La Pedriza

ali Kako sem zagledal osla z zvončkom

Izhod s skavti Grupo Claret. Izvidniki in bobrčki ter nekaj popotnikov ob devetih na avtobus. Smer La Pedriza v gorovju Sierra de Guadarrama v verigi Sistema Central, ki izhaja iz Portugalske in ima zaključek severno od Madrida. Od avtobusa mimo krav in oslov (pozor! osli, frajerji, imajo zvončke okoli vratu) v gozd. Izvidniki se po nekaj sto metrih odcepijo in gredo po svoje. Po dobre pol ure hoje smo z bobrčki na cilju - nekakšna ravnina v bližini gorskega zavetišča. Vremenu se je strgalo, vsakih 15 minut sprememba: dež, sonce, sunki hladnega vetra.

Klanovci imajo svoj sestanek, pa ne morejo z menoj (čeprav bi lahko šli, lenuhčiči). Mahnem jo sam proti sedlu Collado de la Dehesilla (1460 m), slaba ura navzgor. Tam polno zlasti starejših planincev, obenem tudi gozdna meja. Potem sopiham desno navzgor v smeri vrha El Yelmo (1716 m). Zaidem v zanimivo skalovje, hrapavo, da ti hitro pobere kožo s prstov, zaobljeno, kot hlebci kruha ali v nebo štrleči debeli prsti, mahovito, da je zdrizasto pod teniskami. Rahlo dežuje, zato se ne odločim za plezanje po neprijetno spolzkih površinah. Raje malo nazaj in dol in spet v desno k še bolj zanimivim granitnim formacijam. Pridem na neke vrste greben, od koder se proti jugu, kakšnih 50 km vstran, vidijo znamenite štiri madridske stolpnice, štirje spomeniki neizmernega finančnega vzpona Španije izpred nekaj let. V smeri zahoda megla in festival mavric. Zdaj ena na oni strani sosednjega grebena, zdaj druga čez celo dolino. Zadaj v megli so dvatisočaki. Najvišji med njimi Cabeza de Hierro Mayor, visok 2380 m.

Pa kateri osel mi je zadnjič razlagal, da osrednja Španija nima resnih hribov? Aja, to sem bil jaz. Jaz, ki sem v Sloveniji pustil odlične, v samem Majšperku kupljene, Planikine gojzarje. Zdaj mi manjka samo še oni frajerski zvonček okoli vratu.

La Pedriza, 27.10.2012 galerija slik

Enkrat ali dvakrat v življenju

Profesorica María Dolores López Gúzman predava na na našem inštitutu predmet Sprava: osebna, cerkvena in politična. Danes je izrekla strašne besede:

Mislim, da je človek enkrat ali dvakrat v življenju sposoben čistega odpuščanja.

Ampak zaradi tega je vredno živeti.

Življenje je zorenja za trenutek čistega odpuščanja. Čisto odpuščanje je trenutek čiste ljubezni, trenutek nečesa, kar lahko razumemo kot Božji obisk naše borne kolibe.

Boga spoznavamo pod mnogimi podobami, do Njega se prebijamo skozi labirint predstav, ki smo si jih o Njem ustvarili sami. Tudi, ko smo ga zavrgli, smo še vedno v tem istem labirintu, na istem križišču nekje v naši glavi. A šele, ko smo sposobni oprostiti staršem, ki so nas po krivici tepli, sistemu, ki nas je grobo izkoriščal, življenjskemu sopotniku, ki nas je zahrbtno prevaral, duhovniku, ki nas je javno ponižal,... smo srečali Boga, zares in brez tančic.

Enkrat ali dvakrat v življenju, pravi prof. M. Dolores. Ampak zaradi tega je vredno živeti.

nad Madridom mavrica - simbol sprave med nebom in zemljo

Spet v šolski klopi

Ker do danes nisem imel interneta, sem nekaj zapiskov iz mojega dnevnika objavil za nazaj, za čas, ko sem bil skoraj deset dni na poti od Frankolovega preko Milana in Vica do Madrida. Šel sem skozi 4 dežele, 4 jezike, dva obredna sistema (rimski in ambrozijanski) in štiri klaretinske skupnosti, da sem pristal v peti. Do sem pa sem se vozil z vsem mogočim, razen s podmornico in kravjo vprego :)

V Madridu sem spet sedel v šolsko klop. Redna predavanja v programu permanentnega izobraževanja na pastoralnem inštitutu (v okviru katoliške univerze Salamanca) in še kakšna vmes. Četudi sem kaj, kar profesorji povedo, že slišal v času študija v Rimu, so danes, po skoraj dvajsetih letih, ušesa vendarle drugačna. Na primer: Profesor citira Rahnerja, češ da je med vernimi kristjani veliko nezavednega monofizitizma. Včasih je bila ta trditev akademsko zanimiva in na izpitu si jo lepo zdrdral. Danes, po 15 letih intenzivne pastorale, dokaj točno veš, kako monofizitizem zgleda pri pobožnih ženicah, kako pri oddaljenih kristjanih, kakšne zareze pušča v nasprotnikih vere. Ušesa so drugačna in nobene škode ni, če kaj istega ponovno slišijo.

Na simpoziju o družinski pastorali na jezuitski univerzi Comillas je bilo fajn slišati predavanje pomožnega škofa iz Barcelone (piše se Taltavull), ki je kot župnik veliko delal z družinami. "Družinska pastorala se dela tako, da se gre k družinam domov," je dejal. Sam je pripravo na krst izvajal pri mladih starših doma. Sčasoma je prišlo v navado, da so na tako pripravo povabili prijatelje in sosede. Tudi do dvajset ljudi je prišlo poslušat domačega župnika in se družit s starši novokrščenca. "Seveda, da to duhovniku vzame veliko časa. Vendar zakaj pa je duhovnik, če ne za takšne stvari!" je vzkliknil škof.

Nujnost Klovna

Nedelja, 14. oktober 2012, Madrid

Po večerji se z dvema patroma smejimo satirični tv reportaži o praznih španskih letališčih. Vsaka provinca ima svoj letališče, čeprav na njih pristajajo le dva ali tri letala na teden. Ponekod še to ne. Letališče v Leridi, od koder je večino reportaže, ima letno 3 milijone izgube. Ampak župan Leride vztraja: "Infrastruktura prinaša razvoj!" Dogma, ki le delno drži, ni dogma. In tovrstnih "razvojnih" dogem v evropski družbi ni malo.

Še enkrat objokujem slovenske medije. Satirična reportaža? Kaj je to? Ne samo da nimamo veliko izbir v svetu medijev, tudi znotraj medijev smo žanrsko podhranjeni. Zaradi kulturnega boja je komaj kaj satire. Satira, oziroma, domnevna satira je od Tofa naprej v službi oblastnega dvora. Imamo le leve in desne satirike. Vsak svojemu dvoru na razpolago, da kaže osle onim z drugega dvora. Noben ne upa dražiti svojih. Tistih, ki mu režejo kruh.

No, hvala Bogu, Tadej Toš kaže nekaj novega. Ptujčan je. Provinca, ki nima denarja in politične moči, ima večjo svobodo govora. Vsaka družba, da funkcionira, mora imeti tri arhetipske osebnosti, ki vznemirjajo, ne bom rekel živcirajo, povprečnega človeka: Policaj, Duhovnik, Klovn.

Josep Maria Sert

Četrtek, 11. oktober 2012, Vic (Katalonija - Španija)

V treh dnevih bivanja v Vicu, kjer je grob redovnega ustanovitelja sv. Antona M. Klareta, sem trikrat obiskal stolnico. Zaradi poslikave. Monumentalna črnozlata telesa, hulkovsko napetih mišic, v stiliziranem naporu izvajajo nasilje nad Kristusom in apostoli. Stolnica bolečine in smrti. Kot da si v grobnici. Kot da si zašel na Pandurjev oder, v scenografijo nebes, pekla in vic obenem. Svoje so dodajali delavci, ki so z zunanje strani obnavljali kupolo. Vsakič ko so uporabili sveder, se je skozi celotno ladjo razvlekel nadrealistični zvok, zvok iz globin vesolja.

Ne vem, kako bi se počutil, če bi moral v tej stolnici maševati. Napor bi bil psihičen in fizičen. Dvigniti Kruh in Vino pod zlatočrne podobe nasilja?!

Josep Maria Sert je avtor teh del. Dober je. Dober. Njegove slike te zmedejo in učijo nekih novih sakralnih čustev. Prisilijo te k novim definicijam. Podobe je slikal takoj po državljanski vojni, ko je spomin na smrt, sovraštvo in neumno zlo bil še kako živ. Stolnico je prvič poslikal že pred vojno. Komunisti so jo zažgali ter iz pepela od slik nacedili toliko zlata, da so izdelali veliko ogrlico. Ta je danes v muzeju zraven stolnice.

Na Martinijevem grobu

Ponedeljek, 8. oktober 2012, Milano

Milanska stolnica. Vstop vanjo kontrolira vojska. Vojaki so brez orožja, a za vsak slučaj pregledajo torbe. Krščanski spomeniki so možne tarče svetovnega islamskega terorizma.

V levi ladji pod križem Karla Boromejskega grob kardinala Martinija. Ganljivo, koliko ljudi tam moli in prižiga sveče. Tudi filipinski in južnoameriški priseljenci, ki najverjetneje niso brali njegovih knjig in komentarjev. To je tisto, ko ljudstvo "čuti" svetega moža.

Že včeraj pri nedeljskem kosilu je s patri klaretinci šla debata o ločencih v Cerkvi, o čemer je govoril Martini na smrtni postelji. Danes jo načenjava s Catjo, ki me spremlja po Milanu, še enkrat. Martini je dejal v smislu: Če Cerkev ločencem in ponovno združenim z novim partnerjem ne ve reči ničesar drugega kot to, da ne smejo k obhajilu, lahko kar zapre svoje duri. Razmišljava: Če ubiješ človeka, se pokesaš, si v zaporu, k obhajilu smeš. Če si kot duhovnik posilil tri ministrante, si kaznovan, se pokesaš, k obhajilu smeš. Če si se ločila, četudi te je partner prevaral ali pretepal, in če si potem našla drugega človeka, ki te ima rad in te ščiti, cerkvene razporoke z prvim partnerjem pa nisi dosegla, k obhajilu ne smeš. Ker si za razliko od zgoraj navedenih dveh - morilca in pedofila - grešnica, ki vztraja v grehu.

Bo držalo?

Brat ateist, plemenito razmišljajoč

Sobota, 6. oktober 2012, Milano

Po nekaj letih spet v Milanu. Segrate, župnija Sv. Ambroža ad Fontes, kjer sem služboval leta 1997. Prva župnija - prva ljubezen, pravi stari kleriški rek.

Pred spanjem berem revijo za pastoralna vprašanja. Tam čudoviti verzi Furlanca, partizana in redovnika servita p. Davida Marie Turolda (Oltre la foresta, 1991, moj prevodek):

Brat ateist, plemenito razmišljajoč

v iskanju nekega Boga,

ki ti ga jaz ne morem dati,

hodiva skupaj skozi puščavo.

Iz puščave v puščavo

greva

onstran gozda verovanj

svobodna in gola goli Biti naproti

in tam, kjer beseda umre,

naj se zaključi najina pot.

Ko je leta 1988 zvedel, da ima raka na dvanajsterniku, je Turoldo zapisal:

Sinoči ob devetih so mi rekli:
zagotovo je Zmaj, umeščen na sredini

trebuha kakor kralj na svojem tronu.

Upam, da bo kdaj prevedena v slovenščino kakšna antologija tega pesnika in duhovnika.

p. Turoldo, foto: splet