Zaznamek ob zadevi Goričane

Sinodalnost: laiki in duhovniki se pogovarjajo. Celje, 16.XI.2013. foto: B.C.

Neurje z gorenjske smeri

Slovensko katoliško telo je v rahlem šoku. Neurje z gorenjske smeri. Na iskreni.net so se odločili, da bodo odprli vprašanje obnove dvorca Goričane ter izpostavili vlogo ljubljanske nadškofije in kardinala Rodeta. Nadškofija se kakopak brani pred obtožbami. Tu in tam se na spletnih lokacijah k debati priglasi kak posameznik. Večina iz aktivne klerikalno-laiške sredice pa se nas je potuhnila in čaka, kaj bo.

To ne pomeni, da ni mnenj; da nas reč ne zanima; da se in pectore ne opredeljujemo. Srečaš duhovnika, ki se strinja z iskrenimi, a šepetaje; srečaš onega, ki brani nadškofijo in kardinala, a potihoma. Sam nisem izvzet. Sem pa v precepu bolj kot kdo drug. Sem prijatelj in občasni sodelavec iskrenih, sem prijatelj in sodelavec ljudi iz ljubljanskega cerkvenega središča. Veselim se pogumnih laikov, kot vrednoto gojim tudi vdanost hierarhiji. Bi bilo najbolje, da bi se potuhnil in počakal, da neurje mine? Nagon po preživetju (beri: kalkulacija o karieri) pravi, da naj storim tako. Glavo dol, Brane, glavo dol!

Ampak vedno je kak ampak (in o teh "ampakih" bomo še kaj rekli). Z leti si grem vedno bolj na živce, če sem tak: šepetajoč in za vogalom. Ko je l. 1982 nek miličnik s pendrekom v roki navalil name, da bi me stolkel, se nisem upognil. Dvignil sem glavo gor, se zravnal, ga gledal naravnost v oči in rekel: „Nimaš me pravice tepsti!“ Sem se vmes izgubil? Ali sem se zgolj (cinično) prilagodil stvarnosti?

Tiho, tiše, klevetaje...

Tiho, tiše,... tako smo katoličani vajeni že desetletja, ko gre za razpravo o kočljivih notranjecerkvenih temah. Šok, o katerem govorim, je zato bolj komunikativne kot vsebinske narave. Šokantna ni toliko obnova dvorca, niti ne kritičnost skupine laikov, kot je šokantno, da je skupina laikov spregovorila javno.

Ni namreč res, da se o tabu temah v Cerkvi med slovenskimi katoličani ne debatira. Se debatira. In na veliko debatira. Ampak v off-the-record modusu. Tiho, tiše,... Naša hišna specialiteta je konspirativni način komuniciranja in ustvarjanje neslišnega javnega mnenja. Ja, prav ste prebrali. Menda obstajajo zaobljeni koti in kvadrature kroga, zakaj ne bi obstajalo še neslišno javno mnenje? Nekateri prav uživamo v njem.

A tudi tega vzorca bo konec. Bolj bomo gradili občestvo, bolj bo nevzdržen. Premagati ga moramo, ker konspirativna manira skriva hudičevo zanko. Stopnjevanje se ne zaključi z „najtiše“, temveč gre takole: tiho, tiše, klevetaje. Končna postaja je razkolniška šinfarija.

Ampak

Drug zaznamek, ki se mi vrinja v misli ob zadevi Goričane, je o laikih. Kako dolgo že govorimo o „uri laikov“! In da se ta ura premika sila počasi! Kaj pa če se premika sila počasi, ker je naš (duhovniški) govor o laikih pogosto „ampak govor“? 

Laiki - da, seveda! Ampak, saj veste, preveč pa tudi ne smejo imeti v rokah. 

Katoliški laiki samoorganizirani v civilni družbi - da, seveda! Ampak pozor, da ne postanejo kača na prsih matere Cerkve! 

Iskreni.net - pridni, pridni! Ampak vprašanje, če katoliški.

Nek komunikolog na rimski Salesiani nas je nekoč podučil, da je z uporabo ampaka (it. però) tisti del povedi, ki je po ampaku, pomembnejši od onega pred njim. Aplicirajmo: če rečemo, „laiki so v redu, ampak pozor...“, smo težo dali besedi „pozor“. Poudarek v podsporočilu torej ni, da so laiki v redu, pač pa: „Pazi se laikov!“

Lev, ovca, lev, ovca, lev, ovca,...

Kaj je narobe z laiki? Nič. No, nič, dokler se kleriki ob njih ne počutimo ogrožene. Včasih je za občutek ogroženosti dovolj že to, da nad aktivnimi in nekoliko bolj avtonomnimi laiki nimamo želenega nadzora. Alergija nekaterih na skavte bi si na tem mestu zaslužila posebno analizo in poglobitev.

Večkrat sem dejal, da smo slovenskega laika stoletja vzgajali za ovco, po drugem vatikanskem koncilu pa naj bi kar naenkrat postal lev: dejaven, samozavesten, pobudniški. Toda zadeva je še bolj zapletena. Pravzaprav nekateri kleriki od laika pričakujemo, da je lev in ovca obenem. Lev tam zunaj; rjoveča zverina, ko se je treba spopasti z liberalci in komunisti; primerek z vrha prehranjevalne verige v džungli tega sveta. A ovca tu notri; krotko bitje v cerkveni stajici.

Ko torej dobimo laika leva, se rado zgodi, da hoče biti lev vedno: tam zunaj in tu notri. Noče dveh natur. Če rjove v džungli, zakaj ne bi tudi v staji? Takega laika se bomo morali v cerkveni sredici preprosto bolj navaditi. 

Če hočemo odpraviti shizoidno nihanje med levom in ovco, se bo potrebno več srečevati, pogovarjati, podpirati. Naša smer je bolj sinodalna Cerkev.

Stemnilo se je... (misli za koncert)

Na Veliko sredo (16.4.2014) je v cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani Vokalna akademija Ljubljana imela koncert spevov vrhunskih renesančnih skladateljev. Tematika je bila smrt, križanje, upanje na vstajenje, hrepenenje. Sam sem prispeval uvodne misli k vsakemu od izvedenih pesmi. Večino teh misli podajam tukaj. Fotografije pa so bile posnete lani v Madridu na pokopališču La Almudena.


JEAN MOUTON (1459-1522): Quis dabit oculis nostris

Ne vemo, kaj bo jutri z nebom nad nami; ne vemo, kaj bo z rekami, kaj z zemljo, kaj z državo; ne vemo, kakšno diagnozo nam bodo postavili zdravniki čez nekaj dni ali čez nekaj let; vemo pa, da bomo nekega dne morali umreti. Smrt – najstrašnejše je tudi najbolj gotovo. Vse živo - rastlina, žival, človek - ima svoj konec, a le človek se svojega konca zaveda.

Zavedanje o lastni smrti je naša pokora. To je trn, ki smo ga dobili skupaj s cvetom razuma. Žival hoče živeti. Borila se bo. Njen nagon po življenju je čudovit. Človek prav tako hoče živeti. Vendar on ve, kaj ga čaka. Na koncu bo zmagalo nasprotje od življenja. Človek si zato za razliko od živali tragično bitje. Sizif. Gledaš lastno staranje. Predvidevaš svoj konec. To zrenje je tvoja bolečina in tvoja veličina.

A najhujša ni bolečina, ko razmišljamo o lastni smrti. Najhujša je bolečina, ko gledamo umirati svojega najdražjega. Huje kot umreti je pokopati svojega moža ali ženo, najhuje pokopati svojega otroka. Ko seka smrt po mladih, se poleg ostalega v nas pojavi občutek oropanosti in krivice. Umrl je nekdo, ki ne bi smel.

L. 1514 je umrla kraljica Ana iz Britanije, žena francoskega kralja Ludvika XII.. Njena smrt je strla moža in pretresla deželo. Umrla je ena tistih, ki ne bi smeli umreti. Skladatelj Jean Mouton je ob tej priložnosti uglasbil žalostinko Quis dabit oculis nostris. Žalostinka nas vseh, ki smo izgubili koga izmed najdražjih.

TOMÁS LUIS DE VICTORIA (1548-1611): Tenebrae factae sunt

Že iz davnine nastop smrt razumemo kot ugašanje luči. Svetloba dneva je življenje; konec svetlobe in nastop teme je smrt. Zadnje besede velikega Goetheja so bile: „Več luči!“ Tudi vsak večer ugasnemo luči, zapremo oči in se pogreznemo v temo spanca. Zato lahko vsakonočno spanje obravnavamo kot neke vrste vajo v umiranju. Menihi in vsi, ki molijo sklepno uro brevirja, se pred spanjem in nočjo izročajo Bogu, kakor v bližini zadnje ure.

Ko žalujemo za našimi rajnimi, se svetlobi odpovemo hote. Ogrnemo se v črno, v barvo, ki absorbira in nevtralizira svetlobo. Kakor da bi hoteli reči: „Naši rajni so stopili v temo, naj bomo njihove noči deležni tudi mi.“ In: „Stemnilo se je v duši, naj bo temna tudi naša obleka.“

O posebni temi, ki je nastopila tistega posebnega dne, poročajo vsi trije sinoptiki – Matej, Marko in Luka. Takole pravi najstarejši, Markov, zapis: „Ko je prišla šesta ura, se je stemnilo po vsej deželi do devete ure. Ob deveti uri pa je Jezus zavpil z močnim glasom: 'Eloí, Eloí, lemá sabahtáni?' kar v prevodu pomeni: 'Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?'“ (15,33-34). Jezus iz Nazareta namreč ni bil izjema. Tudi njegova smrt se je najavila kot ugašanje luči in vstop v temo. S tem, da se ob njegovi smrti v črnino obdane celotno stvarstvo. In s tem, da je tema bila dvakrat in večkrat tema. Najbolj gosta noč ni bila tista, ki je objela tako zemljo kot Jezusove oči v trenutku smrti, temveč tista, ki je povzročila popolno zapuščenost in samoto. Tema je bila tako nepredirna, da Sin ni čutil Očeta onstran nje. Od tod ta strašni vzklik: “Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?”

Tomás Luis de Victoria nas uvaja v trenutek, ko se usodno stemni: Tenebrae factae sunt. (poslušaj na YouTube)

CRISTÓBAL DE MORALES (1500-1553): Circumdederunt me gemitus mortis

„Obdale so me vrvi smrti,” poje psalmist v psalmu 18. „Vrvi podzemlja so me obdale,” dodaja. Kakšni prevodi v sodobne jezike namesto „vrvi” prevajajo „valovi smrti” in „vezi podzemlja”. Valovi pomenijo utapljanje, izginotje; vrvi pomenijo nesvobodo, ječo. Hebrejci niso bili pomorščaki in za njih so valovi širokega morja bili podoba negotovosti, kaosa, tudi zla. In smrt je vse to. Je negotovost, ker ne vidiš onstran nje; je kaos, ker uniči življenjski red; je zlo, ker zaradi nje trpimo. Smrt je zatiralka svobode in ječar, ki nas vklene najprej v verige nujnost, nato v verige podzemlja, se pravi, v verige groba.

A ravno ker je človek obdan z valovi smrti in z vrvmi, ki ga nezaustavljivo vlečejo v grob, je smrt tudi človekova pomočnica. Pomočnica – pri čem? Pomočnica, ki pomaga, da od tesnobe zakričimo po rešitvi. Taka je dinamika psalma 18. Psalmist ugotavlja premoč smrti, a zato, da še bolj močno zakliče po rešitvi in rešeniku, ki je Bog. Če smrt obdaja z valovi, potem je Bog „skala“ - pravi psalm 18 (v. 32). Na skali smo varni pred valovi.

Paradoks je torej naslednji: smrt naznanja Boga. Seveda je moč reči - in kritika religije tudi reče, da je smrt izumiteljica Boga. Češ, ker nas je strah umreti in ker ne prenašamo bolečine ob izgubi naših najdražjih, se zatečemo v tolažilno idejo, da je Bog in da bo On nekako že poskrbel za posmrtne zadeve. Kakor kdo. Smo pred skrivnostjo upanja in vere.

Cristóbal de Morales ter smrt in podzemlje, ki nas obdajata: Circumdederunt me gemitus mortis. (poslušaj na YouTube)

CLAUDIO MONTEVERDI (1567-1643): Crucifixus

Danes že precej vemo, kaj je bilo križanje: rimska eksekucija, prihranjena za zločince in upornike največjega kalibra. Križanje je bilo tako grozno in boleče, da so ga Rimljani uporabljali le za nedržavljane Rima. Obsojence so križali ob cestah in vhodih v mesta, da so vzbujali srh in vzgajali k pokorščini do oblasti. Pogled na križanega je bil mučen do mere, da so si mimoidoči zakrivali oči, da ga ne bi videli. Ponižanje se je nadaljevalo še po smrti križanega. Včasih so trupla pustili na križu, da so se z njimi nasitile ptice; običajno pa so jih zmetali v skupni neoznačen grob. Le če je križani imel koga pomembnega, da se je potegnil zanj, ga je po križanju bilo možno dostojno pokopati in tudi označiti njegov grob.

Je Jezus iz Nazareta bil zločinec in upornik največjega kalibra, da je končal na križu? Po rimskem pravu ne. Za Rimljane je bil le nekoliko versko čuden. Za judovsko versko oblast pa je bil rušitelj postave in bogokletnik, ki si zasluži smrt. Prišlo je do političnega dogovora med stranema. Rimljani so križali Jezusa, judovska verska oblast pa jim je v zameno obljubila pomiritev napetih razmer. Običajni dogovor dveh močnih na račun enega šibkega.

V ozadju pa velika in enkratna zgodba o odrešenju. Jezus, Božji sin, je šel na križ. Ne zaradi Rimljanov in ne zaradi velikih duhovnikov, temveč zaradi svoje solidarnosti do človeštva. Če je postal eden izmed nas, je po isti logiki postal tudi zadnji izmed nas. Le če je prišel do zadnjih izmed nas, je objel vse nas. Zadnji tistega časa pa so umirali na križu.

Claudio Monteverdi ter Crucifixus iz sakralne zbirke Selva morale e spirituale. (poslušaj na YouTube)

Plakat za koncert

CRISTÓBAL DE MORALES (1500-1553): Requiem: Introitus

Kot smo dejali: smrt je ugašanje luči ter vstop v temo. Je kakor začetek spanja. In ker imamo vsakodnevno izkustvo, da je na drugem koncu spanja prebujenje in ponovni vstop v svetlobo, je za kristjane podobnost med smrtjo in spanjem še toliko večja. To podobnost so prvi kristjani vzeli resno do mere, da so pokopališča imenovali „koimeterion“, kar dobesedno prevajamo s „spalnica“. Italijani in Španci še danes za pokopališče uporabljajo besedo „cimitero“, prostor počitka in spanja.

Je smrt spanje? Za kristjane je. Smrt je tema pred lučjo, noč pred dnevom. Kaj potemtakem kristjani želijo svojim rajnim? Želijo jim, da bi dobro spali, da bi se odpočili preden nastopi nov dan. Pravzaprav je ta nov dan, ki ga pričakujemo onstran smrti, ves v znamenju miru in počitka.

V okviru tovrstnih pojmovnih in simbolnih zvez se v srednjem veku porodi eden najlepših in vse do danes redno uporabljanih spevov oz. molitvenih vzklikov, katerega naslov je vzet po prvi besedi: Requiem. „Requiem æternam dona eis, Domine, et lux perpetua luceat eis.“ Po slovensko: „Daj jim večni pokoj, Gospod, in večna luč naj jim sveti.“

Valovi smrti nas ne bodo odnesli. Počivali bomo na trdni skali. Luč ne bo ugasnila. Dan bo brez konca. To je vera, ki jo izpovedujemo v Requiemu. Vero izpovedujemo, četudi Requiem pojemo v presunljivo žalostni maniri, ki je ob smrti naših najdražjih tudi edina primerna. Mojstrovina vere in sočutja Cristóbala de Morales. (poslušaj na YouTube)

GIOVANNI PIERLUIGI DA PALESTRINA (1525-1594): Sicut cervus

Vrstica iz psalma 42 „kakor hrepeni jelen po potokih voda, tako hrepeni moja duša po tebi,“ je ena najlepših v celotnem psalteriju. Psalm 42 je sploh edini psalm, ki takoj v uvodni vrstici poseže po pesniškem sredstvu primerjave. In to ne po kakršnekoli primerjavi, temveč po izborni primerjavi: Sicut cervus – kakor jelen, kakor žejen jelen je človeška duša.

Hrepenenje je dejstvo. Hrepenimo vsi: verujoči, neverujoči; bogati, revni; črni, beli. Hočemo več, hočemo lepše, hočemo preko sebe in iz sebe, hočemo ljubezni. Vendar je vprašanje podobno, kot smo si ga nocoj zastavili pri strahu pred smrtjo. Lahko iz strahu pred smrtjo sklepamo, da bo smrt tudi premagana? Lahko že iz same sile hrepenenja sklepamo, da bo hrepenenju tudi zadoščeno? Lahko iz suhe njive sklepamo, da bo deževalo? Lahko iz jelenove žeje sklepamo, da so tam nekje potoki voda?

Modreci si pri odgovorih na ta vprašanja niso edini. Na eni strani imamo sv. Avguština, za katerega že sam nemir srca napoveduje počitek v Bogu; na drugi strani je Jean-Paul Sartre, za katerega je človek „nekoristna strast“. Strast, hrepenenje, utopija – to že! Ampak ničesar drugega k temu. Nobenih nebes, nobene nesmrtnosti, nobenih „potokov voda“.

Spet smo pred skrivnostjo upanja in vere. Tudi psalm 42 ne zaide v intelektualno rezoniranje o fenomenologiji hrepenenja, temveč zaključi s preprostim vzklikom: „Upaj v Boga!“ Enako vzvišeno mirno, skoraj z gotovostjo, da bo človeštvo gledalo Boga, se izteče Da Palestrinin Sicut cervus. Štejemo ga med največje mojstrovine krščanske glasbe. (poslušaj na YouTube)

Brat Ateist in pomladni bogovi

     Brat Ateist sedi v fotelju in bere neko revijo. Vstopi brat Kristjan z majhno butaro v roki.
Brat Kristjan: Tok, tok,... je kdo doma? Oh, brat Ateist, kako lepo je bilo danes, na Cvetno nedeljo. Komaj čakam, da bo še Velika noč.

Brat Ateist: No, prisedi. Boš kavo, čaj? Kaj je bilo lepo?
     Brat Kristjan se usede na stol, butaro položi na mizo.
Brat Kristjan: Hvala, ne bom ničesar. Kaj je bilo lepo? Saj veš - cvetje, zelenje, butare, gasilci s svojo 12 metrsko butaro, vzdušje, blagoslov,...

Brat Ateist: Čakaj, čakaj, brat Kristjan, mi opisuješ krščanski praznik?
Brat Kristjan: Da. Kaj pa?

Brat Ateist: Meni se zdi, da opisuješ - bom direkten – praznovanje pomladi.
Brat Kristjan: Meni se tudi zdi, da si ti nevoščljiv, da nekdo sploh kaj praznuje. Sam si prazen zaradi svojega ateizma, pa bi rad lepih čustev oropal še nas.

Brat Ateist: Nič nisem nevoščljiv, dragi brat, hočem ti le povedati, da si v zmoti. Mimogrede: na praznino v sebi pa sem ponosen.
Brat Kristjan: Glede česa naj bi bil v zmoti?

Brat Ateist: Ti misliš, da praznuješ Kristusa, praznuješ pa pomlad.
Brat Kristjan: Kam spet ciljaš, ti moj poredni brat Ateist?

Brat Ateist: Kristus ni nič drugega kot pomladni bog. No, le eden izmed pomladnih bogov. Tako kot bog Mitra ali grški Dionizij ali slovanska Vesna.
Brat Kristjan: Ni res.

Brat Ateist: Kako ni res? Poglej, kako ga praznujete. Spomladi, ko vse spet zaživi in zacveti; pa z zelenjem v rokah; pa tako, da jeste blagoslovljeno meso; ponekod pokate s karbidovkami,... To so elementi klasičnega pomladno-vstajenjskega kulta, ki je prisoten že v starih religijah.
Brat Kristjan: Kako si naiven, brat Ateist! Kristus je bil zgodovinska oseba - Jezus iz Nazareta, ne pa neko namišljeno božanstvo.

Brat Ateist: Že, že, da je bil zgodovinska oseba... ampak vi ste ga oblekli v pomlad, da bi lažje širili tisto blazno govorico, češ da je od mrtvih vstal. Zgodba o vstajenju je tako neverjetna, da ste uporabili najbolj priročnega izmed trikov, ki ste jih imeli na razpolago. Poslužili ste se govorice poganskih vstajenjski kultov, zato vam je tudi uspelo prodreti med pogane. Sami Judje vašemu pomladnemu bogu niso nasedli. Judje so pač čisti monoteisti in za razliko od poganov imajo bolj disciplinirano religijo. Tako je z vami, brat Kristjan, tudi vi ste ena navadna naravna religija. Malo bolj maskirana ampak naravna, zelo naravna,.... preveč naravna, bi rekel, he, he.
Brat Kristjan: Hm, res je, da nekateri kristjani Veliko noč praznujejo le tako, da nesejo butare in klobase k žegnu, za Kristusa pa se ne zanimajo preveč. Ko imamo na Veliko soboto Vigilijo, ki je - pazi! - naš glavni obred v celem letu, je cerkev na pol prazna. Še kakšno uro prej, ko smo žegnavamo šunko in potico, ista cerkev poka po šivih.

Brat Ateist: Ne nekateri, brat Kristjan, ne nekateri. Pač pa večina kristjanov je takšnih, da jim je Kristus neki dodatni lik, ko oni praznujejo pomlad. In dovoli, da dodam še en argument: Da je Velika noč praznovanje pomladi, vidimo tudi po tem, da jo praznujejo še najbolj kmetje. Tisti, ki imajo več opravka z naravo. Poljedelec se pač veseli pomladi, ker ta pomeni začetek njegovega proizvodnega ciklusa. Za delavca v tovarni in za ljudi po pisarnah pa pomlad nima tako velike teže. Ker delavska in pisarniška populacija manj trza na pomlad, je tudi manj krščanska. Se ti ne zdi?
Brat Kristjan: Zanimivo razmišljaš, brat Ateist. V bistvu sem počaščen, da se toliko ukvarjaš z nami.

Brat Ateist: Saj nimam nič proti vam. Pač malo me draži, malo pa mi gre na smeh, ker dva tisoč let vztrajate v isti zmoti.
     Brat Kristjan vstane, vzame butaro.
Brat Kristjan: Zdaj se moram odpraviti. Dal si mi veliko misliti.

Brat Ateist: V redu. Srečno pot.

Brat Kristjan: Do naslednjič.
     Brat Kristjan odide. Nakar se takoj vrne.
Brat Kristjan: Krščanska Velika noč da je v osnovi praznovanje pomladi?

Brat Ateist: Da.
Brat Kristjan: Konec zime, rože, zelenje pa klobase pa čebelice iz panjev in vse to...

Brat Ateist: Seveda, seveda,...
Brat Kristjan: Potem pa mi razloži, dragi brat Ateist, zakaj je večina svetovnega krščanstva ali na ekvatorju, kjer ni prehoda med zimo in pomladjo, ali na južni polobli, kjer Veliko noč praznujejo pravzaprav v jeseni.

Brat Ateist: Aa...

Brat Kristjan: Zbogom. Do naslednjič.

     Brat Kristjan odide.

Foto B.C.: Samostoječi butari velikanki na Frankolovem, Cvetna nedelja 2014.

Izziv urednikovanja revije Cerkev danes

L. 1967 je bila ustanovljena revija Cerkev v sedanjem svetu. Bila je namenjena duhovnikom in pastoralnim delavcem, ki so v tistem času zlasti potrebovali prostor za razpravo o pastoralnih smernicah po 2. vatikanskem koncilu. Revija je l. 2012 pod vodstvom urednika dr. Petra Kvaternika šla v proces prenove. Sad procesa je revija v novi podobi, nekoliko manj zajetna, z več slikovnega materiala in z novim naslovom - Cerkev danes. Osnovno poslanstvo in osnovna struktura (tema-izzivi-poročila) pa sta ostali. S tem, da ciljamo na več bralcev iz vrst t.i. "novega slovenskega laikata", ki se je okrepil v obdobju po Slovenski sinodi (ŽPS-jevci, prostovoljci, voditelji združenj in skupin, spletni delavci,...).
V zaključni fazi procesa prenove revije sem aktivno sodeloval tudi jaz ter prevzel urednikovanje. Hvala hiši Družina za zaupanje! 
Vabim vas k branju revije! Na tem blogu pa podajam svoj uvodnik v novi št. revije Cerkev danes (2/2014).

Nasmejani Kristus

Kristus na sklepniku iz Žičke kartuzije. Foto B. C.

V muzeju Žičke kartuzije lahko vidite upodobitev nasmejanega Kristusa. Vklesana je na sklepnik iz zakristije zgornjega samostana. Zraven tega sklepnika je na ogled postavljen tudi tisti z upodobitvijo za odtenek še bolj nasmejane Device Marije. Stroka oba sklepnika datira v obdobje med 1325 in 1350. Kako je to mogoče? Ali nam učitelji zgodovine niso rekli, da je bil srednji vek žalosten, temen? Ali ni Umberto Eco v razvpitem romanu Ime rože, katerega pripoved se dogaja v srednjeveškem samostanu,  podobnemu Žički kartuziji, hotel povedati, da je krščanstvo proti smehu, proti veselju?

Res je. Skozi zgodovino se je dogajalo, da je v strašni želji po pravovernosti in moralni čistosti bilo človeško veselje - zlasti tisto, ki se izraža skozi gromki smeh, včasih skoraj sumljivo. Kot je bilo sumljivo, če si preveč gledal v zvezde ali če si namesto v cerkev kdaj šel molit na hrib. Veliki Anton Trstenjak je nekoč dejal, da je eden največjih problemov slovenskega katolištva janzenizem. Ta zaljubljenost v strogost in resnobo, ta večno žalostni v tla zroči grešnik, ta sumičavost do drugačnosti. Janzenizem kot teologija je bil s strani Cerkve obsojen že ob svojem nastanku, kot psihološki in pastoralni slog pa je preživel in je prikrito na delu še danes. Janzenizem ni samo odpravil upodabljanje nasmejanega Kristusa, vplival je tudi na oznanjevanje, ki se je najbolje znašlo v pridigarskih zvrsteh očitanja, svarenja in sploh ostrega govora. Pojav, ki bi ga z velikimi zadržki označili za »veselje evangelija«.

Prva okrožnica ali spodbuda nekega papeža je prva in bo ostala prva. Razumemo jo kot program novega pontifikata. To velja tudi za spodbudo Veselje evangelija, kateri namenjamo tematski sklop v pričujoči številki naše revije. Veselje evangelija je, razumljivo, doživela pravi »analitični cunami«. K ocenjevanju so se priglasili mnogi mnenjski voditelji, tudi takšni, ki nimajo čuta za notranjecerkveno dogajanje. Zato imejmo pastoralni delavci ob branju spodbude toliko bolj pred očmi notranjecerkveni karizmatični in zgodovinski okvir. Ne pozabimo, da se Frančiškova apostolska spodbuda veže na sinodo o novi evangelizaciji, ki je bila v Rimu jeseni 2012. Pred seboj torej imamo prvovrstni nauk – kot je papež zapisal v pozdravu na začetku dokumenta – »o oznanjevanju evangelija v sedanjem svetu«; z drugimi besedami, nauk o duhu in strategijah nove evangelizacije.

Prve besede v besedilu okrožnice ali spodbude bodo ostale prve. Po njih, kot je v navadi, dobi ime ves dokument. V njih bomo razbrali, kam se usmerja papež. Če je papež Frančišek za prve besede svojega programskega besedila izbral »veselje evangelija«, bolj vemo, da je oznanilo veselo ali pa ga ni. Na tem se bo poslej bolj delalo. Osebno in v pastorali. 

In naj mi bo dovoljeno vprašati: Če je oznanilo veselo, zakaj potem Kristus na kakšni od podob ne bi smel biti (spet) nasmejan?



- Revija Cerkev danes na predogled: http://www.druzina.si/flip/revije/cerkev-v-sedanjem-svetu/2014/02/index.html#p=1