So dogodki, ki gredo mimo nas, ne da bi jih kronika zaznala, in so dogodki, ki izstopajo po močnem sporočilu, po simboliki, včasih tudi po preroškem naboju. Eden takšnih se je pripetil 20. avgusta 2011 v Madridu. Protagonisti so bili papež Benedikt XVI. in dober poldrugi milijon udeležencev Svetovnega dneva mladih, vsi skupaj zbrani na nočnem bdenju na letališču Cuatro Vientos (Štirje vetrovi).
Hitro po začetku molitvenega dogajanja je nebo z jugozahodne strani začelo groziti z bliskanjem in grmenjem. Strah vzbujajoča nevihtna fronta se je pomikala prav proti velikanski množici mladih iz 193 držav, zgnetenih okrog moža v belem. Umakniti se ni bilo nikamor, vsak je moral ostati na svojem mestu, se nekoliko zaščititi in pričakati hudo uro. Grmenje in bliskanje je prišlo do roba Madrida, toda programa niso prekinili, Benedikt XVI. je ostal na svojem mestu na nepokritem delu odra in začel s pridigo.
Med papeževo pridigo se je jedro nevihtne fronte razcepilo, del bliskanja je obšlo množico po južni strani, del pa po severni. Kljub temu se je nekaj nevihtnega zagnalo na prizorišče bdenja. Močni sunki vetra so butnili v množico, tudi dežnih kapelj ni manjkalo. Benedikt XVI. je prekinil pridigo, a ostal na svojem mestu. Varnostniki so ga pokrili z dvema velikima belima dežnikoma.
Po petih minutah je bilo vetra in dežja konec. Papež je pohvalil mladino, ki je prestala nalet nevihte, in nadaljeval z govorom. A povsem brez poškodovanih in škode ni šlo. Veter je zrušil enega izmed šotorov, nekaj mladih je bilo poškodovanih, voda pa je zalila vreče s hostijami, ki so jih tam hranili za veliko zaključno mašo. Hostije so se sprijele. Drugi dan se je maše udeležilo dva milijona ljudi, a svetega obhajila verniki niso prejeli, saj ni bilo hostij, ki bi jih duhovniki posvetili.
Kdor je hotel, je videl čudovita znamenja: videl je mlado Cerkev in starega papeža, ki kljubujeta viharjem časov. Za zmago nad nevihto ni bilo potrebno drugega kot vztrajati »na svojem«, vztrajati drug ob drugem, vztrajati ob pastirju - moliti, zaupati in vztrajati.
Kdor je hotel, je v horizontu teme in bliskanja videl tako preizkušnjo kot Božjo pomoč, saj se je tik pred zdajci nevihtna »zanka pretrgala, in mi smo se rešili« (Ps 124,7). A brez dramatičnega opozorila navzoči na Cuatro Vientos niso ostali. Ali nam od vode poškodovane hostije in maša brez sv. obhajila ne »prerokujejo« časa, ko bomo hoteli do zakramentov, pa teh ne bomo dobili, ker ne bo kruha oz. duhovnikov, ki bi ga delili?
Čeprav bo kdo ob prebiranju teh stavkov zamahnil z roko, češ, a zdaj bomo pa že iz navadnih atmosferskih pojavov razbirali prerokbe (?), bo za vedno ostalo, kar je bilo med tisto hudo uro najbolj očitno: podoba pastirja, ki je trdno z ljudstvom, podoba ljudstva, ki je trdno s pastirjem – s pastirjem, kakršen je bil pokojni papež Benedikt XVI.
* Besedilo je bilo najprej objavljeno v tedniku Družina januarja 2023; foto: 20.8.2011, veter na letališču Cuatro Vientos, printscreen RTVE.ES
