Taborne zgradbe (foto)

Prve dni skavtskega tabora postavljamo "taborne zgradbe". So izključno iz lesa, ponavadi iz sušic, in vezane izključno ročno z vrvicami. Na ogled postavljam zgradbe in kurišča, ki so jih minuli vikend (17. do 19. 7. 2020) postavili skavti stega Rakova Steza 1 iz občine Vojnik na svojem taboru v Cerovcu v občini Šentjur. Gradbeniki so najstniki stari med 12 in 16 let. (Se opravičujem, če bo kaj razmetano na vaših ekranih, saj ves blog sestavljam na telefon, sedeč v lovski preži nad taborom.)

"Veži, veži ..."

kuhinja

oglasna deska

dostop do potoka

jedilnica

vodova kuhinja

sušilnica

drvarnica

vhodna zgradba

most

stranišče

brv

igrišče za odbojko

jambor

osrednje ognjišče

Od histerizma do histerizma do končne zmage razuma

V teh dneh sem od prijateljev dobil nekaj pozivov, naj zablogiram o aktualijah. Pod aktualije seveda ni mišljena letošnja žetev in skrbi okrog odkupne cena pšenice, tudi ne, kako slovenski narod koristi zgodovinske vavčerje, temveč napeto dogajanje na ljubljanskih ulicah, napeto dogajanje v najvišjem štuku slovenske politične zgradbe. Scenarista slovenskega korona obdobja se zdi, da sta brata Coen, morda celo Hitchcock iz onostranstva. Kako drugače bi se dalo razložiti, da je prejšnji PV skočil v prazen bazen, do vladne dirigentske palice pa je skupaj s karanteno prišel zdajšnji PV, ki je v imaginariju tukajšnjega progresizma, kot oseba in politik, čista apokalipsa?

Po dolgem času imamo Slovenci vse elemente za dober film, le deus ex machina še manjka. Za slednjega, božanstvo, ki pride iznenada in hudo kočljive zadeve postavi na pravo mesto, se mi dozdeva, da ga še nekaj časa ne bo. In tudi ni potrebno, da deus ex machina vpade med nas. Ljudje smo. Morali bi se znati zmeniti sami.

O aktualijah mi ni luštno govoriti. Prejšnji mesec sem dajal neke izjave za levo-sredinski medij, skoraj istočasno za desno-sredinskega. Ko sem gledal naslove in podnaslove ter promocijo člankov na spletu, sem se zbal, da nisem več eden, pač pa dvojen, shizofren. Vsak te po svoje priredi in obrne. Ne zamerim. To jim je služba. Naiven si ti, ki tega ne predvidevaš.

Aktualije, o katerih teče beseda, so nadvse kužne in invazivne. Ko se jih enkrat dotakneš, ko malo popustiš v pozornosti, te prevzamejo kot znameniti bodysnatchersi. Tiho ležejo zraven, zaspiš, že si eden izmed njih, v istem telesu, a ne več ti. V teh časih najprej bodysnatcher naredi svoje, potem, v drugi fazi, je bolj vprašanje nians kot vsebine, ali boš pristal v histeričnem modulu antifašista ali v histeričnem modulu antikomunista. Denimo, če si za puhanje trave, boš bolj verjetno vročični antifašist; če si vlivaš šnops v polliterski pir, boš bolj verjetno vročični antikomunist.

Kakor koli. Mislim, da imamo trenutno na sceni veliko histerizma, se pravi, sprožanja histerije, vzorca histerije.

Primer ena. Umi, ki furajo proteste na ulicah, ustvarjajo histerizem, ga hočejo, računajo, da bo histerija imela za učinek padec vlade. Ni kaj – program. Njihov problem je, da je na drugi strani človek-apokalipsa, granit, ki mu je vanj uperjen val histerije jutranja kava z rogljičkom. Vprašam vas: ali je on, ki je osrednja tarča napadov, v času protestov za milimeter popustil? Ne. Obratno. Protestni požar je gasil s twitter-bencinom. Hotel je več histerije, dobil jo je ... Smo pri primeru dva.

Ker nisem član rdeče buržoazije in ker so me že v zgodnjih osemdesetih v marksističnih političnih tečajih na Ptuju poučili, kako presneto zahteven je boj zoper njo, saj da ima veliko obrazov, pa tudi zato, ker je na obnašanje ptujske rdeče buržoazije vezana neka moja najstniška travma, priznam, da malce vendarle uživam, ko gledam, kako direktno je on, katerega ime se ne sme povedati, zapičil viteško kopje vanjo. In ko mislim, da je dovolj, da debela buržoazna mati zaradi kopja v svojih plečih že dovolj trpijo, on, katerega ime se ne sme povedati, rukne na svetlo zakon o medijih ...

Umi ljubljanskih protestov spet niso toliki umi, da bi lastno igro do konca doumeli. Vidi se, da je njihova hektika, čeprav politično hotena, tudi nepremišljena, nenadzorovana, nekakšen računajte-na-nas trans, ki ne zmore racionalne izpeljave, s tem pa konsistentne alternative.

Podobno imam občutek, da bo v ZDA po strašnih protestih BLM-ja, klasični WASP-ovec nekaj časa potuhnjen, nakar se bo dvignil močnejši kot prej. Drugi amandma ustave ZDA (pravica do orožja) bo še bolj svet kot prej. Iracionalna ihta ne rešuje problemov. Zlasti ne, če po maoistično ruši spomenike ustanovnih očetov in svinja po kipih Device Marije.

Skrbi me nehotena in pasivna histerija. Žrtev slednje smo tisti, ki nismo neposredno vpleteni. Gre za pretirano čustvo strahu, ki se naseli vate, ki preko Trojan zreš na dogajanje v Ljubljani. Tako se mi včasih zazdi, da ni daleč čas, ko bodo takšni ali drugačni skvadristi butnili na moja vrata in me na dvorišču vrgli pred noge nekim ljudskim sodnikom s pištolami za pasovi. In ljudski sodnik s pištolo za pasom bo rekel: »No, ti, xy far, kaj si že pisal o nas?« (Kjer je »xy«, naj bralec vstavi poljubno barvo: »rdeči«, »črni« ...) 

Ko se zalotim v takšnih kafkovskih mislih oziroma ko na dvorišču pred farovžem skoraj že vidim onega s pištolo za pasom, se moram oklofutati. Vedeti moram, da sem malenkost že okužen, bodysnatcher je tik ob meni, čas je za prvo pomoč. Običajno ta zgleda tako, da neham gledati informativne oddaje, čekirati twitter, čakam na špansko ligo po SK kanalih, v roke vzamem knjigo ... Mimogrede: ste že prebrali roman Angel pozabe od Maje Haderlap ali še vedno vztrajate v škandalozni neobčutljivosti do koroških Slovencev?

Človek se resno vpraša, če je naslednja faza naše družbe surovost in odsotnost razuma. Potem se vpraša, kako je lahko do novega posurovljenja sploh prišlo, ko pa smo toliko državljanskega napora vložili v sprejemanje drugačnosti, dialog, nenasilno komunikacijo, kulturo miru, ekološko osveščanje … Je naenkrat vse to postalo bla-bla? Smo marljivo od države pobrali denar za naše mirovniške projekte, v bistvu pa ves čas držali fige v žepih? Kako je lahko prišlo do tolike kapitulacije razuma? Zakaj zmagujejo politiki in privlačijo mnenjski voditelji, ki znajo upravljati z levo-desno histerijo, in ne oni, ki so zmožni sinteze različnih interesov in idej?

Kdor me pozna, ve, da sem politično vernik sredine. Demokracija se gradi iz sredine, ne iz skrajnosti. Sredina civilizira skrajnosti, ne obratno. V demokraciji niso skrajnosti tiste, ki bi po svoji podobi oblikovale sredino oziroma jo razbijale.

Zakaj? Ker je sredina naravni prostor pogovora. Tudi na vasi, ko si imamo kaj povedati, tega ne naredimo nekje na robu naselja, pri vegastih plotovih, kjer so gnojne jame in koprive, temveč nekje na sredini, kjer so lipa, park, bife, šola, cerkev, trgovina, sejna soba KS. Pogovor na odprtem je bistven, saj hipoma aktivira dvoje: spoštovanje in razum.

Zato mi je želeti in računati, da bomo Slovenci tudi tokrat šli od histerizma do histerizma do končne zmage razuma. Ne boste verjeli, toda za kaj takega ne potrebujemo novih obrazov. Sredinsko usmerjenih političnih voditeljev je dovoljšnje število. Res je, imajo svoje hibe, v dobi populizmov ne pridejo do izraza, Boris A. Novak jim ne nameni homerskih verzov, enkrat so na sredini sami ne znajdejo, drugič jih levi ali desni jurišniki masakrirajo kot zajce, ker so pač na sredini. A glej to čudo! Še so tam, nekako se ne zlomijo – dober znak.

Foto: B.C.: v jami na Veliki planini.

Po delavnosti razvajenost, po razvajenosti surovost?

Po drugi svetovni vojni je v Evropi in v ZDA nastopila izjemno delavna generacija. Bila je sposobna velikih žrtev, gnalo jo je upanje, iz vojnih ruševin je dvignila gospodarsko napredno in demokratično družbo, ki je kmalu postala vzgled celemu svetu. Zatem je nastopila bolj izobražena generacija, zaznamovana s spolno revolucijo in drogami, fizično delo ji je postalo vse bolj tuje, težko delo so namreč začeli opravljati stroji in poceni delovna sila iz tretjega sveta, v vzgojni teoriji je zmagala permisivnost. Po letu 2000 se je permisivna generacija že začela izčrpavati, nastala je nekakšna postmoderna praznina, ki jo je zapolnila potrošniška stihija z revolucijo mobilnih telefonov na čelu ter ideologija politične korektnosti vključno s t.i. snežinkarstvom (snowflake generation – rod brezkrvnih, krhkih in občutljivih).

Zdaj smo na pragu tretje generacije, ki bo, kot kažejo trendi in dogodki iz velikega zahodnega sveta, manj votla, manj snežinkasta, bolj radikalna, morda celo surova in tolerantna do nasilja.

Človek bi se tem spremembam čudil, če ne bi vedel za misli starogrškega pesnika Hesioda, katerega povzetek najdemo v delu Najlepše antične pripovedke Gustava Schwaba. Hesiod v okviru zgodb o nastanku sveta govori o tem, kako so bogovi ustvarjali človeštvo. Najprej ustvarijo t.i. zlati rod, ki je zelo delaven in se odreka užitkom. Ker vidijo, da preveč gara, ga ukinejo in ustvarijo nov rod, srebrni, ki je manj delaven, zelo uživaški, časti večno mladost, otroci izjemno dolgo živijo pri starših, ker so krhki, na pragu samostojnosti umrejo. Tudi srebrni rod bogovom ne velja, zato ga odstranijo in ustvarijo tretji rod, bronasti, ki je mišičast, namesto zelišč hoče jesti le meso, v obnašanju je surov. Bronasti rod je grob in nasilen, uveljavlja pravico močnejšega.

Dandanašnji se v resnici zdi, da srebrni rod odhaja, prihaja pa bronasti. Politična korektnost in sanjaški pacifizem, značilna za odraščajoče okrog leta 2000, dajeta prostor idejni in verski radikalizaciji, sovražnemu govoru, manipulaciji, grožnjam, uličnim nemirom, nasilju. Zlasti za slednje, za nasilje, se zdi, da postaja že kar politično privlačno. Zakaj?

Znameniti italijanski filozof Gianni Vattimo, oče t.i. šibke misli, je že pred leti opozarjal, da razsvetljenstvo, kljub svojemu poudarjanju razuma in strpnosti, ni rešilo problema nasilja. Ker ga ni rešilo, čeprav je napovedovalo, da ga bo, ljudje manj verjamejo v razumne in strpne rešitve.

Bolj sociološka razlaga za vzpon levo-desnih populizmov in surovosti pa pravi, da se je v zadnjih desetletjih oslabila vloga klasičnih političnih strank, sindikatov, kulturnih ustanov, tudi religij. Ljudje v teh sredinah ne najdejo svojega mesta, skozi te sredine svojih stisk in težav več ne rešujejo. Pred kapitalistično-finančnim Molohom so boljkone sami. Bodimo konkretni: Gorenje odpušča delavce. Kaj lahko naredijo stranke, sindikati, kultura, religija, da do tega ne pride? Praktično nič. Ker je na marsikaterem področju tako, se vse več ljudi spogleduje s skrajnostmi, s populizmi, z akcijo, ki diši po surovosti in nasilju.

Po delavnem rodu (zlatem) je prišel razvajen in snežinkast rod (srebrni), bo zdaj nastopil surovi rod (bronasti)? Bo obveljalo sosledje, ki ga opisuje že antična mitologija? V to kristjani ne smemo verjeti. Ni nam dovoljeno, da bi rekli, češ, grobost in nasilje sta naravna, češ, pride čas, ko ne gre drugače. Ni nam dovoljeno iti na ulice, brcati v smetnjake in razbijati izložbe. 

Mi nismo otroci Usode, da bi nas zgodovinski dogodki metali sem ter tja in nas v določenem trenutku spremenili v nasilneže. Češ, čas surovosti je, saj ne moremo ne biti surovi tudi mi. Temveč smo otroci Besede, ki tudi v času hujskanja in besnila verjamejo v dialog, dogovor, spravo, skupno načrtovanje, demokratično kulturo.

* Besedilo je bilo najprej objavljeno kot uvodnik v reviji Ognjišče, julij 2020. Foto: Elias Arias, Santiago, Chile, Unplash.com