Mavrično - rdeče - rjavo II.

Stvarnost, ideologija, propaganda (+ denar) 

Kdor je pozorno sledil dogajanju na zadnjih dveh sinodah o družini, je lahko opazil, kako se je spreminjala predloga besedila o istospolno usmerjenih osebah. Šla je od revolucionarne predloge, se pravi, zelo odprte do istospolnih, do končnega običajnega, imenoval bi ga, vljudnostnega besedila. Tresla se je gora, rodila se je miš. Zakaj? Tudi zato, ker se je ob sinodi zbudil LGBT-aktivizem in preko svetovnih medijev grobo butal v Petrovo skalo. Sinodalnim očetom ob toliki ideološko-propagandni agresiji ni ostalo drugega, kot da zaprejo komunikativne poti s t.i. LGBT-srenjo. Tragikomični junak dogodkov tistega časa je bil poljski duhovnik Krzysztof Charamsa. Tudi njegova gejevsko-aktivistična neumnost je prispevala, da je Cerkev stopila na zavoro.

Kajti danes govoriti o LGBT-stvarnosti ni lahko. LGBT-stvarnost je opremljena z močno LGBT-ideologijo, ki vključuje razvpito teorijo spola, in močno LGBT-propagando (glej sliko zgoraj). Plus denar; oboje ima namreč močno podporo v politiki in kapitalu. 

Ideologizirana LGBT-srenja ne dovoli kakšnih drugačnih pristopov k obravnavanju LGBT-stvarnosti od onega, ki ga je sama kanonizirala. Ideologizirana LGBT-srenja dovoli samo pristop B, možnosti pristopa A ne dopušča. Pristop B pa med drugim pomeni, da ti je pri obravnavi LGBT-vprašanj dovoljeno se gibati v postmodernih gabaritih eksistencializma, kulturnega marksizma, strukturalizma in nihilizma, ne pa v gabaritih aristotelovskega in tomističnega realizma.

LGBT herezije

V prejšnjem tozadevnem blogu (Mavrično, rdeče, rjavo I.) sem omenjal feministke TERF, ki zagovarjajo naravno ženskost in žensko bistvo, zato pa so v konfliktu s trenutno sila moderno TRANS zapovedjo. Filozofsko gledano, iz feministične in gejevske scene štrlijo ven, kot bi štrlel ven Aristotel, če bi ga postavili v vrt nihilizma in relativizma. Denimo, četudi si zagovornik LGBT-pravic, trdno pa zagovarjaš, da sta naravna spola dva – nič več in nič manj kot dva: moški in ženski -, si za ideologizirano LGBT-srenjo zlahka LGBT-heretik.

Da ne omenjamo zdrsa LGBT-gibanja v skrajno levičarstvo. Mavrično je postalo rdeče – rdeče, ki pa z željo po nadzoru na ljudmi (kontrola socialnih omrežij, vstop v šolstvo,...) že teži v rjavo, v glajhšaltungo jutrišnjega dne.

LGBT protiverskost

Ni še konec melodrame. Tu je odnos ideologiziranega LGBT-aktivizma do religije. Še pomnite eno izmed ljubljanskih Parad ponosa kmalu po l. 2000, ko je nek slovenski duhovnik napovedal, da bo na Paradi pozdravil geje in lezbijke? … Naj gre ali naj ne gre? V razpravo sem kot urednik takrat zelo aktivnega internetnega RKC-foruma bil še kako vpet. Mnenja so bila deljena. Danes ne bi bila več. Dajmo na stran LGBT-problematiko, imperativ je ta, da duhovnik na boljkone protiverski prireditvi nima kaj iskati?

Kakšna LGBT-manifestacija kaže več verskih simbolov kot farna procesija. Ne z namenom čaščenja, temveč z namenom provokacije in žaljenja. Celoten Balkan je bil letošnje poletje v luftu zaradi nekega grškega paradnika (na sliki spodaj), ki je svojo kiklco dal poslikati s podobo sv. Nikolaja (Miklavža). Najprej rečemo, češ čudak! Nato pomislimo na druge podobne protiverske feministične (skakanje polnagih Femen plačank po oltarjih) in LGBT-ekscese ter na to, da organizatorji Parad nič ne storijo, da jih ne bi bilo.

vir: Twitter

Po dostojevskovsko smo vedno znova tam, kjer se človeški duh neverjetno skondenzira: pri vprašanju Boga!

Monoteistični pogled: upreti se Stvarniku

Teološko gledano gre pri LGBT-ekstremizmih in njihovemu trku z religijami, zlasti zaradi teorije spola, za nadaljevanje in razvoj vedno istega upora proti Bogu Stvarniku. Težava z določenostjo in lastnim bistvom je v duhovni globini težava z Določevalcem. Zanikaš Določevalca, zavrneš njegov dar, zdaj si bog ti in že smeš sam sebe določati po mili volji,... Že je tu hecna ideja, ki hoče postati dogma: da ni moškega in ženske, da je vsak spola, ki si ga namisli v glavi. Človeškost je plastelin, ki ga gneteš, kot ti paše, vse do trans-humanizma, ko več ne priznavaš meje med človekom in živaljo, človekom in strojem.

Če smo že pri tem. Pomnite razvpite oraklje takrat še nadškofa Rodeta o ateistih in o psih ovčarjih? Najprej so »zagovorniki človekovih pravic« prerokovalca popljuvali, da so ostali brez sline v ustni votlini, čez nekaj let so več ali manj isti »zagovorniki človekovih pravic« delili visoke nagrade onim, ki so prerokovalčevo prerokbo uresničevali v soju žarometov. V mislih imam performans Maje Smrekar, ki doji pse, kar lahko razumemo kot raz-človečenje naslednje stopnje (kapitalu še kako po volji) in kot triumf ateizma, v smislu brisanja Stvarnika, darovalca življenja.

Monoteizem jih žuli. Judovstvo, islam in krščanstvo so tako skupaj na udaru LGBT-ideologije. Manj pa ta udar čuti vzhodnjaška religioznost z energetskim Enim, ob katerem smo posamezniki samo začasna pojavnost. Z energetskimi pojavnostmi se je moč poigravati (in vzhodnjaška Stalin ter Mao Cetung sta se), z od Jahveja-Alaha-Gospoda ustvarjenimi samostojnimi osebami se ni mogoče poigravati.

Krščanski pogled: ukrasti Odrešeniku odrešenje

LGBT-ideologija in propaganda poleg obče monoteistične v podtalju predstavljata tudi bolj interno krščansko dramo - tipično zahodno dramo. Gre za poskus dokončnega izrinjanja krščanstva, se pravi, Kristusa iz naše civilizacije. O Kristusu je apostol Pavel zapisal:

Ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske: kajti vsi ste eden v Kristusu Jezusu. (Gal 3,28)

Edinost Juda in Grka (konec sovraštva med narodi), edinost sužnja in svobodnega (konec izkoriščanja in sovraštva med socialnih stanovi), edinost moškega in ženskega sveta (konec zapostavljanja iz naslova spolnih razlik) se uresničujejo vsled Kristusovega križa in vstajenja. Tako Pavel.

Cilj zdajšnje kulturne revolucije pa je narediti Kristusovo samopodaritev brezpredmetno in dokazati, da je odrešujoča edinost človeštva možna mimo Božjega učlovečenja in križa. In sicer po poti intelektualnega naprezanja elit, kulturnega inženiringa in, če nanese, brezkompromisne rabe politične moči.

To je tista surova tekmovalnost s Kristusom, tista kraja Kristusovega odrešenja, ki jo je samo genij à la Dostojevski mogel uvideti in ubesediti. V Karamazovih ima Veliki Inkvizitor (vsaka ideološka nadoblast) svoj monolog pred Ujetnikom (Kristus). V zagovor svojega vladanja in manipuliranja ljudskih množic med drugim pove:

Kajti potreba po vesoljnem zedinjenju je tretja in poslednja muka človeštva.

»Vesoljno zedinjenje je vaše poslednje hrepenenje. Zakaj se torej upirate, ko brišem vsako razliko med vami, vam dovolim le eno miselnost in vas vse oblačim v enake rjave cunje?« nam bo kmalu rekel mavrični Mao Cetung.

Cerkveni strel v koleno

19. septembra 1999 popoldan se je v mariborsko stolnico zgrnilo veliko imenitnih gospodov in gospa. Slišati nagovor samega svetega očeta Janeza Pavla II., ki je dopoldan na Betnavi že bil razglasil A. M. Slomška za blaženega, je bil privilegij, ki smo ga poleg vsakovrstnih pomembnežev imeli vsi člani v tistem času sklicane slovenske sinode. Poljski papež nam je med drugim položil na srce:

Sinoda predstavlja za Cerkev v Sloveniji zgodovinsko priložnost: poklicana je, da v novih družbenih okoliščinah izdela posodobljen in jasen pastoralni načrt.

Sinoda, vmes preimenovana v Plenarni zbor (PZ), je dve leti zatem enako močno poudarila potrebo po pastoralnem načrtovanju. V škofiji Celje smo tako takoj po ustanovitvi l. 2006 začeli delati škofijski pastoralni načrt, ki je postal podlaga župnijskim načrtom. Na slovenski ravni smo dobili neke vrste strateški načrt l. 2012 z dokumentom Pridite in Poglejte, ki je postal podlaga novim župnijskim načrtom, kakor so si jih pač zamislile škofije.

Načrtovanje v Cerkvi na Slovenskem - naročeno torej od samega papeža - se je v vseh teh letih za boljkone konzervativno katolištvo izkazalo kot dokaj trd oreh:

• ker pomeni pastoralno futurologijo: pogled v prihodnost, miselnost za prihodnost;
• ker predvideva odkrit pogovor o vsem;
• ker išče nove pristope, včasih precej nove;
• ker »ogroža« monarhični lik duhovnika, samotarskega odločevalca;
• ker išče nove sodelavce in računa na timsko delo;
• ker se komu zdi, da je načrtovanje »nepobožno«, saj načrtovalci naj ne bi zaupali Božji previdnosti.

Toda še nekaj je, kar je hromilo načrtovanje ...

Ustanovitev novih škofij in virus neiskrenosti

Okrog leta 2000 smo slovenski dejavni katoličani zavoljo sinode doživljali majhno renesanso, saj smo se končno na široko in globoko pogovarjali. Vse v znamenju dialoga. Sklepni dokument PZ denimo nad 70 krat uporabi besedo »dialog«.

Sinodalni očetje in matere, kot smo hudomušno sami sebe imenovali, smo od l. 1999 do l. 2001 živeli strateški trenutek, tvorili strateško karizmatično in miselno telo, a hkrati o najbolj strateškem premiku v naši Cerkvi, se pravi o ustanovitvi novih škofij nismo smeli govoriti. Škofije so se pač sledeč cerkvenemu pravu ustanovile na nesinodalen način, v ozkih hierarhičnih krogih, v poltajnosti. 

To samo po sebi ni narobe. Narobe je, da smo maloprej sklicali sinodo, na kateri smo rekli, da se bomo o najpomembnejših vprašanjih pogovarjali v širokih sinodalnih krogih in javno. Narobe je bilo javno vzpostavljati koncept A, dejansko pa slediti konceptu B.

V tej situaciji je sinodalni način razmišljanja in delovanja dobil precejšnjo zaušnico. Sporočilo se je na grobo povedano glasilo: sestajate se koliko hočete, pojdite se dialoga in načrtovanja, toda o najpomembnejšem bomo odločali z vrha navzdol, brez vas! 

V ožilje sinodalnih procesov je tako bil spuščen virus neiskrenosti in nezaupanja v dialog.

Dva tabuja: denar in stanje klera

Druga dva elementa, ki sta sproti hromila načrtovanje, sta imela strukturo tabuja. V vseh mogočih javnih načrtovalnih postopkih po letu 2000 ni zaslediti, da bi resno pretresli cerkveno ekonomijo in se resno soočili s stanjem klera.

Teh dveh tabujev se tudi katoliški mediji niso lotevali. Zamislite si l. 2005 naslovnico Ognjišča z mastnim napisom PREVERITI SISTEM MAŠNIH DAROV. Nepredstavljivo. Čeprav smo že takrat videli, da je »plačevanje maš« vezano na določeno baročno teologijo, ki je v zatonu. Poleg tega da koncentracija darov vernikov na le liturgično in sakralno dejavnost ne dovoli ekonomske podpore drugim cerkvenim dejavnostim in ljudem. Zamislite si l. 2005 naslovnico Družine z mastnim napisom ČEZ DVAJSET LET HUDO POMANJKANJE DUHOVNIKOV. Nepredstavljivo. Čeprav smo v tistem času že imeli prognostične izračune o padanju števila duhovnikov, ki so se izkazali za pravilne.

Ker nismo pogumno in odprto presejali stanja klera in makro-gabaritov cerkvene ekonomije, smo bili podobni onim železničarjem, ki natančno preverijo vagone in progo, ne preverijo pa lokomotive. Nakar se čudijo, da vlak komaj puha in leze...

Strel v koleno

Dogajajo se neprijetne reči. Duhovnik, ki pove, da ima cerkveni svet zoper sebe, ker je ukinil mašo na podružnici... Škof, ki pove, da so ga na neki podeželski fari krepko nahrulili, ker so ostali brez duhovnika in prešli v soupravo... Župnik, ki napove konec župnijskih oratorijev, čeprav je na oratoriju vse večja udeležba otrok, a sam s peščico mladih takega projekta enostavno ne zmore... Farani, ki šepetajo o alkoholizmu svojega župnika, slednji in pastorala propadata, oni pa ne morejo storiti nič, saj novih duhovnikov ni na vidiku...

Vse to so situacije, ki smo jih zaradi sekularizacije in pomanjkanja duhovnikov lahko predvideli in se nanje sistematsko pripravili. Toda danes se zdi, da nas presenečajo in mečejo iz tira. Z drugimi besedami, račun za polovičarsko sinodalnost in polovičarsko pastoralno načrtovanje je izstavljen. Nezaupanje v notranji dialog, podtalni strah pred zrelim laikatom, nenačenjanje tabujev, vztrajanje v mitu duhovnika, ki je superman,... so se izkazali za strel v koleno.

Ampak... To da je cerkvena struktura v krizi, ne pomeni, da je v krizi Sveti Duh. Ni vse zamujeno. Veliko dobrega je pognalo v zadnjih desetletjih (zakonske skupine, dobrodelnost, oratoriji, spoznanja in priznanja mučeništva, novo zanimanje dela javnosti za krščansko kulturno korenino,...). A če teh poganjkov ne bomo negovali, bomo slovenski katoličani leta 2050 obrobna verska manjšina s prepovedjo zvonjenja. 

* Foto: B.C..
- zaključni dokument Plenarnega zbora

- dokument Pridite in poglejte
- Peter Kvaternik: Nedokončani sinodalni procesi v Sloveniji 

Gospod župnik ni obupnik

Mariborski nadškof Alojzij Cvikl je nedavno dejal, da so primestne župnije trenutno v najtežjem položaju. Mestne so po vseh teh letih verske brezbrižnosti pomanjšane v občestvu, a nekako prečiščene in umirjene. Podeželske vztrajajo v izročilu vere, nekatere še vedno izkazujejo presenetljivo množičnost. Vmes so primestne, ki doživljajo dramo upadanja vpisa otrok k verouku, dramo upadanja obiska nedeljskih maš, obenem pa ohranjajo velik obseg pastoralnega dela.

In ravno v župnijski pisarni ene izmed primestnih mariborskih župnij naletimo na omaro prilepljeno drobno pesmico, ki jo je v pisanih črkah zapisala neka prvoobhajanka. Ljubka pesmica izraža otroško vernost, govori pa o župniku. Takole gre:

Gospod župnik ni obupnik, ne obupa kar tako. On hudiču zlobnemu pomaha v slovo. Gospod župnik je junak, zraven Jezusa prvak. Župnika radi imamo, zato se z njim smehljamo.

Pesmica štajerske prvoobhajanke ni navdihujoča in spodbudna le zato, ker zna biti župniku na primestni župniji težko, ampak tudi zato, ker je danes celotno katoliško duhovništvo na prepihu. Zaradi spolnih zločinov nekaterih duhovnikov je stiskan papež in stiskani so škofje. Medijski stroj o zadevah poroča na način, da bi očrnil celoten mašniški zakrament in celibat. To ni vse. Imamo občo krizo duhovnih poklicev, ki napoveduje ogromno pastoralnega dela za vse manj duhovnikov, župnije brez duhovnikov, pretres stoletnih cerkvenih navad in prepričanj. Za povrh smo v Sloveniji dočakali kazenski pregon uglednega duhovnika zaradi svobode govora.

Hudič udari dvakrat za isto stvar. Prvič udari z nesrečo, z neuspehom, z zdrsom v šibkost in greh; drugič udari z obupom, češ, iz tega se ni mogoče izvleči. Te dni poganjamo novo pastoralno leto. Korak duhovnikov, katehistinj in pastoralnih sodelavcev bi moral biti prožen in vesel, a je marsikje obotavljajoč, boječ zaradi črnih oblakov na nebu. Tu obup čaka na svojo priložnost!

Tudi štajerska prvoobhajanka v svoji pesmici sluti grožnjo, ampak ona tudi vidi, kako se »odslovi« hudiča. Če taka čista duša pravi, da »gospod župnik ni obupnik«, ampak je »zraven Jezusa prvak«, kdo smo, da ji ne bi verjeli, ne glede na to, katere in kakšne fare smo farani? 


* Besedilo je bilo najprej objavljeno 9. 9. 2018 kot uvodnik v tednik Družina. Foto: B.C..

Gospodarji trenutka

Čas je relativen, pravijo zlasti od Einsteina naprej. In res. Pred leti je neki slovenski duhovnik pripovedoval, kako ga je med zidavo novega pastoralnega središča »povozilo« in je »pregorel«. Časa je zmanjkovalo, denarja tudi; ostal je brez moči, zdelo se mu je, da ne on ne projekt ne moreta več naprej. To je povedal svojemu škofu. Škof ga je poslušal, na koncu pa mu »zaukazal« teden dni dopusta v toplicah. Duhovnik se je upiral, češ, saj vendar ni mogoče, da bi sredi najhujšega dela odšel na dopust. Zadeve bi se poslabšale, ljudje bi godrnjali. A škof je vztrajal. Duhovnik je šel v toplice.

Po dobrem tednu dni se je vrnil v župnijo in že v naslednjih dneh se je izkazalo, da je čas »relativen«. Naenkrat ga je bilo za vse dovolj. Nakopičene težave je duhovnik reševal z lahkoto. Kar se mu je prej zdel nepremostljiv problem, je bilo rešeno z nekaj preprostimi in hitrimi potezami. Kaj se je zgodilo? Pravi počitek in mirna molitev sta mu omogočila, da je spet postal gospodar pastoralnega trenutka v svoji župniji. Z drugimi besedami, čas je nehal gospodariti z duhovnikom, duhovnik je spet gospodaril s časom.

Papež Frančišek opozarja, da je edini gospodar časa Bog. »Mi smo lahko gospodarji trenutka, v katerem živimo. Toda čas pripada Bogu, ki nam daje upanje, da čas živimo,« je dejal v pridigi 25. novembra 2013, 1. februarja letos pa: »Smrt nas spominja, da nismo gospodarji časa.« Če čas pripada Bogu, kaj pripada nam? Nam je zaupano gospodarjenje s časom, kot je bilo v raju zaupano prastaršem: »Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita; gospodujta ribam v morju in pticam na nebu ter vsem živalim, ki se gibljejo po zemlji!« (1 Mz 1,28)

Kako torej v pastorali gospodarimo s časom? Kako si ga »podvržemo«? Si je morda čas »podvrgel« nas?

Ostanimo pri duhovnikih. Vemo: če ni duhovnika, ni zakramentov; če ni zakramentov, ni Cerkve. Ko se prične zmanjševati število duhovnikov, se zato nujno dogaja, da tisti, ki so, delajo več; samoumevno postajajo župniki več župnij; pogosto je njihova »kapela in pisarna« kar avto. Čut odgovornosti do Cerkve jih žene v nabite urnike in junaške podvige, denimo: dve poroki v enem dnevu, vmes pa pogreb; štiri maše v nedeljo, vmes pa organizacija skorajšnjega oratorija; spovedovanje doma in pri sosedih, vmes pa tri ure verouka in sestanek s ključarji ...

Toda ali smo prepričani, da na ta način duhovniki optimalno gospodarijo s časom? So gospodarji pastoralnega trenutka? Ali današnji nabiti duhovniški urniki res pomenijo pastoralno rast Cerkve? Odgovori na ta vprašanja niso besedna igra.

* Besedilo je izšlo kor uvodnik v revijo Cerkev danes (4/2018), katere tema je bila "gospodariti s časom". Foto: naslovnica dotične revije.