Peter Higgs vs. Richard Dawkins

Na Štefanovo je španski časopis El Mundo objavil intervju s škotskim fizikom Petrom Higgsom, s človekom, po katerem imenujemo Higgsov bozon, oz., t.i. "božji delec", ki daje maso vsem drugim delcem. Higgs se je v intervjuju obregnil ob preimenovanje delca v "božjega" in nasploh v poskus, da bi zdajšnje fizikalne eksperimente "teologizirali". Ni mu všeč, ko kdo poskuša s fiziko dokazati, da Boga ni (in obratno). Sam ni veren, vendar meni, da stroga empirična znanost in vera v Boga lahko sobivata druga ob drugi.

            fizik Peter Higgs

Ta intervju bi verjetno šel v arhive, če sam častitljivi Peter Higgs, kandidat za Nobelovo nagrado, v njem ne bi napadel sodobnih znanstvenikov, ki so iz znanosti naredili bojno polje proti veri. Zanj so ti znanstveniki fundamentalisti. Puščica seveda najprej leti na Richarda Dawkinsa, britanskega biologa, ki piše knjige proti Bogu (npr. v slovenščino prevedeno delo "Bog kot zabloda") in se aktivno vključuje v kampanje za promocijo ateizma. Bil je med pobudniki razvpite "avtobusne" kampanje, ko so mestni avtobusi po Evropi prevažali napise: BOGA VERJETNO NI, ZATO NEHAJ SKRBETI IN UŽIVAJ ŽIVLJENJE!

    biolog Richard Dawkins

Britanski The Guardian je opazil španski intervju s Higgsom ter pristavil piskrček, bolje, prilil olja na ogenj. Včeraj je izšel s člankom, katerega naslov gre takole: "Peter Higgs kritizira Richarda Dawkinsa zaradi njegovega protiverskega fundamentalizma". Nadaljevanja polemike fizik Higgs vs. biolog Dawkins se seveda vsi veselimo. Dvoboj titanov bo to.

A kar je za kristjana zanimivo (in kar po svoje pelje vodo na njegov mlin), je naslednjih nekaj točk:

- poglavje odnosa med vero in razumom (religijo in znanostjo) je vedno odprto; poskusi, da si eno podredi drugo, niso bili uspešni;
- dokler bodo znanstveniki vznemirjeni zaradi navzočnosti religije (in obratno, verni ljudje zaradi znanstvenih dosežkov), bo več možnosti za dialog, brezbrižnost pa ne bo zmagala;

- dobro je, ko znanstveniki dopuščajo (ali vsaj spoštujejo) možnost skrivnosti, možnost presežnega;
- dobro je, da poskusi protiverske ideologizacije (tudi politizacije) znanosti naletijo na odpor med znanstveniki samimi.

Nastanek Božička / Génesis de Santa Claus

1. Sv. Miklavž / San Nicolás

Tradicionalni obiskovalec in obdarovalec otrok v Srednji Evropi je sv. Nikolaj (Miklavž).

San Nicolás es él que por una antigua tradición centro-europea visita a los niños e les lleva regalos.

2. 1862, Thomas Nast: Santa Claus

Thomas Nast, karikaturist nemških korenin in močnega protikatoliškega duha, "predela" Miklavža v Santa Claus (Božiček). Miklavžu sta odvzeta škofovska kapa in palica.

Thomas Nast,  un caricaturista de raíces alemanas y de fuerte espíritu anticatólico, "transforma" a San Nicolás en Santa Claus. Obispo San Nicolás se queda sin mitra y báculo.

3. 1906, Santa Claus, prijatelj ameriških otrok / Santa Claus, amigo de niños norteamericanos

V začetku stoletja je med ameriškimi otroci že poznan dobri Santa Claus, ki prinaša darila.

Al principio del siglo los niños norteamericanos ya conocen a buen Santa Claus, que lleva regalos.

4. 1931, Haddon Sundblom: Coca-Cola Santa Claus

Iz komercilanih razlogov, da bi Coca-Cola postala družinska pijača, Haddon Sundblom nariše Božička, kot ga poznamo danes.

Por razones comerciales de promoción de Coca-Cola entre las familias Haddon Sundblom dibuja la figura de Santa Claus, que conocemos hoy.

O Božičku
(del mojega članka objavljenega v Družini decembra 2007)

Nobena skrivnost ni, da je ta in tak Božiček izum marketinga Coca-Cole. Sicer ni izumljen iz nič. Podlaga so nordijske mitologije in zgodbe o zimskem dobrem možu, ki jih srečamo tudi v slovanskem pravljičarstvu. A še močnejša, bolj konkretna in bolj odločilna podlaga Božičku je tisočletno izročilo o nebeškem obdarovalcu otrok sv. Miklavžu, škofu iz Male Azije.

Haddon Sundblom, oblikovalec švedskih korenin, je bil tisti Coca-Colin človek, ki je l. 1931 izdelal lik Božička, kot ga poznamo danes. Izhodišče mu je bila vinjeta bradatega in dobrodušnega Miklavža iz druge polovice 19. stoletja, katere avtor je Thomas Nast, kakor tudi nekatere kasnejše upodobitve Miklavža v ameriških otroških revijah. Sam obraz Božička si je Sundblom sposodil kar od svojega soseda, saj je hotel, da Božiček zgleda čimbolj domače, nekoliko veseljaško a še vedno z nadnaravnim pridihom.

Razlog je bil povsem tržni. V začetku tridesetih je Coca-Cola dosegla, da se ni prodajala le v barih, temveč v rednih trgovinah. To je bila njena velika priložnost za vstop v družinsko prehranjevalno okolje. Za kaj takega je morala nagovoriti otroke. Otroški patron Santa Claus (sv. Miklavž), ki se za povrh pojavlja v prazničnem in magičnem mesecu decembru, je bil več kot primerna iztočnica, da se Coca-Cola zasidra globoko v kolektivni domišljiji in seveda v hladilnikih vsakega gospodinjstva.

Božiček torej ni nič drugega kot razkristjanjeni Miklavž. To pove njegova geneza in to pove njegovo delovanje, ki pa za razliko od Miklavža ni povezano z Bogom. Srednjeevropski Miklavž, recimo, prihaja iz nebes in otroke uči molitve, ki premaga zlo v podobi parkljev ali krampusov, nakar jih obdari. Božiček pa kot nekakšno pogansko božanstvo prihaja iz pravljičnega Severa, ne uči molitve, ne omenja Boga, pač pa malenkost moralizira nato pa zasuje z darili.

Danes Božiček seveda presega Coca-Coline prvotne namene in sam po sebi še ne pomeni neposredne reklame za to pijačo. Tudi vsako družinsko praznovanje Božička še ne pomeni, da je v hiši na delu grobo razkristjanjenje. Vendar je Božičkova zgodba vzorčna zgodba o moči kapitala in komercializacije. Božiček potrjuje, da ni res, da kapitalizem za razliko od komunizma hoče od ljudi le denar, dušo pa pusti pri miru. Ne! Kapitalizem enako kot komunizem hoče dušo, celo dušo, s pravljico in molitvijo vred. Kajti ko bo imel dušo, bo imel tudi denar.

BRANKO'S TOP 30

BRANKO'S TOP 30

30 pesmic*, ki so me skozi življenjsko pot posebej zaznamovale.

30 canciones*, que han dejado una huella especial en mi vida.

The Doors Light My Fire 1967

A. Lloyd Webber I Don't Know How to Love Him (Jesus Christ Superstar) 1970

Bob Dylan Knockin' On Heaven's Door 1973

Keith Jarrett The Köln Koncert part I. 1975

Milton Nascimiento Maria Maria 1976

Atomsko sklonište Ne cvikaj generacijo 1978

Leb i sol Aber dojde Donke 1978

Bijelo dugme Sve će to, o mila moja, prekriti ruzmarin, snjegovi i šaš 1979

Status Quo Whatever You Want 1979

Pink Floyd Another Brick in the Wall 1979

Eddy Grant Living On the Front Line 1979

Pankrti Sedemnajst 1980

Lačni Franz Žarnica za boljši jutri 1980

Jani Kovačič Otroci samohranilk 1980

Franco Battiato Gli uccelli 1981

Azra Kad fazani lete 1983

Film Mi nismo sami 1983

Dire Straits Brothers in Arms 1985

U2 I Still Haven't Found What I'm Looking For 1987

Tracy Chapman Fast Car 1988

Sade Pearls 1992

Fugees Ooh la la la 1996

Tinkara Kovač Veter z juga 1997

Michael Jackson Stanger in Moscow 1997

Vlado Kreslin O, Vrba 2000

Slow Poke Redemption 2000

Siddharta Ring 2003

Laura Pausini Il mio canto libero 2006 (Battisti, 1972)

Mumford and Sons The Cave 2010

Céline Dion Parler à mon père 2012

* razvrščenih po letu njihovega nastanka / puestas según el año de estreno.

VEČNO VRAČANJE ENAKEGA

Predsednik španske vlade Rajoy: "Hitro, zmuzni se zdaj, ko so zaposleni z debato glede jezikov."El Mundo, 13.XII.2012

V Španiji je trenutno v ospredju srdit spopad med Madridom in Barcelono glede potekanja pouka v španskem jeziku v katalonskih šolah. Madrid hoče več, Barcelona bi španščino v šoli kar ukinila. Obenem poteka dogovarjanje med vlado in škofovsko konference o verskem pouku (predmet "Religión") v šoli. Ta naj bi spet dobil več veljave tudi v javnem šolstvu. Na karikaturi predsednik vlade Rajoy pred javno šolo Bogu Očetu: "Hitro, zmuzni se zdaj, ko so zaposleni z debato glede jezikov."

Sam pa pravim: Večno vračanje enakega. Ko so na oblasti desni, verouk je, ko so levi, ga ni. Ko komandirajo eni, Bog ni problem, ko drugi, je Bog nezaželen. Kaj če bi enkrat vprašali Boga: Ti je všeč, da si enkrat povabljen v šolo, drugič pa Te napodijo z nje? Je to res Tvoja igrica?

Velik dan bo tisti, ko bomo verni in neverni, levi in desni, tudi Bogu dali svobodo, da ne bo "naš" ali "vaš", temveč svoj. Ko bomo osvojili ta stadij svobode in spoštovanja, se ne bomo vedno znova vračali v enako, se pravi, vedno znova nazaj v mentalno stanje državljanske vojne. 

MOJA MALA ČITANKA NOVE EVANGELIZACIJE

MOJA MALA ČITANKA NOVE EVANGELIZACIJE

... moji mali prevodi velikih teologov.*

José Cristo Rey García Paredes: Ljudska religioznost in nova evangelizacija (2012)

Zakaj, na primer, na veliko soboto množice prinašajo hrano k blagoslovu jedil, na večerni vigilji, ki je liturgično srce celega leta, pa je prisoten komaj kdo? Zakaj hočejo vsi slovenski motoristi imeti od Cerkve blagoslovljen motor, za samo Cerkev pa jim ni mar? Zakaj sredi sekularizirane Španije na tisoče in tisoče zakrinkanih moških v velikem tednu še vedno nosi po ulicah svete podobe? Kaj je ljudska religioznost? Kaj ljudska pobožnost? Je spopad med ljudsko religioznostjo in uradno cerkveno liturgijo nujen? Ali pa nam ljudska religioznost lahko odpre kakšna vrata v novo evangelizacijo? O podobnih vprašanjih je novembra 2012 v Madridu potekal simpozij. Osrednje predavanje je imel José Cristo Rey García Paredes CMF.

Walter Kasper: Nova evangelizacija Evrope (2007)

Kardinal Walter Kasper v svetovnem merilu gotovo spada med pet "najmočnejših" teologov ta hip. L. 2007 je predaval o novi evangelizaciji v Evropi. Na koncu poglobljenega razmišljanja predlaga tako teološke kot konkretne strukturne spremembe za novo evangelizacijo. Tako odločitve za duhovni ekumenizem kot reorganizacijo župnij in dekanij.

Michael Paul Gallagher: Nova obzorja v izzivu nevernosti (1995)
Irski profesor osnovnega bogoslovja Michael Paul Gallagher SJ se sprašuje o "kulturni nevernosti", se pravi, o oblikah nevernosti, ki jih bolj kot osebna odločitev ustvarja okolje (kultura), ki ga živimo. Zapiše: "Kulturna nevernost zato ljudi kakor da paralizira za versko življenje. Ljudje vere ne zavržejo v celoti, temveč kakor paralizirani obstanejo na pragu religiozne skrivnosti. Ta pojav razlagam kot pomanjkanje kulturne in duhovne svobode pred odločitvijo za vero." Osvoboditev domišljije in evangelizacija kulture kot primarni izziv.

Joseph Ratzinger: Kakšna bo Cerkev l. 2000? (1970)

Leta 1969 se je dvainštiridesetletni bavarski teolog Joseph Ratzinger, bodoči papež, sredi srditih teoloških spopadov med konzervativci in progresisti vprašal: Kakšna neki bo Katoliška Cerkev čez trideset let? Nastalo je besedilo, ki v svojih zaključkih še danes navdihuje. Ratzingerjev bistri um je velik Božji dar Cerkvi in človeštvu.

* Na sobotnem letu, ki ga preživljam v Madridu imam čas za branje in študij... pa tudi za prevajanje. Navdihujejo me in potrebni se mi zdijo teksti v zvezi z novo evangelizacijo. Naj imajo tudi drugi kaj od mojega sobotnega leta in naj bo to moj način sodelovanja v procesu PiP. 

PASTORALNI DOKUMENTI SLOVENSKE CERKVE

PASTORALNI DOKUMENTI SLOVENSKE CERKVE

... ne pozabimo poti, po katerih smo hodili!

 Pridite in poglejte (2012)

Slovenski pastoralni načrt: Krovni dokument Slovenske škofovske konference

Najpomembnejši dokument slovenskega katolištva v obdobju po Plenarnem zboru (1999-2001). (Kot je bil tiskan, ga dobite na spletni strani SŠK.)
   

Evharistija - Božji dar za življenje (2010)

Pastoralna pobuda škofije Celje ob evharističnem kongresu 

Precej pozabljeno, a še aktualno besedilo iz obdobja priprav na Slovenski evharistični kongres.

Škofija Maribor: Načrt mladinske pastorale (2001)
Sad mariborskega Škofijskega zbora o mladini (1998-2001). 

Načrt črpa iz stanja slovenske in katoliške mladine na prelomu tisočletja. Mladinsko pastoralo že zastavi pod vidikom nove evangelizacije.

Plenarni zbor Cerkve na Slovenskem (2001)

Sklepni dokument slovenske sinode iz obdobja 1999 - 2001.

Slovenski koncil, s katerim smo obhajali novo dobo verske svobode in se zazrli naprej.

Osnutek temeljnih smernic za mladinsko pastoralo (1999)

Dokument Medškofijskega odbora za mladino,

s katerim se je t.i. "mladinska pastoralna scena" vključila v pripravo na sinodo. Dokument je imel vpliv na preoblikovanje srečanja katoliške mladine v Stični v "festival vere in mladosti", na sinodalne razprave in na uveljavitev vzgojno-animacijskih pristopov v mladinski pastorali ter na mariborski načrt mladinske pastorale. 

DUHOVNA KAMRCA MADRIDA JE SLOVENSKA

Kot tujec v tuji deželi, si v stiku z "domorodci" pomagaš z različnimi opornimi točkami. Ena izmed njih je, da najdeš kakršnokoli sled ali povezavo med deželo, iz katere prihajaš, in deželo, katere gost si. Prav pride vse. V mojem primeru celo Luka Modrić, igralec moštva Real Madrid, čeprav je Hrvat - naš sosed. Ampak med Madridčani že lahko nastopim kot "sosed Modrićeve Hravške". To je dovolj. Radi me imajo. Prihajam približno od tam nekje, od koder je njihov novi ljubljenec Modrić... Ko gledamo fuzbal, sem strokovnjak za Modrića jaz.

hrvaški OLE, OLE...

Kaj boste v teh razmerah rekli na tole. Hodim po velikem tujem mestu. Grem v katedralo - k Almudeni. Hodim po katedrali, ki jo mnogi madriski duhovniki šinfajo kot "grdo", ker nima dodelanih poslikav in oken. In res. Okna niso lepa. Povprečna slovenska farna cerkev ima lepša.

Almudena je zadnja evropska katedrala. Posvečena je bila "šele" l. 1993.
Škofija Madrid namreč obstaja "samo" od l. 1885.
Glavno cerkveno središče Španije je vedno bil Toledo.

Potem pa mi je dovolj turističnega ogledništva. Rečem, grem molit. Vstopim v kapelo z Najsvetejšim. Tja turistov ne puščajo - samo molivce. Vstopim torej in.. vzame mi sapo... LEPOTA PO SLOVENSKO.

Rupnikova kapela z Najsvetejšim v madridski katedrali Almudena.

Cela kapela, levo-desno, spredaj-zadaj, sredi te "grde" katedrale je oblečena v mozaike patra Markota Ivana Rupnika. In je fantastična in je lepa. Kruhovsko pastelne barve in linije do taborsko-spremenjenega tabernaklja. Žar vstajenja v kruhu. Prepovedano je slikati, a kot oni grešniki, ki so v templju prodajali ptiče in menjavali denar in jih je Jezus napodil, si sredi svetega tudi jaz privoščim nekaj profanega. Stisnem par fotk.


Najbolj sveta madridska kamrca je slovenska (pa naj mi p. Marko oprosti, ko ga tako nacionaliziram). Je možna kakšna boljša referenca za Slovenca v Madridu?

CUENCA in ZAČARANO MESTO

Danes, ko Slovenijo obiskuje Miklavž, je v Španiji državni praznik: Dan Ustave. Frej! S patroma Alfredom in Josejem smo se odpeljali v mesto Cuenca. Zgrajeno nad prepadi.

Mesto je veliko kot Celje. L. 1996 ga je UNESCO uvrstil na seznam svetovne kulturne dediščine. Ima čudovito katedralo - kot nasploh španska mesteca in mesta. Najbolj so me nagovorili abstraktni vitraži. Najbolj sodobni likovni jezik se na zelo naraven način zlije v pol tisočletja staro katedralo (s petimi ladjami). Ta umetniški "pojav" lahko pri nas opazujemo na Ptujski Gori.

Popoldan smo obiskali planoto severno od Cuence. Na 1500m nadmorske višine leži CIUDAD ENCANTADA - Začarano mesto. Kaj vse v tisočih in tisočih letih iz kamna naredijo voda, veter in sneg ne verjameš, če ne vidiš!

Celotna galerija:

Cuenca in Začarano mesto

VEČ KUHAMO, MOLIMO IN NORIMO PO GOŠAH

 1. decembra smo se cel steg Claret z dvema avtobusoma odpeljali v madridske hribe, naselje Navacerrada (1200 m nad morjem), za počitnikarje preurejena posest Almochones. Imeli smo, kar pri nas imenujemo, jesenski izhod, čeprav je zaradi močnega mrzlega vetra bil boljkone zimski.

Pozor, volčiči!

Ker sem do zdaj bil že na dveh izhodih madridskih skavtov, evo prvega poskusa primerjave med njimi in povprečnim slovenskim stegom.

Slovenski skavti več:
- kuhamo: tukaj so si vsi udeleženci morali prinesti s seboj hrano (sendviče, soke,...) za dva dni. Mi iz kuhanja naredimo program in veselje (včasih tudi žalost) skoraj na vsakem izhodu. Madridski kuhajo samo na največjih taborih.
- kurimo: mi zelo pazimo, da je na naših dejavnostih prisoten ogenj, tukaj je to redkost (morda zaradi večje požarne ogroženosti Španije).
- molimo: saj tudi tukaj molijo pred jedjo in pred spanjem, a mi iz molitve in kateheze radi naredimo rdečo nit dogajanja. Tu pravijo, da imajo kateheze dovolj v šoli in župniji. Tudi skavtske maše so bolj redke. Tudi danes, na prvo adventno nedeljo, je ni bilo, saj naj bi šel vsak doma h kakšni od večenih maš.
- norimo po gošah: slovenski skavti smo bolj survivig style. Radi se gibljemo po naravi, malce jo izzivamo, v gozdovih (in koprivah) imamo tudi kakšne strašne nočne igre (ko je treba na primer v gatah prebrodit muljasto reko, da bi ukradel zastavico). Tu bolj pazijo na varnost in so bolj stacionirani. Narava, se mi zdi, da jim je bolj prijeten prostor kot izziv.

Madriski skavti imajo več:
- pripadnosti stegu: izhodi so izhodi stega, čeprav ima potem vsaka veja večino časa svoj program.
- mirnih voditeljev: naši voditelji kar naprej nekaj tulijo, tukajšnji so bolj v izi.
- točnih datumov: načrtovanje je bolj natančno, datumi za celo leto in poletne tabore so postavljeni takoj na začetku leta.
- več soli pri klanu: v klan vstopajo kasneje; ne vztrajajo na velikih klanih in takoj ustvarijo majhne enote; se ne sekirajo preveč, če ni udeležbe na rednih srečanjih, zadeve raje prilagodijo nizki udeležbi in težišče bolj prenesejo na večje projekte, kjer klanovci vseeno pridejo do izraza; klanovci so že neke vrste sodelavci SKVO-ja, kar se vidi tudi po tem, da na skupnih izhodih jedo vedno v krogu z voditelji.
- pevskih in plesnih for: čeprav bi se to dalo debatirati... naši odštekani bansi kar dobro parirajo španskemu flamenco style.

... in še, če mi je dovoljeno pristaviti piskrček:
- več spoštovanja do duhovnega asistenta: pri nas DA-ji včasih delamo kot tovorne živine, na koncu pa spimo v zadnjem kotu, ki je ostal fraj, tak da si ti zgodi (in se mi je že zgodilo) da po tebi ponoči plešejo podgane. Tu pa - lepo vas prosim - včeraj sem dobil svojo sobo, po kosilu pa je bobrčkom v sobi zraven bilo zabičano naj dajo mir, "ker bo Branko zdaj imel siesto". No, nisem je imel, ampak te pozornosti do mojih starih kosti tudi ne bom pozabil... ;)

Še galerijica slik...

Navacerrada - Almochones

"Še boste tepene"

s spleta

Vročinski val avgusta 2012. Sreda popoldan. Tri ure, od treh do šestih, preživim ob Dravi. Kopalke, brisača, plastenka vode in knjiga. Lična in divja stara struga više Ptuja, z nekaj plažastimi dostopi in ne preveč nevarnim tokom. Na tem mestu sem "davno nazaj", še ne osemnajstleten, prvič prebrodil Dravo, ko je bila nekoliko višja, pa preplaval. Nekoč je del poti ob meni plavala skoraj metrska belouška. Neki drugi dan sem prav tam neko drugo belouško zalotil s prsti v marmeladi, oziroma, z žabo v gobcu, ko jo je počasi vlekla v svoje cevasto telo.

Na nasprotni strani se v reki namakajo trije fantje in tri dekleta, stari nekaj nad dvajset. Očitno poparčkani. Fantje sedijo v plitvi vodi, punce boljkone stojijo ob fantih in občasno stopijo na obalo kakšnih pet metrov vstran. Fantje pijejo žgane pijače, punce pijačo prinašajo iz grmovja v plastičnih kozarcih. Fantje se hahljajo v nekih svojih pogovorih, punce jim blago sipajo vodo na ramena, jih umivajo in čehljajo. Fantje so zadeti in začnejo prepevati trivialne napeve iz hrvaških popevk, punce so trezne, stopijo iz vode, imajo nek svoj pogovor, nato jim prinesejo borovničevca. Fantje kričijo "borovničke, borovničke", punce se malo smejijo, malo zgražajo nad svojimi pijanimi dedci. Na moji strani reke od nekod prikoraka nudist, moški srednjih let, vrže se v vodo in s tokom, z minimalnimi zamahi, po sredi mogočne Drave odplava v smeri Ptuja. Fantje na oni strani ga žalijo in psujejo, se krohotajo, punce se pridušajo ob menda pogumnih vzklikih svojih fantov onemu "nagemu pedru" sredi reke. Fantje krulijo kot krulijo pijanci v vaškem bifeju ob desetih zvečer, punce pravijo, da je treba domov. Fantje se kobacajo iz plitvine, punce jim prinašajo brisače. Eden izmed fantov, črnolas in dolg, se obrne proti sredini reke, zagazi do bolj deroče cone, ne zaplava, kriči na obalo "sliki, sliki za fejsa", počepne, da zgleda, da je v bolj globoki vodi, ena izmed punc slika z mobijem: njen fant sredi deroče reke - ta adrenalinska slika bo še nocoj na Facebooku.

"Še boste tepene," rečem skorajda na glas, ko gledam za dekleti, ki s svojimi frajerji odhajajo skozi grmovje onstran najširše slovenske reke.

Velikokrat me muči, od kod toliko nasilja v družini? Zakaj ga s sodobnim časom ni manj, temveč se zdi, da ga je več? Zakaj moški tepejo ženske? Od kod tisti grozljivi slogan kampanje nevladnih organizacij proti nasilju nad ženskami VSAKA PETA PRETEPENA, VSAKA SEDMA POSILJENA? Kaj je narobe s tem svetom, ki bi po vseh humanističnih, vzgojnih, pravnih trudih in načrtih moral biti brez nasilja?

"Še boste tepene," sem rekel takrat ob Dravi, ker sem na drugi strani reke videl sejati in gojiti prihodnji tepež. Ženska, ki stoji ob pijanem moškem; stoji, ker je v štartni poziciji. Pijani moški, ki sedi in mu je postreženo. Ženska, ki ne dvomi vanj, tudi ko psuje "pedre" ali "cigane" ali kogarsibodi, ker je vesela, da ga sploh ima - njega, moškega. Moški, ki to ve in zato zahteva več borovničk in dodatno masažo ramen. Ženska, ki ga ima za močnega in pogumnega, ker se ob njem hoče počutiti varnega. Moški, ki zmore le navijaško, se pravi, čredno bevskanje na naključnega nudista, a prebroditi Dravo, zaplavati na ono stran, to je preveč. Ženska, ki čuti, da tu nekaj ni v redu, da je to bitje ob njej le napol moški, a je tiho in sodeluje v neke vrste foto-montaži, da bo na zunaj, v okolju, v službi,... zgledalo, da je njen izbranec pravi ded, malodane akcijski heroj iz srede deroče reke. Moški, ki začuti njen strah, njene sanje, bo te sanje spremenil v njeno kletko, če je treba. Ko bo hotela iz kletke, tudi kakšna klofuta ni izključena, spada v meni, je davek za njegovo "zaščito", ki jo nudi njej pred velikim mrzlim svetom.

Upam, srčno upam, da ne bo nikoli noben od treh fantov, ki so se tistega afriško vročega popoldneva namakajoč se v plitvini reke Drave nacejali z žganjem, dvignil roke na svojo punco. Upam in za vsakega bom zmolil Očenašek. A kar sem videl, sem videl. In videl sem tudi, da ženska ima moč ustaviti nasilje, spremeniti tok dogodkov, da se jutrišnji dan ne bo več reklo, da vsaka peta "pade po stopnicah". A začeti mora zelo zgodaj. Pri prvi ljubezni. Verjetno že pred njo. Pri sebi, pri svojem dostojanstvu.

Ob 25. novembru, mednarodnem dnevu boja proti nasilju nad ženskami.

http://www.un.org/en/events/endviolenceday/

http://www.drustvo-sos.si/index.php?page_id=78

REFORMA VEJ PRI ŠPANSKIH SKAVTIH

Sodeloval sem in celo so-vodil uvodno molitev na "Svetu združenja" madridske skavtske organizacije SdM (šteje 38 stegov in 750 voditeljev), ki deluje v okviru španskih katoliških skavtov MSC. Po duhu in metodi je MSC zelo podobna slovenski ZSKSS. Med mnogimi zanimivostmi sem med zasedanjem in v delu po skupinah posebej pazil, ko je bilo govora o vejah in o reformi veje Popotnikov in Popotnic.

glasovanje madridskega skavtskega parlamenta

Razčlenjenost vej in skupin je pri Špancih bliže potrebam posameznega obdobja mladostnika. Izvidništvo (to kar je v Sloveniji četa) je na primer ločeno v dve veji. Veja Popotnikov v posameznem stegu pa se deli v več klanov, po pravilu, da je klan več ali manj isto stara generacija mladih, ki odraščajo skupaj. Tako ima na primer steg Claret, katerega začasni član sem, 2 klana. V mlajšem so stari okrog 18, v starejšem pa okrog 20 let. Vsak klan pa svojega voditelja. Vsaka veja ima svojo barvo kroja. Zato je karseda pisano, kadar kak steg pozira v krojih (glej sliko).

vir: scoutsantamaria.es

Priripravlja se reforma vej. V vsaki veji bo skavt 3 leta (zdaj je v nekaterih 4, v drugih pa 2 leti). Razpored vej glede na leta bo naslednja:

6-7-8 let - bobrčki (castores)
9-10-11 let - volčiči (lobatos)
12-13-14 let - izvidniki (rangers / scouts)
15-16-17 let - pionirji (pioneros)
18-19-20+21 let - popotniki (rutas)

Pripravlja se posebna reforma veje Popotnikov. Poleg zdajšnjih klanov bo mogoče ustanoviti tudi klane izven stegov. Ti klani bodo bolj blizu potrebam študentov, ki študirajo daleč od domačega kraja, in mladim, ki se težko redno dobivajo, radi pa bi bili skavti. Te klane bo moč ustanoviti tudi na področju, kjer redni stegovski klani hirajo (majhno število Popotnikov), pa je zato potrebno združiti moči in ustanoviti nov "nad-stegovski" klan. Tovrstni klani bodo bolj usmerjeni na velike projekte, takšne, da bodo klanovci na njih delali več let (npr. delo z uličnimi otroci, pomoč misijonom,...). Klanovci bodo lahko v takem klanu do 23 leta starosti. Tovrstni klani bodo tvorili neko svojo povezavo, pravzaprav neko dodatno vejo v španskem katoliškem skavtstvu.

Poskusno obdobje nove oblike klanov bodo začeli naslednje leto najprej v Madridu. Po treh letih pa se bodo odločili, če bodo ta način dela z Popotniki dokončno institucionalizirali ali ne.

Še bo špijunaril za vas, slovenska orutkana bitja, Avantgardni Orel... :)

Zakaj l. 2012 bolj sovražijo Cerkev kot l. 1987?

Moral sem priti v Madrid, da sem končno dojel, zakaj slovenski levičar leta 2012 bolj sovraži Cerkev, kot jo je sovražil slovenski komunist leta 1987. Zakaj je kljub širokoustenju o odprti družbi in strpnosti kulturni boj proti Cerkvi danes bolj oster in neusmiljen, kot je bil zadnja leta totalitarnega režima? Odgovor je preprost. Ne zaradi Cerkve, ki ima itak veliko notranjih problemov in se zdi, da se v novih družbenih pogojih ne znajde, temveč zaradi razvoja levičarske ideologije. Levica je po padcu Sovjetske zveze, se pravi, po zgodovinskem fiasku na področju ekonomije in delavskega vprašanja nujno potrebovala novo identiteto. In jo je našla.

Naša levica (čeprav sestavljena v glavnem iz ljubljanskega uradništva, sindikalnih aktivistov, učiteljstva, bivših udbovceh, dražgoških borcev ter poslovnežev iz kvote nacionalnega interesa) seveda še govori, da je na strani delavca in nižjih slojev (čeprav jo voli le polovica delavstva, kmetje pa sploh ne). Socialne skrbi in retorike torej še ni spustila iz rok. Ampak ideološko jedro njene nove identitete je danes spolna revolucija, bolj natančno, nauk o osvoboditvi človeka, kot so ga po drugi svetovni vojni razvijali v znameniti Frankfurtski šoli. Levica je preklopila s področja ekonomije na področje osebne morale, na področje čustvenega in spolnega življenja, pojmovanja intimne sreče, pojmovanja družine. To ni bitka za proizvodna sredstva, to je bitka za zavest in vest posameznika. Če je prej njen zaveznik bil delavski razred, je njen novi zaveznik libido. Če je prej pod svoj prapor vabila delavca, zdaj tjakaj vabi homoseksualca. Če teh ni dovolj, jih bo "ustvarila" s primerno (pre)vzgojo v šoli.

Logično, jasno, samo po sebi umevno, of course, se razume, drugače ni moglo biti, natürlich, kakopak je prišlo do čelnega trčenja s Cerkvijo. Če je levica prej tekmovala s Cerkvijo na glavnem trgu polisa, zdaj tekmuje z njo v spovednici. Tu pa je spopad lahko veliko hujši, kot si mislimo. Tudi zato, ker tokrat Cerkev ni eden izmed njenih nasprotnikov, temveč njen Nasprotnik, prvi in praktično edini. Dominacija "spolno svobodne" postmoderne levice v medijih, pop-kulturi in med srednje-intelektualnim slojem je danes skorajda popolna. Manjkajo samo široke množice, ki pa, glej ga zlomka, še črpajo iz krščanskega humusa in verjamejo, da naravno družino tvorita moški in ženska ter da otrok potrebuje očeta in mater. Juriš na Cerkev je zato nujen. Pravzaprav odločilen. Uporaba revolucionarnih propagandnih metod kot manipulacija z zgodovino, laž, zasmehovanje verujočih, medijsko povečevanje cerkvenih škandalov, zastraševanje s klerofašizmom,... je spet dovoljena. Sovraštvo do Cerkve, kakor je pravilno povedala ugledna slovenska pesnica, je spet državljanska dolžnost.

norčevanje iz Cerkve na demonstracijah 17. novembra 2012 v Madridu

Zakaj pravim, da sem moral priti v Madrid, da sem to dojel? Zato, ker je tukaj osem let vladal socialist Zapatero, ki je novo ideologijo ne samo zagovarjal, temveč se za njeno uresničitev preko izvršne oblasti tudi zelo potrudil. Španska Cerkev je zato bolj in prej kot druge evropske Cerkve spoznala, v katerem grmu tiči zajec in kaj nas čaka jutri. Temu primerno ima nekoliko več izkušenj, boljšo osveščenost duhovščine in laikov ter več ustrezne literature.

No, Zapaterovi socialisti so na zadnjih volitvah klavrno pogoreli. Po najnovejših anketah še bolj tonejo. Ko je pred referendumom o družinskem zakoniku v Pogledih Slovenije spregovoril predstavnik španske pobude za družino, je povedal, da je Zapatera na volitvah odneslo med drugim tudi preveliko eksperimentiranje z družino in spolno moralo. Zanimivo, da simultana prevajalka tega stavka takrat ni prevedla in Uroš Slak je to pomenljivo mnenje španskega gosta nehote preskočil.

KO SE DOTAKNEMO NEBA

Las cuatro torres. Štiri poslovno-finančne katedrale, vse višje od 200 m. Postavili so jih l. 2008 in za vedno spremenili veduto Madrida. Stolpnice so lepe. Odgovarjajo stari človekovi želji po nebu. Leteti, premagati težnost (mit o Ikaru) ali pa zgraditi kaj takega, kar bi se dotaknilo neba (babilonski stolp).

pogled s terase šolskega centra Klaret

Ob taki zgradbi enostavno postaneš ponosen, da si del umnega in smelega človeštva. Malo pa te tudi strese ob misli, kaj se je zgodilo s prvim podobnim vnebosegajočim poskusom - z babilonskim stolpom, namreč. Pazite: Kdor visoko leta, nizko pade! No, tudi tu nismo daleč od biblijskega opozorila. Takoj ko so Španci postavili štiri nebotičnike, simbole finančne moči, so zdrsnili v hudo gospodarsko krizo.

Pred časom sem bral članek razvpitega Francisa Fukuyame o mestu Medellín v Kolumbiji. Še pred 15 leti je bilo to mesto eno najbolj nasilnih na svetu. Po številu umorov pravzaprav prvo. Gverila, narkomafija, kriminal,... L. 2004 postane župan Sergio Fajardo, profesor matematike, novinec v politiki. Fajardo verjame, da je mesto mogoče ozdraviti, narediti, da postane "prijetno, varno in lepo". S pametno in pogumno politiko v nekaj letih mesto normalizira. Eden izmed zdravilnih postopkov je arhitektura. Fajardo med drugim postavi lepe steklene stolpnice v revne četrti. Naj ljudem dvignejo ponos. Naj ljudje začutijo, da je to mesto lepo, da je ta lepota njihova, in da jo je treba negovati... Simbolna moč arhitekture.

vir: capillatorreespacio.es

V najbolj severni od štirih madridskih stolpnic, Torre Espacio imenovani, so se kmalu po otvoritvi nekateri uslužbenci začeli zbirati k molitvi. Rodila se je ideja o kapeli. Postavili so jo v 33. nadstropje. Tam, kjer je tabernakelj, so na zunanji strani namestili veliko kvadratasto utripajočo zeleno luč, tako, da jo od daleč vidiš in lahko pozdraviš Najsvetejše. To je od zemeljskih tal verjetno najvišji tabernakelj na svetu, pravijo. Zdaj je v kapeli maša vsak delavnik ob pol devetih, tik pred službo. Ljudi je pri mašah vedno polno, beremo na spletni strani tega sakralnega kotička.

Cuatro Torres - galerija

Včasih mi gredo mladi ful na živce

Španski časopisi so polni poročil in razprav o tragediji v Madrid Areni, ko je množica mladih do smrti pohodila tri osemnajstletnice. Zdaj je umrla še Belén, četrto dekle, tisto, ki ima brata duhovnika.

kup, pod katerim so ugasnila življenja treh deklet

vir: El Mundo

V dvorani je bilo 20.000 mladih. 10.000 več kot predvideno za tak objekt in uradno dovoljeno od občine. Med udeleženci je krožila droga, precej droge in vsakovrstne droge, kot je seveda običajno na takšnih žurih. Časopisi razkrivajo sprege prirediteljev z lokalno politiko in mafijo. Tako veliki dogodek, s tako očitnim kršenjem varnostnih predpisov in s toliko droge se seveda ne more zgoditi brez:
- da kakšna inšpekcija ne zamiži;
- da mafija nima nadzora.

Mladina ne uvidi, kdo vse služi na njeni neizmerni želji po "plesu in svobodi". Kako je ta želja predvidena ne samo od prebrisanih poslovnežev, temveč tudi od mafije. Izračunajmo. Na praznovanju noči čarovnic v Madrid Areni je vsak dal 25 evrov za vstopnico, nato 10 do 20 za pijačo, mnogi še 10 do 20 za drogo. Kot je dejal en fant, s 35 evri si lahko nakupil droge kristal zase in za prijatelje za celo noč. Vsak mladostnik je tam pustil, recimo, vsaj 40, če ne nad 50 evrov. To pomnožimo z 20.000, smo pri milijonu evrov prometa v eni noči. Legalnega prometa z denarjem ni bilo več kot tretjina, saj je že polovica vstopnic bila prodana brez dovoljenja.

Včasih mi gredo mladi ful na živce. Ne zato, ker žurajo in rajajo. To sem v njihovih letih delal tudi sam. Pač pa zato, ker niso dosledni in kritični. Koristijo ponudbe komercialno-mafijskega sistema, potem, ko so trezni, pa razpravljajo o krivičnem kapitalizmu ter gredo na ulice protestirati proti varčevalni politiki vlade.

Najprej odkloni drogo, dragi mladinec, potem bom poslušal tvoje predloge za izboljšanje sveta! Najprej brcni v rit dilerja, ki se lepi nate in nosi tvoj (pravzaprav, tvojega očeta) denar mafiji, potem se lahko greš revolucionarja in se ne bom pohujševal niti, ko boš pljuval po fasadi parlamenta.

Živeti veliko bolje z veliko manj

Ponoči, okrog štirih, so v dvorani Madrid Arena umrla tri dekleta. Pohojena od množice, zadušena. 10.000 mladih je ob elektronski glasbi in specialnih efektih proslavljalo Noč čarovnic. Zaželeno je bilo, da so oblečeni v zombije. "Najlepši" zombi dobi 3000 evrov nagrade. Potem je zagorela bakla, menda bengalski ogenj. Množica ven. Tri mrtve, nekaj v kritičnem stanju. Vse med 18 in 25 let.

Plakati za Noč čarovnic po Madridu visijo že od začetka oktobra. Komercialni mediji neutrudno bombardirajo in vabijo mlade k praznovanju "najbolj grozne noči v letu". Porabniški družba mora imeti vsaka dva meseca kakšen veliki praznik. Noč čarovnic, Božiček, Valentinovo, Velikonočni zajček,... da potem junija vsi skupaj pristanemo v "nepozabnem poletju" in "čudovitih počitnicah".

Smo v dobi razuma. Baje. Kako da ne razumemo tega poceni trika?

Gost včerajšnje rubrike "klepet ob kavi" v El Paísu je bil francoski ekonomist Serge Latouche, ki je prepričan, da je možno "živeti veliko bolje z veliko manj". Med drugim pravi: "Eden glavnih problemov našega ekonomskega modela so viški. Trgovski center odvrže 20% hrane, ostalih 20% odvržejo gospodinjstva. Rok trajanja je eden izmed motorjev moderne družbe. Vse je programirano, da traja kratko, da bi se potem kupovalo več in več." Reklame so zadolžene, da ljudi za tak ekonomski model psihično preparirajo. Oglaševanje ima nalogo, pravi Latouche, da "frustrira ljudi in jih dela nezadovoljne". Zadovoljstvo je nato "kao" moč dobiti z nakupom izdelkov.

karikatura: splet

Latouche je na Zahodu znan kot anti-utilitarist in "ideolog padca rasti" (v posmeh politikam rasti in mitologiji napredka). Je vnet zagovornik obnove ekološkega poljedelstva. Več ljudi bi se moralo vrniti k zemlji, meni, saj je absurdno, "da jogurt do nas potuje 9000 km". Z vrnitvijo k zemlji bi bilo več delovnih mest, jedli bi boljšo hrano.

Praznik Vseh svetih je. Bo Serge Latouche, levičar ekološkega tipa, primer "posvetnega svetnika"? Takšnega, o kakršnih je lepe besede zapisal drugi vatikanski koncil (pastoralna konstitucija Cerkev v sedanjem svetu), danes pa se s ljudmi njegovega kalibra katoličani komaj kje srečamo?

Tudi sinočnja tragedija v Madridu pove, kako nujno je, da ljudje dobre volje stopimo skupaj in začrtamo drugačen model družbe.

La Pedriza

ali Kako sem zagledal osla z zvončkom

Izhod s skavti Grupo Claret. Izvidniki in bobrčki ter nekaj popotnikov ob devetih na avtobus. Smer La Pedriza v gorovju Sierra de Guadarrama v verigi Sistema Central, ki izhaja iz Portugalske in ima zaključek severno od Madrida. Od avtobusa mimo krav in oslov (pozor! osli, frajerji, imajo zvončke okoli vratu) v gozd. Izvidniki se po nekaj sto metrih odcepijo in gredo po svoje. Po dobre pol ure hoje smo z bobrčki na cilju - nekakšna ravnina v bližini gorskega zavetišča. Vremenu se je strgalo, vsakih 15 minut sprememba: dež, sonce, sunki hladnega vetra.

Klanovci imajo svoj sestanek, pa ne morejo z menoj (čeprav bi lahko šli, lenuhčiči). Mahnem jo sam proti sedlu Collado de la Dehesilla (1460 m), slaba ura navzgor. Tam polno zlasti starejših planincev, obenem tudi gozdna meja. Potem sopiham desno navzgor v smeri vrha El Yelmo (1716 m). Zaidem v zanimivo skalovje, hrapavo, da ti hitro pobere kožo s prstov, zaobljeno, kot hlebci kruha ali v nebo štrleči debeli prsti, mahovito, da je zdrizasto pod teniskami. Rahlo dežuje, zato se ne odločim za plezanje po neprijetno spolzkih površinah. Raje malo nazaj in dol in spet v desno k še bolj zanimivim granitnim formacijam. Pridem na neke vrste greben, od koder se proti jugu, kakšnih 50 km vstran, vidijo znamenite štiri madridske stolpnice, štirje spomeniki neizmernega finančnega vzpona Španije izpred nekaj let. V smeri zahoda megla in festival mavric. Zdaj ena na oni strani sosednjega grebena, zdaj druga čez celo dolino. Zadaj v megli so dvatisočaki. Najvišji med njimi Cabeza de Hierro Mayor, visok 2380 m.

Pa kateri osel mi je zadnjič razlagal, da osrednja Španija nima resnih hribov? Aja, to sem bil jaz. Jaz, ki sem v Sloveniji pustil odlične, v samem Majšperku kupljene, Planikine gojzarje. Zdaj mi manjka samo še oni frajerski zvonček okoli vratu.

La Pedriza, 27.10.2012 galerija slik

Enkrat ali dvakrat v življenju

Profesorica María Dolores López Gúzman predava na na našem inštitutu predmet Sprava: osebna, cerkvena in politična. Danes je izrekla strašne besede:

Mislim, da je človek enkrat ali dvakrat v življenju sposoben čistega odpuščanja.

Ampak zaradi tega je vredno živeti.

Življenje je zorenja za trenutek čistega odpuščanja. Čisto odpuščanje je trenutek čiste ljubezni, trenutek nečesa, kar lahko razumemo kot Božji obisk naše borne kolibe.

Boga spoznavamo pod mnogimi podobami, do Njega se prebijamo skozi labirint predstav, ki smo si jih o Njem ustvarili sami. Tudi, ko smo ga zavrgli, smo še vedno v tem istem labirintu, na istem križišču nekje v naši glavi. A šele, ko smo sposobni oprostiti staršem, ki so nas po krivici tepli, sistemu, ki nas je grobo izkoriščal, življenjskemu sopotniku, ki nas je zahrbtno prevaral, duhovniku, ki nas je javno ponižal,... smo srečali Boga, zares in brez tančic.

Enkrat ali dvakrat v življenju, pravi prof. M. Dolores. Ampak zaradi tega je vredno živeti.

nad Madridom mavrica - simbol sprave med nebom in zemljo

Spet v šolski klopi

Ker do danes nisem imel interneta, sem nekaj zapiskov iz mojega dnevnika objavil za nazaj, za čas, ko sem bil skoraj deset dni na poti od Frankolovega preko Milana in Vica do Madrida. Šel sem skozi 4 dežele, 4 jezike, dva obredna sistema (rimski in ambrozijanski) in štiri klaretinske skupnosti, da sem pristal v peti. Do sem pa sem se vozil z vsem mogočim, razen s podmornico in kravjo vprego :)

V Madridu sem spet sedel v šolsko klop. Redna predavanja v programu permanentnega izobraževanja na pastoralnem inštitutu (v okviru katoliške univerze Salamanca) in še kakšna vmes. Četudi sem kaj, kar profesorji povedo, že slišal v času študija v Rimu, so danes, po skoraj dvajsetih letih, ušesa vendarle drugačna. Na primer: Profesor citira Rahnerja, češ da je med vernimi kristjani veliko nezavednega monofizitizma. Včasih je bila ta trditev akademsko zanimiva in na izpitu si jo lepo zdrdral. Danes, po 15 letih intenzivne pastorale, dokaj točno veš, kako monofizitizem zgleda pri pobožnih ženicah, kako pri oddaljenih kristjanih, kakšne zareze pušča v nasprotnikih vere. Ušesa so drugačna in nobene škode ni, če kaj istega ponovno slišijo.

Na simpoziju o družinski pastorali na jezuitski univerzi Comillas je bilo fajn slišati predavanje pomožnega škofa iz Barcelone (piše se Taltavull), ki je kot župnik veliko delal z družinami. "Družinska pastorala se dela tako, da se gre k družinam domov," je dejal. Sam je pripravo na krst izvajal pri mladih starših doma. Sčasoma je prišlo v navado, da so na tako pripravo povabili prijatelje in sosede. Tudi do dvajset ljudi je prišlo poslušat domačega župnika in se družit s starši novokrščenca. "Seveda, da to duhovniku vzame veliko časa. Vendar zakaj pa je duhovnik, če ne za takšne stvari!" je vzkliknil škof.

Nujnost Klovna

Nedelja, 14. oktober 2012, Madrid

Po večerji se z dvema patroma smejimo satirični tv reportaži o praznih španskih letališčih. Vsaka provinca ima svoj letališče, čeprav na njih pristajajo le dva ali tri letala na teden. Ponekod še to ne. Letališče v Leridi, od koder je večino reportaže, ima letno 3 milijone izgube. Ampak župan Leride vztraja: "Infrastruktura prinaša razvoj!" Dogma, ki le delno drži, ni dogma. In tovrstnih "razvojnih" dogem v evropski družbi ni malo.

Še enkrat objokujem slovenske medije. Satirična reportaža? Kaj je to? Ne samo da nimamo veliko izbir v svetu medijev, tudi znotraj medijev smo žanrsko podhranjeni. Zaradi kulturnega boja je komaj kaj satire. Satira, oziroma, domnevna satira je od Tofa naprej v službi oblastnega dvora. Imamo le leve in desne satirike. Vsak svojemu dvoru na razpolago, da kaže osle onim z drugega dvora. Noben ne upa dražiti svojih. Tistih, ki mu režejo kruh.

No, hvala Bogu, Tadej Toš kaže nekaj novega. Ptujčan je. Provinca, ki nima denarja in politične moči, ima večjo svobodo govora. Vsaka družba, da funkcionira, mora imeti tri arhetipske osebnosti, ki vznemirjajo, ne bom rekel živcirajo, povprečnega človeka: Policaj, Duhovnik, Klovn.

Josep Maria Sert

Četrtek, 11. oktober 2012, Vic (Katalonija - Španija)

V treh dnevih bivanja v Vicu, kjer je grob redovnega ustanovitelja sv. Antona M. Klareta, sem trikrat obiskal stolnico. Zaradi poslikave. Monumentalna črnozlata telesa, hulkovsko napetih mišic, v stiliziranem naporu izvajajo nasilje nad Kristusom in apostoli. Stolnica bolečine in smrti. Kot da si v grobnici. Kot da si zašel na Pandurjev oder, v scenografijo nebes, pekla in vic obenem. Svoje so dodajali delavci, ki so z zunanje strani obnavljali kupolo. Vsakič ko so uporabili sveder, se je skozi celotno ladjo razvlekel nadrealistični zvok, zvok iz globin vesolja.

Ne vem, kako bi se počutil, če bi moral v tej stolnici maševati. Napor bi bil psihičen in fizičen. Dvigniti Kruh in Vino pod zlatočrne podobe nasilja?!

Josep Maria Sert je avtor teh del. Dober je. Dober. Njegove slike te zmedejo in učijo nekih novih sakralnih čustev. Prisilijo te k novim definicijam. Podobe je slikal takoj po državljanski vojni, ko je spomin na smrt, sovraštvo in neumno zlo bil še kako živ. Stolnico je prvič poslikal že pred vojno. Komunisti so jo zažgali ter iz pepela od slik nacedili toliko zlata, da so izdelali veliko ogrlico. Ta je danes v muzeju zraven stolnice.

Na Martinijevem grobu

Ponedeljek, 8. oktober 2012, Milano

Milanska stolnica. Vstop vanjo kontrolira vojska. Vojaki so brez orožja, a za vsak slučaj pregledajo torbe. Krščanski spomeniki so možne tarče svetovnega islamskega terorizma.

V levi ladji pod križem Karla Boromejskega grob kardinala Martinija. Ganljivo, koliko ljudi tam moli in prižiga sveče. Tudi filipinski in južnoameriški priseljenci, ki najverjetneje niso brali njegovih knjig in komentarjev. To je tisto, ko ljudstvo "čuti" svetega moža.

Že včeraj pri nedeljskem kosilu je s patri klaretinci šla debata o ločencih v Cerkvi, o čemer je govoril Martini na smrtni postelji. Danes jo načenjava s Catjo, ki me spremlja po Milanu, še enkrat. Martini je dejal v smislu: Če Cerkev ločencem in ponovno združenim z novim partnerjem ne ve reči ničesar drugega kot to, da ne smejo k obhajilu, lahko kar zapre svoje duri. Razmišljava: Če ubiješ človeka, se pokesaš, si v zaporu, k obhajilu smeš. Če si kot duhovnik posilil tri ministrante, si kaznovan, se pokesaš, k obhajilu smeš. Če si se ločila, četudi te je partner prevaral ali pretepal, in če si potem našla drugega človeka, ki te ima rad in te ščiti, cerkvene razporoke z prvim partnerjem pa nisi dosegla, k obhajilu ne smeš. Ker si za razliko od zgoraj navedenih dveh - morilca in pedofila - grešnica, ki vztraja v grehu.

Bo držalo?