Küng: Pogovorimo se o nezmotljivosti (prevod)

Znameniti švicarski teolog Hans Küng je daljnega l. 1970 objavil knjigo Unfehlbar? (Nezmotljiv?), v kateri je postavil pod vprašaj dogmo o papeški nezmotljivosti. L. 1977 je Küngu bila odvzeta „missio canonica“, kar je pomenilo, da ni več smel poučevati na katoliških izobraževalnih ustanovah. Vseeno je Küng s svojim raziskovalnim delom in spisi pomembno prispeval k podobi katoliške teologije in k medverskemu dialogu ob koncu drugega tisočletja. Na Slovenskem ga poznamo po gibanju Weltethos (Svetovni etos), za katerega se znajo zanimati tudi neverujoči.

Z nastopom papeža Frančiška je Küng začutil priložnost, da znova odpre „staro rano“ - vprašanje nezmotljivosti. V začetku marca 2016 je papežu poslal Apel glede tega vprašanja (link). Papež mu je osebno odgovoril. Včeraj (27.4.2016) je španski dnevnik El País objavil Küngov odziv (link) na papeževo pismo. Ohranjujoč El Paísov naslov sem ga prevedel Branko Cestnik.

------------

„Dragi brat Hans ...“
Hans Küng

9. marca 2016 je nekaj pomembnih časopisov v različnih deželah objavilo moj Apel papežu Frančišku, v katerem sem ga prosil, naj omogoči odprto, nepristransko in predsodkov osvobojeno razpravo o vprašanju papeške nezmotljivosti. Zelo sem vesel, da sem takoj po Veliki noči preko berlinske nunciature dobil oseben odgovor od papeža Frančiška, ki je nosil datum Cvetne nedelje (20. marec).

V tem pismu so zame pomembne naslednje točke:

- Da mi je papež odgovoril in da mojega Apela, če tako rečem, ni pustil viseti v zraku.

- Da mi je odgovoril on sam in ne njegovo osebno tajništvo ali kardinal državni tajnik.

- Da izstopa bratski ton njegovega pisma v španščini, v katerem me je z ležečimi črkami po nemško naslovil “lieber Mitbruder” (“dragi brat”).

- Da je papež s pomočjo španskega prevoda pozorno prebral moj Apel.

- Da je visoko cenil razmišljanja, ki so me pripeljala, da sem objavil 5. zvezek (mojih zbranih del), ki je posvečen nezmotljivosti. V tem zvezku predlagam, da teološko predebatiramo različna vprašanja glede te dogme v luči Svetega pisma in Tradicije; in da to storimo z namenom, da bi Cerkev XXI. stoletja, semper reformada, poglobila konstruktiven dialog tako z ekumensko stvarnostjo kot s postmoderno družbo.

Papež Frančišek ne postavlja nobenih mej. Na ta način odgovarja moji želji po svobodni razpravi o nezmotljivosti. Osebno mislim, da bi ta novi prostor svobode moral biti izkoriščen za katoliški in ekumenski napredek v razjasnjevanju kontroverznih dogem.

Takrat si še nisem mogel predstavljati, kako velik prostor svobode bo nekaj dni zatem odprl papež Frančišek s posinodalno apostolsko spodbudo Amoris laetitia. Že v uvodu pove, da „ni potrebno, da so vse razprave glede nauka, morale in pastorale razrešene z izjavami cerkvenega učiteljstva“. Papež je proti „hladni kabinetni morali“ in proti temu, da bi se škofje še naprej obnašali kot „kontrolorji milosti“. Meni, da evharistija ni nagrada za popolne, temveč je „hrana za šibke“. Papež pogosto navaja izjave sinode, škofov in nacionalnih škofovskih konferenc. Noče biti edini glas Cerkve.

To je novi duh, ki sem ga vedno pričakoval od cerkvenega učiteljstva. Prepričan sem, da se bo končno tudi o dogmi papeške nezmotljivosti – odločilno in temeljno vprašanje katoliške Cerkve – lahko razpravljajo s svobodnim duhom, odprto in brez predsodkov. Papežu Frančišku sem globoko hvaležen, da nam daje to priložnost. Moja zahvala je združena s pričakovanjem, da bodo škofje, teologinje in teologi tega duha brez pomislekov naredili za svojega in da bodo sodelovali v nalogi, da razjasnimo dogmo nezmotljivosti v duhu Svetega pisma in velike cerkvene Tradicije.

Tiara - podarjena papežu Benediktu XVI. l. 2011.
(Wikipedia)

Če je sonce sposobno jokati …

Malica na Lezbosu (vatican.va)

Lampedusa 2013: proti globalizaciji brezbrižnosti

Za svojo prvo pot iz Vatikana po izvolitvi na Petrov prestol je papež Bergoglio izbral italijanski otok Lampedusa, ki leži južno od Sicilije in je po kilometrih bolj blizu Afriki kot Evropi. Lampedusa je že več let cilj migrantov z revnega juga v varno in sito Evropo. Za mnoge migrante je "pot upanja postala pot smrti", je dejal papež tistega 8. julija 2013. Pri pridigi - maševal je na oltarju, zgrajenem iz razbitin neke migrantske barke - je odločno spregovoril proti "globalizaciji brezbrižnosti" ter proti zahodni "družbi, ki je izgubila sposobnost jokati". Res je. Zahodnjaki zvečer jemo čips, pijemo ta ali oni multivitaminski napitek in gledamo televizijska poročila o še eni pomorski nesreči z več deset mrtvimi migranti - ne da bi se nam čips zataknil ali sok manj teknil.

Na to sramotno brezbrižnost je opozoril papež Frančišek na Lampedusi.

Vendar obisk Lampeduse še ni dal čutiti, da bodo begunci in migranti ena izmed rdečih niti tega pontifikata. Po drugi strani pa tudi velja, da ne papež ne mi pred tremi leti nismo mogli vedeti, kako velika begunska kriza se bo skuhala zaradi sirske državljanske vojne in nastanka demonsko zle Islamske države. Kdo je mogel napovedati, da bo begunsko vprašanje leta 2015 postalo osrednje politično, moralno pa tudi duhovno vprašanje stare celine? Zadeva je šla v Evropi tako daleč, da so se nekatere vroče glave na levi in na desni zaradi različnih pogledov na begunstvo pripravljene medsebojno spopasti na ulici. V tej zmešnjavi je papežev glas še kako pomemben. To, kar je začel na Lampedusi, zdaj mora iti naprej.

Lezbos 2016: sočutje

V soboto, 16. aprila 2016, argentinski papež obišče še en otok, še eno vmesno postajo med dvema celinama, s tem, da je tokrat na drugi strani Azija. Grški otok Lezbos: poprej slaven zaradi prve evropske pesnice Sapfo, pa tudi zato, ker se po njem imenujejo istospolno usmerjene ženske; zdaj nagneten z bližnjevzhodnimi in azijskimi migranti, večinoma muslimanske veroizpovedi.

Obisk na Lezbosu je prvinsko čustven. Prvinsko človeško čustvo oziroma način in usmerjenost čustvovanja - ki v nadaljnjih korakih postane moralna drža, temelj religij, filozofija solidarnosti - je sočutje. Sočutje je, ko je tvoja bolečina moja bolečina (com-passion). Sočutje je, ko ne dovolim trpljenja pri bližnjem. Če trpljenje vseeno pride, pa hočem trpeti z njim - vsaj tako, da prikrajšam sebe, da je trpečemu lažje (solidarnost). K temu sočutju poziva papež, ko razlaga otroško risbo, na kateri ima sonce solze. "Če je sonce sposobno jokati, potem bo tudi nam kakšna solza prav prišla," pove novinarjem.

Sočutje ne stori dobro samo trpečemu, temveč ozdravlja tudi netrpečega. Sočutje do beguncev lajša njihovo nesrečo, a ozdravlja tudi Evropejca od njegove duhovne bede. Sočutje je po naukih velikega nemškega teologa Johanna Baptista Metza, ki so ga - glej slučaj! - bolj brali v Južni Ameriki kot v Evropi, naslednja velika etapa evangelizacije. Evangelija namreč ne lepimo na ljudi z ideološkim diskurzom, danes evangelij vznika iz nenarejenega sočutja.

Kultura srečanja namesto kulture strahu

Večino Evropejcev je zaradi beguncev popadel strah. Znameniti in na Slovenskem precej čislani dunajski teolog in sociolog religije Paul Zulehner v svoji še sveži knjigi o beguncih na evropskih tleh ter o naših zagatah ob tem (Entängstigt euch!, Patmos Verlag, 2016) ugotavlja, da se je ustvarila kultura strahu, ki nas blokira bodisi v racionalni refleksiji bodisi v solidarnosti. Zulehner poziva k procesom "raz-strašenja". Papež Frančišek, katerega duhu sledi Zulehner, tovrstnim procesom pravi "kultura srečanja".

Kar smo videli na Lezbosu, je bilo srečanje. Fizično. Iz oči v oči. Dotiki in objemi. Papež Frančišek je rad, da se fizično srečamo in si brez vmesnikov povemo to in ono. Zahodnjaki radi kalkuliramo, papež stopi konkretno naprej. Mi na primer kalkuliramo, koliko sta Putin in Castro pridobila političnih točk, ker je papež na Kubi srečal ruskega patriarha Kirila. Taki smo. Kar naprej nekaj sumimo. Papežu pa je bilo pomembno le, da je bil tam in da se je srečal. Papežu so nekateri očitali naivnost, v smislu, "kjer patriarh Kiril - tam Putin", a on verjame, da smo vsi pridobili, ker je v naravi konkretnega srečanja to, da veliko da.

Da iz "srečanja" pride neka "sreča", pravi tudi slovenska etimologija. Izogibati se srečanju z drugim in drugačnim ne rešuje realnih problemov in napetosti. Premagati strah, zbližati se, gojiti kulturo srečanja, obogati obe strani in odpira boljšo prihodnost. Če danes govorimo, da se mnogi na Zahodu živeči muslimani niso integrirali v evropski prostor, lahko v skladu s papeževo diagnostiko rečemo, da za to niso toliko krivi vahabistični pridigarji kot naša pomanjkljiva kultura srečanja. Hiperindividualistični način življenja, omalovaževanje verskega čutenja ter integracija (vernega) tujca pač ne gredo skupaj.

Ekumenizem v trpečih žariščih sveta

Ne nazadnje in ne najmanj pomembno na Lezbosu je bilo še to, da sta ob papežu, rimskem škofu, begunce obiskala dva pravoslavna škofa: atenski in carigrajski. Katoliško-pravoslavni ekumenizem dela v svetih pisarnah in na akademskih simpozijih počasne korake. En dan se nam posveti, kje bi lahko "prišli skup" - in hitro se objamemo pred fotoaparati. Potem gremo vsak na svoj dom - in spet nas zaobjamejo stari dvomi in nezaupanja. Lezbos nas uči ekumenizma v evangelijski akciji, ekumenizma v trpečih žariščih sveta. Kar v katoliško-pravoslavnem dialogu ne zmorejo svete pisarne, zmore begunsko šotorišče. Tam je več Kristusa, kot se zdi na prvi pogled.

* Komentar je bil objavljen v časopisu Večer 21.4.2016.

Royal: Rim očaran nad demokratičnim socializmom? (prevod)

Robert Royal je direktor internetnega portala The Catholic Thing in predsednik Faith and Reason Institute iz Washingtona. S spodaj prevedenim kritičnim komentarjem se je odzval na simpozij, ki ga je 15. in 16. aprila 2016 v Vatikanu organizirala Papeška akademija za družbene znanosti (link). Simpozija se je udeležilo nekaj severno- in južno-ameriških socialistov, med njimi predsedniški kandidat iz ZDA, senator iz Vermonta, Bernie Sanders. Robert Royal v svojem takojšnjem odzivu (v soboto, 16.4.2016) opozarja, da zbliževanje cerkvenega družbenega nauka in demokratičnega socializma ni na mestu.

Izvorni članek nosi naslov A Rome Charmed With Democratic Socialism? in ga najdete tukaj. Z obilno pomočjo italijanskega prevoda (link) sem ga prevedel Branko Cestnik. V slovenščino prevedeni navedki iz okrožnic Rerum novarum in Centesimus annus so iz Družbeni nauk Cerkve, Mohorjeva družba, Celje 1994.

------------

Rim očaran nad demokratičnim socializmom?
Robert Royal

Včeraj in danes (15. in 16. april, op. prev.) se je v Vatikanu odvil čuden dogodek. Čuden celo za čas tega papeževanja in Cerkve. Papeška akademija za družbene znanosti je pripravila simpozij, s katerim je – menda – obhajala 25. obletnico okrožnice Centesimus annus, ki jo je spisal papež Janez Pavel II. l. 1991. V tem bogatem besedilu poljski papež pregleda 100 let (od tod naslov), odkar je papež Leon XIII. s svojo veliko okrožnico Rerum novarum (1891) zasnoval „moderni“ družbeni nauk Cerkve (DNC). Toda Janez Pavel II. ne gleda le nazaj, temveč gleda tudi naprej. Analizira način, kako naj bi narodi sveta – po padcu komunizma – dobro uporabili svobodo.

Pričakovali bi, da bi Papeška akademija povabila osebe, ki so v sozvočju s svetim papežem Janezom Pavlom II; osebe, ki so neposredno okusile nacizem in komunizem (ter sprevrženost nesvobode). A Papeška akademija je pripravila nekaj precej skrb vzbujajočega – a morda pomenljivega.

Med govorom Bernieja Sandersa na simpoziju Papeške akademije za družbene znanosti (www.pass.va)

Naši ameriški mediji so bili glasni, saj je bil med povabljenimi predsedniški kandidat in samooklicani socialist Bernie Sanders, oziroma, po drugi inačici, se je tja povabil sam. Kakor koli, neka vrata je Sanders zagotovo odprl. (Ping pong med škofom Marcelom Sánchezem Sorondom, kanclerjem akademije, in Margareto S. Archer, predsednico akademije, o tem, kako je do tega prišlo, pove veliko o Vatikanu v teh dneh.)

Jutranja novica: Čeprav so uradno rekli, da do tega ne bo prišlo, se je danes zjutraj (sobota, 16.4.2016, op. prev.) papež Frančišek, preden je odletel na grški otok Lezbos, na kratko srečal s Sandersom – kar je nenavadno, saj smo v vnetem predvolilnem času. Govorila naj bi o beguncih in o „moralni ekonomiji“.

Ampak to je samo začetek. Če so hoteli povabiti politične osebnosti, bi lahko pomislili na električarja, kasneje voditelja sindikata Solidarnost in poljskega predsednika Lecha Wałęso, ki je v annus mirabilis 1989 pomagal zrušit marksizem. Še je živ – lahko osebno pričam – ter čil in zdrav. Mnogi iz tiste generacije so odšli po svoje plačilo, toda mnogi bi lahko bili navzoči kot živ spomin na ponosno izročilo.

Toda Vatikan je povabil take, ki bi jih lahko le imenovali ideološki pajdaši – rojaki iz domačih krajev kot: Evo Morales, bolivijski predsednik, ki je papežu Frančišku podaril razpelo s Kristusom na komunističnem srpu in kladivu; Rafael Correa, še en „demokratični socialist“, podobno kot naš vermontski senator.

Za povrh je bil tam še Jeffrey Sachs, glavni na Earth Institute ter goreč zagovornik nadzora na rojstvi in splava.

Nekateri katoličani mislijo, da je med modernimi političnimi tendencami demokratični socializem najbližji družbenemu nauku Cerkve. To je nevarna zmota. Socializem kot tak je bil vse od papeža Leona XIII. s strani DNC vedno kritiziran.

Mnogo ljudi misli, da se je Cerkev zoperstavila socializmu, zaradi svojih povezav z ancien régime. V resnici pa je Leon XIII. svoje skrbno izdelane argumente zajel iz globine izročila naravnega prava:

„Če hočejo torej socialisti zapostaviti skrb staršev in uvesti državno skrbstvo, ravnajo zoper naravno pravičnost in razdirajo družinsko zvezo.“ (Rerum novarum 11)

„Iz vsega tega jasno sledi, da moramo brezpogojno zavreči nauk socializma, po katerem je treba vsako lastnino proglasiti za skupno, ker škoduje ravno tistim, ki naj bi jim pomagal. Dalje nasprotuje po naravi danim pravicam posameznega človeka, vnaša zmedo v pristojnosti države in ruši družbeni mir. Ob vseh poskusih, da bi pomagali nižjim ljudskim slojem, moramo najprej ohraniti kot temeljno izhodišče, da je treba zasebno lastnino ohraniti nedotakljivo.“ (Rerum novarum 12)

„Popolno izenačenje med najvišjimi in najnižjimi v civilni družbo je nemogoče. (…) kajti med ljudmi so po naravi zelo pomembne in številne neenakosti. Niso vsi enako nadarjeni, ne zdravi, ne spretni, ne močni. Iz teh nujnih razlik sledi sama po sebi tudi različna usoda. In to je popolnoma primerno potrebam tako posameznika kot tudi skupnosti. Skupno življenje zahteva namreč raznolike nadarjenosti za opravljanje poslov in za različne poklice.“ (Rerum novarum 14)

„(...) socialisti so najprej spodbudili zavist teh, ki trpijo. Zoper bogate širijo bojno geslo: Privatno lastnino je treba odpraviti in razglasiti za skupno lastnino vseh. Njeno upravo naj prevzamejo občinski ali celo državni oblastniki. (...) Toda ta izhod je za poravnavo spora tako neprimeren, da bi škodoval delavskemu stanu samem; poleg tega je še zelo krivičen, ker dela nasilje nad zakonitimi lastniki, vnaša zmedo v pristojnost javnih organov in države spravlja v popoln nered.“ (Rerum novarum 3)

Navedkov je še več, a to je dovolj, da začutimo splošnega duha tega besedila. Socializem in socialisti težijo k izpodrinjanju družine, lastnine in celo duhovne avtoritete preko napačnih pozivov k enakosti, kolektivizmu in predvsem k moči države.

In novejša utelešenja „demokratičnega“ socializma? So presegla te pomanjkljivosti? Da bi odgovorili, bi morali analizirati cele programe različni socialističnih režimov. A na splošno gledano socializem še ohranja ambicijo slepega verovanja v državo; verovanja, ki praktično povsod škodi civilni družbi, od družine do gospodarstva in religije. Verjetno tega ne opazimo, saj naše domnevno ne-socialistične demokracije počenjajo podobne stvari.

V okrožnici Centesimus annus sveti papež Janez Pavel II. navaja nekatere slične odlomke iz okrožnice Rerum novarum, dodajajoč svoje poudarke:

„(...) osnovna zmota socializma je antropološke narave. Posameznika gleda samo kot predmet in molekulo družbenega organizma; tako naj bi bil blagor posameznika povsem podrejen dogajanjem gospodarsko družbenega organizma. Hkrati pa meni, da je prav ta blagor neodvisen od svobodne odločitve in da ga je mogoče doseči brez vsake osebne in neprenosljive odgovornosti do dobrega.“ (Centesimus annus 13)

Papež Leon XIII. in papež Janez Pavel II. sta bila kritična - čeprav ne na sistematski način – tudi do „liberalizma“ in „kapitalizma“, zlasti ko slednja zapostavljata moralne in duhovne vrednote. Nekateri od akademikov, ki so ta konec tedna govorili na simpoziju - zlasti Rocco Buttiglione (svoj čas bližnji sodelavec Karola Wojtyle) in Russell Hittinger, zvesto razlagajo perspektive Janeza Pavla II..

Toda slednjim svet ne daje posebne teže. Program simpozija, ki ga je organizirala Papeška akademija za družbene znanosti, je veliko prostora namenil od l. 1991 do danes „spremenjenemu svetu“ in se zdi, kakor da bi pozabil bodisi katoliško tradicijo bodisi novejšo zgodovino. To, kar bodo mnogi udeleženci simpozija odnesli domov, je, da so ameriški socialisti – tako južni kot severni – bili naprošeni, da premislijo o družbeni vlogi Cerkve in njenem praktičnem uspehu proti hudobnemu sistemu, ki je ubil 100 milijonov ljudi in več.

In da bo njihova vizija politike in ekonomije, okolja in razvoja, priročnik, ki se ga bosta morala posluževati katoliška Cerkev in svet v XXI. stoletju.

... in še ena dotična s spleta :)

Islamizacija? Moč krščanskega izročila in svobodne družbe

Približno dve tretjini mladih se je uvrstilo med pripadnike katoliške vere. Toda le približno tretjina teh mladih katoličanov poroča, da je Bog pomemben v njihovem življenju.

Iz strnjenega poročila raziskave Mladina 2013

Smisel življenja je ležanje na plaži z možgani na off in čivavo na straži.
Skupina Zmelkoow v pesmi Bit

Obstopili so trije muslimani srednješolca M.

Tri leta nazaj, ko še nismo poznali ne Islamske države in si ne predstavljali rek bližnjevzhodnih beguncev preko naših poljan, pride na vrata frankolovskega župnišča srednješolec M.. Vračal se je od pouka v Celju. Zdaj da čaka očeta, pravi, da ga iz doline popelje gor v hribe, kjer je doma. Srednješolec M. je rahlo v šoku.

Reče: „Danes so me na šolskem hodniku obstopili trije muslimani.“

„Kaj so hoteli,“ vprašam.

„Pokazali so na križec na mojem vratu in zahtevali, da ga odstranim. Ker da jih moti,“ pove M..

„In kaj si ti storil?“

„Nisem ga hotel dati dol. Oni ne bodo meni ukazovali.“

„Dobro si storil!“ pribijem. „Če bi ga dal dol, bi oni trije dosegli svoje, tebe pa ne bi spoštovali.“

Srednješolec M. je versko gledano tipični slovenski srednješolec. Ni pobožen in k maši gre morda za Božič, morda za Veliko noč. Spada v veliko gmoto slovenske mladine, ki se v raziskavah še vedno (dodajmo: ter v sramoto nekaterih podalpskih napovedovalcev hitrega in gladkega konca religije) deklarira, da je katoliške veroizpovedi.* Čeprav vere ne prakticira in ima v glavi veliko zmede glede verskih resnic, ta mladina svoje krščanske identitete vendarle ne opušča za karsibodi in je ne proda za tri piškave orehe.

Betlehem, palestinski kristjan izdeluje nabožne spominke (foto B.C.)

Pritisk islama ter vznik klica po krščanski identiteti in tradiciji

Troje se kaže:

1. Srednješolec M. se hočeš ali nočeš sreča z islamom.
Če bo med nami v prihodnje več muslimanov, kar jih zagotovo bo, bodo ti tudi „pomisijonarili“ med našo mladino in iskali novih vernikov. A če bodo to delali v okvirih za svobodno družbo normalne tekme idej in prepričanj, jim nimamo kaj oporekati.

2. Srednješolec M. nagonsko brani svoje krščansko poreklo.
Z več islama med nami, bomo izzvani v svoji duhovni identiteti. Lažje bo pritisk zdržati tistemu, ki nekakšno duhovno identiteto ima, kot onemu, ki nima nobene. Filozof Fabrice Hadjadj v nekem lanskem rimskem predavanju opozarja, da trši islam lahko pridobi na svojo stran zlasti mlade, ki jih zaznamuje idejna in vrednostna praznina. Današnji ideal „ležanja na plaži z možgani na off“ (Zmelkoow) kot priprava za jutrišnjo zakrivanje v nikab ter odpoved alkoholu?

3. Bo srednješolec M. zaradi pritiska islama postal bolj samozavesten katoličan?
Pritisk islama na mlačno krščansko populacijo lahko slednjo spodbudi, da se bolj zaveda svojih korenin in se celo začne vračati k lastni duhovni tradiciji, k preverjeni in varni „veri naših očetov“, sčasoma tudi k bolj resnemu osebnemu življenju po veri. Zanimivo, lanski podatki o ponovnem vzponu verskega življenja v mestu Rim, ki ga je opaziti med katoličani v zadnjih letih, med vzroki za ta vzpon razkrivajo tudi večjo prisotnost islama in latentni strah pred njim (o tem moj blog Roma veduta, fede perduta?)

Stava na versko svobodo

Sveti papež Janez Pavel II. je veliko potoval po svetu in obiskal tudi nekatere muslimanske države. Ko je l. 1985 bil v Maroku, je na stadionu v Casablanci imel srečanje z muslimansko mladino. (Je 30 let kasneje kaj takega še mogoče? Papež in 80.000 mladih muslimanov skupaj?) V casablanškem kratkem nagovoru mladim je desetkrat omenil svobodo. Podajam dvoje odlomkov:

Želimo si, da bi vsi ljudje prišli do polnosti božje resnice. Toda do tega ni mogoče drugače kot s svobodno privolitvijo njihove vesti in brez zunanjih prisil, ki niso vredne svobode uma in srca, ki je značilna za človekovo dostojanstvo. To je resnični smisel verske svobode, ki spoštuje tako Boga kot ljudi.

Spoštovanje in dialog zahtevata recipročnost na vseh področjih, zlasti v tem kar se dotika temeljnih svoboščin, posebej verske svobode. Svoboščine spodbujajo mir in razumevanje med ljudstvi.

Poljski papež je pogosto poudarjal versko svobodo. Po eni strani je to delal zaradi zaščite kristjanov v komunističnem bloku ter v deželah, kjer so verska manjšina. Po drugi zaradi misijonarske statistike iz Azije in Afrike. Ta pravi: kjer je verska svoboda, tam krščanstvo raste. In raste tudi v islamskem okolju, če je tam garantirana visoka stopnja verske svobode. Ker v pogojih svobode krščanstvo dobiva krila, so nekatere islamske države (Afganistan, Pakistan, Sudan, Maldivi,...) v zadnjih desetletjih uvedle zakone, ki udarjajo po verski svobodi ali jo celo ukinjajo. Podobne politične in pravne poskuse omejevanja verske svobode na račun kristjanov dandanašnji beležimo tudi v hindujski Indiji.

Povedal bom na grobo in brez ovinkov. V pogojih pristne verske svobode druge religije, vključno islam, na dolgi rok tekme s krščanstvom, če za tekmo gre, ne dobijo.

Maroški kralj Hasan sprejme Janeza Pavla II. (AFP)

Islam in krščanstvo iz oči v oči v pogojih svobodne družbe

Svoboda je zaveznica krščanstva. To je bila globoka intuicija papeža Janeza Pavla II.. Zato se kristjani svobodne družbe in tudi „svobodnega trga“ religij ne smemo bati. Prišlekom recimo: Dragi muslimani, dobrodošli v Evropi, a sprejmite izziv svobode in svoboščin! Stehtajmo se pošteno in odkrito. Boste v pogojih svobodne družbe in po nje pravilih res tako kmalu ustvarili Evrabijo? Bo v vladavini verskega fair playa srednješolec M. res tako kmalu snel križec z vratu?

Narobe je, da se v strahu pred radikalnim islamom radikaliziramo tudi kristjani. Krščanstvo, ki bi se džihadiziralo, bi zanikalo samo sebe. Spet mamljiva križarska mentaliteta je mentaliteta sile in ne mentaliteta svobode. Casablanški odlomki o moči svobode ter o sami verski svobodi veljajo tudi nam, čeprav izrečeni muslimanom.

Tudi nima smisla, da v soočenju z islamom evropski kristjani od svoji držav zahtevamo ukrepe, ki bi nam bili v pomoč, da „tekmo religij“ dobimo. Od svojih držav tudi tokrat pričakujmo predvsem dosledno spoštovanje načel pravne države in verske svobode. Vprašanje seveda je, koliko se lahko verniki pri stavi na svobodo zanesemo na naše laicistične države. Zlasti če jih vodijo kakšni še iz časov Leonida Brežnjeva filoarabsko usmerjeni politiki, nimaš občutka, da kaj dosti. Vprašanje je še, kako naj nekdo, ki se je včeraj naslajal ob gorečem strunjanskem križu in ob podobi Marije s podgano v naročju, danes sploh še kaj pisne. Tak človek je na področju trka religij neverodostojen in odveč. Ter: koliko so evropski politiki in uradniki, ki so doslej bili vajeni ošabno gledati mimo svoje avtohtone religije, zdaj pa se klecavih kolen srečujejo z vse bolj močnim islamom, sploh sposobni medreligijskega menedžmenta?

„Tudi mi, kristjani, smo ponosni na našo versko tradicijo,“** je v francoščini vzkliknil Janez Pavel II. tistega vročega 19. avgusta 1985 na casablanškem stadionu. 80.000 mladih muslimanov mu je na koncu govora zaploskalo. Zaploskalo, ker je cenilo ponos, identiteto, izročilo, trdnost, preroškost.

* Po popisu prebivalstva l. 2002 je v Sloveniji le še 57,8 % ljudi, ki se imajo za katoličane. Toda glej, po raziskavah Mladina 2010 in Mladina 2013 je med mladimi Slovenci in Slovenkami za dve tretjini katoličanov, se pravi skoraj za 10% več kot ob popisu. So danes mladi bolj verni kot l. 2002? Ne. Do razlike je prišlo najverjetneje zato, ker je vprašanje verske opredelitve v popisu prebivalstva bilo ideologizirano in polemizirano. Posledica je bila, da se tudi kakšne zelo verne osebe (vem za primere starih mam na Pohorju) niso deklarirale za katoličane.

** „Nous aussi, chrétiens, nous sommes fiers de notre tradition religieuse.“