Partizani in domobranci

Štiri zadeve - izjava Slovenske akademije znanosti in umetnosti o slovenski spravi (februar 2021, link); branje Možinove knjige Slovenski razkol (Celjska Mohorjeva družba 2019); bližanje "revolucionarnih" datumov (27.4., 1.5., 25.5.), ki nekaterim veliko pomenijo in bodo letos verjetno v znamenju protivladnih protestov; približevanje praznovanja 30-letnice samostojne države (25.6.), ki tvega, da namesto enotnosti poudari razkol - me je navedlo, da sem pobrskal po svojih arhivih in našel kratko kolumno na temo partizanov in domobrancev ter zdravljenja razkola. Kolumno sem objavil oktobra 2011 za Družino v rubriki, v kateri sem odgovarjal na vprašanja mladih bralcev. 

Z V. sva namreč na nekem srečanju v živo debatirala, kako naj se nek mlad učitelj zgodovine pozicionira do jedrnega slovenskega spora iz 2. svetovne vojne. Njegovo dilemo sem "porabil" za zapis vprašanja in odgovora v Družini. 

Ob tem me posebej veseli opredelitev SAZU, "da je bil upor proti okupatorjem upravičen, da sta bila polastitev narodnoosvobodilnega boja s strani komunistične partije in z njo povezani revolucionarni teror neupravičena, da je bil odpor proti temu terorju upravičen in da je bila pri tem oborožena kolaboracija z okupatorjem neupravičena", saj sem nekaj podobnega zastavil v razpredelnici v takratni kolumni.

Prilagam (nelektoriran) zapis iz 2011, nosil je naslov Dejstva in pripovedna terapija. 

***

Dejstva in pripovedna terapija

Kmalu bom začel učiti v šoli. Kako naj razlagam drugo svetovno vojno v Sloveniji? Mislim na partizane in domobrance. Kak ravnatelj pravi, naj razlagamo po svoji vesti.

V.

Če ravnatelj učitelju naroči, naj polpreteklo zgodovino razlaga po svoji vesti, prizna poraz znanosti in šolske politike. Enako, če mu prepove, da bi razlagal po svoji vesti. Pozor! Govorimo o zgodovini, ne o verskih in svetovnonazorskih prepričanjih. Tu ni vprašanje vesti, temveč dejstev. Po dvajsetih letih svobodne družbe je na razpolago dovolj objektivnih študij, da bi lahko ravnatelji in učitelji brez mitoloških primesi ter brez prikrivanja ali strahu podali učencem celovito sliko dogodkov.

Za izhodišče vzemimo preprosto razpredelnico:

	partizani	domobranci
PLUS	upor proti okupatorju in fašizmu	obramba pred revolucionarnim nasiljem
MINUS	revolucionarno nasilje nad domačim prebivalstvom	politično in vojaško sodelovanje z okupatorjem

Vodoravno gledano vidimo najprej pri obojih pozitivni moment. Prvi so požrtvovalno in pogumno šli v oborožen upor proti okupatorju. Drugi vzniknejo kot obramba domov in ljudi pred komunistično agresijo iz gozda. Po klasični katoliški moralki so oboji, vsaj uvodoma, storili prav. Proti napadalcu, ki že spočetka krši pravila vojskovanja in namenoma ustvarja civilne žrtve, je oboroženi upor upravičen.

Na vrsti je negativni moment (zlo, greh ). Partizani so že l. 1941 vodeni s strani komunistov, ki upor proti okupatorju manipulirajo za cilje komunistične revolucije, katere bistvena sestavina sta ustrahovanje in likvidacija idejnih nasprotnikov pa tudi plemstva in bogatašev. Domobranci v demonski ples nacizma in komunizma vstopijo v trenutku, ko od okupatorja sprejmejo orožje. Ne samo domačim arhitektom revolucije, tudi okupatorju bratomorna vojna še kako odgovarja. Storil bo vse, da bo protikomunistične domobrance vojaško in politično vezal nase.

Navpično gledano je razvidna notranja drama obeh vojaških in ideoloških blokov. Zgodba obojih sledi dramaturgiji degeneracije plemenitega namena. Zaplet je kaotičen in tragičen do mere, da nas pogojuje še danes. Akademsko ga rešujemo z navajanjem dejstev, moralno pa tako, da se morata tabora najprej soočiti vsak s svojo temno stranjo.

Namenoma uporabljamo izraze drama, dramaturgija, zaplet. Šola ne sme mladega rodu vzgajati proti partizanom ali proti domobrancem, lahko pa jih vzgaja v čutu za človeško dramo. Za zgodbo slehernika. Za sočutje s trpečim. Druga svetovna vojna na Slovenskem pomeni milijon različnih zgodb, ki jih je krivično tlačiti v dialektiko zmagovalec-poraženec, klavec-kolaborant.

Bolj kot politkomisarske veščine nas bosta iz krča rešila pripoved ljudi tistega časa in naša zmožnost poslušanja. Več zgodb bomo slišali, bolj bomo spoštljivi za nazaj in modri za naprej.

Nagrada kresnik Jančarjevemu romanu To noč sem jo videl poleg drugega kaže tudi na našo potrebo po pripovedni terapiji.

* Foto: Aleš Čerin, preprostost.si, kranjska lilija

Kako je Himmler aretiral župnika Sunčiča

 

Točno pred 80 leti je Reichsführer SS Heinrich Himmler aretiral frankolovskega župnika Alojza Sunčiča. Aretiral ga je na cesti med Frankolovim in Stranicami, verjetno pri Belem Potoku, v soteski proti Spodnjim Stranicam, prav pri katastrski meji med občinama Vojnik in Zreče. Pol ure zatem je aretiral še vojniškega župnika Antona Lassbacherja, slednjega na pragu župnišča v Vojniku.

Ko sem kot frankolovski župnik od mariborskega škofa Franca Krambergerja to zgodbo prvič slišal, se mi je zdela na meji verjetnega. Potem sem polistal po Kroniki župnije Frankolovo in hitro našel opis dogodkov aprila 1941 na Frankolovem.

*

V Kroniki je povedano, da so 11. aprila 1941, na veliki petek, šli skozi Frankolovo proti Celju zadnji vojaki jugoslovanske vojske, šest Srbov, ki so bili izmučeni in lačni, predvsem pa hudo razočarani, saj so v okolici Slovenskih Konjic domačini streljali nanje. Vojaki so Frankolovčanom dejali: »Mi, Srbi, vam branimo domovino, a vi, Slovenci, pucate na nas.« Domačini so jih ponudili okrepčilo in povedali, da so na njih streljali nemškutarji petokolonaši. Šest Srbov je šlo naprej, a do Vojnika ni prišlo, saj so jih zajeli Nemci, katerih kolona se je valila proti Celju.

Takoj po prihodu Nemcev na Frankolovo, je petčlanska učiteljska družina morala zapustiti svoje stanovanje, saj se je vanj vselila nemška krajevna uprava. Družino, katere stara mama je štela 95 let, je sprejel župnik Sunčič in jo naselil v dve sobi na severni strani župnišča.

Na veliko noč, 13. aprila 1941, je Alojz Sunčič imel zadnjo pridigo pred aretacijo in izgnanstvom, čez nekaj dni je srečal Himmlerja in bil zaprt v celjski Stari pisker. Kronika o obojem piše takole:

Na velikonočno nedeljo 13. aprila 1941 je bila zadnja slovenska pridiga v tuk. cerkvi. Župnik Alojz Sunčič je neustrašeno povedal, da obhajamo sicer veliko nedeljo, a za nas Slovence je to najstrašnejši veliki petek, zakaj obsojeni smo na smrt. A za velikim petkom mora priti tudi za nas Slovence praznik našega vstajenje.

Ko se je župnijski upravitelj Alojz Sunčič (…) 18. aprila 1941 odpeljal po opravkih s svojim kolesom v bližne Stranice, sreča dva avtomobila z nemškimi častniki. Avtomobila se ustavita in župnijski upravitelj se je moral legitimirati generalu Himmlerju, ki je sedel v prvem avtu. Sam Himmler ga je nato aretiral, podaril Sunčičevo kolo fantu, ki je slučajno stal ob cesti, gospodu pa velel sesti k častnikom v drugem avtu, ki ga je odpeljal v celjski zapor. Tu so ga Nemci klicali »Himmlerbub«.

*

Kronika o medvojnem dogajanju na Frankolovem je bila pisana za nazaj, enkrat po drugi svetovni vojni, ko Sunčiča ni bilo več na Frankolovem; bila je pisana po spominu in na strjen način, kaj je preskočila. Zato je toliko bolj dragoceno, da je zgodovinar Miloš Rybar zgodbo o aretaciji Alojza Sunčiča in Antona Lassbacherja raziskal in v poljudni obliki objavil v Družinski pratiki leta 1993. Sunčič je umrl na Ptuju l. 1984, zato predvidevamo, da je Rybar zgodbo slišal od njega osebno ali pa od koga njemu bližnjih. Po Rybarju se je dogodek zgodil 17. aprila 1941. Takole ga opiše:

Himmler je namreč tajno in nepričakovano prispel v tednu po veliki noči 1941 na Spodnje Štajersko in obiskal Maribor, Celje in Savinjsko dolino. V Mariboru je izdal »smernice za izselitev tujerodnih elementov z območja Sp. Štajerske« (takoj je treba izseliti vse slovensko izobraženstvo, nato osebe, ki so se priselile na to območje po letu 1914 – ukrep je bil naperjen zoper Primorce, ki so bežali od doma od leta 1915 dalje – in končno je treba izseliti celotno prebivalstvo v obmejnem obsavskem in obsoteljskem pasu). Iz Maribora se je Himmler 17. aprila 1941 napotil z avtomobilom proti Celju. Na tej poti je prišlo do dveh aretacij.

Župnika, ki sta bila aretirana, sta bila Alojz Sunčič in Anton Lassbacher. Sunčič (roj. 1894 v župniji Križevci pri Ljutomeru, umrl 1984 na Ptuju kot upokojeni župnik pri Mali Nedelji) je bil tedaj župnik na Frankolovem, Lassbacher (roj. 1885 v župniji Negova, umrl 1947) pa župnik v Vojniku.

Zgodba je po pripovedovanju župnika Sunčiča naslednja:

V četrtek po veliki noči je s svojim bratom kolesaril s Frankolovega proti Stranicam. Ko sta zaradi strmine hodila ob kolesih peš, se pripelje od Konjic proti Celju kolona kakih desetih luksuznih avtomobilov. Župnik Sunčič ni hotel niti gledati proti koloni in je gledal raje proti Konjiški gori, ko se dva od teh avtomobilov obrneta in ustavita; iz enega izstopita »dva oficirja« in se napotita proti obema kolesarjema, ki sta potiskala svoji kolesi v klanec. Sunčič je seveda nosil duhovniški kolar, zato je bil njegov poklic dovolj razpoznaven.

Eden od obeh oficirjev je Sunčiča zadržal, ga legitimiral, mu vzel kolo in ga povabil v avto. Rekel mu je: »Vi se peljete z nami v Celje.« Župniku se to še ni zdelo nič hudega, mislil je, da morda potrebujejo tolmača.

Kolo je ta »oficir« izročil slučajnemu mimoidočemu, ki je gledal prizor. Vprašal ga je, kako se piše. Ker se je pisal Švarc, je to zvenelo dovolj nemško, da mu je rekel, naj vzame kolo kot Hitlerjev dar.

Župniku Sunčiču se ni posvetilo, da je »oficir« sam Himmler in da ga pelje v Celje v zapor.

Ko so se med potjo peljali skozi Vojnik in je zagledal Himmler kar tri cerkve, je vprašal Sunčiča, če je to njegova fara. Ko mu je Sunčič povedal, da je tam župnik Anton Lassbacher, je Himmler zaradi nemškega priimka takoj vprašal, če je morda on »folksdojčer« (tako so hitlerjanci imenovali Nemce in nemčurje zunaj Nemčije). Sunčič je odgovoril, da so tam sami Slovenci. Himmler je ukazal šoferju, naj zapelje proti župnišču. Tedaj se je župnik Sunčič zavedel, da je aretiran.

V Celju je Himmler oba župnika odložil v zaporu, saj je tudi sam prišel tja na inšpekcijo. Pozneje so esesovci v zaporu župnika klicali »die Himmlerbuben« (Himmlerjeva fanta), župnika Sunčiča pa je nekoč eden izmed esesovcev vprašal, kdo ga je aretiral. Ko mu je Sunčič odgovoril, da je bil to njegov vrhovni šef, se je esesovec zadrl: »To je čast, verjetno boš postal še papež!«

Župnik Sunčič sicer ni postal papež, sta se pa oba župnika po končani vojni s Hrvaške, kamor so ju izgnali, vrnila na Frankolovo oziroma v Vojnik.

• Vira: Kronika župnije Frankolovo in članek Miloša Rybarja v Družinski pratiki 1993; Rybarjevo besedilo je bilo objavljeno tudi v monografija Matija Založnika Frankolovo skozi stoletja, monografija je izšla 2018.

• Foto zgoraj: na prvi fotografiji Heinrich Himmler, na drugi Alojz Sunčič l. 1939 s frankolovskimi prvoobhajankami in znano učiteljico Vido Štukelj. Foto spodaj: Klanec pri Belem Potoku, kjer je Himmler najverjetneje aretiral Sunčiča, Google Street View.

Župnija Frankolovo 1783-1901

ZELO KRATKI POUDARKI IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE ŽUPNIJE FRANKOLOVO
med letoma 1783 in 1901

24. oktober 1783

S cesarskim odlokom je ustanovljena župnija sv. Jožefa. Denar za ustanovitev pride iz beneficijev sv. Florjana v Vojniku in sv. Andreja v Celju. Pod novo župnijo spadajo naslednje vasi, ki so prej spadale v novocerkovško faro: Lipa, Lindek, Beli Potok, Verpete, Rove, Dol, Stražica, Loka, Bukovje, Zabukovje, Straža, Globoče. Ob ustanovitvi župnija šteje 1419 duš.

Pred ustanovitvijo župnije je kraj imel dve kapeli, v katerih se je opravljala božja služba. V gradu Lindek (1293-1786) je bila kapela sv. Nikolaja že l. 1376 in še l. 1756. V graščini na Frankolovem, kjer je bilo prostora za 300 ljudi, pa kapela sv. Trojice od leta 1743 (porušena l. 1862).

Prvotno ime župnije je bilo "V Verpetah pri Frankolovem". Po zapisih iz Zajckloštra (Žička kartuzija) sklepamo, da ime Verpete prihaja iz Vrh Petek ali Petkov vrh. V Zajckloštru je namreč najdeno poimenovanje: "auff den Pettekh, Dorf Verpeth". Ime Frankolovo pa verjetno prihaja iz latinskega "prae angulus", združeno "praeangulus", kar dobesedno pomeni "pred kotom" oz. "pred tesnim". Kmeta, ki je živel pred zooženjem in zaključkom doline, so torej imenovali "frankul" ("predkotnik"), njegovo posestvo pa Frankolovo. Po nemško se je kraj imenoval Sternstein.

1. julij 1787
Začne se redno pastirovanje. Prvi župnik je Atanazij Schliber, ki je najprej stanoval v mlinu nasproti cerkve, maševal pa v grajski kapeli z oltarjem sv. Trojice. Zaman so prosili za kaplana.

1788 - 1789
Gradnja župnijske cerkve sv. Jožefa. Gradnjo vodi znameniti novocerkovški dekan Jožef Anton Jakomini (dodajamo: pri katerem je kasneje kaplanoval Anton Martin Slomšek) iz znamenite plemiške družine Jakomini. V nemškem delu kronike piše:

Nova župnijska skupnost je kupila od gradu Sternstein pašnik na ravnem zemljišču in je na tem mestu zgradila cerkev in župnišče. Dela je vodil vitez von Jakomini, dekan iz Nove Cerkve.

Oblast je novi župniji dovolila vzeti oltarje iz leto poprej razpuščene Žičke kartuzije (Zajcklošter) in menda tudi zvonove. (Opomba: v zvezi z zvonovi se nejasno omenja samostan "Neukloster", t.j. Novi Klošter pri Polzeli.) Toda ljudje iz okolice samostana (Novi Klošter?) Frankolčanom niso pustili odpeljati zvonov in so jih napodili. Ves dogodek so videli nekateri meščani Celja in so od oblasti dosegli, da so te iste zvonove z dovoljenjem oblasti dobili celjski Nemci, jih vzeli s pomočjo vojske in obesili v svoji cerkvi v Celju, ki so jo obnavljali po hudem požaru. Oblast je za povračilo Frankolčanom poskrbela dva zvonova (vlita l. 1672) iz neke opuščene cerkve na Ptujskem polju.

30. avgust 1789
Škof Schrattenbach posveti novo župnijsko cerkev.

1790
Pozidano je tudi župnišče.

1791
Župnija dobi poleg župnika še enega duhovnika.

1796
Jurij Grčar daruje župniji leseno hiško. Sam pa opravlja službo mežnarja. (Dodajamo: ta "hiška" je današnji Aletin dom.)

1806
Župnija nabavi tretji zvon. Vlije ga celjski zvonar.

okrog l. 1807
V Napoleonovih časih se francoski vojaki nastanijo po kmečkih hišah, komandant pa v župnišču, da bi prezimili. Spočetka je vladal še mir, ko pa so na spomlad Francozi šli naprej, so oropali cerkev, župnišče in pretepli župnika Lovrenca Lisjak in mežnarja Jurija Grčar. Takole piše nemški del kronike:

Še danes ljudje pripovedujejo, da se je kolona francoskih vojakov nastanila po kmečkih hišah ob glavni cesti in tamkaj prezimila. Komandat pa je svoj štab postavil v župnišče. Komandantu se je posebej dopadlo žganje in dokler mu ga je župnik mogel dostavljati, je bil mir. Ko pa so pošle celotne zaloge, je prišla nesloga v hišo. Ob odhodu vojske na spomlad je gospod komandant dopustil ropanje župnišča in farne cerkve. Francoski vojaki so vdrli v župnikovo klet in del vina spili, del pa razlili po tleh. Razbili so tudi cerkvene nabiralnike za darove. S puškinimi kopiti so pretepli gospoda župnika Lisjaka in mežnarja Jurija Grčarja. Ljudje pripovedujejo, da je ob tem dogodku farovška dekla, medtem ko so se vojaki še ubadali z nabiralniki za darove, vzela moštranco in ciborj z Najsvetejšim ter en kelih, jih zavila v predpasnik ter se skrila v že nekoliko poraslo žito na Arčanikovi njivi. Od tam je bilo vse prenešeno v naselje Lipa na št. 21 k Lipčnikom. Zaradi nenehnih vojaških pohodov se je tja za eno celo leto preselil tudi župnik.

Grajsko kapelo so Francozi tokrat in še kasneje oropali do te mere, da je začela propadati. Ljudje Francoze podoživljajo kot Turke, ki so tod pustošili l. 1429-1430.

1816
V zasebnem poslopju prva šola na Frankolovem. (Glede na druge vire predvidevamo, da je to zasebno poslopje bilo stanovanje frankolovskega organista, prvega učitelja na Frankolovem. Slednji je najverjetneje stanoval v hišici za cerkvijo, ki ji danes pravimo Aletin dom.)

1816
Župnija ima dva kaplana.

1822 - 1827
Zakristija je razširjena. Ladja je dvignjena in obokana. Višja je tudi streha, tako da prekrije zahodno okno na zvoniku. Ob zvoniku zgrajene sobe in stopnišče. Skratka, cerkev dobi današnjo podobo. V nemškem delu kronike tudi piše, da je s tem posegom prišlo do nesorazmerja: ob zdaj veliki cerkvi je prislonjen nizek zvonik.

1826
Druga šola preseljena v lastno poslopje. (Glede na druge vire domnevamo, da je ta "druga šola" bila lesena in je stala, kjer je danes park med cerkvijo, gostilno in današnjo šolo.)

1837
Jakob Medved ima prikazen, kar spodbudi župnijo, da bi gradili cerkev na Gojki. O tem nemška kronika piše takole:

Jakob Medved, kmet iz Dola št. 12 (umrl je 12. septembra 1852), je trdil, da je v letih 1837, 1838 in 1839, v visokem gozdu vrh Gojkinega brega, ampak na svojem, (se pravi na vrhu hriba Gojka, ki je takrat še bil poraščen z visokimi hrasti), v nočni temi videval svetal svetlobni sijaj, iz katerega je lahko določil sliko Sv. Trojice in podobo Matere Božje v klečeči drži tiste, ki moli. Njegove tozadevne pripovedi najprej niso nikogar pridobile. Kljub temu je tri leta eno in isto trdil, tako da je l. 1840 imel že kar veliko privržencev. Jožef Brenko, poznejši posestnik v Loki št. 9 in zdaj preužitkar v Loki št.8, slikar in podobar samouk, ki ga ne gre zavreči, je l. 1840 po nalogu Medveda na desko naslikal Sv. Trojico skupaj z Materjo Božjo, kar je Medved potem nabil na hrast vrh brega. Še to leto je ta slika bila obiskana od mnogih tujcev. Zaradi tega so se župljani odločili zgraditi poljsko kapelo. Domači župnik, gospod Janez Horvat, ki je imel pred očmi žalostne čase svojih predhodnikov, je podal mnenje o gradnji majhne cerkve, kamor bi se lahko v podobnih slučajih na varno prineslo Najsvetejše. Točno na vrhu hriba je bil mejnik, kjer se je skupaj stikalo več posesti. Vsak od teh posestnikov je za gradnjo cerkve bil pripravljen odstopiti del svojega. Gospod Jožef Skaza, takrat nastavljeni kaplan na Frankolovem, je blagoslovil mesto za domnevno poljsko kapelo. L. 1841 se je delo začelo.

1841
Župnija vloži prošnjo za izgradnjo cerkve sv. Trojice na Gojki in stečejo prva dela. V slovenski kroniki zapisan razlog za gradnjo Gojke se glasi:

Razbojništvo Francozov v farni cerkvi in župnišču krivo, da ni blo sv. Rešnje Telo v farni cerkvi več varno. Za varstvo sv. Rešnjega Telesa Gojka zidana najprej kapela, potem cerkev.

1843
V tem letu je podano statistično stanje v župniji po topografskih podatkih, ki sta jih zbirala nadvojvoda Janez in Georg Göth. Zapis o Frankolovem najdemo v: Niko Kurent, SLOVENSKO ŠTAJERSKO PRED MARČNO REVOLUCIJO 1848, Topografski podatki po odgovorih na vprašalnice nadvojvode Janeza (1811) in Georga Götha (1842), Ljubljana 1989, strani 245-246

1848
Glavni del cerkev na Gojki je pozidan in povelban.

1850
Prva prenova župnijske cerkve sv. Jožefa.

1852
Cerkev na Gojki dobi dva zvonika.

1862
Porušijo grajsko kapelo sv. Trojice, ki je bila pozidana l. 1743 in v kateri so v vsem tem obdobju imeli tri poroke. Iz materiala kapel sezidajo prvo zidano šolsko zgradbo na Frankolovem (danes stara šola). Takratni lastnik graščine je bil Luka Notar. Kronika beleži:

Luka Notar, ki je gradbeni material iz grajske kapele uporabil za gradnjo zdajšnje šole. S tem lastnikom se je končala grajska kapela. Opustitev grajske kapele, zlasti pa pogrešanje oltarjev Sv. Trojice, je župljane globoko bolelo.

1872
Prenova župnišča.

1874
Prvotni zvonovi so bili obrabljeni in počeni. L. 1871 župnik Blaž Dolinšek naroči 4 nove zvonove. Zaradi spora med farani nato prispejo trije novi zvonovi. Vlije jih zvonar Hilzer.

1876
Župnija šteje 1337 duš.

2. avgust 1893
Posvetitev cerkve na Gojki. Posveti jo škof Napotnik in obenem opravi sv. birmo. Ljudstvo nagovori takole:

In tako sem vam, ljubi Frankolčani, posvetil mrtvi tempelj iz kamenja in opeke, iz lesa in železa, zdaj pa vam hočem še imenitnejše, ker žive templje posvetiti in to so vaši nedolžni otroci, ki ste jih pripeljali danes k sveti birmi.

5. september 1897
Blagoslovljena Bezenškova kapela v Bukovju, posvečena sv. bratoma Cirilu in Metodu.

1889
Velika prenova župnijske cerkve. Po sto letih je bilo treba menjati vso stavbno pohištvo, pode, strope v zakristiji, itd... Eno tretjino stroškov je krila oblast /der Religionsfond/, dve tretjini pa župnija sama.

1899-1901
Prenova cerkvene hišice oz. mežnarije (danes Aletin dom). Dol vržejo slamnato streho in 100 let staro ostrešje. Podrejo tudi sprednji del hiše, ki je bil iz brun, in ga naredijo zidanega. Na zahodni nepodkleteni strani dozidajo 3,5 metra in tako hišo povečajo.

Sveti časi, nevarni časi

 

Kaj imajo skupnega cvetna nedelja 1990, božič 1990 in kresni večer (šentjanževo) 1991? Skupno jim je, da gre za tri čudovite starodavne praznike, ki imajo tako krščanski kot obče duhovni pomen. Slednji je vezan na gibanje zemlje okrog sonca, v našem primeru smo v okolju pomladnega enakonočja ter zimskega in poletnega solsticija.

Drugo, kar imajo skupnega zgoraj navedeni prazniki in njih letnice, je, da je slovenski narod prav na te tri praznike ali v bližini njih vzpostavljal svojo demokratično in samostojno državo. 

Za cvetno nedeljo 1990 smo imeli demokratične večstrankarske volitve. Okrog božiča istega leta smo izvedli plebiscit za samostojno Slovenijo, dan po božiču smo razglasili enotno voljo ljudstva po svoji državi. 25. junija 1991 smo razglasili svojo državo.

Slovenci se nismo odpravili na pot demokracije in samostojnosti »kar tako, en torek popoldan«, temveč v okviru svetih časov in sledeč kozmičnemu redu, ki ga ustvarja krožno potovanje našega planeta. To upoštevati je bilo nekaj izjemnega.

Človek v svetem času namreč izstopi iz Kronosove diktature datumov, se prestavi na višjo simbolno raven, iz akcije v poetiko in molitev, iz sprotnosti v bistvene vsebine. Zraven poveča občutek za bratstvo, tudi čustveno in razumsko deluje bolj sproščeno in bolj ustvarjalno.

Snovatelji slovenske samostojnosti so z izbiro datumov ključnih dogodkov pokazali izvrstno duhovno inteligenco. 

Če so to naredili zavestno, jim lahko rečemo poznavalci duše in živih simbolov. Če pa so to naredili iz nezavednega vzgiba, so samo pokazali, kako imenitno je slovenski človek že sam po sebi, ne da bi o tem premišljeval, vezan na krščansko in kozmično duhovno podstat.

Povsem drugače je v času novega koronavirusa in vladavine epidemiologov, ki ga živimo zdaj. Sveti časi so razumljeni kot nevarni časi, božič in velika noč sta razumljena kot priložnost za širjenje zlobnega virusa.

Sveti časi so zato tarče posebnih ukrepov, dodatnih zapiranj družbe, dodatnih omejitev za gibanje in potovanje. Če mi razumemo svete čase kot čase, v katerih blesti naše dostojanstvo, jih koronavirusna doba obravnava kot čase naše ranljivosti.

Če smo med osamosvojitvijo svete čase uporabili kot narodni ščit in smerokaz, jih v tem času praznujemo zatolčeni v svoja stanovanja in kot da jih ni, čeprav so.

Situacija je hkrati realistična in absurdna. Naša globoka simbolna narava je prizadeta. Da ne bo škoda še večja, moramo že zdaj imeti načrt za pokoronsko okrevanje simbolnega človeka in vnovično vzpostavitev praznikov kot praznikov.

Prvi preizkus bo prihajajočega 25. junija, ko bomo obhajali 30. obletnico razglasitve neodvisnosti Republike Slovenije.

* Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (14/2021). Foto B. C.: Gruzija, maturantje v cerkvi