Ubijati v imenu Boga?

Priznam, ko je velikan slovenske psihologije dr. Anton Trstenjak na nekem predavanju v osemdesetih dejal, da je versko čustvo najgloblje človekovo čustvo, mu nisem verjel. Zdelo se mi je da pretirava in da vleče vodo na svoj - duhovniški – mlin. A ni najmočnejše čustvo zaljubljenost? A ni materinsko čustvo prav tako močnejše od verskega? Dr. Trstenjak je vztrajal pri svoji trditvi in razlagal, da je versko čustvo zmožno človeka pripeljati na vrhove njegovega bivanja, obenem pa ga tudi vreči v temno brezno. Če me spomin ne vara, je predavatelj uporabil pridevnik „nevarno“. Versko čustvo da zna biti nevarno, če ni nadzirano in pravilno vzgajano.

Po enajstem septembru 2001 se je bogati zahodni svet bolj kot poprej soočil s tem „nevarnim“ čustvom. Trstenjakovo teza o najglobljem čustvu je dobila žalostno potrdilo v porušenih newjorških dvojčkih in več tisočih nedolžnih žrtvah. Teroristi so ubijali v imenu Boga in pri tem samozavestno umirali sami. Kako je to mogoče? Ali Bog želi smrt bližnjega? Je vera sama po sebi nasilna? Nenazadnje imamo tudi v Stari zavezi na kar nekaj mestih „genocidne“ Božje ukaze. „Usmrti moža in ženo, otroka in dojenčka, vola in ovco, kamelo in osla!“ je denimo zaukazano Savlu glede Amalečanov (1 Sam 15,3).

Ena izmed mnogih podob nasilja in ubijanja "v imenu Boga",
ki te dni prihajajo iz Iraka. (vir: cnn.com)

Da je nekdo sposoben ubijati v imenu Boga, je možno:

• če je na delu velika verska nevednost (nepravilna razlaga Božje besede);
  
• če je versko čustvo popolnoma sprevrženo (objekt čustvovanja ni več Bog kot Bog, ampak neka nadomestna iluzija);
  
• če se na verskem fanatizmu v nekem okolju načrtno dela (manipulacija posameznika kot jo je na primer opisal Vladimir Bartol v romanu Alamut).

Še kratek oris zdravil k vsaki od treh zablod.

• Versko nevednost odpravljamo s študijem in katehezo. Študij svetih besedil ne pomeni, da se jih učimo na pamet, temveč da jih razlagamo. Hermenevtika (interpretacija besedil) ni samo naloga učenih profesorjev, pač pa je naloga celotne Cerkve. Cerkveno učiteljstvu ima na tej točki pomembno vlogo. Ker nismo vsi sposobni razvozlavati vseh odtenkov svetih besedil, smo dolžni pokorščino učiteljstvu. Če ima danes islam problem s svojimi skrajneži, jih ima tudi zato, ker nima enotnega učiteljstva.
  
• Da se versko čustvo ne sprevrže, mora ves čas potekati vzporeden proces razlikovanja duhov. Ni vse zlato, kar se sveti. Ni vse Božje, kar se kot tako sprva dozdeva. Za povrh nas naš egoizem in naša pohota spremljata, ko že mislimo, da smo premagali skušnjavca in svet. Skrajneži v Siriji in Iraku kažejo vse znake, da razlikovanja duhov niso opravili. Ko v imenu Boga ubijaš in posiljuješ, nimaš več ničesar skupnega z Bogom. Si na popolnoma drugi strani.
  
• Verska skupnost mora bedeti nad posamezniki in skupinami, ki kažejo fanatične tendence. Institucije nadzora oz. službe, ki skrbijo za pravovernost, morajo opraviti svojo nalogo. Ta nadzor se komu zdi pretiran in bo npr. za Cerkev dejal, da je  kakor „gensko nagnjena“ k inkviziciji. A ker je v igri najgloblje čustvo, kot ga je označil dr. Trstenjak, posebna previdnost ni odveč.

* Besedilo je nekoliko krajše bilo objavljeno v tedniku Družina, 24.8.2014.

Čakajoč na repo iz ušes

Gornjo sliko podajam ne zaradi dobrega Jelen piva, s katerim to pomlad po fantovsko poziramo, in ne zaradi lokacije, ki je na enem izmed znamenitih beograjskih splavov točno na izlitju Save v Donavo, ampak zato, da bi vaš pogled zapičili vame. No, pravzaprav v moja ušesa. Vprašam vas, ali iz njih raste repa? Kuka iz njih vsaj kakšen majceni vršiček mlade repice? Ne. Vidite, ko sem l. 2006 odjavil Delo, se mi je zdelo, da bo iz mojih ušes zrasla repa. Čakal sem leto, dve - nič. Dočakal sem leto 2014, čelo se je dvignilo, nad ušesi se je zasvetila srebrnina - repe od nikoder.

Zato nasvet vsem, ki se znova in znova hudujete nad našimi mediji, kako enostranski da so, kako malo posluha za krščansko zgodbo da imajo, kako kristjanofobni da so. Odjavite, preklopite, ugasnite, brcnite v kot, odrinite od sebe! Malo bo bolelo. Abstinenčna krizica bo žgečkala novonastalo praznino. Podvomili boste o svojem dejanju. Repe iz ušes ne bo.

***

Po odjavi Dela sem tu in tam kupoval Večer in Dnevnik, a v nekaj letih sem brez muk tudi to navado opustil. Ostal sem pri Reporterju in Demokraciji. To so naši – sem dejal. V Reporterju kakor ptič Feniks živi mitični Slivnikov Mag – sem sprva ugotavljal. A glej tudi ta dva pomladna šampiona sem nekaj let nazaj začel kupovati in brati s pinceto. Če so se ta levi trije (Delo+Dnevnik+Večer) „mladinizirali“, se pravi, šli v naročje neomarksizma in danes vse bolj predstavljajo kapitulacijo slovenskega levega intelektualca pred zahodno tradicijo (vključno pred zahodno social-demokratsko tradicijo), so se ta desni preveč radikalizirali in janšizirali. JJ-a in SDS sicer volim vse od depalovaškega leta 1994 (še najbolj po zaslugi ptujskih prijateljev in aktivistov s takratnim županom Lucijem na čelu), toda medij, ki bi mi odgovarjal, ne bi smel mojega pomladno-demokratskega čutenja, še manj moje krščanske vere ožiti na nekakšen militanten neo-janzenistični stav ter na žarečo lojalnost političnemu mesiji.

Levih cajtung ne berem, desne berem s pinceto in vedno manj, katoliške berem, ker poročajo, o čemer drugi ne poročajo, malo pa iz klanovske solidarnosti, saj sem njih sodelavec in urednik ene izmed „cerkvenih tiskovin“ (revija Cerkev danes), kot jim pravimo v klerikalnem žargonu. Takšna je slika mojega konzuma medijev, kar se tiče slovenskega prostora. Precej ga korigira redno branje tujih internetnih portalov in občasno gledanje avstrijskega in italijanskega TV dnevnika. 

A ostanimo doma. Če si drznem nekoliko prognostike, sem na dobri poti, da ugotovim, da tudi po nehanju branja slovenskih desnih medijev ne zraste repa iz ušes.

***

Joj, kako me je o stanju slovenskih političnih medijev, se pravi, medijev, ki pomagajo razmišljati o človeku in družbi, poučil letošnji žled! Četrtek v žlednem tednu (6. februar): Demokracija ima na naslovnici udbovca Janeza Zemljariča. Slučajno se slišiva s prijateljem J. C., ki profesionalno dela v visoki politiki. Rečem mu, da sem razočaran, da Demokracija ni zmogla na naslovnico dati žleda. Da pa bom počakal še dan, da vidim, če ga bo na svojo naslovnico dala Mladina. Z J. C. sva bila prepričana, da ga tudi Mladina ne bo dala. In res. Mladina (7. februar) je izšla, verjetno že tisočič, s popačenim obrazom Janeza Janše na naslovnici. Če ni Janše, Mladina nima družbene teorije.

To je bil slovenski žledni teden, ki se zgodi na vsakih sto let. To je bil teden, ko so gasilci, prizadeti vaščani, drugi prostovoljci in razne službe dali najboljše od sebe ter pravzaprav razkazali solidarnostni in demokratični potencial slovenskega naroda. In glej: eminentni politični tisk, ki naj bi imel nos za „demokracijo od spodaj“, je ostal v svojih fiksacijah, v svojem negativizmu. Ubožci – sem dejal – še ko vsi trpimo, oni demonizirajo drug drugega. In bil jezen. 

Na FB profilu prijatelja M. K., člana PGD Stavešinci (G. Radgona), sem si zategadelj sposodil fotko iz njihove protižledne intervencije nekje na Cerkniškem in na svojem FB-ju objavil tale kolažek:

Kolažek si je prislužil 26 všečkov. Ko sem mesec dni kasneje objavil sliko svojih novih tekaških copat, sem bil nagrajen s 159 všečki. Razumi, kdor more! No, ni neka huda uganka, zakaj na takratni enačaj med Mladino in Demokracijo ni bilo večjega odziva. Sličica je za teoretike in praktike slovenskih delitev namreč tipično „vsegliharska“, torej politično plitka. Še več: če prihajaš s pomladne sfere in imaš tovrstne tendence, si koj označen za kocbekovsko naivnega, za glupo mušico, ki bo prej ali slej končala v mreži rdečega pajka.

***

Če Bog da, bom čez pet let s prijatelji poziral z nekim drugim pivom v roki in ob nekem drugem sotočju rek. Čelo bo še višje, lasje bodo bolj bleščavo beli, a ušesa... kaj bo z ušesi? Bo iz njih zaradi morebitnih današnjih zmotnih ocen o medijih vendarle štrlela repa? Mislim, da ne.

R. S. Naaman: Kaj pomeni črka ﻦ in kdo so "kafir"

Za portal Periodista Digital piše blog tudi iraški kaldejski kristjan Raad Salam Naaman, ki živi v Španiji. Spodaj podajam moj prevod glavnine njegovega bloga*, v katerem razlaga doktrinalno ozadje zdajšnjih (in prejšnjih) džihadističnih napadov na kristjane v Iraku. Uvodoma pa razloži črko-znak 

ﻦ

, s katero te dni skrajneži označujejo krščanske hiše v Iraku, da bi iz njih prepodili ali pa tam kar umorili kristjane. Ta znak je med evropskimi in ameriškimi kristjani v zadnjem mesecu postal znak solidarnosti z bližnjevzhodnimi kristjani in znak protesta zoper džihadistično surovost. Je pa tudi znak protesta proti v politično korektnost zagledani laicistični in ateistični zahodni javnosti, ki včasih zaradi ideala miru med religijami ne loči in noče ločevati med žrtvijo in napadalcem.

Sledi prevod Naamanovega bloga. Vse slike in napise pod njimi sem dodal Branko Cestnik.


----------------------------------

Kaj zares pomeni črka „ﻦ - N“ za Islam in muslimane?

Raad Salam Naaman
Iraški kristjan kaldejskega obreda
11. avgust 2014


„ﻦ – N“ je črka , s katero pristaši Kalifata islamske države v Iraku označijo krščanske hiše in sakralne zgradbe. Poleg nje opozorilo v črnem pravi, da gre za „lastnino Islamske države“. Je petindvajseta črka arabske besede in v tem primeru pomeni „Nasrani – Nazarenec“, kar je že z začetkov Islama v VII. stoletju v Koranu slabšalni izraz za kristjane. Zdaj je simbol novega genocida nad iraškimi kristjani v XXI. stoletju.

V moji rojstni državi, v Iraku, smo kristjani od vedno, ne samo v zadnjih letih, doživljali preganjanja in versko neenakost med muslimani in kristjani v prid muslimanom. Od malega sem doživljal, da so nas bodisi v šoli bodisi na ulici, bodisi učitelji bodisi sošolci in sosedje klicali „kristjani“, „nazarenci“, „umazanci“ in „neverniki“ – Kafir: كافر ﻮﺳﺦ ﻧﺼﺮاﻧﻲ. Pravili so nam: „Končali boste v peklu, če se ne spreobrnete v islam.“ Še se spomnim, ko sem bil zelo majhen, je oče gradil našo hišo. Sosedje muslimani so govorili: „Dobro jo napravite, kajti prej ali slej bo naša, ko vas bomo izgnali od tod.“

Znak N za kristjana v samooklicanem kalifatu.

Na formalni in ljudski ravni, tako Islam kot tradicionalni muslimani, še vedno pogosto uporabljajo kategorijo „verujoč“ ali „vernik“ za muslimane in besedo kafir ali „nevernik“ za ne-muslimane, za pripadnike drugih religij, še posebej za kristjane in jude; vse skupaj imenujejo kufar - „neverniki“. Vedno so se našli taki, ki so govorili o nuji po edinosti med vsemi muslimani. V določenem smislu je ta edinost vedno obstajala, kljub razlikam na veliko nivojih. Znotraj Islama se spopadajo šiiti in suniti in se v mnogočem ne strinjajo med seboj, ampak obojim je skupno, da sovražijo in preganjajo kristjane.

V Islamu je arabska beseda Kafir -كافر uporabljana v doktrinalnem smislu in se prevaja kot nevernik ali neverujoči. Koran uporablja termin Kafir da označi več vrst negativnih lastnosti neke osebe. V skupnem imenovalcu se nanašajo na osebo, ki zanika Alaha in Preroka Mohameda. Za muslimana je namreč Islam način življenja in kdor živi v nasprotju s koransko postavo je razumljen kot Kafir oz. nevernik. Koren KFR ima v Koranu 482 derivatov, kar dokazuje pomembnost tega pojma. Direktno je v Koranu uporabljen 134 krat, besede, ki izhajajo iz direktne inačice, pa 250 krat. V temeljni strukturi islamske in koranske misli kufr pomeni „nehvaležnost“.

Islam posredno ukazuje, da je v primeru, ko si šibek zaradi številčne premoči nevernikov, potrebno izbrati posebno taktiko preživetja: izgledati prijateljsko in simulirati prijateljstvo. V Šariji (muslimanska postava) beremo zapis Abu Dardaja, enega prvih tovarišev in življenjepiscev Preroka Mohameda: „Mohamed je dejal: Nasmejmo naše obraze pred ne-muslimani, četudi jih naša srca preklinjajo. Tak je Alahov ukaz posredovan po Preroku.“ Hoče reči, da je muslimanom na zunaj dovoljeno prikazati simpatijo in prijateljstvo (do nevernikov; judov in kristjanov), vendar nikoli v notranjosti. Muslimanski učenjak Ibn Kathir pravi: „Vernikom je dovoljeno pokazati dejanja prijateljstva na zunaj, nikoli pa znotraj sebe“.

(…)

Kafir ne spremeni pomena skozi Koran, pač pa skozi čas pride akumuliranja pomena, saj termin obsega široko paleto obnašanj, s katerimi se opišejo nasprotniki Mohameda. Proti koncu Korana se termin kafir začenja uporabljati za osebe, ko jih morajo muslimanski verniki (Mu'munin) napasti. V Koranu in v drugih islamskih besedilih je zelo jasno nakazano, da ni enakosti med muslimani in ne-muslimani (judi, kristjani – kafir) in da torej ni temeljev za odnos med enakimi. Alah po Preroku Mohamedu opiše nevernike kot „sprevržene prestopnike“, „najslabše med kreaturami“, „ne ljubljene od Alaha“ in določene za večne muke v peklu. Zato po dobesedni interpretaciji Korana nima smisla postati prijatelj teh zelo nizkih „kreatur“.

(… na tem mestu Raad Salam Naaman navaja citate iz Korana, ki govorijo o kafir-ju in spodbujajo boj proti nevernikom..., op. prev)

Boj (proti nevernikom), Džihad, mora trajati, dokler človeštvo ne bo podvrženo Islamu, Sahih Al Bujari piše: „Mohamed je dejal: Alah mi je ukazal bojevati se z ljudmi, dokler ne rečejo: Nihče drug ne sme biti čaščen kot le Alah.“ Kakšen Bog je to, ki ukaže bojevanje in ubijanje?

Dalia Al Aqidi - pogumna iraška novinarka in TV voditeljica
si je v znamenje solidarnosti s preganjanimi kristjani nadela križ,
čeprav je muslimanske veroizpovedi.
Bila je prva in njen zgled so posnemali tudi nekateri drugi novinarji.
(Več: http://www.aina.org/news/20140729162850.htm#.U9gvav_2zs8.twitter )

(…)

Razlika med kafir (kristjan) in muslimanom ter pravica tega zadnjega, da kristjana napada, ubija in zasužnjuje je pripeljala do milijonov žrtev. To dvoje je podlaga za opravičevanje islamističnih terorističnih atentatov skozi vso zgodovino Islama od začetkov VII. stoletja pa do danes.

(… na tem mestu avtor navede dolgo listo muslimanskih genocidov od VII. stoletja do danes nad tistimi, ki spadajo v kafir – v prvi vrsti nad judi in kristjani..., op. prev.)

To kar se v zadnjih letih proti moji krščanski skupnosti dogaja v moji rojstni deželi Iraku in v mestu Mosul, od koder izhajam, je genocid po vseh pravilih, je zločin in še ena črna stran več v zgodovini Islama in muslimanov. Na tisoče ljudi je ubitih, družine so uničene, ženske posiljene, otroci zasužnjeni, hiše napadene, trgovine ukradene, cerkve iz prvih stoletij krščanstva napadane in zažgane.

Dima Sadeq, voditeljica iz libanonske TV mreže LBCI,
si je nadela znak N za kristjana in poročila začela z:
"Od Mosula do Bejruta smo vsi N".
(Več: http://www.bbc.com/news/blogs-news-from-elsewhere-28545018 )

Resnica je, da se kristjanom v Iraku zelo slabo godi, da jih ne bo ostalo veliko v Iraku, da maloštevilni, ki ostajajo prosijo pomoč, saj ne vedo, kakšna prihodnost jih čaka. Egoistično bi želel, da moji bratje kristjani ne zapustijo Iraka, ker nočem izgubiti svojih korenin in naše dvatisočletne zgodovine. Po drugi strani pa jim tega ne morem direktno zapovedati. Sam namreč živim tukaj v Španiji dokaj varno, zares trpijo pa oni.

Moj Gospod, položaj v moji deželi je težek in trpljenje mojega krščanskega ljudstva je veliko. Zato, moj Gospod, daj nam potrpežljivosti in poguma, da bomo nadaljevali življenje po naših krščanskih vrednotah! Moj Gospod, daj nam miru in varnosti, da bomo živeli brez strahu, brez tesnobe, dostojno in z veseljem!


* Izvirni zapis ¿Qué significa realmente la letra ﻦ - N para el Islam y los musulmanes? najdete na http://blogs.periodistadigital.com/raad-salam-naaman.php/2014/08/11/ique-significa-realmente-la-letra-a-6525

Nagasaki, 9.8.1945 – holokavst japonskih katoličanov

9. avgust 1945, zlovešča goba nad Nagasakijem.
(Wikipedia)

Po padcu atomskih bomb na japonski mesti Hirošima in Nagasaki avgusta 1945 je postalo dokončno jasno, kako krhko je zidovje zgolj na razumu in znanosti utemeljenega stolpa. Posvetilo se nam je, da tudi stene te novogradnje lahko pod seboj pokopajo njegove graditelje in prebivalce. V času hladne vojne je celotno človeštvo živelo v strahu, da bo zdaj zdaj prišlo do atomskega spopada med velesilami in uničenje človeštva. Prvič v zgodovini se je človek soočil z realno možnostjo, da kot vrsta izgine z obličja Zemlje.

Zadrega ni bila samo v domeni razsvetljencev, bila je tudi cerkvena in teološka. Poglejmo primer Nagasakija. Pred jedrsko kataklizmo je bilo to mesto najbolj katoliško med japonskimi mesti. Tu so l. 1597 svoje življenje za Kristusa darovali mučenci Pavel Miki in tovariši. Tu je med obema vojnama deloval Maksimiljan Kolbe. Ameriška bomba je 9. avgusta 1945 počila točno nad katoliško katedralo v četrti Urakami in ubila dve tretjini članov cvetoče nagasaške cerkvene skupnosti.

Vprašanje, ki ga zastavljajo japonski katoličani še danes, se glasi: Zakaj je Zahod hotel udariti najbolj krščansko mesto na njihovem otočju? Zakaj je bombnik za orientir atomske pošasti vzel ravno Marijino katedralo v s kristjani poseljeni dolini Urakami? Zakaj je Bog to dovolil? Okrog tega vprašanja se je ustvarila zarota molka, v kateri je po mnenju kritičnih japonskih kristjanov sodeloval tudi Vatikan, ki desetletja po vojni v uradnih mirovniških in protiatomskih izjavah imena Nagasaki ni izrekal. Četudi je bomba širjenje katolištva v tem delu sveta zelo zavrla.

Res je, da je ameriška vojska zapovedala molk o vseh posledicah obeh jedrskih eksplozij, in res je, da je povojna japonska družba žrtve radiacij stigmatizirala. Vendar japonski kristjani so potrebovali nauk o zlu in o vlogi Boga, ko umirajo tisoči nedolžnih in gre vse hudo narobe. Kaj je z božjo previdnostjo? Kaj z njegovo ljubeznijo? Kje so 9. avgusta 1945 bili angeli varuhi, h katerim molimo takoj, ko shodimo? Nas pri verouku niso učili, da Bog sliši in usliši vse naše prošnje? Skratka, teologija o sladkem Bogu, o Bogu vsevidnem zaščitniku, ni vzdržala. Kdor je po nagasaškem uničenju govoril o odsotnem, za razum temotnem in molčečem Bogu, pa je tvegal označbo krivoverca.

Japonski katoličani so odgovore na vprašanja iskali v glavnem sami. O nagasaškem „holokavstu katoličanov“ so napisali nekaj knjig in dram.

* Pričujoči tekst je vzet iz daljšega članka o vprašanju Boga ob velikih kataklizmah. Članek je bil objavljen v Božjem okolju spomladi 2011.
Tema o nagasaških katoličanih žrtvah atomske bombe je bila dolgo časa prezrta oz. tabuizirana. G. Biffi, bolonjski kardinal  in pisec večih knjig, jo je pred leti v svoji knjigi spominov in refleksij vendarle odprl (Giacomo Biffi: Memorie e digressioni di un italiano cardinale, Siena 2007). ZDA niso nikoli pojasnile, zakaj so bombo vrgle točno nad dolino Urakami, kjer je za japonske razmere živelo izjemo veliko kristjanov, in zakaj točno nad Marijino katedralo. Poprej močna katoliška skupnost si po atomskem uničenju ni nikoli več opomogla.