V modo se vrača marksizem. Začnimo zato s
tipičnim in znanim marksističnim orakljem, ki smo ga svoj čas v neki bolj poljudni varianti nekateri že kot najstniki vedeli na pamet:
Način produkcije materialnega življenja določa socialni, politični in duhovni proces življenja nasploh. Ne določa zavest ljudi njihove biti, temveč narobe, njihova družbena bit določa njihovo zavest.
Po domače: od tega, kaj delaš, česa
si lastnik in koliko zaslužiš (družbena bit), bo odvisno to, kaj
veruješ in misliš (zavest); ali: želodec (ekonomija) bo narekoval
možganom (ideje, verovanja). Po obratnem, se pravi, po nekakšni
platonski in heglovski predpostavki se človek gradi iz sveta idej
v vsakdanje življenje, iz zavesti v produkcijo. Marx postavi na glavo Hegla - smo se v času realnega socializma učili pri predmetu STM -, saj zanj produkcija ustvarja zavest.
Kar pa že daje smernice revolucionarnemu delovanju. Posvetimo se najprej preurejanju konkretnega življenja in
proizvodnih odnosov, odločno, tudi s silo, odstranimo zlasti krivične spone (družbena bit,
ekonomija) in tudi naš miselni svet (ideja, zavest) bo svoboden ter
bo preskočil v višjo kakovost.
Če damo slovenske novomarksiste na
klasični marksistični rentgen
Če torej marksistično dogmo, da
družbena bit določa družbeno zavest, apliciramo na pojav
slovenskega novega radikalnega levičarstva, kaj spoznamo? Če si torej drznemo to krivoverstvo, da marksiste damo na njih lastni rentgen, kaj dobimo? Katera
materialna okoliščina, kateri proizvodni odnosi določajo vznik
tega novega marksizma? Kakšne službe in plače določajo vznik
novega titoizma in jugonostalgije? Kakšen obči ekonomski položaj
in kakšna posameznikova umestitev na družbeni lestvici ustvarjata
in določata levičarske novotarije?
Hitro pridemo do spoznanja, da je
povratek marksizma dogodek znotraj buržoazne biti in zavesti.
Tipičen izraz tega povratka namreč ni kak shod premalo plačanih
delavcev, kakršne imamo priložnost videti v Franciji; tudi ne shod
jeznih notranjskih kmetov, ki jim volkovi uničujejo proizvodna sredstva; povratek marksizma je precej daleč od kakšnega kmečkega in
delavskega gibanja; daleč od konkretnega srpa in konkretnega
kladiva. Njegov tipični izraz na Slovenskem so vse bolj živa
antifašistična mitologija (zdaj so že sosednji narodi »fašisti
in nacisti«), bitka za enakost spolov à la FDV veceji in
LGBTGZHUIJKOSLŠČW Parada ponosa (oprostite, če sem kakšno o
kratic, nevednež, spustil).
Dogodek znotraj buržoazne biti? Se
motim? Poglejmo nekaj primerov.
Ker smo družina z visokimi plačami
v javnem sektorju, smo tudi ateisti in socialisti
Prvi primer, ko se razodeva buržoazna
bit slovenskega levičarstva. Najbolj novomarksistična stranka na
Slovenskem, Levica, dobiva zmagovite glasove v bogatem buržujskem
okolju volilnih okrajev Ljubljana Center, Ljubljana Bežigrad,
Ljubljana Šiška; v nekoč industrijskem Mariboru je ena izmed
strank iz sredine lestvice, v skromnih delavsko-kmečkih Halozah jo
komaj kdo voli.
Hja, ... zanimivo je početje te slavne Marxove
»družbene biti«, skoraj igrivo se obnaša ta marksijanski »želodec«. Če so tvoji starši javni uslužbenci z lepo plačo in
stanovanjem v elitni ljubljanski soseski, je več možnosti, da boš
ateist in da boš volil Levico, kot pa če so tvoji starši delavci
iz Pomurja, ki se vsak dan vozijo na šiht v Avstrijo. Po
marksistično povedano: nisi ateist in novomarksist zato, ker si tako
pameten in razgledan, temveč zato, kar imaš ekonomsko zelo ugoden
položaj v nedrjih dominantne buržoazije.
Ne pozabimo: želodec določa ideje in
ne obratno! (Ali pa se sam sveti Marx moti.)
Za koga veš, da ne bo šel delat v
socialistični kombinat? Za Kombinat.
Drugi primer, ko se razodeva buržoazna
bit slovenskega levičarstva. Eden izmed pojavov naše
novomarksistične pop-kulture je ženski pevski zbor Kombinat. Ni
strahu, da bi te ženske dejansko hotele živeti in delati v
kombinatu, kakršne pozna klasični socializem. Če bi res verjele
svojemu imenu, bi kupile zemljo, zasnovale kibuc, kakršnega izsek vidimo na sliki zgoraj (Ginnosar, Izrael),
pridelovale in prodajale bi zelenjavo ter vsemu svetu dale vzor, kako se
v pravičnem sestrinstvu gradi socializem. Tako pa ...
Malo morgen! Rdeča buržoazija ne bo
prijela za motiko! Že v trdem socializmu je za marsikoga obveljalo, da
je njegov vstop v Partijo pomenil konec dela za tekočim trakom in pričetek
lagodnejše in bolje plačane službe v pisarni. Iluzorno je zato od socialista pričakovati obratno smer premika po družbeni lestvici.
Ali pač? Morda pa levičarstvo v
inačici pojočih kombinatk le verjame v svoje ime in simbole. Morda
se Matevž Tomšič moti, ko v svežem junijskem Slovenskem
času piše, da hočejo novi levičarji vse nas strpati v
kombinate (članek Nekateri bi ustanovili »Kombinat Slovenija«).
Morda bodo v kombinate kot prvi vendarle vstopili oni, ki se ne
obotavljajo v rabi besede avantgarda.
Cloaca Maxima
ameriškega kapitalizma pri nas je levosučni PRO Plus
Tretji primer, ko se razodeva buržoazna
bit slovenskega levičarstva. Najvplivnejša medijska hiša na
Slovenskem je PRO Plus (POP Tv, Kanal A, 24ur.com, Brio, Kino, Voyo, …). PRO
Plus je v lasti tujega zahodnega kapitala, uredniško pa gre za precej
levosučno medijsko mrežo. To vidimo te mesece, ko je ta mreža
postala nekak megafon liberalno-socialistične vlade. Tu nimamo kaj.
V kapitalizmu in demokraciji je neka medijska hiša povsem svobodna,
kakšna bo njena politična usmeritev. Tudi levičarska drža je
legitimna. Keč je drugje.
Umberto Eco je o množičnih
medijih pisal tudi pozitivno. Kot nekaj za v »knjigo pritožb« pa
je o njih zapisal:
Množični mediji so blagovna znamka in najizrazitejše vzgojno sredstvo v bistvu paternalistične družbe, ki je po vsem videzu individualistična in demokratična, v svoji notranji strukturi pa ukrojena v smislu usmerjevanja in vplivanja: v smislu uniformnosti in obveznega načrtovanja zavesti vseh. S tega vidika so legitimni nasledniki religioznih ideologij.
Če vzamemo v ta kontekst mrežo PRO
Plus, se vam morda zdi, da bo prav ona, čeprav taktično leva in
provladna, izvajala neko novo agendo v smislu
»usmerjevanja in vplivanja« za vstop v rdečežlahten »Kombinat Slovenija«? Neko
novo socialno revolucijo zmanjševanja potrošnje tipa Luka Mesec + Venezuela? To, kar
PRO Plus izvaja z vsemi svojimi filmi in nadaljevankami, šovi in
reklamami, je »religiozna ideologija« ameriškega potrošniškega
kapitalizma. Če ima ameriški potrošniški kapitalizem kakšen mega
dovod svoje ideologije na slovenska tla, ga ugledate v konkretnem
palimpsestu proplusovih izdelkov. Odvzemite velikokapitalistično
produkcijo, kaj ostane na POP TV-ju in Kanalu A? Bore malo. PRO Plus
je Cloaca Maxima potrošniške ideologije in buržujskih
hrepenenj po lagodju in bogastvu. Četudi, kakopak, se svojemu levičarstvu ne odreka in svojih
titoističnih momentov ne zamudi.
In če novomarksisti sami stavijo
predvsem na Idejo?
Je preveč pričakovati, da bi naši
levičarji opravili neusmiljeno marksistično analizo samega sebe? Da
bi ovrgli tezo, da so predvsem dogodek znotraj buržujske biti in
zavesti? Le produkt varovanja svoje ugodne lege na ekonomski
lestvici, posredno pa kolaboranti porabniškega kapitalizma? (Kajti če
ne bi bilo tolikih presežkov v hrani, tolike kapitalistične hedonistične izbire,
verjetno tudi oni ne bi sanjali o javnem uniseks vecejarstvu in 50-ih
spolih. Ali pač?)
Pomislek, ki mi ob koncu tega bloganja ostane, je, da sem reč od vsega začetka napačno zastavil. Uvodni marksistični orakelj, na katerem gradim, levičarjem in novomarskistom sploh še kaj pomeni? Niso od Italijana Antonija Gramscija (+1937) naprej spoznali, da se je treba vrniti k Zavesti, graditi iz Zavesti, predrugačiti svet skozi Zavest? In da je učinkovit revolucionarni pristop »una lunga marcia attraverso le istituzioni« (dolg pohod skozi institucije), z drugimi besedami, znotraj demokratične ureditve izgraditi intelektualno močno rdečo buržoazijo, t.j., levo uradništvo, levo učiteljstvo, levo prosveto, levo sodništvo,...?
Ni politkomisarski tandem Pikalo – Štromajer, ki sedi na vrhu slovenskega šolstva, z zadnjimi manevri zoper zasebno
šolstvo dal vedeti, da ne gre za marksijanski »želodec«, ampak za heglijansko Idejo,
Zavest? In da je za novomarksiste (medtem ko pustijo, da kapitalizem tudi v njih blagor pridno polni diskonte s poceni blagom) zdaj predvsem važno graditi Misel »v smislu
uniformnosti in obveznega načrtovanja zavesti vseh«?
* Foto: B.C., Kibuc Ginnosar na severu Izraela, oddelek s kmetijskimi stroji.
** Prvi citat je iz Marx K. - Engels F., Izbrana dela IV, 105; Ecov citat je iz njegovega članka Apokaliptiki in integriranci, Nova revija, maj/junij 2004, 281.
*** Cloaca Maxima - v antičnem Rimu glavna žila mestne kanalizacije