Zadnje španske regionalne in lokalne volitve so prinesle preobrat. Ljudska stranka (PP) je z vrha izrinila vladajočo socialistično (PSOE) in si pripravila pot do zmage tudi na parlamentarnih volitvah, ki bodo julija. To je bilo pričakovano. Manj pričakovan je bil zlom vladne radikalne levice, tako stranke Podemos (Zmoremo) kot platforme Sumar (Združiti). Španski volivci so odločili, da bo na lokalni ravni tovrstne levice le še za vzorec. Da bi bil poraz levičarjev še bolj boleč, je istočasno dodatno zrasla radikalno desna stranka Vox.
Za osrednje ime poraza lahko označimo ministrico za enake možnosti Irene Montero iz stranke Podemos. Za osrednje, ker je v zadnjem letu slavila dvoje velikih političnih uspehov s področja feminizma ter LGBT ideologije in si zato obetala veliko političnega kapitala. Najprej ji je lansko jesen uspelo sprejetje organskega zakona o varovanju spolne svobode, nato letošnji februar še sprejetje zakona o transspolnosti. Namen prvega je zlasti varovanje žensk pred spolnimi zlorabama, namen drugega pa, da daje ljudem možnost, da si sami določijo spol. Oba zakona je Irene Montero triumfalno zavijala v celofan retorike o napredovanju človekovih pravic.
A kot kaže, je feminizem Monterove in radikalno levih strank po poti izgubil naslovljenko feminizma – povprečno špansko žensko. Najprej se je po sprejetju zakona o varovanju spolne svobode zgodil nezaslišan škandal. Ker zakon ni imel domišljenih aplikativnih vidikov, se je pripetilo, da so se v nadaljnjih mesecih že obsojenim posiljevalcem znižale kazni, med njimi tudi nekemu učitelju, ki je spolno zlorabljal učence. Več kot sedemdeset posiljevalcev pa je bilo izpuščenih iz zapora.
Blamaža za levico in celotno Sanchezovo vlado je bila strašna, strokovno popravljanje napake ni omililo politične škode. Feminističen zakon, katerega prvi vidni učinek je posiljevalec na svobodi, je seveda anti-feminističen zakon.
Podobna, vendar manj vidna izguba povprečne ženske se je španskim radikalnim levičarjem zgodila s sprejetjem zakona o transspolnosti. Vprašanje je preprosto. Se ženska, ki na ženskem stranišču, poslej srečuje biološkega moškega, počuti bolj ali manj varno? In kaj se zgodi, če reče, da se počuti manj varno? Levičarji, ki so ji tega biološkega moškega poslali v stranišče, ji rečejo, da je nič manj kot fašistka. Na Twitterju lahko vidimo, kako Pablo Iglesias, življenjski sopotnik Irene Montero in karizmatična duša Podemosa, ob zaključku kampanje za lokalne volitve kriči z odra: »Vsakič ko kdo tran-ženski reče, da ni ženska, raste fašizem!« Ter doda, da si taka »fašistoidna« oseba zasluži »ves naš prezir«.
Da imajo ljudje ob lokalnih volitvah neke druge prioritete in ne ravno transspolnosti ter da nočejo biti prezirani, ker jih je nečesa pač strah, španski radikalni levičarji očitno niso doumeli. Zaprti v svoj ideološki mehurček, očarani nad napredovanjem LGBT scene ter povsod videč fašiste, so zgubili stik z navadnim volivcem. Paradoks in poraz prebujenskega feminizma je popoln, ko se povprečna ženska začne počutiti še najbolj varna po okriljem tradicionalne desnice.
Po svoje nam je Podemosa in Irene Montero lahko žal. Ko je l. 2014 stranka Podemos začela svojo pot, je kazala določeno širino in svežino. Med drugim tudi za levičarje nenavadno sposobnost dialoga z velikimi religijami, vključno s tistimi sektorji domačega katolištva, ki so blizu papežu Frančišku (kar je pisca tega članka spodbudilo, da je Podemosu pričel slediti na Twitterju). Monterova in Iglesias sta vmes, kljub visokim političnim funkcijam, postala ponosna starša treh otrok. Slednje bil lahko bolj izpostavila in na svojem primeru pokazala, da je možno graditi tradicionalno družino in hkrati ostati na barikadah ekološkega in feminističnega boja. A je ideološki napoj opravil svoje. Prvotna širina se je izjalovila in pristala na ravni prebujenske fanatičnosti severnoameriškega tipa.
Projekcije za španske parlamentarne volitve, ki bodo konec julija, tako kažejo, da se bo vladni Podemos za las uvrstil v parlament, morda sploh ne.
* Ta članek je z naslovom "Poraz španske feministične levice" izšel v tedniku Družina 7. junija 2023. Po tem datumu so Irene Montero marginalizirali na sami levici (platforma Sumar). Po tem datumu so na dan tudi prišle nove, še višje številke znižanih kazni posiljevalcem.
** Foto: B.C., Vic v Kataloniji: kip, ki predstavlja "najbolj staro starko".