HADJADJ: Džihadisti, 11. januar in Evropa praznine (prevod)

Objavljam moj prevod predavanja, ki ga je imel francoski filozof Fabrice Hadjadj pred kratkim na sedežu Fundacije Alcide de Gasperi v Rimu. Zaradi lažjega branja sem dodal mednaslove.

Branko Cestnik

------------

Džihadisti, 11. januar in Evropa praznine

Fabrice Hadjadj

Hadjadj l. 2011 v Riminiju na srečanju
katoliškega gibanja Comunione e Liberazione.

Francija, ki se ne vpraša

„Dragi džihadisti“ se glasi naslov odprtega pisma, ki ga je spisal Philippe Muray – eden največjih francoskih polemikov – po napadih 11. septembra 2001. Pismo se zaključuje z vrsto opozoril islamističnim teroristom, toda avtor v resnici skozi primerjavo in ironijo cilja na zahodnjake in na njih fanatično pripadnost udobju in veleblagovnicam. Citiram delček, v katerem z lahkoto opazite zbadljivost in sarkazem. „Dragi džihadisti, bojte se jeze potrošnika, turista, počitnikarja, ki sestopa s svoje počitniške prikolice! Si nas predstavljate, kako se valjamo v užitkih in brezdelju, ki so nas pomehkužili? Pazite, mi se bomo borili kot levi, da ubranimo našo pomehkuženost. Borili se bomo za vsako stvar, za besede brez smisla in za življenje, ki ga te besede prinašajo s seboj.“

Danes lahko dodamo: zlasti se bomo borili za Charlie Hebdo, še včeraj umirajoči list brez kakšnega koli kritičnega duha – kajti kritika pomeni razločevanje, Charlie pa je v isti koš metal džihadiste, rabine, policaje, katoličane in povprečne Francoze – toda prav zato ga bomo postavili za simbol zmešnjave in niča, ki ju ljubimo!

To je stanje francoske države. Namesto da bi nam dopuščala, da se vprašamo o dogodkih, govori in govori, se trudi v umivanju lastne vesti, se trudi za pridobitev točk v raziskavah javnega mnenja, v pojavljanju ob nedolžnih žrtvah, ob zasmehovani svobodi, ob skrunjeni moralnosti. Vse to, le da si ne bi priznala človeške praznine, ki je sad desetletij določene politike. Pa tudi da si ne bi priznala zmote evrocentričnega modela, po katerem naj bi se svet razvijal v smeri sekularizacije, medtem ko smo drugod - skoraj povsod vsaj od l. 1979 naprej /leto iranske revolucije, op. prev./ – priča vračanju religije v politično sfero. Toda glej: ta previsoka samozavest in ta ideološka slepota pripravljata v kratkem, če ne državljanske vojne, pa samomor Evrope.

Sveta Sofija v Carigradu. Katedrala carigrajskega patriarhata do l 1453.
Potem mošeja. Od l. 1935 je muzej.
(Shutterstock)

Teroristi so bili Francozi

Prvo, kar moramo poudariti, je, da so teroristi iz zadnjih pariških napadov Francozi. Rasli so v Franciji in niso napaka, ki se zgodi, niti niso pošasti. So izdelek integracije po francosko, pravi otroci sedanje Republike – skupaj z uporom, do katerega tovrstna dediščina lahko pripelje.

L. 2009 je Amedy Coulibaly, avtor napadov pri kraju Montrouge in v košer trgovini v Saint-Mandé, bil sprejet v Elizeju s strani Nicolasa Sarkozyja. Sprejet je bil skupaj z drugimi devetimi mladimi, ki so jih izbrali njihovi delodajalci, da bi pokazali dobre rezultate programa študij-delo. Coulibaly je takrat delal kot štipendist-delavec v tovarni Coca-Cola v njegovem rojstnem mestu Grigny.

Brata Kouachi, siroti, otroka priseljencev, sta od 1994 do 2000 bivala v vzgojnem centru Corrèze, centru, ki pripada fundaciji Claude-Pompidou. Dan po streljanju na Charlie Hebdo se je direktor tega vzgojnega centra čudil: „Vsi smo šokirani zaradi te zgodbe. Kajti poznamo ta dva mladeniča. Težko si predstavljamo, da sta mladeniča, ki sta bila popolnoma integrirana (v lokalnem moštvu sta igrala nogomet), lahko premišljeno ubijala. Težko je verjeti. Med njunim bivanjem pri nas ni bilo nobenih problemov zaradi vedenja. Saïd Kouachi je bil povsem pripravljen za družbeno in poklicno življenje.“

Te besede spominjajo na besede župana iz Lunela – mesteca z juga Francije – ki je bil začuden ob dejstvu, da je deset mladih iz njegove občine odšlo med džihadiste v Sirijo ravno zdaj, ko je v njihovi četrti občina uredila čudovito skejtbording stezo.

Islamizem ni le reakcija na praznino, temveč je podaljšek le-te

Nehvaležnost pa taka! Kako je mogoče, da vsi ti mladi niso svojih najglobljih hrepenenj uresničili v tovarni Coca-Cole ali s skejtbordingom ali v lokalnem nogometnem moštvu? Kako to, da se njihova želja po junaštvu, po kontemplaciji, po svobodi ni mogla zadovoljiti z izbiro med dvema vrstama zamrznjene hrane, s sledenjem ameriški nadaljevanki, z neudeležbo na volitvah? Kako to, da se njihovi upi glede idej in ljubezni niso uresničili, ko so gledali vsakovrstni napredek ekonomske krize, napredek porok za istospolne in legalizacije evtanazije. To zadnje je namreč tvorilo glavno temo francoske vlade pred napadi. Republika se je stegovala proti naslednji veliki človeški pridobitvi, brez dvoma zadnji, se pravi, k pravici do asistiranega samomora oz. k pravici, da te pokonča usmrtitelj, katerega veščino potrjuje naslov iz medicinskih študijev.

Naj razložim: Coulibaly in brata Kouachi so bili „popolnoma integrirani“, a integrirani z ničem, integrirani z zanikanjem zgodovinskega in duhovnega poleta. Zato so se na koncu podredili islamizmu, ki ni bil samo reakcija na to praznino, pač pa tudi podaljšek te praznine. Podaljšek po logistiki svetovnega izkoreninjenja, po izgubi družinskega izročila, po tehnično izboljšanih telesih, ki jih je moč kot super-orodja povezati v stroj brez duše.

Povezava med mučeništvom in materinstvom

Mladenič ne išče samo razloga za življenje. Išče tudi in predvsem – saj ne živimo v nedogled – razloge za žrtvovanje svojega življenja. Še imamo v Evropi kje kakšne razloge, da bi dali svoja življenja? Je to svoboda govora? Dobro! Ampak kaj imamo tako pomembnega za povedati? Kakšno Blagovest bi radi oznanili svetu? Ali je Evropa še zmožna podati transcendenco, ki bi osmislila naša dejana - to, pravim, je najbolj duhovno vprašanje in zato tudi najbolj meseno vprašanje. Ne gre samo za to, da damo svoja življenja, pač pa da damo /podarimo/ življenje.

Zanimivo ali po Previdnosti, je, da je papež Frančišek na avdienci 7. januarja, na sam dan prvih napadov, citirajoč pridigo Oscarja Romera govoril o povezavi med mučeništvom in materinstvom; o povezavi med biti pripravljeni dati lastno življenje in biti pripravljeni dati življenje. Neizpodbitno je, da se naša duhovna šibkost odraža v demografiji. Hočete ali ne, biološka plodnost je vedno znamenje živega upanja (četudi je to upanje včasih neurejeno kot v primeru nacionalističnega in imperialističnega natalizma).

De Gaulleov nauk o moči demografije ter strateška napaka teroristov

Če prevzamemo totalno darvinistično stališče, moramo priznati, da darvinizem sam ne daje prednosti v procesu naravne selekcije. Verjeti, da je človek usodni rezultat slučajnega in površnega delovanja evolucije, ne opogumlja kaj veliko, da bi delali otroke. Bolje je imeti mačka ali psička. Morda dva majhna sapiens sapiens, zaradi teka stvari, zaradi družbene primernosti. Niti ne toliko kot otroka, temveč kot igrači, ki ustrezata našemu despotizmu in naši potrebi, da ne mislimo na tesnobo (preden se le-ta hudo ne poslabša). Teoretični uspeh darvinizma nujno pelje k praktični zmagi fundamentalistov, ki sicer zanikajo darvinizem, imajo pa veliko otrok. Prijateljica, islamologinja, Annie Laurent je glede tega povedala pomenljiv stavek: „Rojevati - to je ženski džihad.“

Kar je svoj čas prisililo generala De Gaullea, da je Alžiriji podelil neodvisnost, je bilo demografsko vprašanje. Če bi hotel francosko Alžirijo ohranjati po pravici, bi moral v vsem uskladiti pravice državljanov. Ker pa je francoska demokracija podvržena zakonitosti večine, torej zakonitosti demografije, bi ta ista demokracija končala podrejena zakonom Korana. 5. marca 1959 je De Gaulle zaupal Alainu Peyrefitteju naslednje: „Vi mislite, da lahko francosko telo absorbira 10 milijonov muslimanov, ki jih bo jutri 20 milijonov, pojutrišnjem pa 40? Če bi opravili integracijo, če bi bili vsi alžirski Arabci in Berberi obravnavani kot Francozi, kako bi jim preprečili, da pridejo živeti v metropolitansko Francijo, kjer je višja kakovost življenja? Moja rojstna vasica se ne bi več imenovala Colombey-les-Deux-Églises /Colombey dveh cerkva, op. prev./, temveč Colombey-les-Deux-Mosquées /Colombey dveh mošej, op. prev./!“

Zagotovo. Obstaja osvoboditev ženske, na katero smo lahko ponosni. Če pa se ta osvoboditev prelevi v kontracepcijsko in abortistično militanco, in če je očetovstvo in materinstvo razumljeno kot neznosno breme za posameznike, ki so pozabili, da so tudi oni sinovi in hčere, potem taka osvoboditev po nekaj rodovih ne more ne dati prostora številčni premoči žena v burki. Kajti žene v mini krilu se množijo precej manj. Z lahkoto protestiramo: „Burka – to je barbarska navada!“ Toda te barbarske navade v kombinaciji s priseljevanjem, ki maši luknje zaradi evropske denatalitete, bodo jutri na glavo postavile našo civilizacijo, se pravi, naš jutri brez potomstva.

V bistvu džihadisti delajo strateško napako. Ker povzročajo jezne reakcije, upočasnjujejo mehko islamizacijo Evrope. Tisto islamizacijo, ki jo je v svojem zadnjem romanu predstavil Michel Houellebecq in ki se uresničuje zaradi naše dvojne šibkosti: religiozne in spolne.

Bo islamski monoteizem tisto naslednje?

V vsakem primeru se moramo otresti nadutosti, zaradi katere verujemo, da so islamistična gibanja pred-razsvetjenska, barbarska – kot smo prej rekli, ter da bodo ta gibanja postala zmerna takoj, ko bodo odkrila blišč porabništva. V resnici gre za post-razsvetljenska gibanja, ki dobro vedo, da so se humanistične ideologije, ki so zamenjale verska prepričanja, sesule. Povsem na mestu se je torej vprašati, če ni islam v dialektičnem razmerju z tehno-liberalno Evropo, ki je zavrnila svoje grško-latinske korenine in svoja judovsko-krščanska krila. Evropa ne more preživeti brez Boga in mater. Ker pa se kot razvajeni otrok noče vrniti k svoji materi Cerkvi, bo na koncu privolila v lahkotni monoteizem, v katerem je odnos do bogastva manj dramatičen, spolna morala bolj sproščena in v katerem hi-tech postmoderna gradi čudovita mesta, kot so tista v Katarju. Bog in kapitalizem, mlada dekleta v haremu in računalniška miška,... zakaj bi to ne bil zadnji kompromis, resnični konec zgodovine?

Eno se mi zdi, da drži: kar je bilo dobro v vekih luči /siècle des Lumières, vek luči – drugo ime za razsvetljenstvo, op. prev./, ne more obstati brez Luči vekov. Toda ali bomo priznali, da je ta Luč pravzaprav Luč Besede, ki je postala meso, Luč Boga, ki je postal človek? Se pravi, Luč Božanstva, ki ne pohodi človeškega, temveč ga sprejme v njegovi svobodi in šibkosti?

Ste prepričani, da Svetega Petra ne bo doletela usoda Svete Sofije?

To je vprašanje, ki ga postavljam vam. Rimljani ste, toda ali ste zares prepričani, da bazilike Svetega Petra ne bo doletela usoda carigrajske Svete Sofije? Italijani ste, toda ali ste se pripravljeni boriti za Božansko komedijo, ali pa se je boste sramovali, ker si je v njej pač Dante v 28. spevu Pekla drznil Mohameda postaviti v deveto jamo osmega kroga? Konec koncev smo Evropejci, toda ali smo ponosni na našo zastavo z dvanajstimi zvezdami? Še pomnimo, kakšen je pomen dvanajsterih zvezd, ki napeljujejo na Janezovo Razodetje ter na Schumanovo in De Gasperijevo vero? Potrebno je odgovoriti, ali pa bomo izumrli: za kakšno Evropo smo pripravljeni dati življenje?

* Italijanski prevod predavanja je objavila revija Tempi: http://www.tempi.it/hadjadj-abbiamo-ragioni-forti-affinche-san-pietro-non-conosca-la-stessa-sorte-di-santa-sofia

Španski prevod je objavila revija Alfa&Omega: http://alfayomega.es/?p=11729