!

Nov položaj v odnosu Küng – Ratzinger je nastal 11. februarja letos. O papeževem odstopu Küng pravi: „Odstop vrednoti papeško figuro na način, ki še ga ne moremo povsem razumeti. Pred katoličane, pred vsakega direktno in posebej, postavlja absolutno nov izziv.“ Prizna, da ga je papež sicer prijetno a popolnoma presenetil; prizna, da niti on, pisec debelih knjig o krščanstvu in velik kritik rimske paradigme, ne ve, kaj vse bo papežev odstop potegnil za seboj. Želi pa si, da bi Benedikt XVI. zapustil Rim, prišel živeti v rodno Nemčijo in da bi z njim še kdaj kakšno rekel.

Kolesar s starim kolesljem je v velikem finišu prehitel avtomobilista v rdečem športnem avtu.

Alfa Romeo Giulia letnik 1964

Kako je s šesto in sedmo?

Papež kot „mučenec“ v kuriji

V italijanskem tedniku Panorama so dva dni po papeževem odstopu na naslovnico postavili lik odhajajočega papeža, spodaj pa napisali „La resa“ (vdaja). Postavili so hudo tezo: rimska kurija je krivec odstopa. Papež je ni mogel obvladovati. Ko je 17. decembra 2012 dobil na mizo zaupno poročilo o lobijih in interesih v kuriji, naj bi dokončno sprejel odločitev o odstopu oz. o „vdaji“ pred premočnimi nasprotniki.

Vemo, da bi se tudi brez Panorame vprašanje kurije prej ali slej odprlo. Vedno je tako. Ko je papež star, ko umira, ko umre, javnost opazuje njegovo neposredno okolico in se sprašuje: Kaj pravzaprav delajo kurijski kardinali? Kdo ima največ vpliva? Kdo pelje vodo na svoj mlin? V primeru papeževega odstopa pa, kot vidimo in je razumljivo, je ta radovednost toliko večja. Zakaj je v resnici odstopil? Ga je kdo prisilil? Kdo od najbližjih sodelavcev je kriv za njegovo izčrpanost?

Teza o Benediktu XVI. kot tihem „mučencu“ sredi kurije je dobila krila in ne pojenja. Z mastnimi časopisnimi naslovi se kuriji na vse pretege poskuša nadeti vlogo negativca. Črno-belo slikanje razmer pa je vedno lažno. To je razvidno že iz tega, da se v medijih izpostavljajo tisti pojavi v kuriji, ki so resda sumljivi in moralno sporni, malo pa se izpostavlja, kako se je v kuriji sami vsa ta leta bojevalo proti notranji korupciji. Kardinali Julián Herranz, Jozef Tomko in Salvatore De Giorgi po papeževem naročilu, kot nekakšni trije vitezi, namreč že nekaj časa vodijo preiskovalno komisijo, imenujmo jo, „za čiščenje kurije“. No, o njihovem delu vemo bore malo tudi zato, ker so zavezani popolni molčečnosti. Malo vemo o papeževem odločnem obračunu z Marcialom Macielem, mogočnim ustanoviteljem Kristusovih legionarjev obtoženim spolnih zlorab. Že takrat je menda neki zelo vplivni mož v kuriji dejal, da se bo ta obračun papežu „maščeval“.

Šesta: Ne nečistuj! Sedma: Ne kradi!

Kateri so potemtakem domnevni črni madeži znotraj vatikanske kurije? Tu ni treba veliko domišljije. Tudi iz domačih razmer vemo, da ko v neki skupnosti (v podjetju, ustanovi, politiki, župniji,....) nastane zelo zapleten in zarot polni položaj; položaj molkov, manipulacij, hudobnih podtikanj; položaj, ko vsi drsimo le navzdol, ker si nismo zmožni pogledati v oči... je običajno v ozadju dvoje: ali spolnost ali denar, oz. oboje hkrati. Nekdo je v intimnem razmerju z nekom, s katerim ne bi smel biti. Nekdo jemlje ali razmetava denar, ki ga ne bi smel.

Po desno usmerjeni Panorami je bila levo usmerjena La Repubblica tisti italijanski medij, ki je (21. februarja) prst obtožbe spet odločno usmeril v kurijo. 17. decembra 2012 naj bi papež od treh omenjenih kardinalov dobil na mizo zaupnih 300 strani poročila o lobijih, med katerimi izstopa homoseksualni, trdi novinarka Concita De Gregorio v članku „Seks, kariera in izsiljevanje vzrok za odstop Benedikta XVI.“. Bilo je prvič, pravi, da se je vpričo papeža izreklo, da v Vatikanu in bližnjih ustanovah deluje močna mreža homoseksualcev. Pokazalo naj bi se mu to mrežo povezav, čutnih seans, interesov, spopadov, izsiljevanj; mrežo z imeni in priimki.

De Gregorijeva citira neimenovanega prelata iz Vatikana, ki o vsebini skrivnostnih tristotih straneh pravi: „Vse se vrti okrog nespoštovanja šeste in sedme zapovedi.“ Če je torej prvi trn vezan na šesto zapoved, na spolne nečednosti, je drugi trn vezan na sedmo: Ne kradi! O finančnih nepravilnostih v vatikanski banki IOR in drugih ustanovah se je veliko pisalo že za časa afere Vatileaks. Zdaj se slika samo izčiščuje. 17. decembra naj bi bil papež zgolj dodatno zaprepaden in potrt zaradi podrobnosti in imen, ki se pojavljajo v poročilu častitljivih "treh vitezov".

Tako potrt, da je dokončno sklenil odstopiti?

Se je papež vdal? Je sprožil spomladansko čiščenje? Reforma kurije?

Do papeža najbolj oster komentar, ki sem ga v tem času zasledil, je komentar, ki ga je za Panoramo spisal Marco Ventura. V kolumni „Muke Benedikta XVI., poraženega“ opozarja, da Dante Alighieri papeža Celestina V., ki je l. 1294 odstopil, v svoji Božanski komediji ni postavil v nebesa, temveč v predpeklenski krog, kjer so „ignavi“. To so bojazljivci, neodločneži, tisti, ki ne ukrepajo, ko je za to čas. Po Venturi bi papež moral obračunati s prepotetnimi kardinali in kurijo, a „namesto da bi udaril s kladivom nezmotljive oblasti, je raje odstopil“.

Glas Venture je več ali manj osamljen. Velikanska večina komentatorjev in intelektualcev, takšne ali drugačne ideologije ali vere, izraža solidarnost in simpatijo do samo-odstopljenega Benedikta XVI.. Gane te, ko bereš, denimo, tudi na Zahodu zapaženo papežu naklonjeno izjavo Svetovnega bošnjaškega kongresa s prvopodpisanim reis ulemo Mustafo Cerićem. 

Ni jih malo, ki prav v papeževem odstopu vidijo močan „udarec kladiva“ po nepravilnostih, ki so se nakopičile za leoninskim obzidjem. Šokantni odstop je po eni strani dvignil preprogo, da vsi vidimo smeti pod njo, po drugi pa na stežaj odprl vrata novim ljudem in novim idejam, ki jih bo s seboj prinesel novi papež. Odstop kot nenadni in silno učinkoviti protinapad, konklave kot spomladansko čiščenje? Bomo videli.

Orel nad hribi blizu Madrida.
Vabilo h gledanju z višine.
Foto: 9. februar 2013

Zlasti katoličani iz bolj progresističnih vrst po papeževem odstopu na glas zahtevajo reformo kurije. V sedanjem stanju vidijo globlje strukturne probleme. Kurija je zanje zadnji absolutistični dvor, ki bi ga bilo nujno preseči, posodobiti v izvirnem duhu 2. vatikanskega koncila. Tega mnenja je tudi brazilski upokojeni škof, pesnik in klaretinec Pedro Casaldaliga. Iz svojega skrivališča (kjer je na varnem pred skrajnodesničarskimi vodi smrti, ki mu strežejo po življenju) je te dni v svet poslal pesem, ki začenja takole: „Zapusti kurijo, Peter, / razgradi sinedrij in obzidje, / ukaži, naj se prečiste filakterije zamenjajo / za besedo, živo in drhtečo.“

Več kot le drevo

Na tem blogu sem že zapisal: „Mislim, da bo pri prihodnjem konklavu največja 'hermenevtična nevarnost' tisto novinarsko poročanje, ki bo celotno zgodbo skrčilo zgolj na boj proti korupciji in zlorabam v Cerkvi“. V času konklava od nas hudič hoče točno to: da bi se fanatično in čistunsko zagledali v en problem, v eno krhko drevo, spregledali pa cel gozd. Prepričan sem, da ni glavni problem svetovne Cerkve žlehtni del rimske kurije, kot ni glavni problem slovenske Cerkve mariborski finančni zlom. Ne bomo mižali pred temi zgodbami (in v ta namen sem se potrudil s tem zapisom), a zaradi preventive in kurative moramo videti, kaj je zadaj njih: čar moči in oblasti, polovičarska teologija, infantilna in nekritična pripadnost mnogih izmed nas, šibka vera, votla molitev.

P.S.: Te dni sem začel obiskovati predavanja na madridskem Teološkem inštitutu za redovniško življenje. Glavnina vpisanih so mlade sestre iz Afrike, Azije in Latinske Amerike. Smeh, žar v očeh, prihodnost, duhovna disciplina in sproščenost obenem. Tudi to pomlad, morda predvsem njo, moramo videti, ko razmišljamo o materi Cerkvi.

PO „NOVINARSKEM“ KONCILU „NOVINARSKI“ KONKLAVE?

Prostor v mestu Viterbo, kjer se je l. 1270 prvič zgodilo, da so ljudje kardinale,
ki se niso zmogli zmeniti, kdo bo novi papež, zaklenili s ključem (lat. CUM CLAVE)
v dvorano in jih pravzaprav z arestom prisilili, da so izvolili papeža.
foto: annuciviterbo.it

V četrtek, 14. februarja, se je papež Benedikt XVI., rimski škof, poslovil od svoje duhovščine. Rimskim duhovnikom je govoril 40 minut, ne da bi enkrat samkrat pogledal v za to priložnost pripravljeno besedilo. Papež se je spominjal svoje udeležbe na 2. vatikanskem koncilu ter podal „močno“ sodbo o tistih letih. Po papežu sta se namreč zgodila dva koncila: 1. koncil koncilskih očetov; 2. koncil svetovnih medijev. Koncila sta se drug od drugega bistveno razlikovala. „Koncil medijev je bil skoraj stvarnost zase. In svet je koncil zaznaval preko njega, preko medijev.“

Ljudstvo, vključno s katoliškim, je torej 2. vatikanski koncil predvsem spoznavalo preko novinarjev. In kje je problem „novinarskega koncila“? Papež je jasen:

„Koncil novinarjev se seveda ni zgodil znotraj vere, temveč znotraj današnjih medijskih kategorij, se pravi, zunaj vere, z drugačno hermenevtiko. To je bila politična hermenevtika. Za medije je koncil bil politični spopad, boj za oblast med različnimi tokovi znotraj Cerkve. Razumljivo je, da se mediji zavzamejo za tisto stran, ki bolj ustreza njihovemu svetu. (…) Obstajalo je trojno vprašanje. Oblast papeža, ki jo potem prenesemo na oblast škofov in na oblast vseh, na suverenost ljudstva. Seveda so mediji mediji to stran odobravali, promovirali, favorizirali. Podobno pri liturgiji: ni jih zanimala liturgija kot dejanje vere, temveč kot nekaj, preko česa so stvari bolj razumljive, kot nekaj, kar je dejavnost skupnosti, nekaj profanega. (…) Podobno je bilo tudi pri vprašanju Svetega pisma: Sveto pismo je knjiga, zgodovinska knjiga, in obravnavati jo je treba na zgodovinski način.“

Kateri koncil je bil močnejši? Papež zaključi:

„Vemo, da je medijski koncil bil vsem dostopen. Bil je prevladujoč, učinkovit, in povzročil je toliko nesreč, toliko problemov, toliko bede: zaprta semenišča in samostani, banalizirana liturgija,... Pravi koncil je imel težave, da se konkretizira in uresniči. Virtualni koncil je bil močnejši od realnega koncila.“

„Vatikanist“ Sandro Magister (L'Espresso, La Repubblica) meni, da je papež zanalašč govoril o dveh koncilih. Lekcija zgodovine služi kot lekcija za danes. Katoličanom papež na ta način sporoča, na kaj naj bodo pozorni v naslednjem mesecu, ko se bo dogajal silno pomembni konklave. Mediji bodo poročali znotraj svoje hermenevtike (razlage), ki ne bo hermenevtika vere. Konklave bodo stlačili v svoje kategorije, politične kategorije, ki pa niso kategorije Kristusove Cerkve. Katoličani naj se zato izognejo prevelikemu vplivu medijev.

Mediji kakopak imajo vso pravico poročati na svoj način in uporabljati sociološko in politološko govorico tudi, ko pišejo o religiji. Povrh tega, je novinarska objektivnost ideal, zorni kot pa je stvarnost. Ustanovitelj La Repubblice, karizmatični Eugenio Scalfari, je nekoč dejal: „Največ kar lahko kot novinar naredim je, da povem s katerega zornega kota pišem.“ Kakovost zornega kota neka medijska hiša lahko izboljša z visokim etičnim pragom in z čim bolj izobraženim kadrom. Italijanski „vatikanisti“, na primer, poskušajo zato poznati osnove teologije in večinoma so katoličani. Njihovo poročanje o konklavu bo zagotovo širše in globlje kot, recimo, poročanje slovenskih novinarjev.

Mislim, da bo pri prihodnjem konklavu največja „hermenevtična nevarnost“ tisto novinarsko poročanje, ki bo celotno zgodbo skrčilo zgolj na boj proti korupciji in zlorabam v Cerkvi, skratka, ki bo izvolitev novega papeža prikazovalo predvsem in zgolj kot boj med silami, ki hočejo odpraviti korupcijo znotraj Cerkve, in onimi, ki branijo sedanje stanje in položaje. Glede na to, kako mediji v zadnjih dneh izpostavljajo rimsko kurijo in iščejo med kurijskimi kardinali tiste, ki bi jim podelili vlogo negativcev, se mi zdi, da se zadeve že sučejo v smeri tovrstne „virtualnosti“ oz. medijske konstrukcije konklava. Korupcija je trenutno glavna notranjepolitična tema mnogih zahodnih demokracij in ljudstvo je željno „očiščujočih“ zgodb. Sodobna pop-kultura pa Vatikan v filmih in romanih itak prikazuje kot tempeljsko skrivnostno intrigantsko gnezdo.

Konklave je dejanje Cerkve. Tu se ne srečajo samo kardinali z natančno nalogo, da poiščejo novega papeža. Tu se srečajo molitve milijarde katoličanov, takšne in drugačne teologije, takšne in drugačne izkušnje vere, cerkveni porazi in zmage zadnjih deset let,.... in, seveda, tudi zahteva po čiščenju in reformi, vključno po reformi rimske kurije, če je treba. Novinarski konklave se bo neizogibno zgodil a bo le del pravega konklava. Ta bo nekaj večjega, bo "znotraj vere" in nekaj, pri čemer lahko sodeluje vsak. Ne rečemo za okras, da papeža izvoli Sveti Duh.

Kaj je leta 1995 povedal (domnevni) udbovec*

Domnevam, da sem leta 1995 poslušal izpoved človeka, ki je delal v SDV oz. v Udbi. Sogovornik je razkril kakšno zanimivost o zalezovanju duhovnikov in namignil na marsikaj, kar spada pod varnostno-obveščevalno področje, a kljub temu pravim, da domnevam. Kajti nikoli, ne prej ne kasneje, mi ni odkrito dejal, da je za časa komunistične Jugoslavije delal v zloglasni tajni službi.
Bil sem sredi svojih novomašnih in ponovitvenomašnih slavij tisto poletje.

Prikolesarim mimo gospoda X in ta me povabi na kozarček v bližnji bife, pred katerim je ob tisti uri dneva rado parkiranih več traktorjev kot avtomobilov. Pravi, da je slišal o moji novi maši in da mi čestita, saj da je bila menda fantastična. Po analizi novomašnega dogajanja gospod X pripoveduje o svojem otroštvu, o odnosu do Cerkve in vere. Slovenska povojna zgodba, ki potrdi, kar že vemo, da so namreč mnogi politkomisarji in udbovci, s tistimi domnevnimi vred, otroci katolištva. V dobrem in slabem.
Med besedami gospoda X jih je bilo nekaj, ki jim takrat nisem dajal posebne teže in sem potreboval polnih 16 let, da se mi je povsem odprlo, kaj je hotel povedati. Ko je pomenkovanje naneslo na politiko in samostojno Slovenijo, je poudaril: »Narobe smo začeli. V bankah je problem. Najprej bi morali privatizirati banke.«
Nisem razumel, zakaj bi bile banke problem. Tako velik problem, da lahko nekdo postavi tezo, da smo zaradi njih narobe zastavili našo ljubo demokracijo. Ampak gospod X ni bil kdorkoli. Pred seboj sem imel človeka, ki »ve« in za katerega sem že, preden sem prikolesaril tod mimo, domneval, da je bila nekaj let pred tem njegova služba buljiti v rentgensko sliko narodovega telesa, videti ozadja, jih nadzirati, ustvarjati.

»Kradejo, to je to!«

Leto zatem sem imel čast govoriti z mojim vzornikom iz nemirnih gimnazijskih let, ko sem poslušal pank in v obup spravljal vse range dobronamernih vzgojiteljev. Z Igorjem Vidmarjem. Bilo je na nekem poročnem slavju na Gorenjskem. Tam so bili tudi člani skupine Laibach, Peter Mlakar, ki se mi je hudomušno predstavil kot »slovenski Satan«, nevestina žlahta s prleškega podeželja, nekaj prijateljev s Ptuja. Ne vem, ali je danes v Sloveniji še mogoče, da se kje ob skupni mizi zbere tako raznolika druščina. Tudi zato, ker je malo porok.
Igorju Vidmarju sem se predstavil kot bivši vojaški kadet, bivši roker, drugače pa v Rimu formirani katoliški duhovnik. Možu je bil moj kurikulum najbrž zanimiv. Pogovor pa o muziki, Cerkvi in, kako da ne, politiki. Vidmar je podal diagnozo slovenske politike. »Kradejo,« je dejal. Pričakoval sem več. Vidmar, namreč! On pa: »Kradejo, to je to.«
Pomislil sem, da guru slovenske alter scene bržčas pretirava. Za kaj takega, da bi vsi politiki in gospodarstveniki kradli, ni dokazov. Razen če, in tu sem se spomnil namigov gospoda X, kraja v slovenskem primeru pomeni kaj več kot le nočni pohod do sosedovega kokošnjaka. Kaj če je Vidmar – ali po poti preverjenih informacij ali po intuiciji, tega ne vem – prepoznal prevladujoči politično-ekonomski problem ter mu dal preprosto in srhljivo ime »kraja«?
Leta 1999 v novorevijaškem zborniku Sproščena Slovenija berem članek sociologa Franeta Adama z naslovom Ambivalentnost in neznosna lahkost tranzicije. Med drugim piše o obnovljenem kulturnem boju med klerikalno in levičarsko elito in kako tak boj nima drugega izhoda kot slabitev Cerkve. Adam povzame: »Klerikalni tabor ne ve, da mu kulturni boj škodi, liberalni pa ve, da mu koristi.« Še bolj zanimiva je teza, da je kulturni boj v službi ekonomskega spopada v ozadju. Levica obvlada gospodarsko-finančni sistem in ne bo pustila, da se neka nova elita, ojačana zaradi denacionalizacije, priplazi k osrednjemu in največjemu koritu – državnemu.
Ali je potemtakem boj med partizani in domobranci krma za čustva in domišljijo ljudi, medtem ko se prave zadeve dogajajo tam, kjer so denarji? Spet sem se spomnil gospoda X. Kaj je hotel povedati, je bilo zdaj bolj jasno. Osrednji vir moči elite, ki izhaja iz socializma, ni v medijih, kot radi jamramo, in ne v avtoriteti partizanskih očakov, pač pa v obvladovanju nacionalnih finančnih zalog. Leta 2001 sem na Nikodemovih večerih predaval o kulturnem boju. Gnan od teh razsvetljenj sem dejal: »Zamislite si trg. Na trgu boksarski ring. Boksata rdeči in črni. Vsi reflektorji in vse kamere so usmerjene na ring. Silna množica, silno navijanje. Nedaleč vstran pa visoka temna stavba banke. V njej poteka rop. Ljudje, ki ropajo, so isti, ki so sklicali boksarski dvoboj. To je Slovenija.«
Jeseni leta 2011 sociolog Urban Vehovar spregovori v Financah, v kolumni Povest o rojstvu pošasti, o posebnem slovenskem preživetvenem modelu, ki je nastal leta 1945 in ki je pravzaprav hibrid sociale in fevdalizma. Nam v pogubo ga vzdržujemo vse do danes. Vzdržujemo ga z vzporednim poslovnim modelom, ki ga je razvila partija, izpopolnila pa Udba. Na Primorskem učeči sociolog ta sistem imenuje »zver« in »pošast«. Kakor vsaka pošast ima tudi ta srce: včeraj je to bila Ljubljanska banka, danes je to NLB. Model je, čeprav oznanjan kot »nacionalni interes«, globoko neliberalen, nerazvojen, skratka zapisan krizi. »Pošasti moramo iztrgati srce,« udari Vehovar. »Z drugimi besedami, nujni sta privatizacija NLB in njenih dvojčkov ter privatizacija podjetij v družbeni lasti. Druge rešitve ni.«

Krovni način obvladovanja družbe

Efatá! Odpri se! Vehovar piše o tem, kar mi je ob kozarčku ali dveh tistega vročega poletja leta 1995, ko je na moji novi maši zaradi sončne pripeke omedlelo osem ljudi, govoril gospod X. Ponavljam: »Narobe smo začeli. V bankah je problem. Najprej bi morali privatizirati banke.« Gospod X mi ni govoril o priložnostni korupciji v bankah, niti ne o ne najbolj optimalnem bančnem sistemu, ki naj bi ga imeli, ker ne zmoremo boljšega. V simpatičnem traktor-baru mi je govoril o krovnem načinu za obvladovanje družbe. Opozoril me je, da je ta način prenesen v demokracijo, nadaljevan v demokraciji, in da je to narobe.
Roka, ki reže kruh, oblikuje tudi misel. To je partija vedela. Zato je najprej »zamrznila« pištolo, nato bič in prešla h kruhu. Pošast si je nadela opravo kmečke matere. Dokler bo rezala kruh, se pravi, usmerjala bančništvo in gospodarstvo, bo vladala. Celo v razmerah, ko bo prišla demokracija in kdaj v parlamentu ne bo imela večine na svoji strani, bo vladala. Hudo ji bo, kadar bo tudi njej zmanjkalo kruha. To se lahko zgodi in se zdaj dogaja ali zaradi splošne gospodarske krize ali ker je taka pošast v tržnem gospodarstvu sama po sebi tujek ali zaradi raka na njenih notranjih organih. O tem raku sem že bil leta 1996 poučen na nekem prijetnem poročnem pikniku z eno samo kratko besedo »kradejo«.
Da je po letu 2000 zver spustila v bližino svojega srca cerkvene ekonome in krščanske poslovneže, ne pomeni, da je nehala biti zver. Le cerkveni pol je odigral vlogo, ki mu je bila dodeljena v scenariju B. Ker scenarij A, ki je predvideval popolni poraz klerikalcev, ni šel skozi, je zver sprožila scenarij B, prepoznala lakoto v očeh nasprotnika, ga pritisnila k sebi, mu odrezala velik kos kruha.
Gospod X je zdaj že pokojni. Vem za krivico iz njegovega otroštva, ki so mu jo povzročili predstavniki Cerkve. Ne vem za konkretne krivice, ki jih je (morda) on povzročil dobrim ljudem in sami Cerkvi v času komunizma in Udbe. Da je bil plemenit človek, kar za glavnino njegovih (domnevnih) tovarišev ne bom rekel, razkriva stavek: »Narobe smo začeli.« Priznal je, da ni prav, da bi se v demokraciji delalo, kot se je delalo v diktaturi. Z drugimi besedami, gospodarstvo ne sme več služiti za nadziranje in vodenje svobodnih ljudi. Ni vredno človeka, da bi mislil tako, kot narekuje roka, ki mu reže kruh.


* Objavljeno v Družini, 17.2.2013, foto: s spleta.

Vatikanisti

"Oltretevere", slovensko "onstran Tibere", je v italijanskem časopisnem
jeziku izraz, s katerim označujejo Vatikan oz. njegov vpliv na italijansko
politiko in javno življenje. Vatikan namreč leži na desni strani Tibere (na sliki),
zgradbe italijanskih oblasti, kot parlament, vladna in predsedniška palača pa  na levi.
foto: wallpapers.brothersoft.com

Tako imenovane „vatikaniste“, specializirane novinarje in komentatorje o zadevah Vatikana in Cerkve, je izumila Italija. Gotovo je italijanski tisk v primerjavi z drugim tudi najbolj kompetenten, da piše, ne bom rekel o Cerkvi, temveč o Vatikanu, rimski kuriji, papeštvu. Samo v Italiji namreč obstaja vsakodnevno in intenzivno soočenje javnosti z velikim „političnim insiderjem“, z nadvse pomembnim igralcem „onstran Tibere“, z neizogibno in ves čas aktivno prižnico, ki ji pravimo Vatikan. Samo v Rimu se ti lahko zgodi, da na poti med letališčem in centrom mesta s taksistom, na njegovo pobudo, debatiraš o zadnji papeževi okrožnici.

Nekateri med italijanskimi vatikanisti so postali prave novinarske zvezde. Spomnim se dveh imen izpred 20 let: že pokojni Domenico Del Rio in blogersko še danes dejavni Luigi Accattoli. Oba sta dokazala, da če hočeš dobro pisati o Cerkvi, jo moraš dobro poznati; če jo hočeš dobro poznati, je najbolje, da si njen dober član; če si njen član in četudi moliš za cerkvene predstojnike, nikoli ne smeš niti za milimeter popustiti, ko gre za novinarsko profesionalnost. Accattoli, denimo, vsak dan pred jedjo moli, a še vedno pravi zase, da je „cinični novinar“. Znana je prigoda iz l. 1985, ko je Vatikan Domenicu Del Riu prepovedal vstop na papeško letalo (na katerem poleg papeža običajno potujejo tudi novinarji, ki ga spremljajo v tujino), ker je pred tem očital Janezu Pavlu II., češ da se gre triumfalizma. Nekaj vzporednic z Del Riom, katerega predavanje sem nekoč poslušal, bi morda našel pri razvpitem slovenskem novinarju Dejanu Karbi. Slednjega je dejansko škoda, da svojih talentov in znanj ni mogel razviti drugače in drugod, kot jih je.

Da bodo Italijani še dolgo najboljši vatikanisti, smo videli usodnega 11. februarja 2013 kmalu po 11. uri. Italijanka, izkušena veteranka Giovanna Chirri (tiskovna agencija Ansa), je bila tista, ki je edina od navzočih novinarjev vedela latinsko, hipoma razumela tektonskost dogodka ter prva stresla ves svet z novico o papeževem odstopu. Pomnimo, da je bil italijanski tednik L'Espresso tisti, ki je - kljub temu, da v Sloveniji na lokalno Cerkev preži v zasedi cel bataljon novinarjev – prvi razkril finančni zlom mariborske nadškofije. Novinar Emiliano Fittipaldi, ki je članek o "zlomu bibličnih razsežnosti" podpisal, je, kot se za dobrega vatikanista spodobi, po prepričanju katoličan.

Slovenci kakšnega velikega vatikanista nimamo. Imamo sicer precej duhovnikov, ki poznajo Rim in Vatikan. Nekateri tam živijo in delajo. A duhovnik ni isto kot novinar. Njegovo poročanje iz Rima, čeprav pristno in bogato, ne more nadomestiti laičnega "vatikanističnega" poročanja. Če bi živela v Rimu - tako je moje mnenje, ki sem si ga ustvaril na podlagi nekaterih njenih komentarjev v Večeru - bi se v kakovostno vatikanistko lahko razvila Vanesa Čokl.

V naslednjih dneh bomo na Slovenskem odvisni od dveh kanalov. Prvega tvorita RTV SLO in Delo, drugega tednik Družina in Radio Ognjišče. Pri prvem se bojim, da bo poročanje in komentiranje pretežno sociološko, brez nujnega teološkega uvida, in da se bo zato izteklo v neskončno površnost; pri drugem kanalu se bojim, da bo precej olepševalnega gledanja in poskusov, da bi se izognili izjemni dramatičnosti dogodka.

Zato tisti ki znate svetovne jezike, ne da bi preskočili oba domača kanala, poiščite dobre „vatikanistične“ portale, po možnosti italijanske, stisnite Ctrl+D pri kakšnem malo bolj konzervativnem, stisnite nato Ctrl+D pri kakšnem malo bolj reformističnem, in vstopite v dialektiko interpretacij. Ne bo vam žal. Vašo poznavanje Cerkve bo zraslo. Če ste katoličani, boste kdaj zelo jezni, drugič pa strašno veseli in ponosni, da ste del tega neponovljivega „Božjega živ-žava“.

48 ur po papeževem odstopu

Znameniti pogled na Vatikan skozi ključavnico sedeža
 Malteškega viteškega  reda na griču Aventino.
Lepi spomini! Na Aventinu sem l. 1988 začel svojo skavtsko pot.
Foto: turismoroma.it

Danes dopoldan mi je nekaj odpadlo in sem imel čas na raznih portalih prebirati komentarje o papeževem odstopu. Dva dni po dogodku se je meglica razkadila in vidimo nekatere zanimive linije. Trije „vroči“ primeri:

1. Vatikanska linija že umirja žogo in poudarja, da je odstop bil pripravljen že dolgo. S tem manevrom poskuša, da bi javnost odstop čim manj povezovala s stanjem v kuriji, torej, da bi se čim manj spraševala, koliko je rimska kurija sama prispevala k papeževi izčrpanosti. V kuriji pa menda vlada rahla panika. Mnogi se bojijo sprememb in že pripravljajo preživetvene strategije ob morebitnem vpadu novih idej in ljudi, ki jih bo s seboj pripeljal novi papež. L. 2005 je kardinal Ratzinger dejal, da je treba Cerkev očistiti od znotraj. Bo strah pred "metlo" pogojeval marčevski konklave? O tem ugledni Corriere dellaSera.

2. Progresisti si že lastijo papežev odstop. Razumejo ga kot zmago reformističnih idej, se pravi, zavzemanja za Cerkev, ki je „Božje ljudstvo“ ne pa kasarna z poveličevano in nedotakljivo hierarhijo. Lotevajo se tudi teme papeštva. Je papeštvo, kot ga imamo, res nastalo iz evangelijev? Gre za manipulacijo rimskih kristjanov (kar je menda namigoval že sloviti teolog-ekleziolog Y. Congar), ki so že v prvih stoletjih vodo peljali na svoj mlin in počasi prevzeli primat? Je odlomek Mt 16, 18-19, ki ga jemljemo (in ga v svojem včerajšnjem zapisu jemljem tudi jaz) za utemeljitev papeštva, kasnejši vrinek, kar nenazadnje sumijo mnogi eksegeti? O tem zelo brani španski katoliški portal Religión Digital.

3. Znamenite besede „s križa se ne sestopa“, s katerimi naj bi prejšnji papež opravičil svoje vztrajanje do konca in s katerimi naj bi krakovski kardinal Stanislaw Dziwisz, dolgoletni tesni sodelavec Janeza Pavla II., kritiziral ponedeljkov odstop, so že nevtralizirane. Dziwisz izraža občudovanje in vdanost Benediktu XVI.. Menda so svetovni mediji njegove besede prenapihnili. O tem portal Zenit.

***

Ko se v Cerkvi pojavijo takšne debate, "delitve duhov", interesne linije,... seveda ne veš, kaj je pristno, kaj ne, kdo ima prav, kdo ne. Mislim, da ima v tej fazi prav vsak, ki govori odprto, iskreno; narobe pa vsak, ki prikriva, manipulira, se gre igric v ozadju. 8 let sem preživel v Rimu, večinoma slab kilometer od vatikanskih zidov, in vem, kako hitro tamkajšnje okolje zdrsne v to drugo, tudi ko so vpleteni ljudje vsak zase dobri, prijetni.

A ko bodo za kardinali zaprta vrata, bo nastal nova situacija. K besedi bodo prišli tisti, ki jih sedaj niti ne opazimo. Spregovorila bo planetarna Cerkev.

Za koga torej navijati zdaj? Za Svetega Duha. Kako? Na kolena, pa molit, da se bodo tresla nebesa!

Papež odstopil. Vdor modernosti ali moč vere?

Med prvimi, ki so se zavedali zgodovinskosti in daljnosežnosti odstopa papeža Benedikta XVI. je bil Ezio Mauro, glavni urednik rimskega dnevnika La Repubblica. Po šokantni novici je na uredniškem sestanku umirjeno a z rahlo čustvenim tonom podal svoje razmišljanje. (Posnetek nagovora si lahko ogledate na spletu. Med drugim, če znate italijansko, lahko „v živo“ vidite, kako se na strateški ravni dela visoko kakovostni žurnalizem.) Mauri opozori člane uredništva na prelomnost in enkratnost dogodka ter na kaj naj bodo pozorni v situaciji, ki bo v Rimu nastala v naslednjih dneh in tednih. Toda njegova osnovna teza je bolj ali manj filozofska. Glasi se: „Vdor modernosti v Cerkev “. Ta vdor se je zgodil preko papeža samega, preko njegove človeškega lika. Predstavnik Absolutnega je dal prednost človeku v sebi. Tako Mauro.

Ne bomo oporekali. Predstavniki sodobne laičnosti, katere prapor visoko dviga tudi La Repubblica, imajo svobodo interpretacije. Če hočejo v papeževem odstopu videti zmago človeka sredi „Božje države“, zmago Josepha Ratzingerja nad Benediktom XVI., bomo prisluhnili. Papež je eminentna figura zahodne civilizacije, ena tistih, s katerimi se zahodna civilizacija tako ali drugače meri. V papeževem odstopu, če hočete, lahko vidimo nadaljevanje de-monarhizacije in splošne demokratizacije, ki smo ji na Zahodu priča zadnja stoletja. Lahko zaznamo tudi korak v smeri de-sakralizaciji oblasti. Nosilec oblasti, voditelj skupine ljudi, plemena ali celega naroda je namreč v vseh (pra)kulturah bolj ali manj sakraliziran ("svet", tabuiziran). V prvih civilizacijah je to bilo silno nazorno, saj je kralj opravljal tudi velikoduhovniško službo. Naslednja etapa je bila storjena s krščanstvom, ko sta se že s Konstantinom „sveta“ in „svetna“ oblast ločili. Odsihdob teokracija na Zahodu nima mesta, sakralizacija oblastnika je omejena. S protestantizmom, v katerem ljudstvo izvoli svojega pastirja, in kasneje z demokracijo pa se začne proces, ko je kakršnakoli oblast vedno manj „sveta“, nedotakljiva, zavita v imuniteto.

"Ni tako težko." El Mundo, 12.2.2013

Benedikt XVI. je včeraj po svoje de-sakraliziral in de-mitiziral oblast, ki smo jo imeli za absolutno in za malodane obdano z glorijo onostranstva. Svoj človeški lik je iztrgal iz te glorije, kar, kot vidite, poskuša ujeti priložena vinjeta španskega dnevnika El Mundo. Čeprav kanonsko pravo papežu ta korak dovoljuje, čeprav je 2. vatikanski koncil že nekoliko „povišal“ vlogo škofovskega kolegija in jo nekoliko približal vlogi papeža, čeprav je Benedikt XVI. doslej vprašanje svojega odstopa med vrsticami že izpostavil, je njegovo dejanje osupljivo in gigantsko. Določena katoliška mitologija je ranjena. Teološke in pastoralne posledice ne bodo izostale.

Kakšne posledice? Težko prerokujem komaj 24 ur po dogodku. A prvi vtis se vrti okrog podobe Boga. Papeštvo, ki je močno, nezmotljivo, nedotakljivo, češčeno, večnozdravo, sijajno, imperialno odgovarja tovrstni podobi Boga. To je papeštvo Vsemogočnega. Papeštvo, ki ohranja edinstveno karizmo vodenja in samo Petru in nobenemu drugemu apostolu izročene „ključe“, a je tudi človeško krhko, zmožno opešanja, sestopa in odstopa odgovarja drugačni podobi Boga. To je papeštvo Učlovečenega. V ozadju je podoba Boga, ki jo Benedikt XVI. kot primarno oznani že v naslovu svoje prve okrožnice „Bog je ljubezen“. Bog ne daj, da bi navijal za sploščitev papeške vloge na nek zgolj človeški, nič kaj simbolni „functional leadership“. Še vedno pričakujem Absolutnega izza papeške silhuete. A mislim, da bo po tem odstopu papeški lik, četudi manj imperialen, bolj celovit.

Drugi vtis gre v smeri Cerkve, njenih služb, karizem, hierarhij. Spomnim se debate iz študentskih let na Gregoriani. Vedeli smo, da po kanonskem pravu papež lahko odstopi, a vprašali smo se: „Komu neki naj izroči odstopno izjavo?“ Po piramidalni shemi ni namreč nikogar nad njim, edinole Bog. V slučaju, da izroči odstopno izjavo kardinalom in škofom, pa prizna njihovo oblast nad seboj in krši teološko predpostavko, po katerem mu Petrova „oblast ključev“ prihaja po „osebnem nasledstvu“ od samega Kristusa. Tozadevni kanon 332 § 2 se nam je zato zdel paradoksen. 

No, včeraj smo dobili odgovor. Shema ni piramidalna, shema je bratska in sredi bratov je Bog. Papež svojo odstop naznani sobratom (Cerkvi) in se izroči Bogu. Papež včeraj ni rehabilitiral ideje, da je zbor škofov več kot papež (t.i. episkopalizem in konciliarizem, oz. nekakšna cerkvena verzija parlamentarne demokracije, v kateri parlament postavlja in odstavlja vlado), je pa podprl duha škofovske kolegialnosti in cerkvene sinodalnosti. Videli bomo, kakšen bo razvoj v naslednjih letih. Zaenkrat ostanimo pri včerajšnji lekciji, ki pravi, da pri papeškem odstopu ne gre v prvi vrsti za pravno vprašanje, kdo je pristojen in kdo ne, kdo je večji in kdo manjši, temveč za vprašanje vere, zaupanja, občestva in Boga sredi tega občestva.

Skratka, interpretacije svetovnega časopisja gor ali dol, naša predvidevanja sem ali tja, eno je gotovo: Benedikt XVI. je leto vere, ki ga je sam razglasil, obeležil z monumentalnim dejanjem vere, svoje osebne vere.

„Šel pred pekel“*

Ker v molitvi veroizpovedi bolj ali manj površno izrekamo „šel pred pekel“, kakor da bi se nam mudilo z bolj zmagoslavnim „tretji dan od mrtvih vstal“, predlagam, da se malce zadržimo pri temi Jezusovega „spusta v podzemlje“. Med Velikim petkom in Veliko nočjo se ustavimo za trenutek pri Veliki soboti, dnevu, za katerega je Janez Pavel II. dejal: „To je dan, ko je Bog pod zemljo. To je dan Božje odsotnosti - za sodobnega človeka še kako pomenljive izkušnje“ (kateheza, 21. maj 1997).

Odisej, Heraklej, Orfej „šli pred pekel“

Sestop človeškega junaka „pod zemljo“, se pravi, v kraljestvo mrtvih, je motiv, ki ga pogosto srečamo v predkrščanskem religioznem imaginariju. Spomnimo se samo odlomkov iz grške mitologije. Spustiti se do pekla, se pravi v Had, je ena izmed Odisejevih preizkušenj, tja gre tudi sočutni Heraklej, ki izza zaprtih vrat podzemlja nazaj v življenje pripelje Alcestis. Najlepša pa je zgodba Orfeja in Evridike. Slednja hitro po poroki z Orfejem umre. Žalostni Orfej, največji med pevci, opremljen le s svojo liro, gre po njo v kraljestvo mrtvih.

Orfejev spomenik na Ptuju, vir: uni-mb.si

„Prerokba“ grških mitov

Nasprotniki krščanstva radi navržejo, da krščanstvo le predela, kar je v mitih že bilo povedano. Kristjani mite razumemo drugače. Slednji v simbolnem jeziku in znotraj svojih protislovij nakazujejo, kar kasneje Kristus uresniči ne simbolno, temveč zares. Miti ne razkrinkajo krščanstva, temveč ga napovedujejo. V našem primeru skozi tančice in v negotovih obrisih napovedujejo odrešenjski koncept, ki vključuje spust Odrešenika v podzemlje in izhod človeštva iz kraljestva mrtvih. Odisej, Heraklej in Orfej so s svojimi „podzemnimi“ podvigi potemtakem predpodoba Kristusa. Zlasti ko vidimo, da sta pri Herakleju in Orfeju izrazito v ospredju sočutje in ljubezen. „Prerokba“ mitov se glasi: edino ljubezen bo imela pravico in moč obujati od mrtvih.

Von Balthasar: Sinov sestop v temno skrivnost Očeta

Hans Urs von Balthasar je med teologi tisti, ki je glede Kristusovega spusta pred (v) pekel razvil najbolj globoke in drzne misli. S prihodom Božjega sina v pekel, pekel postane kraj dokončnega razodetja večne Božje ljubezni, meni švicarski teolog. Če je pekel kraj, kjer ni Boga, je s Kristusovim vstopom vanj odslej Bog tudi tam, kjer je zanikan. Biti ob pogubljencih in biti mrtev med mrtvimi je največja možna mera Božje solidarnosti do človeka. A von Balthasar ob tem raziskuje še odnos Očeta do Sina. Šele v peklu Sin vstopi v temo, za katero ve le Oče, in mu je Oče doslej ni hotel razkriti. Ta Očetova temna skrivnost je svet greha in Božje jeze nad grehom. Zdaj Sin vstopa tudi v ta svet, vstran od Očeta. Zato njegov krik: „Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?“ Ampak le tu, v ne-Očetovi deželi, Sin dokončno spozna samega sebe kot „neskončno Drugega od Očeta“.

Rupnikov mozaik o Kristusovem spustu pred pekel,
Lecce (Italija), vir: centroaletti.com

Metz: obnoviti kristologijo Velike sobote

V podobni smeri razmišlja še eden izmed največjih in najvplivnejših teologov naše dobe, še živeči Johann Baptist Metz. V knjigi Memoria passionis piše:

Verjetno ne dajemo dovolj pozornosti kristologiji Velike sobote. V kristologiji sta se izgubila, če se tako izrazim, pot in čas, ki peljeta od Velikega petka do vstajenjske nedelje. Mislim, da mora krščanstvo pripovedovati tudi vzdušje Velike sobote. H kristologiji spada pripoved o času in poti, o izkustvu Velike sobote in, če smo konkretni, velikosobotni kristološki jezik, ki, za razliko od mita, ni zgolj zmagoslavni jezik. Tukaj je razlika med mitom in teologijo. Mit pozabi postaviti tisto vprašanje, kateremu posebno napetost daje bolečina. Zato je mit včasih bolj terapevtski, bolj zmožen pomirjati strahove, celo bolj primeren za „sprejemanje minljivosti“ kot krščanska vera.

Po Metzu namreč „vera kristjanov ni samo pesem, je tudi krik“. Zagatnega vprašanja o smislu zla in smrti, o mrtvem in odsotnem Bogu, ki ga odpre sestop pred pekel, ne smemo odpraviti na hitro. Na primer, dodajamo mi, na način, da na Veliki petek zvečer Jezusa „pokopljemo“, na Veliko soboto zgodaj zjutraj pa že blagoslavljamo „novi“ ogenj. Torej da na hitro, Metz bi rekel "po mitološki poti" odpravimo velikosobotno kristološko zagato, ko v nekaj urah preskočimo na velikonočni jezik, kar „novi“ ogenj gotovo je.

Namesto slovenskega velikosobotnega hrupa in vrveža...

S pomočjo starih poganskih mitov in dveh vrhunskih sodobnih teologov smo pokusili nekaj drobtinic iz bogastva povedi „šel pred pekel“. Zadajmo si, da bomo Veliko soboto v letu vere praznovali v večji tišini, kot smo je na Slovenskem vajeni. Slovenska Velika sobota se je zaradi hrupa in vrveža marsikje precej oddaljila od tega, da bi še bila „dan, ko je Bog pod zemljo“.

Če Kristusa ne spremljamo pod zemljo, bo prej ali slej ogroženo tudi praznovanje njegovega vstajenja.

* Objavljeno (brez poglavja o Metzu) januarja 2013 v Redovnih občestvih, listu Konference redovnih ustanov Slovenije (KORUS).

Mistagogija kot prihodnji pastoralni slog

Včeraj zvečer smo zaključili tridnevni teološko-pastoralni simpozij z naslovom „Povabiti k veri danes“. Simpozij vsako leto pripravlja madridski Višji pastoralni inštitut, ki deluje v okviru Katoliške univerze Salamanca. Udeležencev je bilo dobrih 300, v glavnem župnikov in redovnic. Zadnje predavanje je imel „legenda“ iberijske pastoralne teologije Juan Martín Velasco, po koncilu rektor madridskega semenišča, nato rektor pastoralnega inštituta, zdaj upokojeni profesor in pomočnik na eni od župnij v delavskem predmestju Vallecas.

Pred predavanjem mi je sobrat Antonio, profesor filozofije na jezuitski univerzi, namignil, da „Velasco ni samo moder, je tudi svet“. To me je spodbudilo, da sem si prostor v velikanskem avditoriju poiskal čisto spredaj. Hotel sem videti, kako ta mož premika oči,... Naj bo predavanje tudi ikonografsko srečanje, sem si dejal.

Povzemam glavne poudarke.

Krstilnica iz antične Celeie (danes na ogled v Gubčevi ulici v Celju). 
Katehumeni (odrasli pripravniki za krst) so vstopali v krstni bazen z zahodne strani,
bili krščeni, izstopali pa so na vzhodni strani ter si nadeli belo oblačilo.
Foto: Celje.info

----------------

Juan Martín Velasco

ZA PRENOVLJENO PASTORALO KRŠČANSKEGA IZKUSTVA

("Por una pastoral renovada de la experiencia cristiana", Madrid, 31. januar 2012, povzetek predavanja)

Potreba po evangelizaciji

Na začetku XX. stoletja je evropska Cerkev že zaznala, da je čas, da sestopi iz obrambnih zidov in začne novo fazo oznanjevanja. Vodilni sta bili Cerkvi v Nemčiji in Franciji. Kmalu po drugi svetovni vojni je na Nemškem odmeval vzklik „Nemčija je postala misijonska dežela“ (Katholikentag 1948). Nato je pobudo prevzela Francija, ki je v petdesetih prejšnjega stoletja že zasnovala aktivni laikat in duhovništvo, ki naj bo manj obredno in bolj predano oznanjevanju. Rim je francosko pastoralno gibanje in njene teologe sicer začasno zatrl, a temeljne ideje o oznanjevalni Cerkvi so bruhnile v ospredje med 2. vatikanskim koncilom.

Nova nova evangelizacija?

„Evangelii nuntiandi“ (okrožnica Pavla VI o oznanjevanju evangelija, 1975) je najpomembnejši pokoncilski dokument. Cerkev izrazito usmerja v oznanjevanje (v evangelizacijo). Žal pa dokument in v njem pričujoči model oznanjevalne Cerkve ni imel nadaljnjega teološko-pastoralnega razvoja. Z nastopom papeža Janeza Pavla II. dobimo „novo evangelizacijo“ in nekoliko drugačen model oznanjevanja. Spet drugačen model ponuja Benedikt XVI. s svojim konceptom „nove evangelizacije“, ki je zdaj že dvakrat nova.

Trije papeži so nam torej ponudili tri modele: „evangelizacija“ (Pavel VI.), „nova evangelizacija“ (Janez Pavel II.) in nova „nova evangelizacija“ (Benedikt XVI.). Kaj pa po vseh teh „novih evangelizacijah“ delamo mi? Na župnijah delamo, kar smo vedno delali: ljudje prosijo za zakramente, mi jih podelimo. Po osebni veri ne sprašujemo.

Druga sekularizacija

Zakaj tako stopicanje na mestu? Zakaj Cerkev ni zmožna bolj odločnega in jasnega odgovora na potrebo po oznanjevanju? Osnovna težava je pomanjkanje poguma, da bi priznali, kako šibka je naša vera. Sekularizacija je prodrla globlje v Cerkev, kot smo si pripravljeni priznati. Dopovedovali smo si, da je nevera problem „onih zunaj“. Šele zdaj spoznavamo in priznavamo, da temu ni tako.

Sekularizacija je prodrla v Cerkev. Tako v prvem kot v drugem valu. Če je prva sekularizacija bila v znamenju ideološkega nasprotovanja Cerkvi in zmanjševanja javne vloge religije ter smo se je kot takšne počasi navadili, je druga sekularizacija bolj uničujoča. To je val brezbrižnosti in nihilizma, ki je vstopil v srce sodobnega človeka, tudi tistega, ki je formalno ostal kristjan. Človek je „brez sluha za religijo“ (kot je sam sebe označil Max Weber).

Tudi nova duhovna gibanja (New Age) so se v tem kontekstu hitro sesedla vase. Poskušala so vskočiti v prostor odsotnega Boga, postala so religija brez Boga ter končala s češčenjem samega sebe.

Kriza Boga

Pomemben korak naprej je torej priznati, kako globoka je kriza vere in kako globoko v Cerkev je ta kriza segla. Še več, živimo „krizo Boga“, kot je še ni bilo. Prejšnja obdobja so poznale krizo Cerkve, krizo pastorale, krizo morale in duhovnosti,... naše obdobje pa krizo Boga. Bog je postal tujec v lastnih hiši (evropsko krščanstvo). Kot da so se dostopi do Boga enostavno zaprli. Kot da se je Bog sam pred današnjim človekom skril.

Z Benediktom XVI. je vrhovno cerkveno vodstvo nazadnje le priznalo vso razsežnost krize Boga. Kardinal Kasper je jasno dejal, da smo kristjani zaradi svoje šibke vere del problema namesto da bi bili del rešitve. Tudi nekateri škofje se sprašujejo, ali krščanstvo izumira oz. priznajo, da zagotovo izumira neka oblika krščanstva. Ne bomo rekli, da je zdajšnje stanje nujno smrtonosno za evropsko krščanstvo, zagovarjamo pa, da je to stanje znamenje časa, ki zahteva očiščenje vere in novo evangelizacijo.

Sodobni svet nam vsak dan postavlja vprašanje iz psalma 42: „Kje je tvoj Bog?“ Tega vprašanja ne smemo razumevati kot posmeh, temveč ga jemljimo zares. Sprašujmo se: Kje je naš Bog? Zakaj je zakril svoje obličje pred nami, ki se imamo za njegovo ljudstvo? „Kje je tvoj Bog?“ Od vztrajanja v tem vprašanju in od odgovora nanj bo odvisno, ali bomo ali ne bomo evangelizirali.

Namakalni sistem in Notranji učitelj

Boga smo si nekako navadili, da pride k nam, ko ga prikličemo. Vzpostavili smo nekakšen „namakalni sistem“, po katerem priteče njegova milost. Pastorala, duhovnost, teologija, biblicistika, zakramentalka so cevi tega sistema. Toliko smo se ukvarjali z namakalnimi cevmi (sredstva in tehnike), da smo vmes izgubili stik z izvirom, ki je znotraj nas. Danes si lahko čisto mirno prepričan, da si dober kristjan, saj si povsem priklopljen na "namakalni sistem", obenem pa živiš na površini samega sebe, brez stika s samim seboj in s tem brez možnosti, da bi se ti živi Bog kdaj zares razodel.

Pred nami je velika naloga čiščenja podobe Boga. Da, brez podob in besed ne moremo govoriti o Bogu. A Bog, ki ga z našimi podobami in besedami obravnamo kot „bitje“, že ni več Bog. „Ko si ga doumel, že ni več Bog,“ pravi Avguštin. Od Boga-ideje moramo končno preiti k „Bogu - sveti skrivnosti“ (Rahner) oz. k Bogu, ki je Navzočnost. Ampak Navzočnost, ki je transcendentna (moramo preko sebe, da pridemo do nje) in ki je imanentna (moramo v svoje središče, da jo srečamo). Božjo navzočnost v našem srcu je Avguštin imenoval Notranji učitelj. Le Notranji učitelj te lahko odpre zunanjim učiteljem in njihovemu posredovanju Boga. Le v stiku z Notranjim učiteljem ves „namakalni sistem“ dobi smisel.

Mistagogija, ki se vse pogosteje omenja kot ena poglavitnih pastoralnih usmeritev za prihodnost, je pravzaprav srečanje z Notranjim učiteljem.

Pozor na „jezusizem“!

Zelo poudarjamo kristocentričnost. Da, vera je srečanje z Jezusom iz Nazareta, križanim in od mrtvim vstalim. To srečanje je osrednje in bistveno. Vendar pretirani kristocentrizem nas lahko vpelje v past „jezusizma“ - religije, ki je močno vezana na Jezusov lik, tako močno, da ga iztrga iz njegovega trinitaričnega okolja. „Jezusizem“ v prvi plan postavlja Jezusov nauk in stil, v drugi plan pa samopodaritev absolutnega Boga. „Jezusizem“ je sad našega humanizma, ki hoče preko Jezusovega lika do svoje potrditve.

Nauk tovrstne pasti? Brez Notranjega učitelja je tvegano približati se evangeliju in tvegano premlevati o Jezusovem življenju in smrti. Jezus Kristus nikakor ne sme postati le ena v vrsti teoloških vsebin, čeprav osrednja in prva.

Mistagogija kot pastoralni slog

Pred nami je izziv prehoda od „implicitne vere“ (Newman) k osebni veri; od „prakticiranega“ in „militantnega“ krščanstva h krščanstvu teologalnega izkustva. Videli smo, kako je strukturirano dejanje osebne vere. Zato tudi vemo, kako bo strukturirano naše oznanjevanje, naša pastorala.

Z besedo mistagogija (= uvajanje v življenje iz Kristusove skrivnosti) v izročilu Cerkve označujemo zadnji korak katehumenskega procesa (= priprava na krst odraslih). V bodoče bomo z besedo mistagogija označevali pastoralni slog nove evangelizacije. Pastorala mora namreč postati mistagogična, se pravi, močno osredotočena na gojenje „izkustva vere“. Takšna pastorala pa potrebuje pričevalcev in spremljevalcev, veliko se bo namreč delalo na osebni ravni, od človeka do človeka in v majhnih skupinah.

… nekaj drobcev

Notranji učitelj ne pomeni odsotnost človeškega posredništva. Odkrijmo ponovno duhovno vodstvo in duhovni pogovor!

Pomagati ljudem moliti je pomagati jim verovati.

Izpovedati vero pomeni pojačati jo.

Določene razsežnosti vere je moč spoznati zgolj v bogoslužju.

Pastoralne prenove si ni mogoče zamišljati brez strukturnih sprememb v Cerkvi.

Ne smemo se čutiti krive za hudo sekularizacijo, ne dovolimo pa si tudi, da je ne bi videli.

Bog je sodobnik vsakemu času, enako blizu vsaki dobi, tudi naši.

J. M. Velasco, foto: splet