Vsi mi

 

Kazimir Malevič, Črni kvadrat na belem ozadju (1913)

*

So mehanizmi grešnega kozla, ki delujejo, in so, ki ne delujejo. Dobro načrtovani mehanizmi ne delujejo. Ker so dobro načrtovani. Ker je v njih preveč zavestnega. Taka „dobro načrtovana“ in zato popolnoma neuspešna mehanizma grešnega kozla sta tista, katerih žrtvi sta Janez Janša in Milan Kučan. Ta dva „grešna kozla“ nikakor ne funkcionirata in namesto, da bi Slovenci preko njune „krivde in izgnanstva“ dosegli katarzo in sprostitev napetosti, dosegamo nasprotno.

Zlasti primer Janeza Janše je tak, da smo že na robu obupa. Silna armada politikov, novinarjev, stricev in tet, špijunov, spin dohtarjev, intelektualcev, sociologov, modernih umetnikov (eden izmed njih v svoje in v veselja režima še vedno vztraja v preimenovanju samega sebe v Janeza Janšo), filmskih režiserjev, pesnikov, tožilcev, sodnikov, sindikalistov, zdravnikov,... – armada, kot je za javni obračun z enim samim človekom v zgodovini slovenstva verjetno še ni bilo - ga je določila, da je vsega kriv on. Zadeva pa ne steče. Dvajset let delajo na tem, da bi „grešni kozel“ sklonil glavo in označen – kot pri tistem judovskem verskem obredu - odšel iz mesta. On pa ne gre iz mesta. Predestiniranec nima sklonjene glave. Še je tu. Spet se krepi. Saj prvim: obup! Obup nad armado. Obup nad mnoštvom patetičnih figur od antijanšizma idejno in energetsko že povsem izčrpanih ljudi.

**

In so mehanizmi grešnega kozla, ki stečejo. Primer Alenke Bratušek. Podobno kot primer Hilde Tovšak. Ženska je (beri: arhetip čarovnice). Pa moč in oblast ji diši (beri: rine v moško področje). Potem bruseljsko zaslišanje. In v raji podtalno že dolgo želen padec zvezde. Jezljiv užitek raje ob gledanju, kako zvezda trešči na tla. Privoščljivost raje. Za razliko od Janeza Janše so pri Alenki Bratušek pogoji za aktiviranje mehanizma grešnega kozla popolnoma drugačni – ta pravi:
1. žrtev vlogo grešnega kozla sprejema (tisti hip, ko si tiho reče „oh, zares se nisem izkazala na komisarskem zaslišanju“);
2. konsenz okrog žrtve je skoraj popoln; nad njo se zgražajo levi in desni mediji, ženski in moški svet, dom in tujina; njeni včerajšnji politični zavezniki jo kot spako odrinejo od sebe;
3. mehanizma se ne zavedamo; kot posamezniki in kot nacija enostavno pademo vanj in smo nekaj dni zaradi Alenčice kot v rahlo deliričnem stanju; naš stampedo potepta tistih nekaj posamičnih glasov v podporo žrtve;
4. vsi se počutimo bolje, ker smo se ji odrekli in ji naložili breme naše negativitete (zaključni katarzični moment).

Za bolje razumevanje primerjava s postopkoma Janša&Kučan: žrtvi ne sprejemata vlog; konsenz v ljudstvu je polovičen; mehanizem je sproti razkrinkan s strani zagovornikov žrtve in s tem sproti nevtraliziran; na koncu manevra smo vsi samo še bolj razjarjeni in sprti. (Ampak kako to dopovedati eni in drugi armadi? Kako to dopovedati človeku, ki si je znotraj grešnokozlovske ihte dal spremeniti ime in priimek?)

***

Vsi mi. Vsi mi, ki gledamo po tujih ženskah in fantaziramo o njihovih oblinah, ki spimo s sebi podrejenimi tajnicami in delavkami, ki pohotno stegujemo roko po otrocih, ki se utapljamo v pornografiji, ki občujemo z živalmi, ki tepemo in posiljujemo lastne žene, ki potujemo na Tajsko s točno določenim namenom, smo se počutili lepe in čiste, ko je po spletu zaokrožil oni mariborski video z ravnateljem in učiteljico matematike. Nenadejano je prišel „ta srečni dan“ kazni in očiščenja za goro naših grdobij. Take kazni seveda, ki prizadene zgolj enega oziroma dva. Takega očiščenja seveda, ki po zapletenem nezavednem procesu velja za vse nas.

„Gre za veliko zmago slovenskega puritanizma,“ je zapisal Crnkovič, ki ni edini, ki mu ratuje slabo. In gre za kolektivni umor. So namreč mehanizmi grešnega kozla, ki ubijajo. Vsi mi smo lahko metali kamenje v dva zasačenca in bili za nekaj dni na strani „čistih“. Večja je potreba po očiščenju naših grdih src, močneje smo vsi mi lučali kamenje. Tako močno, da je ena žrtev psihično in fizično klonila. Nagraužni rumenjakarski tisk, ki zna biti po eni strani velik zaveznik vseh sedmih naglavnih grehov po drugi pa prekleto puritanski, je dosegel svoj „družbeni učinek“. Toda pozor! To je dosegel v imenu vseh nas!

**** 

Mehanizmu grešnega kozla ni mogoče uteči. Je del nezavednega v delovanju družbe. Lahko pa ga nadziramo, da ne „ponori“. Katoličani smo tukaj v gromozanski prednosti. Vsako mašo začnemo s kesanjem za svoje grehe in imamo spoved. To sta trenutka, ko zavestno sprejemamo odgovornost za svoja slaba dejanja. Že ta „psihologija“ kesanja bi nas morala držati tako nad čistunskimi in linčarskimi vzgibi raje kot nad političnimi manipulacijami grešnokozlovskega postopka.

Da ne govorimo o Milosti, ki prihaja od Njega, ki je edini in zares vzel vse grehe ljudstva nase.