Ne bomo obrnili hrbta Zahodu

Napad Rusije na Ukrajino je med drugim sad nerešenega odnosa med tem, kar ima samo sebe za Zahod, in tem, kar se ponuja kot civilizacijska alternativa, ki prihaja z evrazijskega vzhoda. Po ruski ideologiji si Ukrajina zasluži kazen in okrnitev teritorija ne samo zato, ker je vojaško vezana na Zahod (Nato pakt), temveč tudi zato ker je zahodnjaško dekadentna.

Ko nekdo kritizira »dekadentni Zahod«, mnogi zastrižejo z ušesi, zlasti tisti, ki s sedanjim ustrojem zahodnih družb niso zadovoljni. Tudi v slovenskem prostoru je trenutno moč zaslediti največ simpatije do Rusije iz radikalno levih in iz radikalno desnih krogov. Po načelu: Putin morda ni naredil prav, da je vojaško napadel Ukrajino, ima pa prav, ko se zoperstavlja zahodnemu kapitalističnemu modelu (levo mišljenje) in ko se zoperstavlja zahodnim ideologijam, ki razgrajujejo družino in narodno bit (desno mišljenje).

Celo mi, ki v teh viharnih časih ostajamo zvesti  krščanskemu humanizmu in zapovedi solidarnosti, smo lahko v skušnjavi, da nas premami subtilna propaganda. Ali nismo siti agresivne zahodne sekularnosti, ki tišči religijo na rob družbe? Ali nismo siti določene evropske kulture in umetnosti, ki javno žali Boga? Ali nismo siti mehkega totalitarizma, ki nam vsiljuje čudaško in nevarno idejo o obstoju več deset spolnih identitet? 

K tem vprašanjem se priključi naslednje: Ali ni ravno Putin tisti oblastnik, ki ni agresivno sekularen; oblastnik, ki ne dovoli žaljenja Boga in religije (pomnimo primer skupine Pussy Riot); oblastnik, ki zaustavlja pohod protidružinskega nihilizma? Sta torej Putin in Rusija alternativa?

Kot prvo, moramo se zavedati, da ta samooklicana alternativa z vzhoda, za kar se Rusija ima, pomeni diktaturo. Četudi se ruska duša že dolgo ponuja kot tista, ki bo »rešila svet z lepoto« (prim. Dostojevski), ta ista duša na koncu ni sposobna ubežati samodržcem. Ves čas sobiva z njimi, ves čas jih ustvarja. 

Bomo zato, da rešimo spodobnost in krščanski družbeni minimum, pristali na ne-demokracijo ruskega tipa? Ne.

Kot drugo, moramo se zavedati, da vsako naše »razumevanje« Rusije v tem trenutku ruska propaganda obrne v podporo svojemu vojaškemu posredovanju.

Bomo zato, ker naj bi bil Putin »opravičeno drugačen«, potihoma dali odvezo za rusko nasilje nad Ukrajinci? Bomo kot kristjani potihoma pristali na nacionalistično in militarizirano krščanstvo ruskega tipa? Ne. 

Tretje, morda se sliši patetično, toda Zahod kljub svojim stranpotem ostaja svetilnik omike in svoboščin, Zahod je še vedno najbolj zanesljiv branik človekovih pravic. 

Bomo zahodni kristjani zato, ker nam niso všeč takšne in drugačne parade ponosa, obrnili hrbet lastnemu dvorišču? Ne.

* Tekst je bil najprej objavljen v tedniku Družina julija 2022. Foto: arhiv B.C.

Z nihilizmom v bližini

Pomnim, kako so se nekateri okrog leta 2000 posmehovali Alojzu Rebuli, češ da je v svojih zapisih na zadnji strani Družine »obtičal v prejšnjem stoletju«. Ukvarjal naj bi se z »mrtvimi konji«, kot so fašizem, komunizem in nihilizem.

Dvajset let potem in štiri leta po njegovi smrti lahko rečemo, da Rebula ni obtičal v prejšnjem stoletju, temveč nam je vnaprej razgrnil dramo sedanjega časa. »Mrtvi konji« niso mrtvi. Skrajne družbene ideologije so spet na pohodu. Za razliko od slednjih pa je nihilizem manj viden. Potrebna je rebulovska intelektualna pretanjenost, da ga zbezljamo na plan.

Kaj je nihilizem? Jezuit Giovanni Cucci piše, da nihilizem na znamenita tri vprašanja Immanuela Kanta odgovarja nikalno. Torej: Kaj lahko spoznam? Nič. Kaj moram storiti? Nič. Kaj smem upati? Nič.

Nihilizem je stanje duha, vedno nekje v bližini, skrito v različnih družbenih pojavih. Leta 2008 nas je italijanski filozof Umberto Galimberti malodane šokiral, ko je napisal knjigo »Grozljivi gost. Nihilizem in mladi«. Galimberti je v nekem novejšem članku zapisal: »Nihilizem kroži okrog mladih, vstopa v njihovo čutenje, zmede njihove misli, briše perspektivo in obzorje, oslabi njihovo dušo, strasti naredi žalostne in brezkrvne.«

Na Slovenskem je kot drugod. Nihilizem ni uradna ideologija strank ali nevladnikov, z zastavo nihilizma se praktično nihče ne ponaša. Zdaj je med »napredno mladino« v modi nekaj, kar se zdi nasprotje nihilizma: strastni aktivizem.

Ampak kdor je bral Alberta Camusa, bo ravno na tem mestu zastrigel z ušesi. Camus moderne politične fanatizme in totalitarne sisteme povezuje z nihilizmom. Nihilizem je pač resnično »grozljiv gost« in malokdo zdrži nad breznom niča. Zato se ob zaznavi, da visi nad ničem, marsikdo zateče k »surogatom za upanje«, k totalitarnim političnim ideologijam. 

Toda ko nihilizem nekoga okuži, ga zasleduje. Tako je tipični politkomisar 20. stoletja – tudi tisti, ki je na usodno noč stal nad jamo v Macesnovi gorici – na koncu zgolj nihilist, ki pa sam sebi laže, da to ni.

Sodobni strastni politični aktivizem, ki prevrača besede in jezik (kajti spoznanja ni), relativizira dobro in pravično (kajti morale ni), zvečer pa se zateče v drogo (kajti upanja ni), je eno sumljivo polje. Drugo polje, kjer se razodeva nihilizem, sta določena kultura in umetnost. Ni treba podati veliko razlag, dovolj bodi nekaj opomnikov: instalacije tipa Fotopub, dojenje psa, zažig strunjanskega križa.

Kristjani smo anti-nihilisti »par excellence«. Na kantovska vprašanja odgovarjamo takole: Kaj lahko spoznam? Kozmos in Boga. Kaj moram storiti? Ljubiti bližnjega. Kaj smem upati? Na Božjo pomoč in odrešenje. Gremo zato nihilistom in prikritim nihilistom na živce? Gremo. Ostanimo takšni.

* Besedilo je bilo najprej objavljeno konec oktobra 2022 v tedniku Družina. Foto: bog Kronos/Saturn požira svojega otroka, avtor: Simon Hurtrelle, kip je v Louvru.