Umetnik kot jagoda vrh družbene torte

S čim se bo ukvarjal človek, ki bo osvobojen vseh notranjih in zunanjih spon, človek, ki ga Nietzsche imenuje Übermensch – nadčlovek? Nietzsche napoveduje, da z umetnostjo. Pravzaprav je lik umetnika najbližje temu, čemur Nietzsche pravi nadčlovek. Bil je čas socializma, ko sem profesorico psihologije na ptujski gimnaziji vprašal, kaj bomo delali v komunizmu, v tej bojda idealni družbi brez zla, da nam ne bo dolgčas. Odgovorila je, da bomo pisali pesmi in se ukvarjali z umetnostjo. Ptujski režiser Samo M. Strelec je lani izdal roman 69 : ne prav kratka zgodovina prihodnosti najstarejšega slovenskega mesta, v katerem beremo o Ptuju jutrišnjega dne. Futuristično mesto ob Dravi je dobesedno prepredeno z umetniškimi izdelki, instalacijami, dogodki; je nekakšna večna in turistično nadvse uspešna prestolnica kulture.

Skratka, v sodobni miselnosti in družboslovnih ideologijah dobivata umetnost in kultura mesto, ki je nekoč šlo religijam. No culture, no future, se glasi geslo, ki je več kot geslo. No culture, no future je resen idejni in tudi politični program. Umetnost torej kot jagoda vrh družbene torte; umetnost kot ničejansko-dionizična svoboda, po kateri naj bi vsi hrepeneli.

Epidemija novega koronavirusa je marsikaj postavila na glavo. Določeni poklici, zlasti seveda tisti v zdravstvu, so prišli zelo v ospredje, dobili herojski pridih, drugi so naenkrat postali manj pomembni, celo nepomembni. Sporočilo koronavirusa se je glasilo: najprej rešujmo telesa, duhovne potrebe človeka lahko počakajo. Med »naenkrat nepomembnimi« najdemo turistične delavce, duhovnike, avtobusne šoferje in pilote... ter seveda umetnike. Ni čudno, da se danes umetniki sprašujejo o sebi, o svoji vlogi v družbi in da so kakšni zelo glasni na protestih. Po ničejanski in tudi po novo-levičarski viziji bi morali biti prav oni jagoda vrh družbene torte (beri: duhovna elita), a se je pokazalo, da spadajo med tiste, ki »lahko počakajo«, ko gre zares.

Če nam kaj ne škodi, so to lekcije iz ponižnosti. Zalotim se v mislih, da katoliško duhovništvo dandanašnji doživlja krizo, kakršne že dolgo ni doživljalo, ker se je v minuli dobi nosilo previsoko. Duhovnik kot jagoda vrh družbene torte se je svojega položaja prepogosto prevzel. In kaj se dogaja zdaj? Jagoda se je morala skotaliti k vznožju, da se bo bolj zavedala, da je jagoda, in da je položaj v torti ali na njej drugotnega pomena. Jagoda, najprej bodi dobra jagoda – drugo pride potem!

Umetnikom privoščimo uspeha in ugleda. Pa tudi državne pomoči. A nič nas ne ovira, da se ne bi vprašali, če nemara tudi njih ne čaka lekcija iz ponižnosti, po kateri bodo malo padali, malo vstajali, vmes pa vzpostavili njim samim koristen nadzor nad ničejanskimi prišepetavanji.

* Besedilo je naprej izšlo 30. avgusta 2020 v tedniku Družina v rubriki Logos pod naslovom O jagodi vrh torte.

Otrok in mobi ter igra s hudičevim repom

Zombizacija otrok plus privlačnost nasilja. Zadeva s pametnimi telefoni postaja resna. Mislimo, da otroku pač pristoji pametni telefon, kot odraslemu pristoji avto, v bistvu pa lahko že dopuščamo igro s hudičevim repom.

Trije primeri, danes (10.9.) na Frankolovem, pri verouku, ko imamo na urniku 7., 8. in 9. razred.

1. Pridejo fantje pol ure pred veroukom. V farnem parku igrajo vsak na svoj telefon, sedijo sicer na isti klopi, malo se pomenkujejo med seboj, drugače tišina. Začnemo verouk v istem parku za veliko okroglo mizo. Fantje so nemogoči. 10 minut bitke, da odložijo telefone. Potem toliko, da se umirijo. Zadnjih 20 minut le predelamo lekcijo. Po verouku skupina fantov ostane še dobro uro v parku, tiho, skupaj na klopci, vsak na svojem telefonu.

2. Dekle, doma iz hribovske kmetije, vpraša, zakaj je toliko homoseksualnosti na internetu. Misli na aplikacijo TikTok in na homoseksualne vsebine, ki jih tam sreča. Jaz ne vem, kaj točno je TikTok, ne vem, koliko česa je na TikToku, rečem bolj na splošno, da so kakšne aplikacije lahko prikladne onim, ki širijo homoseksualne ideje med mladimi.

3. Dekleta iz 9. razreda mi nato v TikToku pokažejo mučen prizor: neka najstnica kleči na kolenih, druge najstnice jo pljuvajo in pretepajo. Zdi se, da mučiteljice mučeno nadirajo v španščini. Zarohnim, naj pri priči ugasnejo aplikacijo in naj ne gledajo nasilja. Ubogajmo me, a mi odvrnejo, da je to hit dneva na TikToku in da to danes pač vsi gledajo.

***

Ad 1. Fantje iz prvega primera so bili celo popoldne mirni, tihi, "neproblematični". Nemirni, glasni in "problematični" so bili samo v 45 minutah verouka, se pravi, v trenutkih, ko je potrebna učna koncentracija in klasična medčloveška komunikacija. Pomislim, da je to tisti trik, zakaj kakšni starši puščajo otroka ure in ure na telefonu. Če je na telefonu, je "mir" z njim; če ga spravljaš k čemu drugemu, je "štala" z njim. Naj bo torej "mir"! In tako ob vas, dragi starši, raste ZOMBI! Preprečite zombija! Vrnite otroka v resničnost!

Ad 2. To, da ljudje na spletu širimo svoje ideje in zagovarjamo svoj življenjski slog, je normalno. Če pa internet, zlasti preko aplikacij, ki jih uporabljajo otroci, postaja poligon za uresničevanje agresivnih ideoloških in političnih agend, ali, še slabše, kvazi-pedofilski poligon za lov na otroke, morajo zazvoniti alarmni zvonci. Starši, preverjajte, kakšna vse propaganda prihaja do vaših otrok! Niso vsi takšni kot omenjeno dekle iz hribovske kmetije, da bi prišli spontano k očetu/materi/botri/učitelju/katehetu in prosili za nasvet glede vsebin in rabe aplikacij.

Ad 3. Večni problem nasilja. Toliko večji, ker se gledanje nasilnih prizorov na socialnih omrežjih poskuša nekako "normalizirati", češ "to danes pač vsi gledajo". Z 9. razredom smo se po videnem prizoru nasilja na TikToku pogovarjali o medvrstniškem nasilju. Pogovor dobro dene. Ne samo zato, da zbijemo privlačnost nasilja, temveč tudi zato, da zbijemo strah pred močnejšimi in agresivnejšimi vrstniki; in še zato, da otroke realistično pripravimo na možne grobe situacije, ki se jim zlasti po končani OŠ lahko pripetijo v kakšnih srednješolskih okoljih.

Gnev nad lepo in uspešno žensko

Marsikdo je v korona razmerah prebral kakšno knjigo več kot običajno. Sam sem med drugim dal skozi odlično zgodovinopisno delo o Barbari Celjski, ki ga je napisala slovaška raziskovalka Daniela Dvořáková (Celjska Mohorjeva, 2019).

Cesarica Barbara Celjska seveda ni bila edina pametna, uspešna in vplivna ženska v XV. stoletju. Od manj znanih omenimo Alessandro Macinghi, italijansko pisateljico, in Christine de Pizan, francosko pesnico in filozofinjo, od bolj znanih pa Izabelo Kastiljsko, ki je združila Španijo, in Ivano Orleansko, kmečko dekle, ki je povedlo Francoze v osvobodilno vojno. Izabela Kastiljska in Ivana Orleanska kasnejšim rodovom prikličeta svetopisemski arhetip Judite, žene in bojevnice, ki polna vere v Boga reši svoje ljudstvo. Lik Barbare Celjske pa dočaka nasprotno usodo: namesto, da bi jo po njeni smrti ljudje povzdignili, jo sčasoma potopijo v črno legendo. Zdi se, da so jo toliko bolj blatili, kolikor odličnejša je v resnici bila; toliko bolj risali hudobno in grdo, kolikor lepša je v resnici bila.

Daniela Dvořáková nam v svojem delu natančno predoči cesarico Barbaro Celjsko, kdo in zakaj jo je sovražil; vzpon Habsburžanov in njihovih kronistov, ki niso marali spomina na Celjske, ter s tem povezani nastanek črne legende o Barbari. Kot bralca te preseneti nek poseben gnev, s katerim so nekateri politiki, duhovščina in pisci tolkli po Barbari Celjski po njeni smrti. Uspešno tolkli. V javnem mnenju je Barbara obveljala za razuzdanko, krivoverko, sleparsko alkimistko, celo vampirko.

Ta gnev ni slučajen. V družbi je namreč venomer navzoč mehanizem grešnega kozla, kdaj tudi protičarovniška histerija, obojemu prikladne žrtve pa so ženske, ki štrlijo iz povprečja. Dinamika gre takole: v svoji sredi imamo uspešno in vplivno žensko, po možnosti še lepo; občudujemo jo, vendar ji tiho tudi zavidamo; v teminah našega duha čakamo na njeno napako; ko napako stori, jo besno poteptamo v nič; s to žensko na tleh (ali na grmadi), se počutimo »boljši« od nje; naši »pravičnosti« je zadoščeno, saj je njo, ki je »plesala s hudičem«, doletela zaslužena kazen. (Op.: O mehanizmu grešnega kozla sem na tem blogu večkrat pisal. Prim. Mehanizem grešnega kozla na delu in Duhovniki sporočamo: Ne bomo vaš grešni kozel!)

Te dinamike, ki v veliki meri poteka na nivojih nezavednega, je bila deležna Barbara Celjska in tovrsten obračun z nadpovprečno žensko zna biti tudi danes na delu. Poglejmo nekaj domačih primerov.

Obča korupcija v gradbenih poslih se je pred desetletjem grešno-kozlovsko »očistila« na primeru Hilde Tovšak. Tudi drugi gradbeni baroni so končali v zaporu, a le Hilda Tovšak je doživela medijski pogrom, lov na čarovnico, podrobno in privoščljivo teptanje v nič. Drug primer: Melanija Trump je podobno kot Barbara Celjska rojena na zelenem Štajerskem, podobno slavna zaradi svoje lepote in podobno postavljena ob bok enemu najmočnejših politikov svojega časa. Melanijinega obiska v Sloveniji si ta hip skoraj ne upam predstavljati. Slovenski antifa feminizem bi tako ali tako norel po ulicah, a tu so še bataljoni »normalnih sodobnih« žensk, izobraženk, novinark in uradnic, ki bi ob pogledu na ameriško prvo damo bliskali od zavisti, ter bataljoni neuresničenih moških, ki jim je ženska Melanijinega tipa nedosegljiva. Dodajmo ideološki faktor, po katerem Melanijo obtožimo, da »pleše s hudičem«, to je s Trumpom in neoliberalizmom, pa se nam na začetku XXI. stoletja pripeti Barbara Celjska 2.0. Tretji primer: težko bo kdo rekel, da sveža politično-medijska norišnica okrog političarke Aleksandre Pivec nima nič opraviti z mehanizmi, o katerih teče beseda. Vsakega tretjega slovenskega politika in visokega uradnika se da s peno na ustih loviti na to, kako je trošil javni denar, kakšno majico je kje nosil, koliko pijače in jedače so mu častili na vaški veselici. A nima vsak tretji politik ali visoki uradnik karakteristik čedne in uspešne ženske, kot jih ima Pivčeva.

Draga Barbara Celjska, čeprav nisi bila svetnica in te mati Cerkev za svetnico nikoli ne bo razglasila, te prosim, da od tam, kjer si, opomniš nas, male zavistneže in opravljivce, ter pomagaš ženskam, ki so in še bodo žrtve naših početij.

* Zapis je bil najprej objavljen v reviji Ognjišče (september 2020). Foto: (verjetno) Barbara Celjska kot Venera, sličica iz 15. stoletja, Wikipedia.

Karantena + poletje = 15 knjig

Včeraj v Celju pri Mohorjevi knjigarni srečam gospo, pomeniva se o branju knjig. Pravi, da poezijo kupuje, prozo pa si izposoja. Ima krog prijateljev, med katerimi je lep pretok knjig. Rada je v knjigah. Pod vtisom povedanega pridem domov, postavim na kup vse knjige, ki sem jih prebral zadnje mesece in jih fotografiram (fotka spodaj). 

Mislim, da je bilo leta 1992 ali 1993, ko sem skozi poletje nazadnje prebral več kot 10 knjig – in sicer 12. Letos je bila bera podobna. Od karantenskega aprila do konca avgusta sem prebral 15 knjig, večinoma romanov, večinoma iz ambienta nagrade kresnik. Na prvega septembra dan me daje malo ponos, malo žalost. Ne vem, če bodo kdaj še nastopili branju tako zelo naklonjeni pogoji kot letos ... K vsaki od petnajstih prebranih knjig dodajam stavčič ali dva. Lahko bi jih po abecedi, a razvrščam jih po  formatu strani.

***

Feri Lainšček: Ki jo je megla prinesla (Mladinska knjiga, 2017, prva izdaja: Prešernova, 1993)
Še zdaj hranim Lainščkovo knjigo Peronarji (1982) – njegov in »moj« prvi roman. »Moj«, ker je bil med slovenskimi romani prvi, ki sem si ga kot sedemnajstletnik kupil za lasten denar. Ki jo je megla prinesla bi tudi lahko bil »moj«; ker govori o duhovniku, ki je poslan na podeželje; ker vnaša metafiziko.

Maja Haderlap: Angel pozabe (Litera, 2018, izvirnik: Engel des Vergessens, 2011)
Ta roman bi morali ob stoletnici koroškega plebiscita prebrati vsi slovenski srednješolci ali vsaj gimnazijci. Zgovorno nam bodi, da je to vrhunsko (avtobiografsko) delo o slovenski družini iz okolice Železne Kaple bilo napisano v nemščini.

Franc Ksaver Lukman: Kristusovi pričevalci (Celjska Mohorjeva, 1983)
Zbirka izvirnih dokumentov in dodelanih zapisov o mučeništvih antičnih kristjanov od Palestine do Siska, od podonavskega Durostora do severne Afrike. Hkrati vir mnogih informacij o zgodnji Cerkvi. In teološko-moralnih dilem. Denimo: se sme krščanska devica, ki so ji preganjalci-posiljevalci za petami, vreči sama v prepad?

Miha Mazzini: Pohlep (Goga, 2018)
Spomin mi je poletel do nekoga drugega z zz v priimku – do italijanskega mojstra kratkih zgodb Dina Buzzatija, ki sem ga svoj čas rad bral. Vendar Mazzini v svojih kratkih zgodbah ne gre v fantastiko kot Buzzati. Ni potrebe. Pohlep njegove junake spreminja v groteskne like, ki so, kot da bi bili fantastični, in se ti taki zdijo – dokler se ne spomniš koga konkretnega iz svoje okolice.

Veronika Simoniti: Ivana pred morjem (Cankarjeva, 2019)
Imam priče. Ko sem Ivano prebral do konca, sem prijateljem napovedal, da bo Simonitijeva za ta roman dobila nagrado kresnik 2020. In jo je. Upravičeno. Smo v sferi literarne popolnosti. Bilo mi je v čast, da sem bil njen sofinalist za letošnjega kresnika.

Sebastijan Pregelj: V Elvisovi sobi (Goga, 2019)
Poseben užitek je brati »zgodovinski« roman o lastni generaciji. Rojeni okrog 1970, vzgajani v poznem socializmu s primesmi zgodnjega konzumizma, dotiki usihajočega baročnega katolištva, vedno bolj nora JLA naj bi nas predelala v može, osamosvojitvena vojna brez supermenovstva, sočutje do južnjaških prijateljev, ki so se zapletli v krvavo vojno. Pregelj – enako sofinalist za letošnjega kresnika – uči, da ni potrebno verbalnega ognjemeta, nekih special effects, da poveš lepo, napeto in prepričljivo zgodbo.

John Steinbeck, Mesec je zašel (Celjska Mohorjeva, 2011, izvirnik: The Moon is Down, 1942)
Uspešnica iz druge svetovne vojne. Ameriški propagandni roman, ki pa negativce (očitno Nemce) opisuje precej človeško. Bralec bi rad simpatiziral z odporniki, mora pa kar naprej gledati v dušo okupatorskih oficirjev. Toda genij nobelovca Steinbecka je prav v tem: ker je okupator človeški, je premagljiv.

Suzana Tratnik: Norhavs na vrhu hriba (Cankarjeva, 2019)
Pri Cankarju imamo Križ na gori, pri Tratnikovi pa Norhavs na vrhu hriba – finalist za letošnjega kresnika. Norišnica, ki dominira lokacijo, je za razliko od Cankarjevega križa kronski simbol družbe, ki te bo ali naredila zmešanega ali zadušila. Rešitev je dvostopenjska: v takem svetu moraš imeti nekoga res rad; če to ni dovolj, odidi! Hanca, junakinja Ivana Cankarja, in Ariana, junakinja Suzane Tratnik, naredita podoben korak upanja. Nauk: slovenska družba se v stoletju med Cankarjem in Tratnikovo ni veliko spremenila.

Jiři Kočica: Izvirnik (Mladinska knjiga, 2019)
Avantgardne umetniške smeri niso avantgardne zato, ker jih je neki polbožji heglijanski Zeitgeist določil za take, temveč ker odgovarjajo določenim prebrisanim interesom, prekucniškim ideologijam in centrom moči. Ko prebereš Kočico – finalista za letošnjega kresnika –, se na primer vprašaš: je skupina Laibach v resnici slovenski avantgardni oh-in-sploh, ali pa je v devetdesetih preračunljivcem iz obnebja mogočne stranke LDS enostavno odgovarjalo, da so v liturgično oprodo mlade države povzdignili Laibach in ne koga drugega?

Samo M. Strelec: 69 (Novi Zato, 2019)
Celoten naslov romana, v katerem Madžarka Ildikó s pomočjo domačina Tomaža leta 2069 raziskuje Ptuj, je 69: ne prav kratka zgodovina prihodnosti najstarejšega slovenskega mesta. V Ildikó lahko ugledamo idealnega popotnika Danteja, v Tomažu idealno vodnico Beatrice. Pot skozi futurološki Ptuj ni pot skozi pekel, niti skozi vice, temveč kar skozi nebesa – zemeljska nebesa, v katerih se do konca razvijejo in uresničijo umetnost, kultura in izročilo starih.

Andreas Knapp: Poslednji kristjani (Celjska Mohorjeva, 2018, izvirnik: Die letzten Christen, 2016)
Vzhodnonemški duhovnik Knapp je imel veliko stikov z bližnjevzhodnimi begunci, tudi s kristjani. Odločil se je, da odpotuje v Irak in od blizu vidi, kaj se dogaja. Nastane ta reportažno-fejtonski zapis. Smo v času, ko je teroristična Islamska država na višku moči. Nasilje islamistov in molk »politično korektnega« Zahoda sta v nekaj letih storila, da kristjanov tam, kjer so živeli skoraj 2000 let, skoraj ni več.

Asia Bibi / Anne-Isabelle Tollet: Končno svobodna! (Celjska Mohorjeva, 2020, izvirnik: Enfine libre!, 2020)
Resnična zgodba minulega desetletja. Asia Bibi, na smrt obsojena pakistanska kristjanka, je ob vsem svojem križevem potu imela srečo, da je k njej – kot Veronika s prtom – pristopila novinarka Anne-Isabelle Tollet, ki je poskrbela za internacionalizacijo njenega primera. Pomisliš, koliko je pakistanskih kristjanov, ki take sreče niso imeli, in jih je islamski fanatizem tiho in na hitro zdrobil.

Drago Jančar: In ljubezen tudi (Beletrina, 2018) 
Kresnik 2018 ... Maribor, Pohorje, tudi Ptuj. Zgodba druge svetovne vojne s poudarkom na partizanih. Ko vključi povojno dogajanje v taborišču Šterntal, kot domačin iz kakšne navedene podrobnosti vidiš, da se je avtor res dobro informiral. Jančarjeva umetnost ne zaobide raziskovanja in garanja s podatki. Kdaj bo ta veseli dan, ko bomo Jančarja gledali kot nobelovca?

Bronja Žakelj: Belo se pere na devetdeset (Beletrina, 2019)
Upravičeno kresnik 2019. Predvidevam, da je to delo letos moralo biti med resnimi kandidati za kresnika desetletja, ki ga je potem dobil Jančar za To noč sem jo videl. Iskrena in iskriva avtoričina pripoved zamaje tako tabu o raku (ker ti spregovori) kot floskularno razpravo o raku (ker te utiša, ko si »pameten« glede raka, v bistvu pa nisi »pameten«, temveč le in zgolj (še) zdrav).

Daniela Dvořáková: Barbara Celjska. Črna kraljica (Celjska Mohorjeva, 2019, izvirnik: Čierna kráľovná. Barbora Celjská, 2014)
V Trnuljčici jo imamo, v Sneguljčici, v Alici v čudežni deželi, v Čarovniku iz Oza in še kje – črno kraljico, zavistno čarovnico, zlohotnico. Zgodovinski navdih za te pravljične like pa bi lahko bila prav Barbara Celjska, oziroma, črna legenda o njej, kot jo je podpihovalo habsburško zgodovinopisje. Skoraj 600 let mine in slovaška zgodovinarka Barbarino črno legendo razgradi. Še to: nekateri Melanijo Trump primerjajo z Barbaro Celjsko. Primerjava delno drži – lepa Štajerka, poročena z najmočnejšim politikom svojega časa. S tem da Dvořáková z analizo kraljičinega poslovanja pokaže, da je srednjeveška Barbara Celjska dosegla visoko stopnjo gospodarsko-poslovne emancipacije od moža, kar pa za moderno Melanijo ne moremo trditi.