Eros, rodnost, ljubezen

Vasilij Četković, Ženska na konju.
Kip stoji na Mestnem trgu v Slovenskih Konjicah. (Foto B.C.)

Spolna sla kot duhovna motnja

Od (menda*) Avguštinovega nasveta, naj se spolni odnos med kristjani opravi „na hitro, stoje in z odporom“, do II. vatikanskega koncila, ki je kot namen spolnosti označil tudi medsebojno bogatenje "v veselju in hvaležnosti“ (GS 49), je minilo dobro poldrugo tisočletje. Je ves ta čas vladalo mračnjaško prostispolno vzdušje? So milijoni kristjanov v srednjem in novem veku bili prisiljeni v mučno samo-kastracijo, ali, kot se reče danes, v gledanje čokolade skozi debelo akvarijsko steklo? Seveda ne. Ljudje so se imeli radi, ljubezen so umesenili, rojevali otroke, užitka, ki je ob tem nastajal in jih k temu poganjal, pa ne pretirano sovražili. Je pa „uradno“ krščansko prepričanje vendarle učilo, da spolni užitek moti dušo na poti k Bogu. Zato je „božji“ lahko nekdo, ki je čimbolj deseksualiziran. Tako imamo še danes na oltarjih v glavnem kipe neporočenih ljudi. Tako še dandanašnji srečaš mnenje, da so Marijina prikazovanja v Međugorju lažna, saj vidci po srečanju z Nebeško Gospo niso šli v samostan, kot je bilo v primeru Lurda in Fatime (beri: niso se deseksualizirali), temveč so se poročili in rodili otroke.

A protispolnega vzdušja ni najti v Jezusovih evangelijih, niti širše po Bibliji ne. V krščanstvo se je priplazilo preko gnoze, nekontrolirane apokaliptike in neoplatonizma. Zanimivo pri tem je, da se je protispolno razpoloženje stopnjevalo v novem veku. Srednji vek je bil bolj fokusiran na sedmo zapoved (Ne kradi!), z novim vekom pa se je včasih zdelo, kakor da ni druge zapovedi kot šeste (Ne nečistuj!). Zanimivo je še, da do najbolj ekstremnih oblik protispolnega razpoloženja (na morebitno žalost slovenskih antiklerikalcev) ni prišlo znotraj katolištva, temveč znotraj široke pahljače protestantskih gibanj in skupnosti.

Spoznanje o erosu, ki je moralo priti

Zategadelj je bilo potrebno osvoboditi eros. Po krivici se ga je kot Cefizlja držalo vklenjenega v verige nekje v kleti, češ da je hudičeva stvaritev. Eros je Božja stvaritev. Je ena izmed redkih rajskih zadevščin, ki so preživele katastrofo izvirnega greha in izgona iz raja. Ustvarjen je namreč bil pred izvirnim grehom, ustvarjen sočasno z moškim in žensko ter takoj aktiviran („Eno telo sta. Množita se!“ pravi Geneza). Tudi ni res, da je izvirni greh prvenstveno povezan z erotiko (neki sumljivi kačon zapelje Evo, mična Eva zapelje Adama). Izvirni greh je povezan z nezaupanjem, nepremišljenostjo, častihlepjem.

Ne boste mi verjeli, če vam povem, da se je osvoboditev erosa lahko da začela z mistiko. Pravo katoliško mistiko. Z ženitno mistiko Terezije Velike, katere petsto letnico rojstva praznujemo letos. Ko je španska Inkvizicija pregledovala njene spise, ni manjkalo veliko, da bi jih zadržala in izročila ognju, avtorico pa konfinirala nekam tja v neprijazno kastiljsko zakotje. Ker so terezijanski spisi nepoškodovani šli skozi sito Inkvizicije in ker je v spisih odnos do Boga obravnavan v ženitnem jeziku (mistična poroka, popolna predaja Ženinu, Božji poljub, meditacija o Visoki pesmi,...), je bilo samo še vprašanje časa, kdaj bo iskra spoznanja preskočila iz mistike na zakonsko življenje. „Če danes zakonsko zvezo obravnavamo prvenstveno kot ljubezensko zvezo in ne kot pogodbo in dolžnost, je to tako tudi zaradi vpliva Terezije Velike,“ je na terezijanskih predavanjih, ki sem jih predlani poslušal v Madridu, dejal avilski karmeličan Secundino Sánchez Castro.

Po II. vatikanskem koncilu je eros dokončno osvoboditev oz. pravično umestitev v red stvari dočakal s teologijo telesa Janeza Pavla II.. Ta „teološka tempirana bomba“ (George Weigel), v kolikor je že počila, še nima izmerjenega učinka na nove generacije katoličanov. Bo pa velik. Nove generacije se spolnosti več ne bodo bale, o njej bodo lažje govorile, bolj jo bodo znale umestiti v svojo duhovno in moralno rast, o erosu jim bo omogočena globoka teološki uvid,... Če bo teologija telesa, kot jo je kontempliral veliki poljski papež, postala kultura (se pravi: nekaj normalnega; nekaj, kar dihaš v zraku), bo tudi nebrzdana spolna revolucija hipijevskega in anarholiberalnega tipa izgubila naboj.

Zbezljana spolna revolucija

Kakor je treba zajeziti in usmeriti mogočen tok reke, če hočeš nje silo uporabiti za svoj mlin, žago ali elektrarno, tudi erosu ne moreš pustiti, da se kjersibodi samopašno potika. Eros je sicer preživel katastrofo izvirnega greha, a ne nepoškodovan. Tu tiči velika razlika med osvoboditvijo erosa iz neoplatonskih vezi, kot jo je opravilo katolištvo v prejšnjem stoletju, in precejšnjo zbezljanostjo spolne revolucije. Tisti, ki ste s kmetov, dobro veste, kako je, ko pobezljajo krave; ali ko teliček prvič raziskuje vesoljno prostorje izven hleva... Tako nekako je zadnja desetletja s spolno revolucijo. Ampak če bi šlo le za telečje bezljanje! Gre za več – zdaj gre za doktrino, politiko, agendo, interes.

Prva zmota posvetne spolne revolucije je tudi njena najbolj očitna ter nenehoma ponavljajoča se zmota: to je ideja spolnosti brez rodnosti. Ni bila prva zmota ta, da bi ločili spolnost od ljubezni (ljubezen so spolni revolucionarji celo povzdignili); ponavljam, prva in najbolj usodna zmota je ta, da ločijo spolnost od prokreacije. Od tod izvira vse ostalo. Če povem v jeziku neke druge geneze, tiste, ki se piše z malo začetnico, se pravi, evolucije: dobre pol milijarde let biološkega naprezanja je vrženo proč, ko si zabijemo v glavo, da spolnost ni za „delanje otrok“. Pred pol milijarde leti so si celice začele izmenjevati genski material z namenom razmnoževanja – tu nastane spolnost. Z gender ideologijo je poseg v naravo sila grob (in še kako butast, a to bodo politkomisarji spoznali čez nekaj desetletij). Gender teorija je pravcati slon v trgovini s porcelanom. Spolnost namreč iz področja biologije preseli v področje mentalnih vzorcev. Ni več biološkega moškega in ženske, pač pa samo mentalni vzorec moškega in ženske. Temu vzorcu potem kakopak ni težko kot njemu enakih dodajati drugih mentalnih vzorcev: homo-, trans-, bi-seksualec,... (Vzroci in poigravanje z njimi, občutek, da si bog.... tema za drugič.)

Kaj se zgodi v nadaljnji fazi? Ker zavrnejo rodovitnost, kot sta jo zastavili svetopisemska Geneza in evolucijska geneza, zelo zelo tvegajo, da tudi ljubezni ne bodo poznali več. Eros postane sam sebi namen, ljubezen pa vse bolj motnja njegovim telečje-imperialističnim težnjam. Ni slučajno, da znamenito geslo „Sex & Drugs & Rock & Roll“ iz časa, ko je bila spolna revolucija še mlada, nekako, rekel bi, da začuda, preskoči „Love“ - ljubezen.

* Vnašam „menda“, ker se dobro spomnim, da nam je nekoč to misel citiral nek profesor v Rimu. Vendar kasneje mi ni nikjer uspelo najti dokumentalne potrditve, da je ta stavek res Avguštinov. Patristi, help!

HADJADJ: Džihadisti, 11. januar in Evropa praznine (prevod)

Objavljam moj prevod predavanja, ki ga je imel francoski filozof Fabrice Hadjadj pred kratkim na sedežu Fundacije Alcide de Gasperi v Rimu. Zaradi lažjega branja sem dodal mednaslove.

Branko Cestnik

------------

Džihadisti, 11. januar in Evropa praznine

Fabrice Hadjadj

Hadjadj l. 2011 v Riminiju na srečanju
katoliškega gibanja Comunione e Liberazione.

Francija, ki se ne vpraša

„Dragi džihadisti“ se glasi naslov odprtega pisma, ki ga je spisal Philippe Muray – eden največjih francoskih polemikov – po napadih 11. septembra 2001. Pismo se zaključuje z vrsto opozoril islamističnim teroristom, toda avtor v resnici skozi primerjavo in ironijo cilja na zahodnjake in na njih fanatično pripadnost udobju in veleblagovnicam. Citiram delček, v katerem z lahkoto opazite zbadljivost in sarkazem. „Dragi džihadisti, bojte se jeze potrošnika, turista, počitnikarja, ki sestopa s svoje počitniške prikolice! Si nas predstavljate, kako se valjamo v užitkih in brezdelju, ki so nas pomehkužili? Pazite, mi se bomo borili kot levi, da ubranimo našo pomehkuženost. Borili se bomo za vsako stvar, za besede brez smisla in za življenje, ki ga te besede prinašajo s seboj.“

Danes lahko dodamo: zlasti se bomo borili za Charlie Hebdo, še včeraj umirajoči list brez kakšnega koli kritičnega duha – kajti kritika pomeni razločevanje, Charlie pa je v isti koš metal džihadiste, rabine, policaje, katoličane in povprečne Francoze – toda prav zato ga bomo postavili za simbol zmešnjave in niča, ki ju ljubimo!

To je stanje francoske države. Namesto da bi nam dopuščala, da se vprašamo o dogodkih, govori in govori, se trudi v umivanju lastne vesti, se trudi za pridobitev točk v raziskavah javnega mnenja, v pojavljanju ob nedolžnih žrtvah, ob zasmehovani svobodi, ob skrunjeni moralnosti. Vse to, le da si ne bi priznala človeške praznine, ki je sad desetletij določene politike. Pa tudi da si ne bi priznala zmote evrocentričnega modela, po katerem naj bi se svet razvijal v smeri sekularizacije, medtem ko smo drugod - skoraj povsod vsaj od l. 1979 naprej /leto iranske revolucije, op. prev./ – priča vračanju religije v politično sfero. Toda glej: ta previsoka samozavest in ta ideološka slepota pripravljata v kratkem, če ne državljanske vojne, pa samomor Evrope.

Sveta Sofija v Carigradu. Katedrala carigrajskega patriarhata do l 1453.
Potem mošeja. Od l. 1935 je muzej.
(Shutterstock)

Teroristi so bili Francozi

Prvo, kar moramo poudariti, je, da so teroristi iz zadnjih pariških napadov Francozi. Rasli so v Franciji in niso napaka, ki se zgodi, niti niso pošasti. So izdelek integracije po francosko, pravi otroci sedanje Republike – skupaj z uporom, do katerega tovrstna dediščina lahko pripelje.

L. 2009 je Amedy Coulibaly, avtor napadov pri kraju Montrouge in v košer trgovini v Saint-Mandé, bil sprejet v Elizeju s strani Nicolasa Sarkozyja. Sprejet je bil skupaj z drugimi devetimi mladimi, ki so jih izbrali njihovi delodajalci, da bi pokazali dobre rezultate programa študij-delo. Coulibaly je takrat delal kot štipendist-delavec v tovarni Coca-Cola v njegovem rojstnem mestu Grigny.

Brata Kouachi, siroti, otroka priseljencev, sta od 1994 do 2000 bivala v vzgojnem centru Corrèze, centru, ki pripada fundaciji Claude-Pompidou. Dan po streljanju na Charlie Hebdo se je direktor tega vzgojnega centra čudil: „Vsi smo šokirani zaradi te zgodbe. Kajti poznamo ta dva mladeniča. Težko si predstavljamo, da sta mladeniča, ki sta bila popolnoma integrirana (v lokalnem moštvu sta igrala nogomet), lahko premišljeno ubijala. Težko je verjeti. Med njunim bivanjem pri nas ni bilo nobenih problemov zaradi vedenja. Saïd Kouachi je bil povsem pripravljen za družbeno in poklicno življenje.“

Te besede spominjajo na besede župana iz Lunela – mesteca z juga Francije – ki je bil začuden ob dejstvu, da je deset mladih iz njegove občine odšlo med džihadiste v Sirijo ravno zdaj, ko je v njihovi četrti občina uredila čudovito skejtbording stezo.

Islamizem ni le reakcija na praznino, temveč je podaljšek le-te

Nehvaležnost pa taka! Kako je mogoče, da vsi ti mladi niso svojih najglobljih hrepenenj uresničili v tovarni Coca-Cole ali s skejtbordingom ali v lokalnem nogometnem moštvu? Kako to, da se njihova želja po junaštvu, po kontemplaciji, po svobodi ni mogla zadovoljiti z izbiro med dvema vrstama zamrznjene hrane, s sledenjem ameriški nadaljevanki, z neudeležbo na volitvah? Kako to, da se njihovi upi glede idej in ljubezni niso uresničili, ko so gledali vsakovrstni napredek ekonomske krize, napredek porok za istospolne in legalizacije evtanazije. To zadnje je namreč tvorilo glavno temo francoske vlade pred napadi. Republika se je stegovala proti naslednji veliki človeški pridobitvi, brez dvoma zadnji, se pravi, k pravici do asistiranega samomora oz. k pravici, da te pokonča usmrtitelj, katerega veščino potrjuje naslov iz medicinskih študijev.

Naj razložim: Coulibaly in brata Kouachi so bili „popolnoma integrirani“, a integrirani z ničem, integrirani z zanikanjem zgodovinskega in duhovnega poleta. Zato so se na koncu podredili islamizmu, ki ni bil samo reakcija na to praznino, pač pa tudi podaljšek te praznine. Podaljšek po logistiki svetovnega izkoreninjenja, po izgubi družinskega izročila, po tehnično izboljšanih telesih, ki jih je moč kot super-orodja povezati v stroj brez duše.

Povezava med mučeništvom in materinstvom

Mladenič ne išče samo razloga za življenje. Išče tudi in predvsem – saj ne živimo v nedogled – razloge za žrtvovanje svojega življenja. Še imamo v Evropi kje kakšne razloge, da bi dali svoja življenja? Je to svoboda govora? Dobro! Ampak kaj imamo tako pomembnega za povedati? Kakšno Blagovest bi radi oznanili svetu? Ali je Evropa še zmožna podati transcendenco, ki bi osmislila naša dejana - to, pravim, je najbolj duhovno vprašanje in zato tudi najbolj meseno vprašanje. Ne gre samo za to, da damo svoja življenja, pač pa da damo /podarimo/ življenje.

Zanimivo ali po Previdnosti, je, da je papež Frančišek na avdienci 7. januarja, na sam dan prvih napadov, citirajoč pridigo Oscarja Romera govoril o povezavi med mučeništvom in materinstvom; o povezavi med biti pripravljeni dati lastno življenje in biti pripravljeni dati življenje. Neizpodbitno je, da se naša duhovna šibkost odraža v demografiji. Hočete ali ne, biološka plodnost je vedno znamenje živega upanja (četudi je to upanje včasih neurejeno kot v primeru nacionalističnega in imperialističnega natalizma).

De Gaulleov nauk o moči demografije ter strateška napaka teroristov

Če prevzamemo totalno darvinistično stališče, moramo priznati, da darvinizem sam ne daje prednosti v procesu naravne selekcije. Verjeti, da je človek usodni rezultat slučajnega in površnega delovanja evolucije, ne opogumlja kaj veliko, da bi delali otroke. Bolje je imeti mačka ali psička. Morda dva majhna sapiens sapiens, zaradi teka stvari, zaradi družbene primernosti. Niti ne toliko kot otroka, temveč kot igrači, ki ustrezata našemu despotizmu in naši potrebi, da ne mislimo na tesnobo (preden se le-ta hudo ne poslabša). Teoretični uspeh darvinizma nujno pelje k praktični zmagi fundamentalistov, ki sicer zanikajo darvinizem, imajo pa veliko otrok. Prijateljica, islamologinja, Annie Laurent je glede tega povedala pomenljiv stavek: „Rojevati - to je ženski džihad.“

Kar je svoj čas prisililo generala De Gaullea, da je Alžiriji podelil neodvisnost, je bilo demografsko vprašanje. Če bi hotel francosko Alžirijo ohranjati po pravici, bi moral v vsem uskladiti pravice državljanov. Ker pa je francoska demokracija podvržena zakonitosti večine, torej zakonitosti demografije, bi ta ista demokracija končala podrejena zakonom Korana. 5. marca 1959 je De Gaulle zaupal Alainu Peyrefitteju naslednje: „Vi mislite, da lahko francosko telo absorbira 10 milijonov muslimanov, ki jih bo jutri 20 milijonov, pojutrišnjem pa 40? Če bi opravili integracijo, če bi bili vsi alžirski Arabci in Berberi obravnavani kot Francozi, kako bi jim preprečili, da pridejo živeti v metropolitansko Francijo, kjer je višja kakovost življenja? Moja rojstna vasica se ne bi več imenovala Colombey-les-Deux-Églises /Colombey dveh cerkva, op. prev./, temveč Colombey-les-Deux-Mosquées /Colombey dveh mošej, op. prev./!“

Zagotovo. Obstaja osvoboditev ženske, na katero smo lahko ponosni. Če pa se ta osvoboditev prelevi v kontracepcijsko in abortistično militanco, in če je očetovstvo in materinstvo razumljeno kot neznosno breme za posameznike, ki so pozabili, da so tudi oni sinovi in hčere, potem taka osvoboditev po nekaj rodovih ne more ne dati prostora številčni premoči žena v burki. Kajti žene v mini krilu se množijo precej manj. Z lahkoto protestiramo: „Burka – to je barbarska navada!“ Toda te barbarske navade v kombinaciji s priseljevanjem, ki maši luknje zaradi evropske denatalitete, bodo jutri na glavo postavile našo civilizacijo, se pravi, naš jutri brez potomstva.

V bistvu džihadisti delajo strateško napako. Ker povzročajo jezne reakcije, upočasnjujejo mehko islamizacijo Evrope. Tisto islamizacijo, ki jo je v svojem zadnjem romanu predstavil Michel Houellebecq in ki se uresničuje zaradi naše dvojne šibkosti: religiozne in spolne.

Bo islamski monoteizem tisto naslednje?

V vsakem primeru se moramo otresti nadutosti, zaradi katere verujemo, da so islamistična gibanja pred-razsvetjenska, barbarska – kot smo prej rekli, ter da bodo ta gibanja postala zmerna takoj, ko bodo odkrila blišč porabništva. V resnici gre za post-razsvetljenska gibanja, ki dobro vedo, da so se humanistične ideologije, ki so zamenjale verska prepričanja, sesule. Povsem na mestu se je torej vprašati, če ni islam v dialektičnem razmerju z tehno-liberalno Evropo, ki je zavrnila svoje grško-latinske korenine in svoja judovsko-krščanska krila. Evropa ne more preživeti brez Boga in mater. Ker pa se kot razvajeni otrok noče vrniti k svoji materi Cerkvi, bo na koncu privolila v lahkotni monoteizem, v katerem je odnos do bogastva manj dramatičen, spolna morala bolj sproščena in v katerem hi-tech postmoderna gradi čudovita mesta, kot so tista v Katarju. Bog in kapitalizem, mlada dekleta v haremu in računalniška miška,... zakaj bi to ne bil zadnji kompromis, resnični konec zgodovine?

Eno se mi zdi, da drži: kar je bilo dobro v vekih luči /siècle des Lumières, vek luči – drugo ime za razsvetljenstvo, op. prev./, ne more obstati brez Luči vekov. Toda ali bomo priznali, da je ta Luč pravzaprav Luč Besede, ki je postala meso, Luč Boga, ki je postal človek? Se pravi, Luč Božanstva, ki ne pohodi človeškega, temveč ga sprejme v njegovi svobodi in šibkosti?

Ste prepričani, da Svetega Petra ne bo doletela usoda Svete Sofije?

To je vprašanje, ki ga postavljam vam. Rimljani ste, toda ali ste zares prepričani, da bazilike Svetega Petra ne bo doletela usoda carigrajske Svete Sofije? Italijani ste, toda ali ste se pripravljeni boriti za Božansko komedijo, ali pa se je boste sramovali, ker si je v njej pač Dante v 28. spevu Pekla drznil Mohameda postaviti v deveto jamo osmega kroga? Konec koncev smo Evropejci, toda ali smo ponosni na našo zastavo z dvanajstimi zvezdami? Še pomnimo, kakšen je pomen dvanajsterih zvezd, ki napeljujejo na Janezovo Razodetje ter na Schumanovo in De Gasperijevo vero? Potrebno je odgovoriti, ali pa bomo izumrli: za kakšno Evropo smo pripravljeni dati življenje?

* Italijanski prevod predavanja je objavila revija Tempi: http://www.tempi.it/hadjadj-abbiamo-ragioni-forti-affinche-san-pietro-non-conosca-la-stessa-sorte-di-santa-sofia

Španski prevod je objavila revija Alfa&Omega: http://alfayomega.es/?p=11729

Mesto in »proti-mesto«

Moderna cerkev ob palači Organizacije združenih narodov na Dunaju.
(wikimedia.org)

V pozni antiki in po padcu rimskega cesarstva je bilo krščanstvo tudi na našem prostoru mestna religija. Danes bi rekli, de je bilo »urbani fenomen«. Zadnje poganske skupnosti so se ohranjale po alpskih dolinah. Čim bolj so se zbližale z mestnim življenjem, tem več je bilo možnosti, da slišijo za Kristusa.

Na začetku tretjega tisočletja je slika obrnjena. Mesta kažejo ateizem, podeželje ostaja verno. Čim bolj se zbližaš z mestnim življenjem, tem več je možnosti, da pozabiš na Kristusa. In kjer so nekoč najdlje vztrajali pogani, se danes skrivajo zadnje močne skupnosti kristjanov. Ko greš npr. v Zgornjo Savinjsko dolino, si od Mozirja naprej kot bi vstopil v nekakšno katoliško enklavo.

Toda o prihodnosti krščanstva se ne bo odločalo na podeželju.

Papež Frančišek je pred kratkim (7. februarja) spregovoril o mestih. Dejal je: »Na našem planetu več kot polovica ljudi živi v mestih. Mestno življenje ima velik vpliv na miselnost, kulturo, življenjski slog, na medosebne odnose in na versko doživljanje.« Cerkev je v mestih kot na tržnici: smisel, praznovanja, etiko bivanja pa tudi duhovnost v mestih ponujajo mnogi. Kaj torej? Bo treba na tej tržnici biti bolj glasen? Bo treba iti v popuste? 

Papež kaže drugačno pot – pot v »proti-mesta«, pot k »ne-meščanom«. Mesta so lahko po papežu »sijajni kraji svobode in človeške uresničitve, a tudi strašni prostori razčlovečenja in nesreče«. Vsako mesto se zdi, da ima »sposobnost poroditi znotraj sebe temno 'proti-mesto'«, ki je naseljeno z 'ne-meščani' – s samotarji, izrinjenimi, revnimi, pozabljenimi, medijsko nezanimivimi.

Bog teh ljudi ni pozabil, tudi Cerkev ne sme iti mimo njih.

Seveda bi katoličanom po človeško najbolj ugajalo, če bi mesta spet postala krščanska od zgoraj navzdol. Da bi se torej velike mestne ustanove (opera, parlament, umetniška galerija, vojašnica, uredništvo medija, ...) spet vsaj malce priklonile Kristusu. Ampak božji pristop je drugačen. Mesta bodo spet Kristusova od spodaj navzgor: od »proti-mesta« pride Luč. Tako kot v prvih stoletjih krščanstva.


* Besedilo je bilo najprej objavljeno kot uvodnik v tedniku Družina.

Zmagali smo po besedi, pesmi, knjigi

Brižinski spomeniki (okrog l. 1000) in Dalmatinova Biblija (l. 1584).
Slovenska pisana beseda - eden izmed temeljev narodnega obstoja. (foto: B.C.)

Spoštovane gospe in cenjeni gospodje!

Slovenci ne praznujemo starodavnih bitk, kot jih praznujejo Španci in Srbi. Slovenci tudi nimamo prazničnega spomina na velike popotnike in pomorščake, kot ga imajo Portugalci. Slovenci nimamo svojih kraljev, ki bi jih lahko slavili kot ustanovitelje nacije, na način kot Madžari slavijo svojega kralja Štefana. Slovenci nimamo nikjer kakšne aleje slavnih in pomembnih prednikov, kjer bi se na enem mestu sprehodili mimo njih kipov in se tudi mi počutili zgodovinsko pomembne. Pravzaprav se glede naše preteklosti, glede naših minulih bitk ter glede naših vojskovodij in političnih voditeljev še najraje prepiramo. Imamo tako rekoč dar za prepiranje za nazaj.

Poskušajmo s celjskimi grofi. Morda nas od starodavnih politikov in bojevnikov še najbolj združujejo prav oni, katerih tri zvezdice na modri podlagi imamo v državnem grbu.

A že kar spočetka ni povsem jasno, zakaj točno imamo te srednjeveške plemiče tako visoko postavljene. Ker v njihovih posestih vidimo zametke slovenske državnosti? Ampak takrat je šlo za fevdalno posest, ne za državo - lahko ugovarjamo.

Ker smo očarani nad njimi, saj so kot spretni politiki obvladali prostor od avstrijskih Alp do Beograda? Tolike moči namreč ni imela ne prej ne pozneje nobena slovenska politika. Ob njih se tudi Slovenci počutimo malo imperialiste.

Ker so morda poskušali združevati Slovence v eno deželo? Ampak takrat slovenske nacionalne zavesti, kot jo razumemo danes, ni bilo - se glasi ugovor.

Zapovrh si tudi zgodovinarji niso niti povsem enotni, če Žovneško gospodo sploh lahko imamo za potomce Karantancev, torej za Slovence.

Skratka, tudi s celjskimi grofi se lahko znajdemo v slepi ulici, če v želji po povečanju narodnega ponosa in iz potrebe po utrjevanju politične zgodovine preveč stavimo na njih.

***

Pri politikih in bojevnikih nam ne gre.

Nekaj pa vendarle je, na kar smo Slovenci ponosni. Nekaj kar kot Celjani in Ljubljančani, kot levi in desni, kot verni in neverni vendarle praznujemo enotno in zares. To je naša kulturna tradicija; to so prazniki povezani z besedo, pesmijo, knjigo. Imamo jih kar tri. 8. februarja se spominjamo našega največjega pesnika Franceta Prešerna. Nato imamo 8. junija Dan Primoža Trubarja, spomin na moža, ki nam je dal prvo knjigo v domačem jeziku. Na kulturo, jezik in knjige se veže tudi Dan reformacije, ki ga praznujemo 31. oktobra.

Splošno je namreč sprejeto, da smo Slovenci skozi zgodovino preživeli:
- ne zaradi močne vojske – kot vojaki smo služili mnogim tujim gospodom;

- ne zaradi močnega gospodarstva in trgovine – ki ju nismo imeli, saj smo bili v večini kmetje;

- ne zaradi izjemnih znanstvenih in umetniških presežkov – te je ustvarjala soseščina z Benetkami in Dunajem na čelu;

- temveč smo preživeli zaradi ljubezni do jezika – zaradi kulture.

Slovenci smo se izkazali za zmagovit narod, je zapisal zgodovinar Jože Dežman. In zato je zelo napačno, kadar sami sebe dojemamo kot malo sivo miš sredi velike Evrope. Mi nismo mala siva miš, mi smo kolektiv zmagovalcev. Ohranili smo se in iz obrobnega naroda smo postali narod s svojo državo, ki je danes enakopravna članica zveze evropskih držav. Gre za veliko kulturno in politično zmago. Zlasti če pomislimo, da naša zmagovita bitka ni bila toliko v orožju, s katerim smo odgnali zdaj te zdaj one sovrage, kot v besedi, ki smo jo hranili v srcu in spočeli na ustnicah.

Ko torej Slovenci praznujemo besedo, knjigo in kulturo, praznujemo svojo najmočnejšo in najbolj imenitno silo. Silo, ki nas gor drži. Ta sila ni služila le za golo ohranitev jezika, temveč se je na dolgi rok pokazala kot izrazita politična in državotvorna sila. Slovenci smo ljudstvo knjige in v tem je naša moč preživetja.

***

Poglejmo v prihodnost.

Družboslovci pravijo, da bo XXI. stoletje stoletje globalizacije. Kulture, rase, življenjski slogi se bodo še bolj mešali in združevali kot doslej. Kaj pomeni globalizacija? Predstavljajte si: neko popoldne se trije fantje iz Celja, trije fantje iz Johannesburga v južni Afriki in trije fantje iz Tokia vsak na Japonskem tam, kjer so doma, odpravijo v kino. Kaj bodo šli gledat? Trenutno je velika možnost da zadnjega Hobita. Kako bodo oblečeni? Verjetno v teniske in kavboje ter kakšna jakna čez? Kaj bodo kupili pred vstopom v kinodvorano? Pokovko in Coca-Colo. Kaj bodo držali v levi roki? Svoj pametni telefon, po katerem bodo občasno brskali in brali sporočila.

To je globalizacija! Pred sto leti bi fantje v Celju, Johannesburgu in v Tokiu povsem drugače preživljali svoj prosti čas in bili oblečeni zelo različno, danes so si v tem osupljivo podobni. Samo še barva kože in oblika oči je ostala kot izpred sto let, njihov vzorec obnašanja in kulture pa je tako rekoč isti. Nekoč ločene in daljne kulture so danes vržene v isti lonec, v katerem nastaja neka nova vrsta juhe. Temu se ne da ubežati.

Globalizacija je dobra, ker povezuje svet. Nikoli človeštvo ni bilo tako, lahko rečemo, družinsko združeno, kot je danes. Globalizacija je slaba, ker z lahkoto briše lokalno kulturo in vzpostavlja eno in edino kulturo, ki je večinoma izhaja iz severnoameriškega potrošništva.

Vprašanje je na mestu. Bomo mali narodi, ki ne moremo tekmovati z ameriško globalno kulturo, sploh preživeli v času globalizacije? Slovenci smo šli skozi hude zgodovinske pretrese in ostali na svoji zemlji. Bodo zdaj kino, pokovka, Coca-Cola in kavbojke dosegle, kar niso dosegli naši sovragi – namreč, da nas odstranijo s prizorišča? Sliši se grozno.

Recept je tisti od zmeraj: nič te ne more vreči s tečaja, niti globalizacija ne, če boš imel rad svoj jezik in kulturo. Če hočemo obdržati svojo zmagovito linijo in ostati med narodi zmagovalci, ni druge kot spet vzeti v roke slovensko knjigo, zapeti slovensko pesem, držati se slovenskih ljudskih običajev. Negovanje domače besede je sila, ki je niti pekel ne premaga, kaj šele, da bi to zmogla globalizacija.

Hvala in čestitke vsem ob Prešernovem dnevu, slovenskem kulturnem prazniku!

* Branko Cestnik, Govor na osrednji proslavi občine Vojnik ob Prešernovem dnevu, 5.2.2015, v Novi Cerkvi.

Trebolle: Biblija iz Evrope, Koran v Evropo

Za tiste, ki ste se naveličali domačijskih marksističnih razlag o islamskem terorizmu ter o bližnjevzhodnem političnem in civilizacijskem vozlu; za tiste, ki ste siti gostilniških namigovanj, da so muslimani pač zahrbtni in nagnjeni k terorizmu, sem prevedel razmišljanje španske akademske avtoritete za ta področja. Julio Trebolle Barrera je upokojeni profesor Oddelka hebrejskih in aramejski študijev Univerze Complutense iz Madrida; bivši direktor Instituta religijskih znanosti na isti univerzi; član mednarodne komisije za izdajo Kumranskih rokopisov; .... Spodaj prevedeno razmišljanje je madridski profesor spisal vsled zadnjih pariških dogodkov in objavil na portalu Religión Digital; portalu, ki sicer beleži 3.000.000 obiskov mesečno.

Zaradi lažje orientacije sem „po uredniško“ dodal mednaslove.

-----------------------------------------------

Izvirnik La Biblia emigra de Europa. El Corán se asienta en ella http://www.periodistadigital.com/religion/opinion/2015/02/02/la-biblia-emigra-de-europa-el-coran-se-asienta-en-ella-iglesia-religion-dios-jesus-papa-obispo-sacerdote.shtml

Biblija iz Evrope, Koran v Evropo

Julio Trebolle Barrera

Evropa brez biblične in judovske korenine

Sveto pismo je nehalo biti evropsko in več ne predstavlja evropskega Zahoda. Bilo je zelo nemško v Lutrovem prevodu, zelo angleško v prevodu kralja Jakoba, zelo latinsko v katoliški Vulgati, zelo grško preko Bizanca, zelo slovansko v cirilici. Najprej se je selilo v Ameriko, kamor ga je Evropejec ponesel kot veliko knjigo kolonizacije. Ampak afroameriška populacija ga je sprejela kot veliko knjigo osvoboditve, v imenu katere je zahtevala svobodo zase. Podobno se je zgodilo tudi v apartheidski Južni Afriki.

Julio Trebolle Barrera

Sveto pismo se je preselilo na južno poloblo; v Južno Ameriko, Afriko in Azijo. Za razliko od sekularizirane Evrope ima ondi nesporno veljavo. Proces sekularizacije je po Diltheyu startal z verskimi vojnami v XVI. in XVII. stoletju. Nazadnje se je sekularizacija pretvorila v napredujoče razkristjanjanje, ki pa je – tako zgodovinar religij Guy Stroumsa – bilo pospremljeno oz. je sledilo de-judaizaciji Evrope.

Vzroke /za de-judaizacijo/ gre iskati v rasizmu, četudi ne zgolj v njem. Rasizem je nezakonsko dete modernosti, ki se sicer razglaša za univerzalno, a za zaprtimi vrati hoče reševati svojo identiteto in privilegije pred vdorom neciviliziranega tujca.

Podcenjevani islam

Vrnimo se sto let nazaj in poglejmo, kako smo prispeli do sem. Nastopila je Velika vojna, ki je bila bolj evropska kot svetovna. Prišlo je do sesutja turškega cesarstva in s tem tudi do sesutja arabskega sveta. Sionistični judovstvo je sanjalo o vzpostavitvi „judovskega ognjišča“ v Palestini - zasnova bodoče države Izrael. Mislili so, da bosta edini oviri judovska in muslimanska religija. Judovska, ker so se pravoverni Judje upirali ideji, da bi laiki ustvarili izraelsko državo in bi s tem prevzeli poslanstvo, ki pripada prihodnjemu od Boga poslanemu Mesiji. Muslimanska, ker bo islam nasprotoval judovski državi na islamskem ozemlju.

Zanimivo je, da so ti sionisti, podobno kot mnogi razsvetljenci tiste dobe, mislili, da bosta obe religiji zaradi močnih vetrov neustavljive modernosti kmalu zamrli. Evropski intelektualci, zlasti v protestantskih deželah, so verjeli, da se bo obdržalo in iz Evrope izžarevalo edinole krščanstvo v obliki visoke etike praktičnega uma.

A v brk tem pričakovanjem je že sam obstoj islama trčil ob evolucionistično pojmovanje zgodovine in religije, ki je inherentno historičnemu pozitivizmu. Za enciklopediste in Hegla je bil islam obrobni in zapozneli produkt, ki je nastopil ob nepravem času za krščanstvom; slednje je namreč pomenilo pomemben korak zgodovine na poti k razsvetljeni modernosti.

Kakor koli, dejstvo je, da islam ni nič manj kot krščanstvo zakoreninjen v abrahamski veri, v stari semitski kulturi in v grško-bizantinski kulturi. Je pa islam sledil svojo razvojno linijo, vzporedno Zahodu. Vse to postavlja pod vprašaj ekskluzivnost zahodnega modela, kot edinega dediča klasične pa tudi judovsko-krščanske tradicije.

Abrahamske religije: protagonizem namesto napovedanega izginotja

Zdelo se je, da bo presenetljivo širjenje marksizma iz Evrope na druge celine dalo prav tistim, ki so napovedovali izginotje religij. Zaradi tega prepričanja smo Evropejci doživeli padec berlinskega zidu kot najbolj nepričakovan in najbolj odločilen dogodek naše novejše zgodovine. Ena izmed posledic tega padca je bila, majčkena a pomenljiva, da je UNESCO začel uporabljati izraz „religija“, katerega rabo /v UNESCO-vih dokumentih/ je poprej sovjetska velesila preprečevala z vetom.

Vendar se je v islamskem svetu, pa tudi iz globalne perspektive, najbolj pomenljiva sprememba zgodila z iransko revolucijo. Slednja je pomenila vrnitev religioznega v njegovi najbolj fundamentalistični inačici. Iranska revolucija je pomenila, da je razredni boj zdaj zamenjal spopad religij in kultur na svetovni ravni. Dejstvo in sarkazem zgodovine je, da sta obe religiji, ki bi morali izginiti, danes v glavnih vlogah v bližnjevzhodnem konfliktu. To je najbolj divji in najbolj kronični konflikt, vpričo katerega je Evropa, stara kolonialna sila, potisnjena na rob, ameriška velesila pa v stanju nezaslišane zmedenosti.

Šiitska teologija: od mistike do politične akcije

Mnogi razumejo teologijo kot nekaj, kar razpravlja o spolu angelov. Vendar politična teologija včasih pripravi spremembe politične oblasti. Iranska revolucija iz l. 1979 se je poprej kovala v šiitskem teološkem preporodu, ki se je dogajal v mestu Nadžaf ob grobu Imana Alija, romarskem središču iraških šiitov. L. 1963 je ajatola Teleqani na novo interpretiral enega izmed temeljnih pojmov sufizma – pojem „fana“. „Izničenje jaza v Bogu“ je pretvoril v dejanje mučeništva v boju proti iranskemu šahovemu režimu. Islamska mistika je bila tako postavljena v službo boja za islamski družbeni red.

Bitka za Nadžaf med vojno v Iraku l. 2003.
V ospredju ameriški vojak, v ozadju  mošeja Imama Alija - glavno šiitsko svetišče.
(vir: nytimes.com) 

Stoletja mističnega kvietizma /počivanja v Bogu oz. duhovne pasivnosti/ in samobičanja na občasnih spokornih procesijah so v nekaj letih dala prostor političnemu aktivizmu, ki ni imel zadržkov do zatekanja k nasilju. Religijski pojavi so običajno daljnosežni in se izražajo v simboličnem jeziku, ki ga profani ljudje niti ne razumejo niti cenijo. Zato se zgodi, da so včasih tajne službe, novinarji pa tudi zgodovinarji med tistimi, ki zadnji sprevidijo. To danes na žalosten način dokazuje nenaden nastop Islamske države, ki pa je le vrh ledene gore.

Radikalizacija islama in odziv Evrope

Prva generacija muslimanski priseljencev je prišla v Francijo in Veliko Britanijo iz njunih kolonij, v Nemčijo iz Turčije. Na začetku z integracijo ni bilo posebnih težav. Treba je priznati, da so se tudi naslednje generacije v glavnem dobro in učinkovito vklopile. Četudi je šlo samo za jezik in navade dežele, ki jih je sprejela. Preko jezika in navad so bili deležni svoboščin in napredka, ki jih v svojih izvornih deželah ne bi bili. Toda mlade muslimane iz predmestij evropskih velemest je udarila kriza in ni čudno, da se čutijo nagovorjene od slogana „islam je rešitev“. Kolikor bolj radikalno je sporočilo, toliko bolj privlači.

Vendar radikalni islam, ki bi se rad vrnil k čistosti začetne islamske države, podžiga spopade med različnimi islamskimi veroizpovedmi. Ti medsebojni spopadi so bolj nasilni od atentatov na vse, kar predstavlja Zahod. Kakor so nekoč nekaj podobnega povzročile verske vojne v Evropi, lahko tudi trenutna vojna med suniti in šiiti pripelje do razočaranja /nad religijo/ in do opuščanja islama med širokimi sektorji arabske populacije.

Ob vsem tem bi morala Evropa spoznati, da je zanjo v igri več tveganj in ne le ekonomsko kot prvo med njimi. Evropa ne more narediti koraka nazaj v svojih vrednotah (zlasti glede svobode izražanja), ki so vrednote Splošne deklaracije človekovih pravic. Ne more z zakoni omejevati svobode izražanja, četudi bi v pogojih planetarnega sobivanja bila potrebna večja zadržanost v norčevanju in blatenju oseb in simbolov. V tem smislu je karikatura preroka Mohameda bolj neposrečena kot nespoštljiva.

Čas za mir in neizogiben prispevek islama

Na manifestaciji v Parizu je v prvi vrsti hodil izraelski premier B. Netanjahu, saj so bili še enkrat Judje med glavnimi žrtvami terorističnega napada. Hodil pa je tudi palestinski predsednik M. Abbas. Izraelsko-palestinski konflikt je že sedemdeset let nekako povezan z vsem, kar se zgodi v arabskem svetu in na Zahodu. Prišel je čas, da ta konflikt zares ustavimo. Drugače bo veriga žalitev in maščevanj vse večja ter bo pripeljala do novih terorističnih napadov. Svoj čas je Arafat izgubil vse priložnosti za mir, vendar Izrael lahko danes opušča priložnosti, ki so boljše od onih, ki jih bo prinesla prihodnost.

Prišla je tudi ura, da zmerni muslimani, ki so ogromna večina v milijardnem muslimanskem svetu, odločno dvignejo glas proti popačenju islama. Ter da na učinkovit in prepričljiv način razgalijo in od sebe odrinejo skrajneže in tiste dobro poznane centre moči, ki jih usmerjajo in financirajo.

Iraške krščanske deklice
(vir: syrianfreepress.wordpress.com)

Na Bližnjem Vzhodu se izvaja čiščenje, ki bi ga lahko imenovali etnično, če ne bi bili kristjani v Iraku in Siriji enako Arabci kot so Arabci tamkajšnji muslimani. V nekaj mesecih bi lahko bila izbrisana dvatisočletna navzočnost milijonov kristjanov, ki so na teh koncih od vedno bogatili družbo. V zadnjih letih je UNESCO sponzoriral katalogizacijo knjižnic krščanskih samostanov in cerkva v Siriji in Iraku z namenom, da bi ohranil rokopise velike zgodovinske vrednosti. Verjetno so od vsega ostali le katalogi, če so jih le kristjani odnesli s seboj v izgnanstvo v bližnje države ali na Zahod.

Sveto pismo je od Galileja naprej doživljalo nenehno hermenevtično reinterpretacijo, preko katere je kljub nekaterim fudamentalističnim izpadom ohranilo živo moralno in versko sporočilo. Ob tem Sveto pismo ni izgubilo sposobnosti, da razlaga družbo, vključno moderno družbo.

Interpretacija Korana in islama bi prav tako morala sprejeti izziv zgodovinske kritike in izziv soočenja z vrednotami modernosti ter splošnih človekovih pravic. Dejstvo je, da so krize, ki jih živimo danes, tako velike in osupljive, da bi morala enotnost, ki jo je priklicala pariška manifestacija, postati enotnost celotne družbe brez izjem. Združiti se morajo neverni in verni, judje, kristjani in muslimani.