Žoge v župnišču

Zgodilo se je lansko jesen. Na obisk je prišla novinarka iz Ljubljane, s katero sva imela namen pripraviti neko pisanje. Ker je v odprtem preddverju našega župnišča videla štiri žoge, se je obrnila. Bila je prepričana, da to ni župnišče.

Ko se je potem le vrnila in sva delala prispevek, je zavoljo pogreba prišla neka druga gospa iz sosednje dekanije. Ker je v preddverju videla štiri žoge, se je prav tako obrnila. Kasneje mi je rekla: “Videla sem žoge in mislila, da ta hiša že ne more biti župnišče.”

Žoge v župnišču. Za nekatere je to, kot da bi skupaj dajal ogenj in vodo. Mar ni Cerkev stroga in resna? Mar ni duhovnost nekaj, kar izključuje telesno dejavnost in igro?

Neki duhovnik mi je povedal, da je ob prevzemu župnije v kleti župnišča našel pet predrtih žog. Njegov predhodnik je namreč predrl vsako žogo, ki je s sosednjega igrišča padla v župnijski vrt. Mar ne bi bilo bolj normalno najti v župnišču razrezane žoge kot pa žoge, ki so zdrave, cele, uporabne za igro?

Slovensko katolištvo šteje več kot sto let od ustanovitev telovadnih društev, don Boskovi salezijanci so vedno verjeli v pedagogiko igre, po drugem vatikanskem koncilu so mnoga župnišča imela žogo “za po verouku”, v zadnjih desetletjih so se razmahnili skavti in oratoriji, z njimi pa krščanski mini festivali zdravega duha v zdravem telesu.

Toda še vedno se del izobražene javnosti in del tradicionalnega katolištva čudi žogam v preddverju župnišča; še vedno se pojavlja prepričanje, da se vera in igra izključujeta.

Res je. Prvi kristjani se niso udeleževali iger, niti konjskih dirk ne. To pa zato, ker so bile nekatere igre krvave (gladiatorji) in ker so skoraj vse imele močan poganski verski značaj. Nad igro je tudi po odpravi poganstva dolgo čepel sum, da je plehka in škodljiva duhu.

A že od sv. Filipa Nerija naprej (umrl je l. 1595) se igra vedno bolj vgrajuje v pastoralo. Dandanašnji je doživela svoj cerkveni razcvet. Smo pred prav posebno “teologijo telesa”: skozi igro se veseliti življenja, graditi občestvo, častiti Boga. Žoge v župnišču so normalen pojav.

* Besedilo je bilo najprej objavljeno 28.1.2018 v tedniku Družina (kot uvodnik) ter na portalu Aleteia.si. Na fotografiji žoge v preddverju frankolovskega župnišča (foto: B.C.).

Mojih 5 najbolj retvitanih v 2017

Naredil sem inventurico, kako mi je lani bilo biti na Twitterju. Najprej priznam, da sem imel krizo in hotel Twitter zapustiti. Slovenski Twitter je zelo naravnan v politiko in dualistično zategnjen. Slovenski Twitter je specialist za ustvarjanje politične depresije. Facebook je s te strani boljši. Je bolj sproščen in življenjski, delitev mi-vi je precej manj prisotna; FB je včasih malo "glup", toda mračen ni. Kakor koli, v l. 2017 sem ostal na Twitterju. Tukaj prilagam in komentiram mojih 5 najbolj retvitanih tvitov iz lanskega leta... 

5. Katalonija

Na Katalonijo me veže grob sv. Klareta, ustanovitelja klaretincev, potem številni sobratje in prijatelji. Nekaj dni pred katalonskim referendumom o neodvisnosti sem napovedal surov razplet. V resnici nisem imel v mislih nasilja nad volivci, čemur smo bili priča potem, temveč sem bolj imel v mislih "surovost" odsotnosti dialoga s strani Španije in "surovost" neposluha s strani EU. V "napovedi" sem se malo zmotil: Slovence je nato katalonska zgodba kar zanimala. Vprašanje pa je, koliko bi jih zanimala, če ne bi bilo brutalnosti španske policije.

4. Zasebno in javno šolstvo 

14. julija 2014, dan po zadnjih parlamentarnih volitvah, sem na v blogu Preprosti kot golobje, previdni kot kače opozoril, da "katoličani moramo biti pripravljeni tudi na IZRAZITO MALIGNO MOŽNOST razvoja dogodkov", saj se bo v tem mandatu lahko da poskušalo spremeniti ustavo. Ko so levičarji na oblasti, se prej ali slej izkaže, da jih intimno še vedno žuli verska svoboda, zlasti seveda svoboda katoliške Cerkve. Nisem pa mogel l. 2014 predvideti tako odprtega poskusa spremembe ustave in hkratnega napada na katolištvo, kot se je zgodil v lanskem novembru pod krinko "reševanje javnega šolstva" pred menda kar grožnjo s strani "zasebnega šolstva", zlasti seveda pred "grožnjo" s strani šentviške katoliške OŠ. V okviru tozadevnih debat sem 9. novembra v tvitu opozoril, da tudi javne šole, ki naj bi bile versko nevtralne, to namero včasih kar težko uresničujejo.

3. Bitka elit proti sovražnemu govoru 

Včeraj so bili prvaki v zagovarjanju strpnosti, dialoga, svobode umetniškega izražanja, svobode govora, danes se na vse kriplje bojujejo proti sovražnemu govoru in pri tem postajajo sami nestrpni, nedialoški, borci proti svobodi govora. To je žalostna usoda najbolj gorečih (in najbolje financiranih) vernikov boginje, ki sliši na ime Politična korektnost. Čas je, da se določena kulturna, politična in intelektualna elita (à la MI - Mirovni inštitut) vpraša, zakaj ji je projekt strpnosti spodletel. Pozor! Ta elita je imela medije, imela je denar, imela je pozicijo ugleda in vpliva, zdaj pa se ukvarja z izdelavo aplikacij, s katerimi lahko zatožiš prvega gobezdača, ki ti ni všeč...

2. Zadrega vseh zadreg: Bog v javnosti 

Cerkev in država sta druga od druge ločeni tudi v ZDA. In to vse od nastanka ZDA. Toda to ne pomeni, da sta v ZDA ločena tudi država in Bog (... je zapisal nekdo, ki se ga več ne spomnim). Še manj pa to pomeni, da sta ločena javnost in Bog. V ZDA imajo ime Boga na denarju, predsedniška prisega prikliče Boga, športniki se Bogu javno zahvaljujejo,... V Sloveniji in še v nekaterih evropskih državah pa je poleg Cerkve tudi Bog ločen tako od države kot od javnosti. Bog spravlja našo ateistično in laicistično elito kar naprej v zadrego, če ne celo v paniko. Ko nas je l. 1999 obiskal Bill Clinton, je prevajalec zamolčal, da je ameriški predsednik nad Slovenijo klical Božjega blagoslova. Ko smo lani postali evropski prvaki v košarki, je dežurni showman vpričo vesoljnega slovenstva Randolphovega krščanskega Boga potvoril v starwarovsko "višjo silo".

1. Normalnost 

V soboto, 9. decembra 2017, je na Frankolovem na hitro zapadlo preko 30 cm snega. Dopoldan sem v Olimju vodil duhovno obnovo za katehistinje celjske škofije, popoldan sem imel čas kidati sneg. Ko sem očistil okrog cerkve in vse poti v farnem parku, sem se lotil velikega kupa snega, ki ga je na šolskem dvorišču ustvaril orač. Skozenj sem naredil prehod, da so lahko v nedeljo kakšni ljudje preko šolskega dvorišča prišli do cerkve, v ponedeljek pa kakšni učitelji in učenci preko farovškega dvorišča do šole. Prometni režim pešcev na Frankolovem je namreč od pamtiveka tak, da se lahko preko cerkvene zemlje vstopa na šolsko zemljo, preko šolske na cerkveno. Normalnost sosedstva pač. Potem pa pomisliš, kakšno godljo zna zakuhati prenapeta "Ljubljana" in nje stampedo-mediji glede odnosa šola - župnik... 

Najlepše pri mojem najbolj retvitanem tvitu lanskega leta je, da so ga retvitali in všečkali levi in desni, verni in neverni. Vsi si želimo normalnosti, odpravo medsebojnih napetosti in vsaj kanček več dobre volje.

Pomanjkanje duhovnikov in prihodnost župnij

Referat za dekane mariborske nadškofije 

Seja dekanov
Maribor, 10. januar 2018

I. Župnije z manj duhovniki: trije koncepti

1. Religiozna in psihološka blokada

Najprej bi opozoril na posebno religiozno in psihološko blokado, ki se aktivira v povprečnem slovenskem katoličanu, ko gre za vprašanje pomanjkanje duhovnikov in prihodnosti župnij. Preseneča, da smo to temo bolj odprto začeli obravnavati šele v zadnjih dveh letih, v glavnem po zaslugi koprske škofije, čeprav smo že dolgo opazovali zmanjševanje števila duhovnikov in šibitev tradicionalne mreže župnij. Slovenski katoliški mediji so do teme zadržani. Še pastoralna revija Cerkev danes, katere urednik sem, je lani z veliko muko, z veliko „ne-ji“ s strani potencialnih piscev člankov, sestavila dotični temi posvečeno številko.

Od kod ta neodzivnost? Zdi se, da iz nekakšnega „strahu božjega“. Lik duhovnika in ustanova župnije sta skozi zgodovino v naši zavesti pridobila status svetega, skoraj božjega. Za marsikoga je dvomiti v duhovništvo in v versko strukturo kakor dvomiti v Boga samega. Hočem reči, v naši duhovnosti, t.j. v naši intimni teologiji in psihologiji, župnijski red in vloga duhovnika odslikavata stoletni božji red. Preko njiju je patina numinoznega, čustva so globoka. Podiranje stoletnega božjega reda mnogi doživljajo kot katastrofično. Zato se cerkveni ljudje javni razpravi o tem izogibamo, morebitne spremembe na tem področju pa se nam rišejo kot silno delikatne in nam vzbujajo več strahov kot dajejo poguma.

2. Dva koncepta za ohranitev tradicionalnega razmerja duhovnik-ljudstvo

Pomanjkanje duhovnikov je v evropskem prostoru v prvem koraku samo po sebi sprožilo dvoje konceptualnih rešitev, ki jima je skupno to, da več ali manj poskušata ohraniti tradicionalno pastoralno in teritorialno shemo. Gre za koncept „mašenja lukenj“ in koncept „novega razreza“ pastoralne pogače. V drugem koraku – t.j. v zadnjih letih - pa vidimo, da ta dva koncepta delujeta le začasno ter da je treba poiskati nekaj tretjega, novega; nekaj, kar bo tudi preseglo nekatere tradicionalne okvirje.

Koncept mašenja lukenj v Cerkvi na Slovenskem zelo dobro poznamo. Gre za metodo souprave župnij; gre za premeščanje duhovniških moči iz škofijske administracije in profesure na župnije; gre za pritisk na moške samostane, naj svoje redovnike-duhovnike dajo na razpolago za vodenje župnij; v manjši meri gre za zanašanje na „uvoz“ duhovnikov iz tujine.

Ko zaradi staranja duhovnikov in zaradi poglabljanja krize novih duhovnih poklicev koncept mašenja lukenj ni dovolj, in ko vidimo, da skorajda že mučimo zdesetkani duhovniški zbor, posežemo po konceptu novega razreza pastoralnega teritorija. V Sloveniji je slednje pionirsko opravila škofija Koper, druge škofije se s tem spogledujejo in so kot oni frišni skakalec, ki čakajoč vrh skakalnice nabira pogum. Škofije se obotavljajo, čeprav vedo, da se bodo prej ali slej morale spustiti dol in skočiti.

Koncept novega razreza se v naši soseščini kaže v dvoje pristopih: povezovanje župnij v pastoralne enote (bolj prisotno v Italiji) in radikalna preureditev župnijskih in dekanijskih mej (bolj prisotno v germanskem svetu). Z ustanovitvijo pastoralnih enot župnije ostanejo župnije, se pa zelo povežejo in precej racionalizirajo pastoralno delo ter navzočnost duhovnika. V drugem pristopu pa se določene župnije ukine in ustanovi nove, teritorialno večje in bolj prilagojene dejanskemu številu vernikov in duhovnikov.

Novi pastoralni razrez ima to prednost, da teološko in pravno ne predstavlja problema, čeprav seveda še vedno zaradi zgoraj omenjenih blokad zahteva veliko (skakalčevega) poguma. Z razrezom ohranjamo tradicionalno podobo župnij in vlogo duhovnikov.

Koncept novega razreza bi bil uspešen, če bi reševal začasno krizo poklicev in odgovarjal na začasno demografsko in duhovno sliko. Ker kriza poklicev očitno ni začasna in ker se z novimi generacijami duhovna slika dodatno spreminja, saj mladih življenje Cerkve ne zanima, se tudi koncept novega razreza prej ali slej izkaže za nezadostnega.

3. Tretji koncept: ohraniti skupnosti, četudi ni duhovnikov

Dunajski pastoralni teolog Paul Zulehner je maja lani v Ljubljani dejal, da je sploh zgrešeno pastoralne teritorije prilagajati številu duhovnikov. „To je drvenje z glavo proti zidu,“ je rekel. In res. Ali bomo čez 20 let, ko bo še manj duhovnikov, spet na novo brisali nekatere župnije in delali nove, večje, le da bo njih število prilagojeno številu duhovnikov?

V zadnjem času se je na nemškem področju začel dogajati nekak obrat. Koncepta mašenja lukenj in novega razreza sta se izkazala ne samo za nezadostna, temveč za marsikatero skupnost tudi boleča. Marca lani je tako zasedal 180-članski pastoralni svet nadškofije München – Freising, ki jo vodi kardinal Reinhard Marx, sicer papežev zaupnik. Na tem zasedanju so se odločili za, lahko rečemo, tretji koncept, katerega vodilo in geslo je: Nobene župnije ne bomo ukinili! Kardinal Marx je dejal, da so občestva verujočih preveč pomembna, da bi jim kar tako odvzemali status župnij. Čeprav majhne in brez duhovnikov so župnije še vedno skupnosti. Cerkev, ki se takim župnijam odreka, se s tem lahko odreka lastni prisotnosti na teritoriju.

Da ne bomo ostali pri Nemcih... Sedanji mariborski nadškof Alojzij Cvikl, kolikor vem, ima navado, da ključarjem in žps-jevcem kakšne majhne župnije brez duhovnika, ko jih postane strah, da bodo kot župnija ukinjeni, reče: „Dokler ste živi, vas jaz ne bom ukinjal.“ Ne pozabimo še, da je prejšnji mariborski nadškof Marjan Turnšek napisal knjigo o naši Cerkvi in župnijah z naslovom Prebudimo dremajočega velikana, ki jo lahko beremo kot veliko zaupnico našim župnijam.

Župnije so dragocene. V prihodnje bomo zato za prenovo njih mreže verjetno kombinirali več pristopov: zdajšnji, za vse udeležene utrujajoči metodi „flikanja“ (prvi koncept) se bomo odrekli, kakšno župnijo bo res treba ukiniti, kakšne skupaj zvezati (drugi koncept), v glavnem pa trdoživih lokalnih občestev ne bomo krnili (tretji koncept).

Odpira se nova perspektiva: župnije ohraniti, njih vodenje zaupati za to usposobljenim laikom, ob tem pa na novo organizirati duhovniško službo, da bodo skupnosti vendarle obhajala sveto evharistijo. Tu gre za korak, ki pa že sili iz tradicionalnih okvirjev, zahteva globlji teološki premislek in morda tudi spremembe v cerkvenem pravu.

II. Pogled nazaj in pogled naprej

4. EXURSUS: Kako je nastala župnija

Smo pred zahtevno reformno nalogo. Pojdimo zato po navdih v zgodovino. Župnija ni padla z neba. Je ustanova s 1500-letno zgodovino in 500-letno predzgodovino. Razvoj je bil naslednji:

ECCLESIA DOMESTICA – DOMAČA CERKEV: nekaj kristjanov se zbira pri enem izmed njih; skupaj molijo, preučujejo Pisma, pripravljajo koga za krst; voditelj take skupnosti je lahko tudi ženska (npr. Lidija iz Apostolskih del); evharistija ni redna, vzdržujejo se stiki z enim od apostolov oz. kasneje z enim od bližnjih škofov.

DOMUS ECCLESIAE – DOM OBČESTVA: skupnost je zrasla, ima organizirano ekonomijo, dobrodelnost, katehezo; za svoje potrebe lahko da kupi neko hišo in jo spremeni v cerkveno hišo, ki je po logiki podobna današnjim pastoralnim domovom in veroučnim učilnicam; cerkvena hiša še ni sakralni objekt v današnjem smislu, čeprav lahko že vsebuje baptisterij in prostor za mašo; starešinstvo (prezbiteri in diakoni) deluje; stiki s škofom so bolj redni, enako evharistija.

DIOECESIS - ŠKOFIJA: zgodnje krščanstvo je precej urbana religija in širjenje skupnosti se v glavnem odvija znotraj zidov nekega mesta (civitas); ko je v nekem mestu 1000 do 2000 kristjanov, ti dobijo svojega škofa; domus ecclesiae postane sedež škofa; evharistija je redna; stiki vernikov s škofom so po vsebini in obliki podobni današnjim stikom vernikov z župnikom; antična škofija še ne pozna teritorialne delitve na male kose; z versko svobodo se delovanje škofa preseli iz hiše v baziliko, dobimo sakralne objekte v današnjem smislu; škofija prevzame ime dioecesis, ki v rimskem pravu pomeni veliko upravno enoto.

ECCLESIA PAROECIALIS - ŽUPNIJA: z evangelizacijo barbarskih narodov (pozna antika, zgodnji srednji vek) se krščanstvo bolj odločno preseli na podeželje (ecclesia extra muros – cerkev izven mestnega obzidja); krščanstvo postane masovno, antične strukture, kot sta ecclesia domestica in domus ecclesiae, zatonejo; kilometrske razdalje med škofom in krščanskimi skupnostmi se povečajo; s tem pa se pojača vloga lokalnega duhovnika, ki živi z ljudmi na vasi; občestvo se več ne „vrti“ okrog škofa, pač pa okrog svojega duhovnika, ki lahko da tudi nima več pogostih stikov s svojim škofom; duhovnik od konca antike naprej samostojno krščuje, mašuje, deli pokoro, kar je poprej delal škof, zato na psihološki ravni duhovnik postane nekak „mali škof“; iz pastoralne episkopo-centričnosti prehajamo na pastoralno klero-centričnost, ki je v veljavi vse do danes; cerkvena normativa postopoma oblikuje ustanovo župnije, v katerih človek od rojstva do smrti prejme vse zakramente; večji poseg v pastoralno in pravno podobo župnije je izpred slabih 500 let (Tridentinski koncil); za veliko prenovo župnijskega življenja (liturgična, občestvena, karitativna in misijonarska prenova) iz druge polovice prejšnjega stoletja pa se zdi, da je vsaj na Slovenskem obstala na pol poti.

5. Kaj se za prihodnost naučimo iz zgodovine župnije

Zgodovinsko-sociološko gledano je župnija nastala zaradi dveh pogojev: množičnost in teritorij. Župnija je potemtakem struktura masovnega krščanstva, ki se razteza po širokem ozemlju. Pastoralno gledano pa je župnija nastala zaradi velike potrebe od mest oddaljenih množic po nauku in zakramentih ter duhovne potrebe ljudi po kraju skupne molitve, ki naj bi bil blizu njihovega doma.

Župnijo je vse od njenega nastanka, zlasti od Karla Velikega naprej, spremljal tudi interes politike. S svojo organiziranostjo in ekonomijo je namreč krščanskim knezom in kraljem lajšala administrativno obvladovanje ozemlja in množic. Zgled politične rabe župnije so na primer bili naš presvitli cesar Jožef II..

Na podlagi zgodovine lahko po pesimistični varianti špekuliramo, da župnija več ne bo potrebna, v kolikor bo krščanstvo nemasovno in teritorialno zelo razredčeno; župnija ne bo več potrebna, v kolikor bi se v prihodnje zelo zmanjšala želja po nauku in zakramentih ter zelo opustila skupna molitev. Po tej varianti bomo spet obudili antične oblike srečevanja (domača cerkev) in ob pomanjkanju duhovnikov obnovili močno povezanost majhnih razpršenih skupnosti s škofom. To ni le pesimistična znanstvena fantastika, te procese cerkvene „perestrojke“ lahko opazujemo v (še pred pol stoletja katoliških) Belgiji in na Nizozemskem.

Pesimizem za snovanje prihodnosti seveda ni dober. Bolj realno je tudi v Evropi pričakovati delno ohranitev množičnega krščanstva. Nenazadnje nekateri sociologi že govorijo o procesih desekularizacije in o povratku Boga; nenazadnje krščanstvo na svetovni ravni še vedno raste in je v razcvetu; nenazadnje se z migracijami v Evropo poleg muslimanov selijo tudi kristjani, ki se na Zahodu marsikje uspešno vključujejo v stare župnijske strukture in jih poživljajo. 

Zdi se, da bo treba pripraviti nekakšno kombinirano ali pluri-formno podobo evropskih katoliških skupnosti; podobo, ki bo za razliko od tridentinske, v juridizem nagnjene župnije bolj v skladu z realnim verskim stanjem in potrebo po novi evangelizaciji.

V prihodnje bomo lahko hkrati imeli tako domačo cerkev vodeno s strani družinskih očetov in mam iz neke soseščine (vzor: ecclesia domestica), kot pastoralno-karitativno središče vodeno od usposobljenih laikov in stalnih diakonov (vzor: domus ecclesiae), kot svetišče z redno sv. mašo in duhovnikom, ki bo vedno na razpolago za spoved in pogovor (vzor: zdajšnja župnija). Vse to pa mrežno zvezano ter razdeljeno po logiki skupnega bivanja na nekem teritoriju in lokalnega števila vernikov.

III. Nekaj teoloških uvidov

6. Apostolskost: brez škofa ni Cerkve

V antiki lokalna Cerkev deluje izrazito okrog škofa. Ta episkopo-centrična zasnova se ni nikoli izgubila. Ker je dogmatične narave. Cerkev je namreč apostolska, se pravi, med drugim bistveno vezana na naslednika apostolov – škofa. Tudi kasneje, ko se vzpostavi močan duhovniški lik, lik župnika s svojim teritorijem, je duhovnik dogmatično še vedno le pomočnik in predstavnik škofa.

Kleriki včasih v šali rečemo, da nas je duhovnikov vse manj, a kandidatov za škofe je še vedno obilo. V tej šali se lahko skriva teološka in pastoralno-praktična resnica: četudi v prihodnje ne bo veliko duhovnikov, se mala krščanska občestva ne bodo izgubila, če bo škof in močna vez z njim. Če povem drugače: če hočemo ohraniti Kristusovo dediščino, smo lahko tudi brez duhovnikov, ne moremo pa biti brez škofa.

Ko razmišljamo o prihodnosti župnij, je apostolskost, povezanost s škofom, prva condicio sine qua non. Iz dogmatičnih in še drugih razlogov. Z manj duhovniki bo piramidalna postavitev Cerkve manj izrazita. Obeta se nam bolj mrežna ureditev naših skupnosti z dokaj pisanim naborom voditeljev. To prinaša s seboj nove izzive. Prej smo imeli v semenišču kovnico zanesljivih voditeljev, kakšna bo zdaj formacija voditelj naših malih in velikih občestev? Formacija voditeljev skupnosti, vodilnih laikov, stalnih diakonov bo vsekakor morala potekati v bližini škofa. Po eni strani gre za utrjevanje pravovernosti, ki se lahko hitro zgubi, če dela „vsak po svojem navdihu“; po drugi pa gre za avtoriteto novih voditeljev, ki bodo s strani ljudstva lažje sprejeti, če bo jasno, da jih je „izobrazil škof“ in da so „od škofa prišli“.

7. Evharistija: Cerkev iz kruha in vina

Druga (in kot da bi rekel „prva“) condicio sine qua non je seveda sveta evharistija. Pojavlja se mnenje, da če ne bo duhovnikov in maš, se bomo pa zbirali okrog Svetega pisma. To ni napačno. Bogoslužno knjigo za vodenje besednega bogoslužja s strani laika slovenska Cerkev že ima.

Svetopisemsko liturgično opcijo smo mogli opazovati ponekod v Južni Ameriki, kjer je od vedno bilo manj duhovnikov, kot jih je v Evropi. Pomnim, koliko so že pred skoraj tridesetimi leti južnoameriški klaretinski misijonarji vlagali energije v vzgojo tako imenovanih „delegados de la Palabra – delegati Besede“ in v projekt „lectura popular de la Biblia – ljudsko branje Svetega pisma“. „Delegati Besede“ in podobni liki so zlasti po Amazoniji vodili besedna bogoslužja, ki so nadomeščala redno sveto mašo. Rezultat? Po poročanju samih klaretincev je marsikateri tovrstni voditelj cerkvene skupnosti prestopil v politiko, saj je z vodenjem besednega bogoslužja dobil retorične in liderske kompetence, ljudstvo pa mu je zaupalo. Velik poudarek na skupnem branju Svetega pisma pa se je ponekod na dolgi rok izkazal za nekakšno „interno protestantizacijo katolištva“ in olajšal delo novopečenim protestantskim cerkvam. Te so, kot vemo, v zadnjih desetletjih v nekaterih delih Južne Amerike povzročile pravcato erozijo katoliških vernikov.

„Amazonski“ nauk: kakorkoli si bomo zamislili prihodnost naših župniji oz. teritorialno mrežo naših skupnosti, v nobenem primeru ne smemo zgubiti svete evharistije. Četudi bo kdaj kje močno zaživelo besedno bogoslužje, bo moralo biti vanj obvezno vključeno sv. obhajilo in kakšna bogoslužna oblika čaščenja Najsvetejšega. Četudi bo malo duhovnikov, bo na določenem področju, v kakšni veliki cerkvi, morala biti redna nedeljska maša. Za čas pomanjkanja duhovnikov je namreč Previdnost človeku dala na razpolago tehnični izum, ki more bistveno pripomoči, da se tam nekje vendarle udeležimo svete maše. Izumu se reče – avtomobil.

Ker ima vernik neodtujljivo pravico do evharistije in ker mora škof tej pravici ustreči in ker ji lahko ustreže le preko duhovnika, ki daruje sveto mašo, in ker teh duhovnikov ni dovolj, se bo v prihodnosti odprlo tudi vprašanje o viri probati – o preizkušenih poročenih možeh, uglednih v občestvu, duhovno krepkih in kompetentnih,... ki bi jih bilo možno posvetiti v duhovnike. Deloma se vprašanje že odpira. Zlasti v zvezi z že omenjeno Amazonijo. Marca lani je papež Frančišek za nemški Die Zeit dejal: „Razmisliti moramo, če so viri probati opcija. Moramo določiti, katere naloge bi lahko sprejeli, na primer v izoliranih skupnostih.“

Skratka, brez kruha in vina nas ni. Morda bo nekoč v Evropi spet na oblasti kakšna Antikristova tvorba in bo Cerkev spet hudo preganjana. Kako bomo preživeli? Dovolj nam bo 5 € in 1 ura verske svobode na teden. 5 € za nabavo vina in kruha, ter 1 ura za obhajanje evharistije, četudi pod kakšno smreko v parku. Ohranili se bomo.

8. Laik ni duhovnikovo mašilo

Okrog l. 2000 smo imeli na mariborskem škofijskem ordinariatu, mislim da sejo dekanov. Že takrat smo razpravljali o pomanjkanju duhovnikov in o večji vlogi laikov v pastoralnem delu. Pomožni škof Jožef Smej je ob tem dejal – navajam po spominu: „Laik ni duhovnikov nadomestek. Cerkvena služba laiku pripada po njegovem dostojanstvu.“

Če je pomanjkanje duhovnikov „žalostni del rožnega venca“, je hkratna priložnost za prebujo laikata „veseli del rožnega venca“. Tretji koncept, se pravi, koncept neukinjanja župnij in postavljanja laikov za vodenje župnij, predvideva nekakšno de-klerikalizacijo. Ta bo najprej psihološke narave, nato strukturne. Mnogi ljudje se bodo morali še naučiti „začutiti“ božjo navzočnost v občestvu, ki ga vodi laik. V ospredje bo prišla moč krstnega dostojanstva, s tem pa se bodo uresničile tudi globlje smernice II. vatikanskega koncila, po katerem je Cerkev „Božje ljudstvo“ in „Kristusovo mistično telo“. Če pa bomo na laika zavedno ali nezavedno še vedno gledali kot na kadrovsko mašilo do časa, ko bo spet več duhovnikov, procesi eklezialnega zorenja ne bodo stekli.

Pomembna bodo tudi poimenovanja laiških služb. Kako se bo komu reklo? Pavel piše, da so v Cerkvi apostoli, preroki, evangelisti, pastirji, učitelji (prim. Ef 4,11); v zgodnjem krščanstvu se je zelo razvila diakonska služba, vključno z ženskimi diakonisami; kasneje smo dobili puščavnike, menihe, arhidiakone, župnike, kaplane, mežnarje, pevovodje, katehete. Kako se bo recimo z eno besedo reklo laiku, ki bo vodil administracijo župnije, ne bo pa diakonsko posvečen? V mariborski nadškofiji predlagate izraz „župnijski skrbnik“.

Pomembna bo tudi ekonomska rešitev za nove službe. Vozel poplačila laikom, ki bodo vodili skupnosti, se nam danes zdi zapleten, skoraj nerešljiv. Toda hitro se bo začel razvozlavati, ko bo občestvo v novih službah „začutilo“ nekaj božjega in v vodilnih laikih ne bo gledalo zgolj surogatov za duhovnike.

Marsikaj smo na Slovenskem zamudili. Denimo, okrog 500 laiških teologov je v zadnjih tridesetih letih šlo skozi Teološko fakulteto in večina njih poniknilo izven pastoralnega življenja. Tudi mariborski gromozanski projekt ustvarjanja „dolgoročne ekonomske baze za pastoralno delo“ se je po l. 2008 razblinil kot mehurček. A po drugi strani smo po l. 2000 v Cerkvi na Slovenskem doživeli razcvet karitativnih in zakonskih skupin, pojavili so se tisoči mladih oratorijskih animatorjev, ŽPS-ji so zadobili na teži in številu, kandidatov za stalne diakone je vse več, katoliško šolstvo ohranja ugled in vpis. Na zunanjem obodu se statistično manjšamo, v notranjosti pa je živahno. Poklicanih za nove korake je dovolj. Ko smo mi, cerkveni možje in pastoralisti, v krizi, Sveti Duh ni v krizi.

* Fotografija je iz arhiva župnije Frankolovo, otroški oratorij 2016.

Milenijci - prva neverna generacija?

Če se v neki generaciji zrušita vera in duhovnost...

Američani za „milenijce“ (imenovane tudi „generacija Y“) označujejo mlade in mlade odrasle rojene med letoma 1980 in 2000 (nekateri sociologi pa rojene med 1983, ko je nataliteta v ZDA spet začela rasti, in 2001, ko so teroristi sesuli newyorški stolpnici). Naj povedo naši sociologi, toda preko palca bil lahko za slovenske milenijce označili tiste, ki so bili rojeni med 1989 (padec Berlinskega zidu) in 2008 (gospodarska kriza). V Cerkvi smo se za milenijce kot milenijce začeli bolj zanimati v zadnjih letih, saj je to generacija, ki je izrazito nereligiozna, morda najbolj nereligiozna v zgodovini Zahoda.

Tako je leta 2010 rimski teolog Armando Matteo napisal knjigo z naslovom „Prva neverna generacija. Težaven odnos med mladimi in vero“. V njej ugotavlja velik padec verske prakse pri italijanski mladini po l. 2000. Padec, ki ima v sebi elemente presenečenja, saj ob koncu prejšnjega tisočletja ni kazalo, da bo mladina kar tako odšla iz cerkvenih klopi. Matteo pomni, da se je še leta 2000 na Svetovnem dnevu mladih (SDM) ob papežu Janezu Pavlu II. v Rimu zbralo, reci piši, dva milijona mladih. 

Z zamikom smo o milenijcih začeli razglabljati tudi pri nas. L. 2017 smo v slovenski pastoralni reviji Cerkev danes dočakali temo „Milenijska generacija in (ne)krščevanje otrok“, na naslovnici revije pa krstni kamen prekrit s pajčevino. Opazili smo namreč, da, odkar so slovenski milenijci prišli v rodno dobo, število krstov hitreje pada. Zanimanje za (ne)vero milenijcev smo lani v slovenski Cerkvi pokazali tudi na nekaterih študijskih dnevih (npr. novomeški duhovniški dnevi v Portorožu). Veseli, da je ta tema začela žgečkati tudi civilne medije. Tako smo v leto 2018 vstopili z zanimivo naslovnico mariborskega časopisa Večer (4.1.2018) „Kaj verujejo milenijci“ in člankom Vanesse Čokl „'Kar mi ugaja' vera: Pojav od San Francisca do Rogaške Slatine“ (link). Misli sva prispevala Aleš Maver in pišoči.

Pred nami je negotova prihodnost. Tu so novo-stara vojna žarišča, tu je teroristična grožnja, tu so migracije, po katerih po eni strani kličejo tekoči trakovi evropskih tovarn, po drugi pa se z njimi lahko usodno spremeni demokratični in humanistični ustroj Evrope. Vprašanje vere in duhovnosti pri zdajšnji mladini in mlajših odraslih v teh okoliščinah postaja vse bolj zanimivo, če ne celo akutno. Če se v neki generaciji zrušita vera in duhovnost, dobimo nelagoden občutek, včasih kar apokaliptičen občutek, da se bo kmalu zrušilo še kaj več. Pomnimo: začetek konca Rimskega cesarstva lahko postavimo v 2. stoletje, ko je vse bolj vodenela uradna religija in so cesarstvo preplavili vsakovrstni kulti in magija (na oboje je recimo bil nor cesar Komod, ubit l. 192, ovekovečen kot negativec v filmu Gladiator).

Prazne cerkve še ne pomenijo triumfa ateizma

Po l. 2011 v Sloveniji zaznavamo vse manj krstov (toda še vedno je preko 50% dojenčkov krščenih). Bi rekel kdo, da je to zaradi mariborske finančne afere, pa bi se hitro uštel, saj ravno mariborska nadškofija beleži najmanjši padec števila krstov. V Sloveniji smo pospešen odhod mladih iz cerkvenih klopi začeli zaznavati po l. 2010. Seveda, že prej jih ni bilo veliko, toda krivulja ni šla strmo navzdol. Ko smo že omenili rimski SDM: l. 2011 se je SDM-ja v Madridu udeležilo preko 900 mladih iz Slovenije, pet let kasneje pa SDM-ja v Krakovu pol manj, s cele vzhodne Slovenije komaj za avtobus. Na tretjo septembrsko soboto se v Stični zadnja leta zbere za 2 do 3 tisoč manj mladih (toda še vedno okrog 6000), kot se jih je zbralo pred l. 2010.

Velikokrat gre za odhod iz cerkvenih klopi, ne pa za odhod iz Cerkve kot take. Po raziskavi iz l. 2013 se še vedno dobrih 60% mladih Slovencev ima za rimske katoličane. Tudi nismo pred nekakšnim triumfom ateizma in materializma. Ne zmaguje drža „ni Boga“, temveč drža „živeti kakor da ni Boga“, o kateri, kot značilni za Evropo, je svoj čas veliko razmišljal Benedikt XVI.. Ne zmaguje topi materializem, temveč se ohranja duhovnost, ki pa je bolj „tekočega stanja“, bolj v smislu „kar mi ugaja“ in ni vezana na verske strukture ali ceremonije ter na strog moralni red.

Religioznost milenijcev je „tekoča“ in „raz-cerkvenjena“, nima rada ritualov in vedenjskih predpisov, po drugi strani pa, ko je, je sproščena, komunikativna, ekumenska, sočutna. Kako se na primer milenijci na družabnih omrežjih odzivajo na teroristične napade? Zelo pogosto s pozivom k molitvi. Omrežja so zasuta s PRAY FOR PARIS, PRAY FOR MANCHESTER, PRAY FOR BERLIN,... Statistično bolj religiozne in cerkvene generacije tovrstnih „molitvenih sklicev“ niso zmogle lansirati v prostor, oziroma so pustile, da so k molitvi pozvali „profesionalci“ v duhovniških suknjah. Presenečenj še ni konec. Denimo, ali ni nenavadno, da ima prav „prva neverna generacija“ nadvse rada papeža Frančiška, rimskega škofa? 

Še to. Ali smo Slovenci kdaj imeli vrhunske športnike, ki bi na tako sproščen in naraven način v javnosti pokazali svojo duhovnost in vero, kot jo kažejo „milenijski“ gajserji, prevci, dragići, tavaresi, judo scena,... V neuničljiv kamen vklesana zgodba o slovenskem košarkaškem zlatu na zadnjem evropskem prvenstvu je zgodba z niti ne prikrito krščansko duhovno noto.

Vrline in skušnjave milenijcev

Nobena generacija ni izgubljena generacija. Leta 2013 je revija Time milenijcem posvetila eno od svojih naslovnic. Vidimo dekle, ki s telefonom slika samo sebe, nad njo pa napis „THE ME ME ME GENERATION“ (Jaz jaz jaz generacija). Pod velikim naslovom je še zapisano, da so milenijci leni, vasezagledani in da dolgo živijo pri starših. Potem pa skoraj hudomušno dodano: Zakaj nas bodo prav oni rešili. Torej zakaj nas lahko milenijci rešijo? Rešijo? Da. Ker so miroljubni, demokratični, tolerantni, ustvarjalni in predvsem izredno izobraženi; so najbolj izobražena generacija v zgodovini človeštva.

Seveda, tudi milenijci imajo svoje skušnjave in pasti. Pogubna za njih in celotno družbo je lahko njihova zagledanost vase, sad permisivne vzgoje in narcisoidnih spletnih tehnologij. So radi zabubljeni za računalnik in telefon ter malenkostni v svojem hedonizmu, kar vodi v nesolidarno držo. Znajo biti precej dvojni: politično na primer so bolj levo čuteči, toda obenem so zadnji, od katerih gre pričakovati, da se bodo odrekli kapitalizmu, katerega sladke sadove na veliko uživajo... Če hočete slišati še kaj bolj umnega o milenijcih, poglejte, kaj o njih govori popularni marketinški strokovnjak Simon Sinek (YouTube).

Njihova mehkost in tolerantnost (milenijci so namreč generacija „politično korektnega“) se lahko izkaže kot nekakšna vseenost in pasivnost, ki morda ne bo mogla preprečiti nastopa bolj surovih časov. Za njimi in deloma po njihovi krivdi lahko da prihaja politično in duhovno bolj vulgarna generacija. Vprašanje, ki ga tu in tam že zasledimo, se glasi: Bodo po-milenijci (pravijo jim „generacija Z“) politično nekorektni in bolj odprti za skrajnosti tipa fašizem, komunizem, džihadizem?

Družina in prijateljstvo ostajata zvezdi vodnici

Lepo in za koga presenetljivo pri milenijcih je, da zanje družina ostaja najvišja vrednota – višje kot zdravje, uspeh, denar. Pred kratkim so objavili rezultate obsežne raziskave med špansko mladino (link) in spet se je potrdilo, da na lestvici zaupanja mladi najvišje postavljajo družino in prijatelje, najnižje pa sindikate, politiko in religijo. Kaj to pomeni? To pomeni, da bosta družina in prijateljstvo tudi v prihodnje imela v mladih zaveznike. Religija in politika pa se bosta še nekaj časa očiščevali v vicah.

Ameriška profesorica in publicistka Mary Eberstadt je l. 2014 napisala knjigo „Kako je Zahod v resnici izgubil Boga. Nova teorija sekularizacije“. Osnovna teza je naslednja: Religija vstane ali pade glede na stanje družine. Ni bila najprej nevera, sekularizacija, nato pa se je vsled sekularizacije ošibila še družina. Po Eberstadtovi se je najprej ošibila družina, nato izgubila vera. Kajti - če dodamo, kar učijo tudi slovenski relacijski terapevti - prve intrapsihične podobe Boga ti ne dajo župniki in institucionalna religija, tvoja intrapsihična podoba Boga je vznikla iz tvoje družine.

Ker milenijci vseeno vztrajajo pri družini, kot vrednoti, kot hrepenenju, ko smislu, si lahko oddahnemo. Varovati družino in krepiti prijateljske vezi ni nič drugega kot vlivati tekoči cement v kapilare naše družbene zgradbe. Destrukcija družbe ne bo prišla po milenijcih. Ali, teološko povedano, temeljne sestavine Božjega kraljestva, kot sta ljubezen in prijateljstvo, „neverni“ milenijci kljub mnogim pastem in dvoumnostim ohranjajo. Če bodo ljubili svoje družine in se žrtvovali za svoje prijatelje, tudi nova, osvežena in neobremenjena intrapsihična podoba Boga ne bo v nedogled zamujala.

* Foto: Barbara Tadina, Svetovni dan mladih 2016 v Krakovu.