Epidemija, sinoda, novi časi

Kaj bo z nami? Bomo živeli kot nekoč, ko bo epidemija koronavirusa mimo? Želimo si, da bi. Vsak bi rad svobodno hodil po svetu, se družil, mirno služil za življenje. In na tej točki ne smemo biti črnogledi: vrnitev v normalnost bo in v veliki meri bomo živeli kot pred izbruhom virusa v kitajskem Wuhanu.

Bo pa tudi nek “prej-potem”. Podobno kot je 11. september 2001, ko sta bila napadena newyorška dvojčka, prinesel človeštvu neki “prej-potem”. Denimo, pred 11. septembrom 2001 se je z letali potovalo veliko bolj sproščeno kot se potuje sedaj; predsodki do bližnjevzhodnih ljudstev so bili manjši kot so sedaj; občutka, da je vsak izmed nas lahko tarča terorizma, Evropejci prej nismo poznali.

Kaj bo drugače po epidemiji, si lahko predstavljamo. Kot prvo, doma, v nekem predalu, bomo hranili razkužila in kirurške maske. Zdaj tudi naša generacija ve, kaj je smrtonosna epidemija in na podobne situacije bo hotela biti bolje pripravljena. 

Po epidemiji se bomo morali ponovno učiti družbenega sobivanja, pa tudi zaupanja v znanost, v institucije, v politiko. Koronavirus je vse to zrahljal. Po epidemiji se bomo tudi bolj zavedali, kako pomembna je družina, soseščina, lokalna skupnost, delovni prostor. Tu, med brati, sestrami, prijatelji, sodelavci in sosedi, smo, kar smo. Ni naša glavna relacija posameznik – država, kar med vrsticami napačno sporočajo kakšni mediji, protestniki in politiki.

Katoličani imamo v tem času dodaten izziv. Sredi epidemije smo dočakali papežev poziv k triletni sinodi, ki naj se odvija v vsaki krščanski skupnosti, nato na celinski ravni, nato na vesoljni v Rimu. Človek bi rekel, naj sinoda počaka, češ, prej moramo premagati koronavirus. Vendar se zdi, da papež Frančišek vidi prav ta vmesni čas, ko še ni jasno, kaj je “prej” in kaj “potem”, kot ugoden čas za refleksijo Cerkve o sebi.

Cerkev je namreč doživela še do včeraj nepredstavljivo: papeža na praznem Trgu sv. Petra in župnike, ki so za veliko noč maševali v praznih svetiščih; mežnarje, ki so na vratih cerkva preverjali PCT pogoj; zamaskirane liturgične zbore; občestva, ki so se razdelila na cepilce in proticepilce; čudne ‘epidemiološke’ pogrebe, skoraj nedostojne; pa tudi molitev in verouk po domovih, hišno cerkev, dodaten sunek medsebojne pomoči. Obenem so izbruhnili novi spolni in finančni škandali, povezani z duhovniki in cerkvenimi uslužbenci.

Lahko rečemo: če to niso dobre iztočnice za pogovor o Cerkvi jutrišnjega dne, potem ne vemo, kaj dobre iztočnice za pogovor so. Koronavirusna preizkušnja ni motnja za velikopotezno sinodo, temveč priložnost.

Na osmrtnicah Boga radi nazivamo z Gospodar življenja. Vendar ta naziv ni le za na črno obrobljene lističe, ki sporočajo smrt in datum pogreba. Bog je Gospodar življenja tudi takrat, ko življenje hitro in vijugasto teče, ko brsti, se bohoti, zaletava. Z drugimi besedami, Bog bedi nad človeštvom, zato nas novih časov ne sme biti strah. Epidemija bo imela neki “potem”, lahko da bo ta “potem” tudi neprijeten, toda Bog bo še vedno isti. Iz Božjega naročja ne bomo padli.

Kar se Cerkve tiče, pomnimo, da so vse velike krize v njeni zgodovini prinesle velike preporode. Kar se je zdelo kot konec Cerkve, se je čez čas pokazalo kot njen nov začetek. Še enkrat: Bog je njen Gospodar, ne mi.

 

*  Besedilo je bilo najprej objavljeno v reviji Ognjišče, december 2021. Foto: YouTube.

Vsak, ki preide k preštetim

Iz Stare zaveze poznamo dogodek, ko kralj David šteje svoje podložnike. Prva kroniška knjiga začne pripoved takole: »Tedaj je Satan vstal proti Izraelcem in spodbodel Davida, naj prešteje Izraela« (21,1). Davidovo štetje ljudi je torej razumljeno kot diabolično in grešno. David je za ta svoj greh kaznovan.

V Novi zavezi evangelist Luka začne zgodbo o Jezusovem rojstvu s tem stavkom: »Tiste dni je izšel ukaz cesarja Avgusta, naj se popiše ves svet« (2,1). Ne vojne razmere, ne kuga, ne gospodarska in prehranska kriza, temveč popis (štetje) prebivalstva je prikazan kot tisti veliki družbeni, upravni in politični dogodek, znotraj katerega se rodi Božji Sin.

Se potemtakem s poudarkom na štetju namiguje na temotno in diabolično družbeno ozadje? Je že s popisom nakazano, da bo Jezus za mogočni imperij le številka, pogrešljivo bitje, ki se ga lahko pribije na križ?

Vendar štetje ljudi po Božji postavi ni prepovedano. V Drugi Mojzesovi knjigi (30,11-16) Mojzes celo dobi napotke od Boga, naj prešteje ljudi in kakšne dajatve naj pri tem od njih pričakuje.

»Vsak, ki preide k preštetim«, je razumljen kot zrela in v Božje ljudstvo integrirana oseba. Tudi v Rimskem cesarstvu popisi niso bili nič posebnega. Popis je bil podlaga za odmero davka, za pregled gospodarstva in obrambne moči.

V čem je torej poanta? Kdaj je štetje ljudi moralno sprejemljivo in kdaj grešno, celo diabolično? Poanta je v napuhu. Kdor šteje ljudi, jih mora šteti s čistim srcem.

Kralj David jih je štel, kot da so ljudje »njegovi« oziroma kot da so last države. Pozabil je, da je vsak človek najprej in predvsem od Boga. To je bil njegov greh.

Človek ni bil nikoli v zgodovini tako natančno preštet in nadziran, kot je danes. Nikoli v zgodovini ni država imela toliko podatkov o posamezniku, kot jih ima danes.

A tu so še tehnološki giganti, oglaševalska podjetja, družbena omrežja, aplikacije na pametnih telefonih, pametne športne ure, trgovske verige, računalniki v avtomobilu, takšne in drugačne digitalizacije …

Zdaj so nam res »vsi lasje na glavi prešteti«, kot bi rekel Jezus (prim. Lk 12,7). S tem, da nam je Bog preštel lase, ker nas ima rad. S kakšnim namenom pa jih štejejo vsi ti?

Strašno vprašanje se glasi: Ali imajo vsi ti mogočni akterji popisovanja, štetja, nadzora čisto srce? So dovolj ponižni, da se ne bodo začeli obnašati kot lastniki človeških duš? So dovolj verni in bogaboječi, da bodo spoštovali Božji pečat v vsakem človeku?

Skušnjava je za vogalom. Naj je epidemija koronavirusa, ko so ljudje znova prešteti in vstavljeni v še enega izmed tisočih registrov, ne poveča.

* Besedilo je bilo najprej objavljeno v rubriki Logos v tedniku Družina (za Božič 2021); foto: unsplash.com