Pazi, planinec, občinska meja!

Zemljevid občine Vojnik, vir: HD inačica zemljevida

Dragi planinci, poglejte si dobro meje svojih občin, da ne bo potem kak »nisem vedel«. So hribovske točke, na katere ste čustveno navezani in za katere mislite, da so vsaj deloma v katastru vaše občine, a ste lahko v zmoti. Saj veste, smo v času koronavirusa in preko meja svojih matičnih občin po odloku vlade načeloma ne smemo.

Mi, planinci in pohodniki iz občine Vojnik, smo že eni taki osmoljenci. Komaj kakšen od vrhov, na katere radi lazimo, je katastrsko naš. Kaj se nam primeri, če smo avstroogrsko srtiktni? Tole:

Vrh Stolpnik (1012 m) je za pohodnike iz občine Vojnik VERBOTEN. Če ste doslej mislili (kakor jaz), da občina Vojnik sega do najvišje točke Konjiške gore, ki je Stolpnik, vedite, da temu ni tako. Že zadnji del markirane poti iz Črešnjic na Stolpnik poteka po katastru občine Slovenske Konjice. Torej do napisa GUGI, ki je nasprejan na neko bukev, še lahko greste, naprej ne. Antikoronavirusna zakonodaja vam to preprečuje.

Vrh Stenica (1091 m) je za pohodnike iz občine Vojnik VERBOTEN. Če ste doslej mislili (kakor jaz), da občina Vojnik sega do vrha lepe Stenice, vedite, da se morate kakšnih 50 m pred vrhom obrniti. Kataster je neusmiljen: vrh Stenice je v celoti v sosednji občini Vitanje. S tem, da se že po markirani poti po grebenu Stenice (mimo kmetije Novinšek), morate bolj levo držati, da ne bi slučajno vaš gojzerji tacali po ozemlju občine Zreče in kršili antikoronavirusno zakonodajo. 

Joj, veliko ni našega! Tudi vrh Zavrh (907 m) nad Socko je že v sosednji občini Dobrna. Sploh za pobočja Paškega Kozjaka velja, da nimamo kam. V tolažbo nam je morda, da sta v našem katastru vrh Male gore (924 m) nad Lindekom in Srobotni vrh (996 m) na zahodnem delu Konjiške gore, vendar nanju ni planinskih poti.

Kaj ostane? Najvišja gora občine Vojnik (če odmislimo greben Stenice), ki brez problemov za državljansko zavest vabi domače planince, je potemtakem Špičasti vrh oz. Kislica (994 m). Na ta vrh pa ne moremo vsi. Koronavirus bi bil vesel našega drenjanja ter oprijemanja kamnov in vej, ki se ga je potrebno posluževati tik pred vrhom. Prepustimo zato Špičasti vrh modrasom, njegovim natur stanovalcem - naj se v miru prebudijo. Mi OSTANIMO DOMA! Če pa v času karantene že hočemo laziti kam gor po naši občini, pojdimo sami.

Levo pobočje Špičastega vrha - Kislice (994), desno Stenice (1091),
zadaj Kurnikov vrh (948) in Paški Kozjak z Basališčem (1272)
Foto: Branko Cestnik, 22. marec 2020

P.S.: Kaj pa vodne površine? Povejmo takoj: Šmartinsko jezero je za sprehajalce iz občine Vojnik VERBOTEN. Celotno jezero leži v občini Celje. Natančen pogled na Geopedijo nam sicer razkrije, da vojniški kataster sega do obale jezera pri zaselku Lešje, vendar le na dveh mestih čisto do vode. Ne moremo se vsi Vojničani gnesti na teh dveh točkah, ki sta za povrh v privatni lasti. To bi bil prekršek zbiranja ljudi. No, koronavirus bi nas bil seveda vesel.

Etična revolucija po epidemiji? Kakšni novinarji so že rekli NE

Zaradi koronavirusa nikomur ni lahko. Ker je nevaren virus in ker prinaša gospodarsko krizo. Zaradi slednje ni lahko ne novinarjem ne duhovnikom ne športnikom ne gostilničarjem ne nevladnikom ne frizerjem. Marsikdo si po koncu epidemije lahko ne opomore. Našo družbo je zato potrebno že zdaj vzgajati k solidarnosti za post-koronavirusno dobo. Nismo pred majhnimi dilemami: po koronavirusu smo lahko kot ljudje in družba boljši, lahko pa tudi slabši.

Dnevnik Slovenske novice dilem nima. Svoj pot pozna, po njej bo še naprej hodil kot pred in med korono. Včerajšnja naslovnica (27. marec 2020, na sliki zgoraj) je vznemirila marsikaterega katoličana. Mene ni. Ker je taka naslovnica za tak medij pričakovana, logična. Slovenske novice so že dolgo eden izmed tistih medijev, ki živi od nesreče drugih, od konflikta in razdora, od zavisti in privoščljivosti ... kot živi bakterija od gnilega mesa. 

Odkar so Slovenske novice tragično smrt nekega mladega frankolovskega farana izkoristile za ostuden naslov, da bolj ostuden ni mogel biti, se tega cajtunga ne dotaknem. Preveč je prizadel družino pokojnega, soseščino in tudi mene, duhovnika, ki sem molil nad odprtim grobom, ko smo vanj spuščali žaro mladega človeka.

*

Ugledna španska filozofinja Adela Cortina (rojena 1947, profesorica etike v Valencii) je te dni v intervjuju za agencijo EFE (link) dejala, da bomo imeli v času po koroni veliko manevrskega prostora za etične odločitve. Takole je rekla: 

Če bomo izbrali konflikt, polarizacijo in razdor, bo šlo vsem navzdol in ves svet bo trpel, od najbolj ranljivih pa tudi do najbolj močnih. Če bomo spoznali, da je pomembno ostati enotni, ker si človeška oseba to zasluži in ker je potrebno delati skupaj, nam bo šlo precej bolje.

Da v času po krizi lahko izberemo slabšo pot, nam po njenem pove prav zadnja ekonomska kriza (2008), iz katere se nismo kaj prida naučili. Graditi prihodnost je nekaj zelo širokega, poudarja Adela, žal pa je družbeno vodilo v letih po krizi znova šlo v zoženje na takojšni izkupiček, takojšno prednost pred drugimi. Filozofinja iz Valencie pravi:

Tako med državljani kot v politiki opažam iste drže, ki so jih imeli prej: ista stava na dnevno igro, na zmago v trenutni partiji kart, nikoli ne razmišljati na srednji in dolgi rok.

*

Ko v Španiji spregovori Adela Cortina, vsi prisluhnejo: levi, desni, katoliki, sekularisti, ateisti. V Sloveniji žal takšne Adele nimamo, saj je politična polarizacija našo intelektualno krajino požgala, kakor da bi skoznjo jahal Atila s svojimi hordami. Namesto modrih orakljev nam je z ust akademikov prepogosto servirano tuljenje zoper Janšo ali Kučana. Zaradi odsotnosti verodostojnih učiteljev etike so možnosti, da Slovenci in Slovenke po koronavirusu postanemo bolj dialoška in bolj solidarna družba, toliko manjše.

No, ne smemo obupati. Kriza koronavirusa tudi kaže, da ogromno dobrega prihaja od spodaj, od ljudstva, od zdravstvenih delavcev, od prostovoljcev Rdečega križa oz. Karitas, od mnogih malih ljudi. O nekakšni etični revoluciji od spodaj, od doslej anonimnih in neetabliranih ljudskih krogov, poročajo te dni tudi iz Italije in Španije. Toda bo ta moralni kapital po koncu epidemije ostal, se nadaljeval?

Slovenske novice in podobni že danes nakazujejo, da kapitalsko pridobitniški ustroj kakšne resnejše etične revolucije, kakšnega večjega napredka v komunitarnosti, v letih po koronavirusu ne bo dopuščal. Če se bo dalo služiti denar z atavičnim antiklerikalizmom, ga bomo služili. Če se ga bo dalo z jedkim narodovim razdorom, ga bomo služili. Če se ga bo dalo s pritlehno privoščljivostjo, ga bomo služili. Če se ga bo dalo s polresnico ali celo lažjo, ga bomo služili.

*

Ko smo že pri resnici in laži, priznam, obravnavana naslovnica ni povsem lažniva. Slovenske novice imajo prav: cerkve so zaradi koronavirusa prazne, darov vernikov ni. Škofje so že opozorili, naj si duhovniki v teh dneh pomagamo med seboj; naj bomo torej kot sobratje in ceh ekonomsko solidarni. 

Se pa rumenjakar iz Ljubljane moti: bankrota slovenskih farjev ne bo. Ljudje v teh časih tiho skrbijo za svoje duhovnike. Ker lokalnih špicljev Udbe, ki so nekoč beležili vsak prelet muhe mimo farovža, ni več, razumem, da določeni novinarji nimajo informacij, koliko ljudi te dni do župnišča prinese domači kruh, lonec golaža, pecivo, že oprano solato, jajca, kanistrček vina,... Pravim: do župnišča, ker te darove ljudje preprosto postavijo na okno ali pred vrata. O opravljeni dostavi največkrat obvestijo po telefonu ali SMS.

Želim, da bi tudi ostalim poklicnim kategorijam, tudi kakšnim novinarjem, ki te dni nimajo prihodkov in trepetajo glede svoje prihodnosti, ljudje tako radi prinesli okusno hrano pred vrata, kot jo prinesejo nam, duhovnikom.

Bergamo in Madrid sta imela svoji biološki bombi. In mi?

V dnevih karantene sem imel v načrtu napisati poglavje ali dve mojega naslednjega romana, ki bo zgodba o Viktorinu Ptujskem. Napisal nisem nič. Drama okrog koronavirusa me je povsem posrkala. Verjetno ne bi bilo tako, če bi ne bil čustveno navezan na kraje, kjer je najhuje. Eno leto sem preživel v predmestju Milana, nedaleč od Bergama, kjer je najhuje v Italiji; dve leti pa v Madridu, kjer je najhuje v Španiji. 

In tako vsak dan prebiram poročila iz Lombardije in Madrida ter gledam tako italijanski kot španski TV dnevnik. Ob tem ne morem, da ne pišem na svoj blog.

*

Pojdimo k temi. Bergamo in Madrid, kot se zdi, sta imela svoji biološki bombi. Je svojo imela tudi Slovenija? Jo je še pravi čas deaktivirala?

Tekma Lige prvakov med Atalanto iz Bergama in špansko Valencio (19. februar 2020) se zdi tisti moment, ki je v Bergamu že navzoči koronavirus razpršil po domovih. 40.000 Bergamaskov se je odpravilo v bližnji Milano, da je na stadionu San Siru spodbujalo svoje fante k največjemu mednarodnemu uspehu v zgodovini kluba - k uvrstitvi v četrtfinale Lige prvakov. Na poti tja in nazaj ter med samo tekmo se jih je verjetno precej okužilo. To je hipoteza, o kateri je prejšnji teden govoril imunolog Francesco le Foche. Njegovo besede je povzel Atalantin portal CalcioAtalanta (link). O tej temi so poročali tudi slovenski mediji, denimo Siol (link) in Večer (link).

*

V Španiji je najhuje v Madridu. In tudi za Madrid se zdi, da je covid-19 dobil »svojo« množično manifestacijo oz. priložnost, da plane iz zasede in se razširi po mestu. To so v veliki meri bila praznovanja s povorkami in kulturnimi programi ob 8. marcu, dnevu žena. 

V Madridu namreč po tradiciji radi praznujejo 8. marec. Tako je madridski vladni delegat (primerljiv našemu načelniku upravne enote), čeprav so nekateri opozarjali, da ni pametno, da se 7. in 8. marca dovolijo manifestacije za dan žena, slednje odobril. Na ulice je šlo na tisoče ljudi, gnetli so se v povorkah, izkazovali svojo podporo ženskemu svetu, bili dobre volje. Nekateri so se celo šalili na račun koronavirusa. Na več kot enem plakatov, ki so jih nosili, je pisalo: MAČIZEM UBIJA BOLJ KOT KORONAVIRUS (link, slika zgoraj je z actuall.com). Oseba, ki je na manifestacijah izstopala, pa je bila ministrica za enake možnosti Irene Montero (članica radikalno leve vladne stranke Podemos), ki se je kasneje tudi sama okužila s koronavirusom.

Madridsko sodišče že preiskuje kazensko odgovornost upravnih oblasti, ki so osmomarčevskim manifestacijam (in drugim prireditvam, ki so se odvijale tiste dni) dale zeleno luč (link).

*

Isti dan, ko so v Madridu manifestirali za pravice žensk, smo v Ljubljani doživeli odpoved koncerta, ki bi ga v nabitih Stožicah moral imeti slavni Andrea Bocelli. Nehvaležno je špekulirati v stilu »kaj bi bilo, če bi bilo«, toda nekaj mi govori, da se moramo odgovornim, ki so se 7. marca odločili za prepoved prireditev z nad 500 udeleženci in s tem za odpoved Bocellijevega koncerta v Stožicah, globoko zahvaliti. Morda so tik pred zdajci deaktivirali biološko bombo, ki je bila podstavljena v srcu Slovenije.

Bodimo jim toliko bolj hvaležni, ker takšne odločitve niso lahke. V igri so pomembne vsebine: v primeru Bergama elitni nogomet, v primeru Madrida ogromna tradicionalna feministična prireditev, v našem primeru Bocellijevo angelsko petje. V igri je seveda tudi tak ali drugačen ekonomski in politični interes. Nekdo mora ob teh vsebinah in interesih ter v času, ko moč epidemije še ni povsem razvidna, imeti pogum, da reče: »Prepovedujem!«

(Bergamo) Nisem vedel, da zvonjenje ljudem toliko pomeni

Bergamo, Wikipedia

Sinoči sem imel videoklepet z župnikom Pietrom iz Bergama. Bil sem vesel, ker sem ga videl in slišal, žalosten, ker je tema najinega pogovora šla o bolezni in smrti, o koronavirusu, ki je v zadnjih tednih prav v severnoitalijanskem Bergamu razvil svojo uničevalno moč. Podobe kolone vojaških tovornjakov, ki iz Bergama odvažajo krste z umrlimi za koronavirusom, so presunile cel svet.

Don Pietro Biaggi vodi župnijo Sant'Alessandro della Croce prav v središču mesta, streljaj od starega jedra imenovanega Città Alta (na sliki). Njegovi duhovniški dnevi niso v teh časih nič drugačni od dni večine drugih Bergamaskov: že dva tedna je zaprt v stanovanju in vztraja v karanteni. Ven stopi samo zaradi najnujnejšega. Cerkev, za katero je odgovoren, je sicer čez dan odprta, vendar v njej seveda ni maš, spovedi, skupnih molitev. Kljub mnogim mrtvim zaradi koronavirusa ne opravlja blagoslovov trupel in pogrebov. Na mestnem pokopališču dežura en duhovnik, ki blagoslovi vsako krsto, ki tja pride, ne glede na to, iz katere župnije je. Pogreba kot pogreba ni. Bergamaški škof je ob tem izjavil, da nihče od zdaj umrlih ne bo ostal brez naknadnega pogrebnega obreda.

Huje kot v središču mesta je v predmestjih in v okolici Bergama, pove Pietro.

Ob tem ga direktno vprašam: »Kaj vi, Bergamaski, pravite, zakaj je ravno pri vas največ mrtvih zaradi koronavirusa?«

Pietro pove, da ima večina ljudi podobno razlago vzroka za katastrofo: ni bilo stroge karantene, ko je bil še čas. Bergamo, ali pa vsaj mesteci Alzano Lombardo in Nembro, ki ležita severno od Bergama, bi morali hitro po prvih okužbah izvajati karanteno, kakršno so takrat že izvajali v mestu Codogno. Se pravi, s policijo in vojsko zapreti območje in se posvetiti obolelim. Kljub pozivom lokalnih voditeljev za takšno karanteno iz višjih instanc ni bilo posluha. Ljudje se sprašujejo, če morda vzrok za počasno ukrepanje oblasti v tem delu Lombardije ni ležal v strahu, da bi ukrepi škodili ekonomiji. Okolica Bergama ima namreč izjemno mrežo podjetij, ki so zelo produktivna in uspešna. Okužba se je nato širila po mreži teh podjetij in po zdravstvenih ustanovah. Ko je koronavirus vstopil v družinska stanovanja, so starejši začeli umirati.

Kakor koli, za točne analize bo čas po epidemiji. Zdaj je potrebno zdržati in premagati virus.

Večina najinega videoklepeta je šla o pastorali in duhovniškem življenju v času koronavirusa. Pietro je rekel, da je s svojimi farani v stiku preko socialnih omrežij in telefona. Odkril pa je v času karantene nekaj, kar ga je presenetilo in nagovorilo. Ljudje so namreč zelo hvaležni za podaljšano večerno zvonjenje, ki ga bergamaške cerkve izvajajo te dni. Prej je ljudi povezovala cerkev, v katero so prihajali k maši, zdaj jih povezuje farni zvon, ki naznani skupno molitev za rešitev iz stiske. »Nisem vedel, da lahko zvonjenje ljudem prinese toliko tolažbe,« povzame Pietro.

Enako ga prijetno preseneča, koliko ljudi se je te dni dalo na razpolago za prostovoljno pomoč. Pietro opiše nekega svojega znanca, mlajšega moškega, ki doslej ni kazal posebej zanimanja ne za duhovnost ne za humanitarnost. Zdaj je doma, ker so njegovo podjetje začasno zaprli. Čeprav od njega to ne bi pričakoval, se je prijavil Rdečemu križu. Ker ni usposobljen za kakšno posebno delo v saniteti, so ga dali na dezinfekcijo reševalnih vozil, s katerimi vozijo obolele za koronavirusom. Naenkrat je iz človeka, ki ga je poprej v glavnem zanimala zabava, nastal pogumen mož, ki vstopa v okužene kombije.

Kaj reči? Župniku Pietru in vsem Bergamaskom, vsem Lombardom, vsem Italijanom obljubljamo svojo molitev in svojo solidarnost. Sv. Rok – prosi za nas!

P.S.: Čez ta vikend so v provinci Bergamo zabeležili 1062 na novo okuženih s covid-19. Kljub tej visoki številki se iz svežih podatkov vendarle zdi, da se trend okužb v Lombardiji nekoliko umirja. A za potrditev trenda je potrebno počakati še nekaj dni, so danes zvečer sporočile lombardijske oblasti (link).

Smrt, si to ti?

Barbari so pritiskali na meje civilizacije, mejo prekoračili in prišli vse do grških otokov, ki so jih oropali in opustošili. V njihove roke so padle Atene, hkrati so vdirali v notranjost Balkana. To je bila ena nesreča. Druga je bila huda virusna epidemija, ki je jemala življenja znotraj civilizacije, ki se je sicer ponašala s svojo organiziranostjo, redom in čistočo.

Ne, nismo v letu 2020. Barbari niso revni migranti, temveč izurjena vojska. Virusna epidemija ni covid-19, temveč verjetno epidemija črnih koz, kasneje imenovana Ciprijanova kuga. Smo namreč leta 267, barbari so strašni Goti, civilizacija, o kateri teče beseda, je Rimski imperij.

Leta 268 vajeti imperija prevzame cesar Klavdij II., sicer rojen v Sremski Mitrovici. Leta 269 njegove legije v veliki bitki pri Nišu premagajo Gote in jih vržejo preko Donave v današnjo Romunijo. Rim sicer izgubi provinco Dakijo, a vsiljivcev na svojem ozemlju več nima. Tudi kuga se umirja. Cesarju Klavdiju dajo triumfatorski naziv Gotski, nastopil naj bi čas praznovanja in miru.

Vse se obeta čudovito in lepo, ko tam, na levem bregu Save, na vrata cesarske palače v Sremski Mitrovici potrka virus, eden zadnjih v obtoku. Legionarska formacija, ščit, sulica in katapult zoper tega sovražnika ne pomagajo. Lahko si predstavljamo trenutek, ko mož, ki na glavi nosi svež lovorov venec zmagovalca nad barbari, ob prvih simptomih okužbe vpraša: "Smrt, si to ti?"

*

Proti večeru se z balkonov italijanskih, španskih, po novem pa tudi slovenskih mest in vasi sliši glasba. Razumljivo, covid-19 nas je spravil v hišni pripor. Albert Camus, pisec romana Kuga (izšel leta 1947), bi dejal, da nas je vse pognal v pregnanstvo. Prečudno pregnanstvo, saj smo doma in s svojimi, a pregnanstvo, ker smo za nekaj časa morali zapustiti veliki svobodni svet naših ulic, trgovin, gostilnic, šol, igrišč, templjev. Z glasbo z balkonov torej hočemo pokazati, da radi živimo v velikem svobodnem svetu in da bomo v njem še živeli. Usoda nam je namenila koronavirus in tesnobo, skakanje prstov po tipkah diatonične harmonike je naš upor zoper usodo.

A kako je bilo z glasbo na balkonih v trenutnih epicentrih epidemije? Kako in kaj so peli in igrali v italijanskem Bergamu, kjer krste pokojnih zlagajo v pokopališko cerkev Vseh svetih, ker v mrtvašnicah ni prostora? Kako in kaj so peli in igrali v občini Nembro, ki leži severno od Bergama? Časopis Corriere della Sera navaja besede Claudia Cancellija, župana občine Nembro, ki je konec prejšnjega tedna povedal, da so lani v celem letu imeli 120 pogrebov, v zadnjih dvanajstih dneh pa 70. Občina Nembro je po številu prebivalcev primerljiva občini Ormož. Predstavljajte si, da koronavirus zavlada po Prlekiji in da ima občina Ormož v dvanajstih dneh 70 pogrebov. Kdo v Ormožu bi v takih razmerah na balkonu igral Avsenikovo Golico?

Epidemija koronavirusa ni igrica – z določenim suspenzom, a igrica, v kateri smo mi nekaki hitri Pac-Man, hudobni virus pa nas lovi po hodnikih gor in dol. Ko pride nevarna epidemija, pride z njo tudi smrt. Kuga in smrt sta apokaliptična jezdeca, ki prihajata vštric. Ko nevarnega virusa ali bacila na določenem geografskem območju ne obvladamo več in obnemore zdravstveni sistem, je vseeno, ali smo antični Rimljani, srednjeveški dninarji, postmoderni japiji. Vprašanje bo vedno isto: "Smrt, si to ti?"

*

Huda epidemija je čas za osmišljanje biti, za metafiziko. Izgnani v svoje domove, hlastajoč po zadnjih informacijah o širjenju virusa, prekladajoč se sem in tja, na tiho vsi postajamo metafiziki.

No, ne ravno vsi. Albert Camus se metafiziki upre. Razume jo kot skušnjavo in motilca pozornosti. V odličnem romanu Kuga nas prepričuje, da kuga pride povedat, kar sicer ves čas vemo: to je, da bomo vsi umrli in da naše življenje ves čas teče pod obnebjem absurda. Absurd je vedno tu, nočemo gledati vanj, a kuga poskrbi, da skoči pred nas naenkrat in v vsem svojem srhljivem razkošju. Pogumni se z absurdom soočijo brez olepšav, manj pogumni se gredo metafizike oziroma osmišljanja nečesa, kar nima smisla. Tako nobelovec Camus, med drugim pisec filozofskih spisov Mit o Sizifu in Uporni človek.

Je potemtakem bil rimski cesar Klavdij II. med manj pogumnimi? Ko je namreč kuga potrkala na vrata njegove palače v Sremski Mitrovici in ko je z razvojem bolezni postalo jasno, da smrti ne uide, naj bi šestinpetdesetletni cesar storil nekaj ultra metafizičnega. V skladu s starodavnimi sibilinskimi prerokbami, naj bi se bil zavestno predal črni smrti; češ, če že moram umreti, naj umrem kot odrešenik; v zameno za mojo velikoduhovniško cesarsko smrt pa naj bogovi cesarstvu odvzamejo šibo kuge in vojne. Klavdij II. je tako svoj poraz pred smrtonosnim virusom spremenil v metafizično trgovino. Umrl je, pokopali so ga, kuga je potem resda nehala, senat in ljudstvo sta se cesarju zahvalila z lepimi spomeniki.

*

Povprečni Slovenec se v času novega koronavirusa, ki vendarle nima uničevalne potence kakšnih črnih koz ali ebole, seveda ne bo šel upornega premišljevalca absurda po vzoru Camusa ali izpolnjevalca sibilinskih prerokb po vzoru cesarja Klavdija II. Pregledoval bo zaloge konzerv pod kuhinjsko klopjo in toaletnega papirja na vrhu omar, krvavih oči bo sledil vsakovrstnim ekranom, če je muzikant, bo kdaj stopil s svojim inštrumentom na balkon. Ostro misel na smrt bo praviloma odganjal vse do tistega dne, ko ne bo resno okužen kdo iz njegove ulice. Nič narobe ni v tem. To je v skladu z našim obrambnim mehanizmom. Če bi se ob vsaki novi gubici na čelu in ob vsakem kihanju na prepihu vprašali "Smrt, si to ti?", bi ne mogli normalno živeti. Zapadli bi v labirint apokaliptične psihologije.

Po drugi strani tudi velja, da če se v svojem duhu ne bomo nikoli postavili pred obličje smrti, bomo živeli plitko in brez vsebine. Karantena naj ne bo namenjena čehljanju svojega popka in sočasnemu zatiranju globljih misli.

Bodimo zreli ljudje in bodimo v dneh koronavirusa in karantene sposobni več drž hkrati: tako disciplinirano ostati doma kot solidarno prispevati, da pandemijo preživimo kot pleme in ne le kot posamezniki; tako več ur skupaj igrati tarok kot zmoliti očenaš za zdravje tega sveta; tako na balkonu zaigrati polko kot se zamisliti ob verzih Daneta Zajca, temnega pesnika, mojstra besede o smrti.


* Razmišljanje je bilo najprej objavljeno v Večeru. Foto: Branko Cestnik, Angel s trompeto na pokopališču Almudena v Madridu

Bergamo in koronavirus - še enkrat!

Število okuženi s COVID-19 po lombardijskih provincah.
Vir: lombardijska Civilna zaščita in Giornale di Brescia

Ne morem verjet! Še vedno kdo zanika resnost položaja. V prejšnjem blogu sem opisal, kaj se dogaja z epidemijo koronavirusa v lombardijski provinci Bergamo (beremo s poudarkom na e - Bèrgamo). In že so se našli kakšni, ki so rekli, da širim paniko in celo da objavljam nepreverjene podatke. 

Predvidevam, da jih je stresla in zmotila slika s krstami v bergamaški cerkvi Vseh Svetih. Seveda, naši mediji te slike še niso objavili. Kdo bo zato zaupal nekemu blogecu, kajne?

Drži, blog je blog, blog ni profesionalni medij, tudi jaz nisem profesionalni novinar. Vsekakor pa se potrudim, da navajam zanesljive vire – v tem primeru etablirane lokalne medije. Poleg tega mi Milano in Bergamo nista tuja, saj sem svojo prvo kaplansko službo opravljal v župniji Segrate, v predmestju Milana. Od Segrat do Bergama je le dobrih 30 km zračne linije.

Skratka, dovolj je tega tiščanja glav v pesek! Situacija je resna. Ko koronavirus vstopi v skupnost, sesuje zdravstveni sistem in ubija. Smrtnost zaradi okužbe s COVID-19 v Lombardiji se trenutno ocenjuje na okrog 8%. Res je, da v Sloveniji ne dihamo tako slabega zraka kot v Lombardiji; res je, da je naša zdravstvena slika, kar se tiče dihal, boljša, in bi v primeru hudega izbruha verjetno odnesli z manjšim odstotkov mrtvih kot Lombardi - toda ne zanašajte se na to!

*

Zaradi nejevernih tomažev bom tokrat še bolj neusmiljen kot v prvem blogu. Enako kot so neusmiljene številke o mrtvih v Bergamu in okolici. Naštevam nekaj zadnjih novic:

• Časopis Corriere della Sera (link) navaja besede Claudia Cancellija, župana občine Nembro (severno od Bergama), ki je konec prejšnjega tedna povedal, da so lani v celem letu imeli 120 pogrebov, samo v zadnjih 12  dnevih pa 70. Občina Nembro je po številu prebivalcev primerljiva občinam Idrija, Ormož, Rogaška Slatina. Zamislite si, da je v Idriji ali v Ormožu ali v Rogaški Slatini 70 pogrebov v 12 dnevih!
• Današnji BergamoNews (link) podaja naslednje številke pogrebov v sami občini Bergamo: lani so jih v takem času (drugi teden v marcu) imeli 23, letos pa v istem tednu 330, kar je 14 krat več. Od sobote popoldan (14. marec) do ponedeljka popoldan (16. marec) je v občini Bergamo umrlo 88 ljudi.
• Poleg cerkve Vseh Svetih, ki je ob glavnem pokopališču, je škofija Bergamo za začasno deponiranje krst s pokojnimi dala na razpolago še cerkev Sv. Jožefa v občini Seriate (nekaj km vzhodno od Bergama). Da krste s pokojnimi v cerkvi niso mit, poglejte na tem videu, ki ga objavlja portal Prima Treviglio: VIDEO.
• L'Eco di Bergamo (link) in tudi nekateri italijanski nacionalni mediji poročajo, da je minulo nedeljo za koronavirusom umrla Ivana Valoti (58 let), ki je delala kot babica v bolnici v mestecu Alzano Lombardo (nekaj km severno od Bergama). 29. februarja je za koronavirusom umrla njena mama Angela. Hči Ivana je do konca stregla materi Angeli, zdaj sta obe pri Bogu. Ljudje objokujejo pridno Ivano, ki je na svet pomagala številnim novorojenčkom iz Alzana.
• Včeraj je portal BergamoNews objavil komentar (link), v katerem Davide Agazzi pove, da akcije petja in igranja inštrumentov na balkonih v Bergamu in okolici ni bilo. Preveč mrtvih imajo, da bi peli na balkonih. Agazzi meni, da se ostala Italija in svet ne zavedajo, kako hudo je v okuženi Lombardiji.
• Ljudje v Bergamu in okolici se strogo držijo doma. Oblasti in pristojne službe poskušajo z nadčloveškimi napori nadzirati položaj. Dodajajo tudi nove ukrepe. Tako je občina Bergamo celo izklopila mestni Wi-Fi, da bi ljudje manj hodili na prosto, poroča L'Eco di Bergamo. (link)
• Mimogrede: župan Nembra Claudio Cancelli je sam okužen s COVID-19 in je v domači karanteni. Ima blažjo obliko bolezni, ta gre h koncu, in takoj, ko bo negativen, bo na delovnem mestu, poroča danes Il Giorno (link).
• Dodajmo: provinca Bergamo ni edina provinca v Lombardiji, kjer se bije huda bitka zoper koronavirus in se štejejo mrtvi. Zelo se ji približuje provinca Brescia, ki bi lahko v naslednjih dneh po številu okuženih in mrtvih celo presegla provinco Bergamo (slika zgoraj). Giornale di Brescia ima dobro info-stran (kakršne Slovenija žal še nima) z grafi in podatki za vso provinco in vsako občino posebej. Poglejte: link.

Bergamo - ko se zavlada koronavirus

Trenutno je glede epidemije COVID-19 v Lombardiji posebej hudo v provinci Bergamo. Bergamo Slovenci poznamo po nogometnem klubu Atalanta, v katerem igra naš odlični Josip Iličič. Mene na Bergamo veže sošolec Pietro Biaggi, duhovnik, ki se je l. 1995 na mojo novo mašo na Hajdino pripeljal z razklopotanim golfom 1 in to po poti čez Tirolsko. Pietra sem nazadnje videl l. 2013, ko je meni in mojim prijateljem iz Milana razkazal bergamaško stolnico, vključno z njenim starodavnim podstrešjem in kupolo (s Pietrom na kupoli, slika spodaj).

Za ta blog sem se odločil zaradi:

- solidarnosti do Italijanov, ki jim je v teh dneh najhuje;
- opomina, kaj lahko doleti tudi nas, Slovence, čez teden ali dva.

Danes (14.3.2020) bergamaška provinca uradno beleži 2864 okuženih s COVID-19. V samem mestu Bergamo je 2,31 pozitivnih na tisoč prebivalcev. Najhuje je nekaj kilometrov severno od Bergama, kjer je v kraju Nembro 11,97 pozitivnih na tisoč prebivalcev, v kraju Alzano Lombardo pa 6,37.

Sanitarna struktura Bergama je pred kolapsom. Na udaru je zlasti glavna bolnica Papa Giovanni XXIII (po papežu Janezu XXIII., ki je bil doma iz okolice Bergama), ki povrh vsega beleži precej okuženih med svojim osebjem. Na celem področju Bergama je okuženih 50 zdravnikov, eden je že umrl. 

Epidemija je v Bergamu zdaj na vrhuncu. Smrtnost je velika. Tiskana edicija lokalnega časopisa L'Eco di Bergamo vsebuje te dni kar od 6 do 10 strani osmrtnic. Mrtvašnice v Bergamu ne morejo sprejeti vseh pokojnih, krematorij je zatrpan, zato krste s pokojnimi začasno zlagajo kar v cerkev Vseh Svetih pri pokopališču. Naenkrat je v cerkvi tudi do 40 krst, ki čakajo na kremacijo ali pokop (slika zgoraj, vir: it.aleteia.org). Pogrebi so vsake pol ure, je za časopis La Repubblica povedal župan Giorgio Gori.

Pregledal sem današnjo (14.3.2020) spletno edicijo časopisa L'Eco di Bergamo (https://www.ecodibergamo.it/). Da se bomo vsaj nekoliko vživeli v tamkajšnjo dramatično dogajanje, povzemam za tiste, ki ne znate italijansko, nekaj novic iz današnje in včerajšnje bergamaške kronike. 

• Časopis L'Eco di Bergamo, škofijska Karitas in lokalna izpostava podjetniškega združenja so ustanovili poseben sklad za tiste okužene, ki so jih odpustili iz bolnice, morajo pa ostati v karanteni, ob tem pa nimajo nikogar, ki bi v karanteni za njih skrbel. Sklad bo nemudoma najel nekaj prostorov/stanovanj za takšne bolnike, za katere bodo skrbeli prostovoljci.
• Karabinjeri iz Bergama poleg vsega opravljajo nujne prevoze medicinskega materiala. V noči iz 13. na 14. marec so opravili 90 takšnih prevozov.
• Odvetnica Carmen Posillipo (rojena v Bergamu, deluje na jugu Italije) je izjavila, da nikoli ne bo branila tistih, ki kršijo uredbe glede karantene in izrednih razmer.
• Za koronavirusom je včeraj umrl Diego Bianco, reševalec, star 47 let. Do bolezni je delal na centrali za nujne klice (klic 118) v bolnici Janeza XXIII.. Okuženi so bili tudi drugi sodelavci na tej centrali in reševalci. Centralo so morali zapreti in razkužiti.
• Karabinjeri iz Bergama so tožilstvu prijavili dva moška, ki delata v nekem podjetju za sanitetni material. V firmi sta ukradla maske in jih delila svojim sorodnikom, nekaj pa tudi dostavila neki apoteki, ki jih je dajala svojim strankam. Vrednost tatvine je 100 €.
• Da bi razbremenili glavno bergamaško bolnico, nekatere lažje bolnike s koronavirusom prestavljajo v ustrezno opremljene domove za starejše. V zadnjih dveh dneh so jih tako iz glavne bolnice prestavili 26.
• Naftna družba IP vozilom bolnice Janez XXIII., ki so namenjena boju zoper koronavirus, daje zastonj gorivo.
• Vzajemni sklad obrtnega združenja La Bilateralità Artigiana je poskrbel, da bo 630 delavcev iz Bergama in okolice, ki zaradi začasnega zaprtja obrata ne morejo v službo, dobilo plačo.
• V Bergamu se je občinskim oblastem za pomoč starejšim in osamljenim prijavilo 400 prostovoljcev, ki so običajno člani kakšnih društev. V ospredju so zlasti mladi oratorijski animatorji.

Bergamaški duhovnik Pietro Biaggi in moja malenkost
na kupoli stolnice v Bergamu julija 2013

Koronavirus, klic iz Milana

Prijatelji iz Milana - iz fare, kjer sem nekoč kaplanoval - naj bi te dni prišli na kratek oddih na Štajersko. Kot običajno: nastanitev v Zrečah, izlet na Pohorje, gobova juha v gostišču Smogavc, malo po Frankolovem, malo pri znancih v Žalcu, morda kak poldnevni izlet na Ptuj ali v Maribor.

Nič od tega. Karantena.

Včeraj me pokliče Antonella, sicer socialna delavka v predmestju Milana, in mi pove, da jih ne bo in da so zaradi koronavirusa zaprti vsak v svoji hiši. No, v glavnem zaprti. Gredo tudi kdaj ven. Kakšen skok v službo, v trgovino. 

Situacija je nadrealistična, razloži. Predvčerajšnjim je umrla njihova teta, ki živi v sosednji hiši. Umrla je doma, vzrok smrti ni bil koronavirus. Domači župnik, moj klaretinski sobrat Massimo, je prišel takrat, ko je pogrebna služba prinesla krsto iz hiše. Ob prisotnosti najbližjih je zmolil in blagoslovil pokojnico. Mrtvaški kombi je krsto naložil in odpeljal - in to je bilo vse, kar se pogreba tiče. Nobene zadušnice, nobene sedmine, nobenih skupnih molitev za rajno.

Ulice so prazne. Gasilci in civilna zaščita pomagajo nadzirati situacijo. Ljudje so vprašani, kam gredo. Če jih je kaj več na kupu, jih gasilec opozori, naj se razidejo.

Virusa se bojijo, saj se je izkazal za silno nepredvidljivega. Vsak ima občutek, da lahko zboli. Zavedajo se, da ga je moč premagati s higieno, predvsem pa z disciplino, ko si čim več doma, čim več vstran od drugih ljudi. Ker so Italijani podvojeno socialna bitja, jim je takšno življenje podvojena žrtev.

Antonella pove, da ima zadeva s koronavirusom tudi nekaj modrih sporočil. Prvo, kar vsi opazijo, je, da je te dni zrak čist, prijeten - zrak za dihat s polnimi pljuči. Šele zdaj se ona in prenekateri Milančani zavedajo, kako s svojim načinom življenja onesnažujejo in kako noro hiter je njihov vsakdanjik. Koronavirus jih posredno uči, da se bo potrebno ustaviti. Živeti se da tudi bolj počasi in bolj preprosto.

Naslednje, kar se jim dogaja, je, da je družina zdaj res veliko skupaj. Cele dneve drug ob drugem, cele dneve čas za pogovor, za pomoč pri hišnih opravilih, za kakšno že pozabljeno namizno igro.

Koronavirus in duhovnost. Koronavirus se dogaja v postnem času. Opominja na minljivo in negotovo življenje slehernika - to je postno. Hrepenenje po veliki noči je letos močno, kot še nikoli, pove Antonella.


* Na sliki: te dni so v mestu Varese v Lombardiji na tak način naredili skupno fotografijo ob podelitvi diplom novim medicinskim sestram. Vir: FB Lorenzo Tosa.