Zahod – učitelj brez avtoritete

Če ob žalostnih dogodkih v Afganistanu komu tam gori nad zvezdami usta vsaj malo potegne v nasmešek, potem jih potegne Samuelu Huntingtonu († 2008), znamenitemu ameriškemu politologu, ki je zaslovel z razvpito tezo o spopadu civilizacij. Da so talibani po umiku ameriške vojske v pičlem mescu dni prevzeli Afganistan, frcnili vstran zahodno civilizacijsko paradigmo ter vzpostavili svojo, kjer ni prostora za ženske svoboščine in večino tega, čemur pravimo človekove pravice, je v skladu s tem, kar je napovedoval Huntington. Po njem je svet razdeljen v devet civilizacijskih sklopov, sklopi se eden od drugega globinsko razlikujejo, osnova sklopov je religija.

Zahodna paradigma je torej le ena izmed devetih. Od ostalih odstopa tudi po nekakšnem mesijanskem kompleksu, prepričana pač, da je ravno ona najboljša in da ji pripada vodenje sveta. Afganistan je bil njen ‘laboratorij’. Zahod je imel to gorato azijsko deželo v rokah celih dvajset let, da jo “pacificira” in “modernizira”. V lastno vojskovanje zoper “teroriste” (ki jih priznava Kitajska), v usposabljanje domače vojske (ki je razpadla kot milni mehurček), v reformo države (ki se ni izvila iz korupcije), v šolstvo, v zahodne nevladne organizacije, ki so delovale v Afganistanu, je zmetal milijarde dolarjev. 

Od vsega tega, kot kaže, ne bo ostalo NIČ. To besedico je potrebno zapisati z velikimi črkami, da se sramota prehitro ne pozabi.

Če Huntington opozarja, da je vloga religij pri vprašanju civilizacij bistvena, zahodne elite prav pri vprašanju religij često pogrnejo. To smo videli pri iranski revoluciji leta 1979; to smo videli, ko jim je pred desetimi leti iz rok spolzela “arabska pomlad” in se je zgodil hiter vzpon Islamske države. 

Podobno intelektualno zakrknjenost zahodnih elit do religije opazimo tudi v njihovem mačehovskemu odnosu do domačega krščanstva ter v odnosu do vzhodnoevropskih dežel kot so Madžarska, Poljska in sama Rusija, ki jim je mar za ohranjevanje verske identitete. V koliki meri je h katastrofi imenovani Afganistan prispevalo nerazumevanje religijskih dinamik, si lahko samo predstavljamo.

Zahod hoče biti vrhovni učitelj multikulturnosti. Problem je preprost: ne more multi-kulti učiti nekdo, ki ne pozna religij, še manj nekdo, ki jih ne spoštuje. Zahodne elite izhajajo iz razsvetljenske šole, ki je nagnjena k omalovaževanju religije. Če so te elite okužene z marksizmom, je situacija še slabša. Marksizem religij ne samo omalovažuje, marksizem jih sovraži. 

Jasno je, da nekdo, ki podcenjuje ali celo sovraži religijo, ne more ustvarjati družbe sobivanja različnih religij. S tem pa – ostanimo v okvirih Huntingtonove teze – tudi ni sposoben voditi resnega dialoga med civilizacijami.

Zahod hoče biti vrhovni učitelj feminizma. Problem je podobno preprost: ne more učiti osvobajanja žensk nekdo, ki dopušča, da biološki moški tekmujejo v ženskih športih. Ne more poučevati o svobodni ženskosti nekdo, ki ne priznava bioloških spolov, nekdo, ki je nagnjen k temu, da bi prepovedal besedi “mati” in “oče”. Ko talibani zavohajo, kaj je v ozadju zahodnjaškega “osvobajanja žensk”, jim je toliko lažje uvesti popolno tiranijo nad ženskim svetom. 

Mavrična zastava, ki jo je minulega junija izobesila ameriška ambasada v Kabulu, se je samo zahodnjakom zdela imenitna. Talibane je dodatno podžgala, da “zahodno dekadenco” pometejo s svojega dvorišča.

Skratka, tako v odnosu do starodavnih religij kot v odnosu do klasične družinske celice Zahod nima (več) tiste zmernosti in razsodnosti, da bi lahko bil uspešen voditelj sveta. Vse manj je sposoben dialoga z velikimi civilizacijskimi sklopi, kot so islamski, kitajski in pravoslavni (imenovanimi tako po Huntingtonu). Misli, da je nekaj, a po porazu v Afganistanu se kaže kot učitelj brez avtoritete.

* Besedilo je bilo najprej objavljeno kot uvodnik v reviji Ognjišče (september 2021). Foto: afganistanski hribi, all-free-download.com 

Demon krivde

Včasih smo rekli, da je Francija učiteljica družbenih sprememb, danes pa ta epitet dajemo Združenim državam Amerike.

Duhovni in kulturni premiki, ki se dogajajo v New Yorku in v kalifornijskih metropolah, z zamikom pljusnejo do nas in vplivajo na naše dojemanje družbe in človeka. Denimo, teorija spola, ki se je pred desetletjem zdela nekakšna muha bogatih in k eksperimentiranju nagnjenih Američanov, je danes že na pragu slovenskih šol.

V ZDA v zadnjem času prihaja še do nečesa: na veliko se zbuja demon krivde. Pojav najbolje zaznava, razčlenjuje in pojasnjuje profesor politologije Joshua Mitchell z univerze v Georgetownu, ki je letos predaval na uveljavljenem intelektualnem forumu Meeting v italijanskem Riminiju. 

Gre za to, da smo po novem zelo krivi za minule grehe. Krivi smo kolektivno in tudi za stoletja nazaj. Najbolj smo krivi, če smo moški, srednje premožni, bele kože in kristjani. 

Kot moški smo krivi za trpljenje žensk in pripadnikov spolnih manjšin, kot premožni za izkoriščanje delavstva in okoljsko grožnjo, kot belci za rasizem in kolonializem, kot kristjani za dominantno vlogo naše religije.

Krivda seveda obstaja. Obstaja tudi kolektivna krivda. Toda krivda ni zadnje, kar imamo in kar smo. 

Ta ideološko zbujena krivda pa se brž izkaže za družbeno rušilno ter napoveduje, da se ne bo ustavila. Po belem moškem si bo poiskala druge tarče. Kdo pravi, da ne bomo kmalu zelo zelo krivi vsi, ki jemo meso in gojimo živali (morilci živali in uničevalci planeta!)? 

Potem zelo zelo krivi tisti, ki imamo radi tekmovalne športe (kult moči in spopada!), pa tisti, ki ljubimo domačo glasbo (ksenofobi!), tisti, ki radi potujemo (turizem je prikriti kolonializem!), itn.

Profesor Joshua Mitchell opozarja, da tovrstna družbena gibanja ne bodo mogla obvladovati demona krivde, ki ga zbujajo in s katerim politično manipulirajo. To pa zato, ker pri krivdi na koncu ne gre za politiko, temveč za stanje duše. 

Procesi krivde so duhovni in moralni procesi.

Igračkanje s krivdo lahko zato zelo poškoduje duha. Bojazen je, da postkrščanska družba, ki se je odrekla Kristusu, ne bo ozdravela, ko bo enkrat zbolela zaradi krivde. Kajti krivda je v Kristusu premagana. V krščanski civilizaciji krivda ljudi ne zasužnjuje, temveč jih požene onstran sebe: k odpuščanju, spravi, pobotanju.

Skratka, zanimivo, svoj čas so krščanstvo obravnavali kot »religijo krivde«, potem so krščanstvo odrinili, danes so zapleteni v bolestno »potrebo po krivdi«.

* Besedilo je bilo najprej objavljeno v tedniku Družina (36/2021). Foto: AH NP, unsplash.com