Molitev za parkplac

Imam prijatelje, ki molijo, da bi v Ljubljani dobili parkirno mesto za njihovo vozilo. Občudujem tako neposredno in otroško vero. Jaz ne molim za parkirno mesto. Ko se spuščam od Trojan proti prestolnici, sem pri Lukovici že rahlo živčen, ker ne vem, kam bom stisnil svojo kotalečo se pločevino. Ampak ne molim za parkplac. Pomislim na prijatelje, ki molijo zanj (običajno k sv. Antonu Padovanskemu) in me je nekoliko sram. Češ, duhovnik si, pa tako malo vere.

Ne vem, če gre za obrambni mehanizem racionalizacije ali za navdih od zgoraj, ko si rečem: Če bo meni Bog dal parkirišče, ga bo nekomu drugemu vzel. Nočem biti nadnaravni protežiranec. Naj se zgodi svobodni trg in fer tekma malih ljudi za zlato parkirišče. Tako, nekoliko neoliberalno, razmišljam tam pri Lukovici.

Ali sem potemtakem Boga izključil iz malih tegob svojega življenja? Mislim, da ne. Kaj je več prositi in nadlegovati Boga ali se Mu prepustiti? Prepustiti se je po stopnjah duhovne atletike več kot prosjačiti za to ali ono malenkost. No, morda sem nazadnje jaz, ki ne molim za parkirišče, bolj veren od onih, ki molijo zanj. Bomo videli na sodni dan.

Eno drži. Nobena molitev ni vnemar. Vsaka molitev je dobra beseda. Dobra beseda je možna, ker jo spočne dobra misel. Dobra misel in dobra beseda pa zagotovo prej ali slej postaneta meso, se pravi dobro dejanje. Molitev ima tako nujno dober učinek, četudi tega takoj ne vidimo. Še več: molitev učinkuje, četudi nismo verni. V hipu ko moliš (oz. si misliš in želiš dobro), postajaš boljši – in to je pomembna sprememba.

Ne vem, katero duhovno taktiko boste izbrali pri naslednjem iskanju parkirišča. Boste prosili ali se boste prepustili? Oboje je prav, če je rojeno v dobronamernem srcu. Srečen Božič!

sneto iz gopixpic.com

* Tekst je bil objavljen 23.12.2014 v reviji Jana.

"Jaz sem musliman, kaj si pa ti?"

foto: muslimvillage.com

Jaz sem musliman, kaj si pa ti?

Da se je z zgornjim stavkom nek muslimanski mladenič ustopil pred nekega krščanskega mladeniča, sem zvedel pred kratkim. Od takrat se mi ta stavek rola po glavi. Čudovit je. „Jaz sem musliman, kaj si pa ti?“ Muslimanski mladenič ve, kaj je. Predstavljamo si krščanskega mladeniča, ki ob takem nastopu brezkrvno momlja: „Jaz sem nekaj hodil k verouku, … do birme, saj veš,... drgač pa, jasno da, nimam nič s cerkvijo,... za božič, saj razumeš, iz gole navade, grem k polnočki,... ne, ne v cerkev, pač pa v gostilno zraven,..“ In predstavljamo si veliki ateistični in protikatoliški svet naših intelektualcev in medijev, ki takemu odgovoru krščanskega mladeniča ploska: "Mladenič šibke identitete si - ah, ti post-moderno bitje; sekulariziran in brez smeri – ah, kako je to šik. Pojdi z blagoslovom Slavoja Žižka!"

Islam napreduje, ker v osrčju Evrope vse bolj nastopa kot JAZ SEM, se pravi kot identiteta. Tudi nova generacija muslimanov v Sloveniji je bolj pogumna z rutami in bradicami kot ona pred njo. To je prav in fer. Evropski JAZ NISEM, se pravi tudi v filozofiji in umetnosti poveličevano brez-identitetje daje ambicioznemu islamu več kot dovolj prostora. Evropa je pred desetletjem zavrnila možnost, da bi v svojo ustavo zapisala judovsko-krščanske korenine. Naslonila se je zgolj na grško-razsvetljensko korenino. Prvenstvo torej gre razumu in etiki človekovih pravic. Evropa zavrača svoj izvorni imunski sistem, ki je krščanstvo, in se zanaša ne nekaj izrecno nereligioznega. Vprašanje je, če je ta določitev identitete dovolj, da ohrani samo sebe. Bo tako še naslednjih sto let ali pa bo morala spet vgradititi religijo v svojo uradno simbologijo in ideologijo? Če gre verjetni viziji zgodovine, kot jo je podal ruski sociolog Pitirim Aleksandrovič Sorokin, bo religija v prihodnje spet močno na sceni. 

Zaenkrat pa....

.... IDENTITETA: islam – sekularizirano krščanstvo, 1:0.

Jaz sem Amir, mojemu očetu je ime Hamo, bratom pa Alija, Osman in Enes. Kdo so pa tvoj oče in bratje?

Povrnimo se k muslimanskemu mladeniču, ki je oni dan stopil pred kristjana in ga stresel z besedami: „Jaz sem musliman, kaj si pa ti?“ Predstavljajmo si, da muslimanski mladenič nadaljuje: „Jaz sem Amir, mojemu očetu je ime Hamo, bratom pa Alija, Osman in Enes. Kdo so pa tvoj oče in bratje?“ Slovenec in menda birmani kristjan odmomlja: „Moj biološki oče je Dejan. Odraščal sem z maminim partnerjem Jožetom - imel se ga rad. Zdaj živim v skupnem gospodinjstvu z Janezom, saj sta se mama in Jože razšla. Nimam bratov in sester.“  Veliki ateistični in protikatoliški svet naših intelektualcev in medijev spet ploska: “Tako je! To je prava zgodba. Svobodne vezave namesto tradicionalne družine! Otrok, kolikor paše - drgač splav! Homoseksualizacijo v šole in spremembo spola na državne stroške! Juhej! Smo pred novo generacijo človekovih pravic.“

Islam prihaja z fudamentalno sociologijo in fudamentalno biologijo. Ko rečem fudamentalno (osnovo, temeljno), ne mislim nič negativnega. Fudamentalna sociologija pravi, da če zdrži družina, zdržita tako posameznik kot širši družbeni sistem; fundamentalna biologija pravi, da je rodnost sila pomembna; da pač vsak organizem hoče živeti in se nekako nadaljevati po svoji individualni smrti. Rodnost je pomembna tudi v geopolitičnem smislu. Na koncu je dežela od tistih, ki imajo več otrok. Amen.

Tako je fer. Zakaj bi vire preživetja v nedogled posedovali egoisti, ki nočejo živeti in delati za svoje potomstvo? Zakaj bi goli biološki sili s pozicije politične moči ukazovali moški, ki nočejo biti moški, in ženske, ki nočejo biti ženske? 

Oziroma...

... DEMOGRAFIJA: islam – sekularizirano krščanstvo, 2:0.

Jaz sem musliman in verujem v enega Boga. V koliko pa jih veruješ ti?

Rekel je: „Jaz sem musliman, kaj si pa ti?“ Nato je potisnil pogovor v vsebino. Predstavljajmo si tole: „Jaz sem musliman in verujem v enega Boga. V koliko pa jih veruješ ti?“ Kristjanček se čehlja za ušesom: „Pa kaj jaz vem,... za birmo sem se nekaj tega moral učiti na pamet,.... verujem v enega,... mogoče v tri... eh, saj ni važno,... župniki brez veze komplicirajo s temi stvarmi.“ Hans Küng se v svoji špeh-knjigi o zgodovini krščanstva Das Christentum (1999) sprašuje, kako je lahko v VII. stol., v samo nekaj desetletjih, cvetoče severnoafriško krščanstvo klonilo pred islamom. Tudi zato, odgovarja, ker je bilo izmučeno od teoloških debat okrog sv. Trojice in Kristusove narave; utrujeno od napetosti med pravovernostjo in herezijo. Če povem po domače: krščanstvo je učilo 1 + 1 + 1 = 1 in se pri tem precej naprezalo, islam je prišel z razlago 1 = 1 in umiril duhovni boj uma. 

Krščanstvo je intelektualno zapletena religija, islam je bolj enostaven. Islam samega sebe jemlje za čisti monoteizem, krščanstvo pa obravnava kot prikriti politeizem oz. poganizirani monoteizem. Na spletu lahko poslušate muslimanske pridigarje in izvedence (dr. Zakir Naik, npr.), ki pravijo, da so muslimani „bolj kristjani od kristjanov“, saj naj bi Jezusov nauk sprejemali v njegovi izvirni inačici – inačici totalno čistega monoteizma, kjer ni prostora za tri osebe v enem Bogu. 

Kaj zdaj? Se bomo odrekli naprezanju intelekta in duha? Edina možna pot je, da kristjani vzdržujemo visoko teološko refleksijo o sv. Trojici in Kristusu ter nove rodove vzgajamo v njej. Če bomo popuščali, če bomo poenostavljali, če nam bo vseeno, če bomo nevedni (kot zvečinoma že smo).... bo tudi na področju verskega znanja in razlag prevladal islam. Fer.

VERSKO ZNANJE: islam – sekularizirano krščanstvo, 3:0.

Zid ni v naravi Evrope

Most na Drini pri Višegradu. Po tem mostu nosi naslov znameniti Andrićev roman.
Drina je že iz časa Rimskega cesarstva meja med evropskim Vzhodom in Zahodom.
(foto: geoportal.rgurs.org)

Rimski papež je bil v enem tednu najprej v evropskem parlamentu v Strasbourgu, nato v Carigradu. Čista geopolitika. Strateški trikotnik kot pred tisoč dvesto leti. Zamislite si papežev obisk v Aachnu pri cesarju Karlu Velikem, voditelju zahodne Evrope, čez nekaj dni obisk v Carigradu pri bizantinskem cesarju Nikeforu in patriarhu Tarasiju. Ali kot pred petsto leti: najprej pogovor z mogočnim svetorimskim cesarjem Karlom V., nato pogovor z njegovim strašnim tekmecem z Bosporja, ki sliši na ime sultan Sulejman Veličastni.

Seveda Schulz in Juncker nista Karel Veliki, Erdogan ni Sulejman Veličastni ampak „ljubezenski“ trikotnik in geografija sta še vedno ista: Zahod – Vzhod – Rim.

Francoski filozof  in zgodovinar Rémi Brague v knjigi „Evropa, rimska pot“ razvija misel, da je Evropi najbolj bistvena lastnost njena sposobnost za sintezo. Evropa zna iz različnih in tujerodnih materialov ustvariti novo celoto. Tega pa se ni najbolj naučila v Atenah, kje sta doma grška filozofija in demokracija, niti ne v Jeruzalemu, od koder prihaja njena verska identiteta, temveč v Rimu. Poklic Rima je poklic sinteze. Danes po „rimski poti“ na dokaj očiten način hodita tako rimski papež kot Evropska unija. To je Zahod.

Kaj pa Vzhod? Zgolj vekotrajna grožnja? Vzhod, pa najsi gre za misijonarsko razpoložene muslimane, za ambiciozne Putinove Ruse ali za Kitajce s kolosalno kapitalsko in demografsko močjo, tudi danes pritiska v osrčje Evrope. Evropa seveda lahko postavi zid pred muslimani, Rusi in Kitajci. Toda pomnimo, ko so Rimljani začeli postavljati zidove na obronkih svojega cesarstva, so že naznanili svoj konec. Zid ni v naravi tukajšnje civilizacije.

Frančišek, rimski škof, to ve. Zato v nekaj dneh obisk pri današnjih Karlih Velikih in današnjih Sulejmanih Veličastnih, ter istočasno namig za gradnjo mostu iz Rima preko Carigrada do Moskve. Papež grožnjo z Vzhoda odstranjuje z dialogom in sintezo. Obenem sporoča, da tudi za naslednje tisočletje velja: če ni Rima, ni Evrope.


* Besedilo je bilo objavljeno 7.12.2014 kot uvodnik v tedniku Družina.

Vsi mi

 

Kazimir Malevič, Črni kvadrat na belem ozadju (1913)

*

So mehanizmi grešnega kozla, ki delujejo, in so, ki ne delujejo. Dobro načrtovani mehanizmi ne delujejo. Ker so dobro načrtovani. Ker je v njih preveč zavestnega. Taka „dobro načrtovana“ in zato popolnoma neuspešna mehanizma grešnega kozla sta tista, katerih žrtvi sta Janez Janša in Milan Kučan. Ta dva „grešna kozla“ nikakor ne funkcionirata in namesto, da bi Slovenci preko njune „krivde in izgnanstva“ dosegli katarzo in sprostitev napetosti, dosegamo nasprotno.

Zlasti primer Janeza Janše je tak, da smo že na robu obupa. Silna armada politikov, novinarjev, stricev in tet, špijunov, spin dohtarjev, intelektualcev, sociologov, modernih umetnikov (eden izmed njih v svoje in v veselja režima še vedno vztraja v preimenovanju samega sebe v Janeza Janšo), filmskih režiserjev, pesnikov, tožilcev, sodnikov, sindikalistov, zdravnikov,... – armada, kot je za javni obračun z enim samim človekom v zgodovini slovenstva verjetno še ni bilo - ga je določila, da je vsega kriv on. Zadeva pa ne steče. Dvajset let delajo na tem, da bi „grešni kozel“ sklonil glavo in označen – kot pri tistem judovskem verskem obredu - odšel iz mesta. On pa ne gre iz mesta. Predestiniranec nima sklonjene glave. Še je tu. Spet se krepi. Saj prvim: obup! Obup nad armado. Obup nad mnoštvom patetičnih figur od antijanšizma idejno in energetsko že povsem izčrpanih ljudi.

**

In so mehanizmi grešnega kozla, ki stečejo. Primer Alenke Bratušek. Podobno kot primer Hilde Tovšak. Ženska je (beri: arhetip čarovnice). Pa moč in oblast ji diši (beri: rine v moško področje). Potem bruseljsko zaslišanje. In v raji podtalno že dolgo želen padec zvezde. Jezljiv užitek raje ob gledanju, kako zvezda trešči na tla. Privoščljivost raje. Za razliko od Janeza Janše so pri Alenki Bratušek pogoji za aktiviranje mehanizma grešnega kozla popolnoma drugačni – ta pravi:
1. žrtev vlogo grešnega kozla sprejema (tisti hip, ko si tiho reče „oh, zares se nisem izkazala na komisarskem zaslišanju“);
2. konsenz okrog žrtve je skoraj popoln; nad njo se zgražajo levi in desni mediji, ženski in moški svet, dom in tujina; njeni včerajšnji politični zavezniki jo kot spako odrinejo od sebe;
3. mehanizma se ne zavedamo; kot posamezniki in kot nacija enostavno pademo vanj in smo nekaj dni zaradi Alenčice kot v rahlo deliričnem stanju; naš stampedo potepta tistih nekaj posamičnih glasov v podporo žrtve;
4. vsi se počutimo bolje, ker smo se ji odrekli in ji naložili breme naše negativitete (zaključni katarzični moment).

Za bolje razumevanje primerjava s postopkoma Janša&Kučan: žrtvi ne sprejemata vlog; konsenz v ljudstvu je polovičen; mehanizem je sproti razkrinkan s strani zagovornikov žrtve in s tem sproti nevtraliziran; na koncu manevra smo vsi samo še bolj razjarjeni in sprti. (Ampak kako to dopovedati eni in drugi armadi? Kako to dopovedati človeku, ki si je znotraj grešnokozlovske ihte dal spremeniti ime in priimek?)

***

Vsi mi. Vsi mi, ki gledamo po tujih ženskah in fantaziramo o njihovih oblinah, ki spimo s sebi podrejenimi tajnicami in delavkami, ki pohotno stegujemo roko po otrocih, ki se utapljamo v pornografiji, ki občujemo z živalmi, ki tepemo in posiljujemo lastne žene, ki potujemo na Tajsko s točno določenim namenom, smo se počutili lepe in čiste, ko je po spletu zaokrožil oni mariborski video z ravnateljem in učiteljico matematike. Nenadejano je prišel „ta srečni dan“ kazni in očiščenja za goro naših grdobij. Take kazni seveda, ki prizadene zgolj enega oziroma dva. Takega očiščenja seveda, ki po zapletenem nezavednem procesu velja za vse nas.

„Gre za veliko zmago slovenskega puritanizma,“ je zapisal Crnkovič, ki ni edini, ki mu ratuje slabo. In gre za kolektivni umor. So namreč mehanizmi grešnega kozla, ki ubijajo. Vsi mi smo lahko metali kamenje v dva zasačenca in bili za nekaj dni na strani „čistih“. Večja je potreba po očiščenju naših grdih src, močneje smo vsi mi lučali kamenje. Tako močno, da je ena žrtev psihično in fizično klonila. Nagraužni rumenjakarski tisk, ki zna biti po eni strani velik zaveznik vseh sedmih naglavnih grehov po drugi pa prekleto puritanski, je dosegel svoj „družbeni učinek“. Toda pozor! To je dosegel v imenu vseh nas!

**** 

Mehanizmu grešnega kozla ni mogoče uteči. Je del nezavednega v delovanju družbe. Lahko pa ga nadziramo, da ne „ponori“. Katoličani smo tukaj v gromozanski prednosti. Vsako mašo začnemo s kesanjem za svoje grehe in imamo spoved. To sta trenutka, ko zavestno sprejemamo odgovornost za svoja slaba dejanja. Že ta „psihologija“ kesanja bi nas morala držati tako nad čistunskimi in linčarskimi vzgibi raje kot nad političnimi manipulacijami grešnokozlovskega postopka.

Da ne govorimo o Milosti, ki prihaja od Njega, ki je edini in zares vzel vse grehe ljudstva nase.