»Cerkev in sinoda sta sinonima«

Stroka opozarja, da sta občestvenost Božjega ljudstva (communio) in zbornost škofov (potestas collegialis) zapisana v dokumente 2. vatikanskega koncila, sinodalnost pa ne. Kljub temu sta se občestvenost in zbornost v desetletjih po koncilu začeli vse bolj uveljavljati skozi sinodalnost in skozi institucijo sinode. Papež Pavel VI. je tako l. 1965 vzpostavil organizem škofovske sinode.

V obdobju po koncilu so se zvrstile številne škofovske sinode v Rimu, področne sinode škofov in škofijski sinodalni zbori* (v škofiji Maribor kar trije). Nekatere škofovske sinode (tista o družini, na primer) so močno odmevale v svetovni javnosti. Pri sinodah se je neredko uporabljala metoda »od spodaj navzgor«.

Slovenska Cerkev ni zamujala. Med letoma 1999 in 2001 je izvedla veliko sinodalno dogajanje po modelu »od spodaj navzgor«. Zanimivo in čudno pri slovenski sinodi je bilo, da se ta med samim dogajanjem po nekem pravnem mnenju ni smela več imenovati »sinoda«, temveč »plenarni zbor«. Vsebinska pomanjkljivost sinode je bila nekakšna tabuizacija govora o kleru (analiza klera se ni opravila) in odsotnost razprave o novih škofijah (katerih ustanovitev se je v ozadju že pripravljala). Z mariborsko finančno afero in odstopi nadškofov se je pokazalo, da te na koncu tepe tisto, o čemer se nisi pogovoril, ko je bil čas za to.

Papež Frančišek povzema žlahtno pokoncilsko izročilo sinod in sinodalnosti in ga prestavlja na višjo raven. »Prav pot sinodalnosti je pot, ki jo Bog pričakuje od Cerkve tretjega tisočletja,« je dejal l. 2015 ob obhajanju 50-letnice instituta škofovske sinode.

V tem duhu je sprožil veliko sinodalno dogajanje v vsej Cerkvi, ki se bo začelo oktobra l. 2021 na škofijski ravni, nato pa se nadaljevalo na celinski in vesoljni ravni ter sklenilo s sinodalnim zborom l. 2023 v Rimu. Višjo raven predstavlja predvsem zapoved oz. vodilo, naj ima vsak katoličan možnost, da govori, in naj govori odprto. Govori pa naj o svoji veri in svoji skupnosti, o svojih upih in strahovih. Spet smo pri decentraliziranem modelu »od spodaj navzgor«, modelu, ko Duh govori po ljudstvu.

Velika sinoda, ki jo je zapovedal papež Frančišek, se morda zdi komu velik organizacijski zalogaj. Takoj je potrebno reči: sinoda, ki je pred nami, ni velik organizacijski, temveč velik duhovni in psihološki zalogaj. Vodilo, naj vsak katoličan govori in naj govori odprto, ni tako preprosto, kot se zdi. Stoletja prvenstva klerikov in posvečenih oseb ter drugotnosti laikov so nas globoko oblikovala in se zasidrala v naše mišljenje, govorico, odnose. Tu je še občutek, da govoriti in govoriti odprto nima smisla, saj tvoj govor ostane zabeležen tam nekje na robu papirja in nima vpliva na končne odločitve.

Ampak druge poti v teh časih ni kot se srečati, pogovarjati, se skupaj odločati. »Cerkev in sinoda sta sinonima,« je zapisal že sv. Janez Zlatousti, kot navaja pripravljali dokument za veliko sinodo 2021–2023.

* Na tem mestu omenimo škofijsko sinodo poljske škofije Krakov (pričela se je l. 1972), ki je postala nekakšen mušter za škofijske sinode. Delovala je po principu pogovornih skupin, ki jih je bilo po vsej škofiji nad 500. Pogovorne skupine so nadgradila vmesna in plenarna srečanja oz. seje. Krakovski nadškof Karol Wojtyła je zaradi zgledno zastavljene in vodene sinode pridobil na ugledu tudi zunaj Poljske, kar je pripomoglo, da je l. 1978 bil izvoljen za papeža z imenom Janez Pavel II..

** To besedilo je bilo najprej objavljeno kot uvodnik v revijo Cerkev danes (oktober 2021). Foto: arhiv župnije Frankolovo

Smreka navdiha

Pod tole smreko v srcu Konjiške gore (110 m severno od LK Štepih) je bilo, ko je 3. aprila 2017 angel navdihovalec vrgel vame oni zlati storž, katerega trk me je spodbudil, naj se lotim pisanja romana o rimski antiki v naših krajih, natančneje, o prvih kristjanih na Ptuju. Čeprav se mi je vse skup zdelo, kot rečejo Avstrijci, "eine Schnapsidee", sem nekaj dni zatem začel pisati Sonce Petovione, roman, ki je letos dočakal 3. natis. 

Bralce obveščam, da je moje drugo delo, roman Šesti pečat (spet 500 strani), ki govori o Dioklecijanovem preganjanju pri nas, že na Celjski Mohorjevi in se pripravlja. Zaradi objektivnih razlogov pride ven (verjetno) januarja 2022 in ne to jesen, kot je bilo napovedano. 

Te dni pričenjam svoje tretje leposlovno delo, ki pa bo precej krajše in ne bo jemalo iz antike, temveč iz tragične druge svetovne vojne - zahodna fronta 44/45, slovenski mobiliziranec ... 

Kaj ti naredi ena smreka!
Pa le zato sem se počil pod njo, da bi ujel pomladne žarke na obraz.

Na začetku je bila radijska oddaja

 

Nekega dne v začetku devetdesetih sem peljal k zdravniku nek bosanski zakonski par, ki je prebival v begunskem centru na Ptuju. Gospa je sama od sebe spregovorila o začetku vojne.

Krivde za vojno v Bosni ni pripisala politikom, temveč medijem. Rekla je, da je živela s sosedi druge nacionalne in verske pripadnosti v lepih odnosih, kofetkali so skupaj, se vabili na praznovanja.

Potem je po radiu slišala, da so člani te druge nacije in vere njeni naciji in veri hudo nevarni. Nastopil je dvom, nastopil strah. Tako se je začelo.

Vemo. Da pride do surovosti, nasilja in državljanske vojne, je potrebno dvoje: strah pred drugim in hkratna laž o drugem. V moderni dobi pa imajo pri obojem veliko vlogo mediji.

Vseeno bodi naš izhodiščni pogled na medije veder. Medije razumimo kot orodje miru, kot branike sožitja. Če današnji mediji ne bodo širili strahu pred drugim in drugačnim ter ne bodo lagali o drugem in drugačnem, bo bistveno manj možnosti, da zdrsnemo v surovost in nasilje.

Če bodo današnji mediji brezkompromisno razkrinkavali laž katerega koli od zlonamernih agitatorjev, bodo slednjemu že na začetku odvzeli moč nad ljudmi.

Večina medijev zase meni, da se tega držijo in da to tvori srčiko njihovega poslanstva v demokratični družbi. Prepričana je, da zmore tudi v dramatičnih razmerah ohraniti visoko profesionalno in moralno držo.

Ker se v zadnjem času surovost in nestrpnost krepita, predstavniki klasičnih medijev ponavadi rečejo, da temu niso krivi oni, temveč konkurenca v podobi socialnih omrežij.

Pa je res tako? Ko preverjamo jez, preverjamo majcene razpoke. Najpogostejša razpoka, ki more povzročiti padec jezu pri medijih oz. njihov profesionalni in moralni kolaps, je pristranskost.

Četudi še na ravni intime medijskega delavca, pristranskost že pogojuje poročanje. Medij bo sprva nalahno navijal za stran A (oz. za nek vpliven politični, ideološki, gospodarski subjekt), strani A bo tak medij vse bolj všeč, simbioza bo na koncu tolikšna, da bo medij postal nič manj kot trobilo strani A.

Trobilo ene strani pa ni branik sožitja.

Med zadnjo vojno na prostoru bivše Jugoslavije je neka mlada oborožena ženska novinarju zaupala, da je videla truplo ubitega človeka z nasprotne strani in ni čutila nič, potem je videla povoženega zajčka in je zajokala.

Vprašati se je treba, kaj se je zgodilo, da jo je mrtva žival bolj vznemirila kot mrtvi človek. Vprašati se je treba, ali ni na začetku njene poti v posurovelost bil nek na videz profesionalni članek, neka na videz dobro oddelana radijska oddaja, danes bi dodali, nek na videz verodostojen zapis na Facebooku.

 

* Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (41/2021); foto: unsplash.com