Resnicoljubnost - predavanje novinarjem ob godu Frančiška Saleškega

„Kaj je resnica?“ To vprašanje je zastavil Pilat v tisti usodni uri, ko je moral presoditi o življenju in smrti nekega Galilejca. Sit upravljanja naporne province; sit lastne oblasti in krutih odločitev, ki spadajo k izvajanju oblasti; sit tudi judovskih verskih debat, ki jih ni razumel in se jih ni hotel truditi razumeti; … se Pilat izreče za agnosticizem. „Kaj je resnica? Ne vem, kaj je resnica. Ker ne vem, kaj je resnica, me ni treba skrbeti, ali se bom glede še enega verskega fanatika odločil prav ali narobe.“ Pilat se izogne moralni dilemi. Spoznavni relativizem ga bo rešil tesnobe. Vendar se zadeva tu ne konča. Nekak kriterij, nekak nagib bo Pilat vendarle moral uporabiti, da bo izrekel sodbo. Pilat razmišlja nagonsko: „Ne vem, kaj je resnica, vem pa kaj je moj in kaj državni interes. Moj interes je ohraniti milost v cesarjevih očeh. Interes države je politični, socialni in vojaški mir v Jeruzalemu.“ Pilat se odloči. Galilejca obsodi na smrt. Resnica morda obstaja, a prvo kar obstaja in je neposredno razvidno je interes, korist, moč. Interes zamenja resnico.

To je v veliki meri stanje današnjega sveta. Kakor imamo kopico vod z okusom, ki pa zato niso več čiste vode, tako imamo veliko resnic z interesom. Je z interesom iskana in izpovedana resnica še resnica? Čista resnica obstaja? Eno najpomembnejših vprašanj filozofije od Kanta naprej. In seveda vprašanj medijev. Lahko rečemo, da ideal resnice mediji še gojijo. Dokler v novinarskem žargonu obstaja, denimo, sintagma „objektivno poročanje“, še priznavamo, da obstaja „objekt“, se pravi, da obstaja nekaj kar stoji samo po sebi, zunaj nas; stvar, ki je ali se je zgodila zunaj subjekta.

***

Ponovimo Pilatovo vprašanje: „Kaj je resnica?“ Najstarejša in najmočnejša tradicija je Aristotelova. Povzelo jo je krščanstvo s Tomažem Akvinskim na čelu. To tradicijo, ki jo lahko imenujemo tudi tradicija spoznavnega realizma, najbolje ujame formula, ki naj bi jo je skovala srednjeveška filozofija še pred Akvincem. Resnica je „adaequatio rei et intellectus“ - skladnost stvari in razuma. Resnico torej „ustvarita“ stvarnost na eni strani in človeški intelekt na drugi. Med stvarnostjo na eni in intelektualno predstavo, se pravi, pojmi, jezikom... na drugi pa mora biti „adaequatio“ - t.j. skladnost. Če rečem, „danes je petek in sneži“, sem povedal resnico, ker se moja intelektualna zaznava skladna s stvarnostjo.

Človek je ustvarjen za resnico. To velja na splošni antropološki ravni, saj odstopa od živali ravno po organu za resnico, ki so možgani, ki je razum; in to velja na čisto vsakdanji psihološki ravni. Človek nima miru, dokler česa ne zve, spozna, dojame. Resnica ni samo koristna, je tudi užitek. Človek uživa v resnici. Vsi npr. hlastamo po vedenjih, ki nam ne bodo nikoli koristila. Verjetno nam nikoli ne bo osebno koristilo, kako se preživi na grenlandskih ledenikih, a z velikim užitkom gledamo nekega Bear Gryllsa, kako skače po tamkajšnjih ledenih gmotah. Točno vemo, da preteklosti ne bomo spremenili, a kljub temu hočemo čim bolj natančno vedeti, kako so bile poražene enote Aleksandra Velikega pred 2300 leti tam nekje v Indiji. Ne rečemo, češ saj je vseeno, kako se je končala vojaška avantura Aleksandra Velikega, temveč smo pomirjeni šele, ko razumsko raziskovanje zaključimo z: „Točno tako je bilo!“

Resnicoljubnost danes razumemo kot moralno vrlino. Ampak še preden je postala moralna vrlina ali novinarski ideal, je, če se tako izrazim, naravno stanje naših možganov. Možgani delujejo v smeri resnice in zaradi resnice. Skratka, resnica je luč, ki vabi k sebi. Mi pa smo ontološko in psihološko narejeni, da k tej luči gremo. Izvorno smo ljudje resnicoljubni. Nasprotno temu gibanju je gibanje k navidezni luči, ki je laž. Izvirni greh se je zgodil, ko je nekdo nasedel laži nekoga drugega. Laž se poigra z našo resnicoljubnostjo in nas prizadene v globino. Laž je šifra za zlo.

„Resnica vas bo osvobodila,“ pravi slavni Jezusov rek, katerega idejno sorodnost pa lahko zasledimo že pri starih Grkih in v gnozi. Če rek beremo kot negativ, lahko rečemo: nesvoboda, psihološka ali družbena, je nujno povezana z lažjo, z neresnico. Dokler vlada laž, če spet grobo povemo, možgani ne delajo prav, in v tem narobe spoznavnem svetu se z večjo lahkoto ugnezdi krivica, prevara, represija, navidezna resničnost, manipulacija,... Resnica je prva osvobodilna sila človeštva. Slednje potrjuje dinamika psihoanalize in psihoterapije. Če se ne dokopljemo do resnice o sebi, včasih do točno določenega dogodka iz našega otroštva, terapija ne steče. Nenazadnje zdravilno naravo resnice potrjujejo tudi velike družbene spremembe v zadnjih desetletij. Gorbačovova „perestrojka“ npr. bi bila še en kozmetični popravek totalitarnega sistema, če je ne bi spremljala silna želja po resnici, po odprtem pogovoru, po koncu zapovedanega molka. Gorbačov je zato ob „perestrojki“ razglasil še „glasnost“, svobodo govora. Ko je nastopila svoboda govora, se je osvobodilna sila resnice sprožila in prišlo je do tektonskih sprememb v zgodovini človeštva XX. stoletja.

***

Tako je torej mesto in moč resnice v življenju ljudi. Ljudje smo resnicoljubni že zato, ker smo ljudje – razumna bitja. In mediji? So tudi mediji resnicoljubni že zato, ker so mediji?

Resnica je ustanovna listina, biblija in program vseh medijev. Ko mediji poročajo, poročajo resnico; ko mediji komentirajo, razmišljajo o resničnih dejstvih. Izven resnice medijev ne bi smelo biti. Ampak mediji niso nad človeško zgodovino, ki je tudi zgodovina skušnjav in stranpoti. Čeprav radi poudarjajo svojo plemenito poslanstvo, recimo, „varuhov demokracije“, to še ne pomeni, da na njih ni sence izvirnega greha. Kakor je možno, da perverzni duhovnik zlorablja pastirsko moč za zadovoljitev svojega nagona ali da podkupljeni sodnik sodi krivično, tako je možno, da medij zavestno stoji na strani laži oz. na strani določenega interesa ali konstruirane resničnosti. Običajno se to zgodi medijem, ki so v službi totalitarnih režimov ali pa zelo močnih političnih in ekonomskih interesnih skupin. Takšni mediji so zavezniki neresnice. So graditelji kulture laži in zamolčanih ter prepovedanih resnic. Za demokracijo in sploh za sožitje ljudi so taki mediji lahko smrtno nevarni.

Medij se mora zato vedno znova, če tako rečemo, filozofsko in psihološko preverjati. Kakšen je naš odnos do resnice? Ni namreč vseeno, če smo filozofsko gledano dediči klasičnega spoznavnega modela „adaequatio rei et intellectus“ ali pa če smo bolj postmoderno in strukturalistično naravnani. Kaj je dogodek v prvem filozofskem modelu, ko ima primat stvarnost, in kaj je dogodek v drugem, ko ima primat struktura, jezik? Kaj pravzaprav razumemo pod sintagmo „objektivno poročanje“, če pa od Kanta naprej vse bolj verjamemo, da je bolj pomembno to, kar se zgodi v naši glavi, kot to kar se zgodi v stvarnosti zunaj naše glave? Ni narobe, če je filozofsko-spoznavno ozadje našega medija namesto v Aristotelovi tradiciji (zadnji veliki filozof te smeri pri nas je bil Janžekovič) pač v tradiciji postmodernega strukturalizma ali celo ludizma, narobe pa je, da se tega pri ustvarjanju lastnega medija ne zavedamo.

***

Medij se mora preverjati tudi z vidika lastne moči. Koliko smo medijski delavci očarani nad močjo? Smo morda malce opiti od tega, da nam vsakič, ko poročamo, na drugi strani verjamejo? Kaj je z tihim rakom intelektualcev, ki se mu reče cinična distanca? Smo se morda že navadili na pilatovsko umivanje rok: v smislu, da sicer vemo, da ne poročamo povsem prav, a interes je močnejši kot resnica?

Ko sem l. 1993 kot prostovoljec v begunskem centru na Ptuju govoril z eno starejšo begunko o tem, kdo je začel vojno v Bosni, ni rekla, da Milošević ali Tuđman ali Izetbegović temveč, da so to bili mediji. Medijska propaganda je bila tako močna - je dejala - da je ona sama popustila in na koncu verjela bolj medijem kot lastnemu izkustvu. Njeno izkustvo je bilo, da so pripadniki drugega naroda dobri in da se z njimi da živeti, medijsko bombardiranje pa je bilo tolikšno, da jo je na koncu obvladal strah pred drugačnimi in je tudi ona podlega logiki državljanske vojne in sovraštva. Stvarnost dobrih sosedov je v njenem intelektu dobila podobo stvarnosti hudičev. Skratka, medijski človek se mora zavedati, da operira z določeno močjo nad ljudstvom. Večji je medij, več je te moči in večja mora biti odgovornost.

Resnica je, kot smo dejali, ustanovna listina in biblija medijev, je pa tudi vsakodnevni protistrup za raznovrstne medijske skušnjave in bolezni. Resnica ni vedno razvidna, do nje ni lahka pot, resnica tudi boli. Zaradi resnice lahko izgubimo ne samo privilegije in prihodke, včasih smo lahko celo ob osebne prijatelje. Skušnjava ne biti zvesti resnici ob določenem dogodku je zato za vogalom. Vendar če medij izgubi resnicoljubnost, izgubi samega sebe. Odločitev bo pogosto težka, ampak dolgoročno se edino resnica splača. Laž ima kratke noge.

***

In slovenska zgodba? Kako je z resnico v njih? Slišimo teorijo, da je več resnic. Slovenci smo to teorijo množično zavrnili. Za nas, ki smo edini moderni evropski narod z dvojino, sta tudi resnici le dve: naša in njihova. Bolj natančno: resnica je ena – naša. Njihova je laž.

Slovenci nimamo sredinskih medijev. Vse medije, vključno s Cicibanom in verskim tiskom, složno razdelimo na levo ali na desno. Slovenska družba je matematično polarizirana in ideološka polariziranost je postala malodane značilnost našega nacionalnega karakterja. Mediji kot da ne morejo in ne smejo biti bistveno drugačni od družbe. Če medij v tako polarizirani družbi hoče preživeti, zgleda, da mu ne preostane drugega, kot da se „specializira“ za eno resnico in da torej postane glasnik ene interesne skupine. Nekateri mediji so specializirani za levo politično resnico, drugi za desno. Medijska sredinskost, ki je, recimo, še možna v Italiji in v Avstriji, v Sloveniji več ni možna.

Noben greh ni, niti greh proti resnici, če je medij politično, idejno ali versko profiliran. Pravzaprav bi popolnoma neideološki medij bil tudi popolnoma prazen medij. „Glava brez predsodkov, je prazna glava,“ uči filozof Francis Bacon. Resnica ni vedno razvidna, poti do nje je več, obstaja tudi več interpretativnih modelov. Medij se prej ali slej odloči za enega izmed njih ali v kakšnega od njih avtomatsko ujame. Greh pa je, če to prikriva sebi in drugim. Če se torej tega noče zavedati, če lastno ideologijo prikriva javnosti in če zavaja javnost z neko neobstoječo „nadideološkostjo“. Pri tem je nevarnost sledeča: Največji sovražniki ideološko profiliranega medija niso tisti, na oni stran frontne črte, temveč nekdo, ki je na tvoji strani in se s teboj takorekoč „z ramo ob rami“ bori za „našo skupno resnico“. Ta tvoj „brat po orožju“ te vse bolj spreminja v svoj bilten. Tebi to odgovarja, saj ti s tem zagotavlja zvesto bralstvo. Ampak na tej točki pa že lahko rečemo, da je resnica silno ogrožena, če ne usodno prizadeta.

***

Vsak medij ima seveda svojo uredniško politiko. Uredniška politika pomeni, da se med ogromno možnostmi, kaj in kako povedati, kaj in kako komentirati, odločimo za le nekaj od njih. Resničnih dogodkov je namreč preveliko, da bi jih lahko nek medij v celoti objel in o vseh poročal. Selekcija je potrebna. Umetnost medija je, da selekcijo dogodkov opravi na način, da ni prizadeta resnica. Pravzaprav je urednikovanje večja umetnost kot poročanje. Novinarji so zvezde, a urednik je tisti, ki jih postavlja v določeno konstelacijo in jim daje določeno smer.

Ni preveč reči, da bo prihodnost Slovenije odvisna tudi od zdajšnjih strateških uredniških usmeritev. Kriza, ki je gospodarska in moralna, je razgalila marsikaj. Tudi nujo po novem strateškem zasuku v vsaj nosilnih medijih. Če imamo določeno idealno predstavo o pokrizni Sloveniji jutrišnjega dne, bi se ta ideal moral že danes poznati v medijih. Mediji torej s podtonom prihodnje utopije. Kakšen utopije? Leva Slovenija ne bo nikoli porazila desne Slovenije in obratno. To bi lahko vsi skupaj že dognali. Pred nami je edina mogoča rešitev: sožitje dveh slovenskih duš in skupna politično-medijska fronta proti korupciji. Oboje, se pravi, dialog drugačnih in njihov skupen nastop za moralno prenovo - oz. formula „skupna strpnost do drugačnega – skupna nestrpnost do korupcije“ - bi lahko združilo različne medije, ne da bi slednji zato morali odreči svoji idejni in politični usmeritvi. Medijska koalicija za boljši jutri je možna.

Na Slovenskem bi v tem oziru mnogi mediji morali napovedati vojno lastni biltenskosti. Kako bomo vedeli, da so zagotovo nehali biti bilteni? Naj bom konkreten in nazoren: Biltenskosti bomo rešeni, ko bo Mladina kakšno kritično naslovnico posvetila Kučanu, Reporter Janši, Družina Slovenski škofovski konferenci. Vendar prvi problem pri tem ne bi bili nosilci oblasti - Kučan, Janša in škofje – prvi problem bi bilo najbolj zvesto bralstvo teh medijev, ki bi tako Mladino, Reporter in Družino vrglo v koš in začelo množično odjavljati. To uredniki dobro vedo. Bralstvo ima vedno prav, bralstvo nam daje kruh. Igra se nadaljuje. Politika je razdeljena, ljudje so razdeljeni, mediji so razdeljeni. Vsi sprti – vsi srečni?

Imejmo ambicijo: Medijska koalicija za boljši jutri je možna. Formula „skupna strpnost do drugačnega – skupna nestrpnost do korupcije“ bi prej ali slej pridobila dober del bralstva, gledalstva in poslušalstva na svojo stran. Ne pozabimo: človek je ontološko in psihološko ustvarjen za resnico. Resnica ima izreden osvobodilni naboj. Če bralcu pomagamo iz pasti polariziranosti, ki je past neresnic, delnih resnic, agresivnih resnic, ga bomo kmalu imeli na svoji strani. Hvaležen nam bo, ker je lepše živeti v resnici kot delni resnici, ker je boljša čista voda kot voda z okusom. Če pa imamo mediji na svoji strani bralca, se lahko branimo tudi po hierarhični lestvici navzgor ter v skrajnem primeru odrečemo pokorščino v ozke interese zagledanemu lastniku ter se izmaknemo iz hipnotičnega območja politike, četudi imamo tam svoje „brate po orožju“, na katere te vežejo skupni nazori in politične strasti.

***

„Kaj je resnica?“ vpraša Pilat, nato pa tistega Galilejca obsodi na smrt. Rekli smo, da je Pilatova resnica tipična resnica z interesom, resnica, ki se naslanja na argument moči. Toda, zanimivo, Pilat si pri tem umije roke. Umivanje rok govori v prid obstoja oblastnikove vesti. Pilat globlje v sebi - in tudi s pomočjo njegove žene - vendarle ve, da bo obsodil nedolžnega. Pilat opravi torej več operacij hkrati. Razglasi, da ne ve, kaj je resnica - in se zateče v agnosticizem; obsodi po nagibu interesa – in razglasi primat volje po moči; globoko v sebi ve, da to ni prav, a zadeve ne ustavi – rojeva se cinik. To troje – ležerni agnosticizem, volja po moči in cinična distanca – je še dandanašnji alternativa resnici. Tudi ko gre za medije.

Na drugi strani imamo resnicoljubnost. Ne veščina pisanja, nastopanja in pripovedovanja, pač pa resnicoljubnost je prva dika medijskega delavca. Resnicoljuben medijski delavec je kakor pristno pobožen duhovnik ali kakor dosledno pravičen sodnik. Resnicoljubnost je notranji vir profesionalnega zadovoljstva. Pot k resnici je včasih res težka. Ampak tudi, ko je resnica zakrita, ko niti ne razumemo najbolje, kaj je prav in kaj narobe, vemo, kaj nam je storiti: v svojih medijih odpirati prostor pogovora. Ne vemo, kakšna bo končna resnica, vemo pa, da se o tem moramo pogovarjati. Bolj različni se med seboj pogovarjamo, večja bo na koncu luč resnice.

Branko Cestnik, Ljubljana, 24. januar 2014

Jean-Marie Lustiger - Jud in kristjan

Kardinal Lustiger l. 2005 v Auschwitzu.
(foto: AFP)

O pariškem kardinalu Jean-Marie Aronu Lustigerju (1926-2007) se je v devetdesetih po cerkvenih hodnikih v Rimu reklo: „Lustigerja nihče na mara. Judje, ker je kristjan. Kristjani, ker je Jud. Pariški intelektualci, ker je bolj izobražen od njih.“

To se je reklo, kot se reče šala. Nismo vedeli, da se je v tej šali skrivalo veliko resnice o osebni kardinalovi bolečini. Ta bolečina je bila tolikšna in tako svojska, da so o njej posneli film.

V ZDA film nosi naslov The Jewish Cardinal (Judovski kardinal), njegov izvirni francoski naslov pa je Le métis de Dieu (Božji mestic). Te dni ga vrtijo na Festivalu judovskega filma v New Yorku. Na Youtube lahko vidite trailer, ki je zanimiv že zato, ker prikaže enega vrhuncev zgodbe: opravičilo Janeza Pavla II. kardinalu Lustigerju za vse trpljenje, ki mu ga je nanesla pripadnost Cerkvi in pokorščina papežu.

Za kakšno trpljenje gre? Mlademu Aronu Lustigerju so nacisti v Auschwitzu ubili mater. Očetu je uspelo preživeti in se skriti na jugu Francije. Še pred materino smrtjo se je Aron kot štirinajstletnik odločil za krst in postal kristjan. Njegov oče se je po vojni tudi s pomočjo samega pariškega rabina trudil, da bi izničil krst, vendar brez uspeha. Jean-Marie je vstopil v semenišče in bil l. 1954 posvečen v duhovnika. Zgodba bi ostala skrita široki javnosti, če ga Janez Pavel II. l. 1979 ne bi postavil za škofa v Orleansu in dve leti kasneje za nadškofa v Parizu. Janez Pavel II. je s to potezo hotel prispevati k dialogu med judovstvom in krščanstvom.

Prizor iz filma Judovski kardinal.
(vir: rfi.fr)

Lustigerju je bilo naloženo veliko. Njegov oče je sinovo krščanstvo že prej razumel kot izdajstvo judovsta in ta družinska bolečina ni nikoli pojenjala. Določeni judovski krogi so postavitev spreobrnjenega Juda na položaj pariškega kardinala razumeli kot provokacijo. Določeni katoliški krogi so gojili hladen, nekateri (npr. nadškof Marcel Lefebvre) pa kar odprto odklonilen odnos do židovskega člana francoskega episkopata. Bil je velik kritik nacionalizmov in zato v spopadu z Le Penovo desnico. Zaradi svoje zvestobe rimski pastoralni liniji ni bil preveč priljubljen niti pri liberalnih klerikih. Jean-Marie Aron Lustiger je bil postavljen na samo presečišče zgodovinskih in cerkvenih dram in je kljub vsem težavam veliko storil za dialog in spravo. Janez Pavel II. je stavil nanj do konca in ga je še l. 2005 kot svojega osebnega predstavnika poslal na slovesnost ob 60. letnici osvoboditve taborišča Auschwitz.

Morda bi bilo za vse lažje, če bi se Jean-Marie Aron Lustiger odpovedal judovstvu. Tega ni nikoli storil. Dejal je: „Rodil sem se Jud in to bom ostal, čeprav je to za mnoge nesprejemljivo. Verjamem da je poklic Izraela, da razsvetljuje nejudovske narode. To je moje upanje in verjamem, da je krščanstvo način, da ta poklic uresničimo.“

Upajmo, da film o tem velikem človeku dvojne pripadnosti pride kdaj tudi na slovenske ekrane.

Novi kardinali. Kdaj ga bo imela tudi Ljubljana?

„Papeža ne ocenjujte po tem, kaj pravi, ampak po tem, na kakšno mesto koga postavi,“ je pred približno dvajsetimi leti nam, študentom na Gregoriani, dejal neki profesor, čigar imena se žal ne spomnim. Z drugimi besedami: „Najbolj pomembni so kadri!“ Postavljanje pravih voditeljev na prava mesta, usposabljanje voditeljev, preverjanje voditeljev,... na tej točki sistem raste, zmaga ali pa se pogrezne v nič. Nekje sem prebral mnenje, da 85% težav v sistemih izvira iz slabega vodenja.

upokojeni škof Pamplone Fernando Sebastián
 (vir: diariodenavarra.es)

Papež Frančišek bo kmalu postavil 19 novih kardinalov iz 12 dežel. Nekateri izmed njih mu bodo v neposredno pomoč pri vodenju Cerkve, drugi so postavljeni na visoke vodilne položaje v svojih geografskih sredinah, tretji ne spadajo v nobeno od obeh kategorij.

V čast si štejem, da sem enega izmed novoimenovanih kardinalov lani spoznal v Madridu, z njim na kratko poklepetal in parkrat poslušal njegova predavanja. To je upokojeni škof Fernando Sebastián, moj klaretinski sobrat, izjemni oznanjevalec in pastoralist, človek odprtega dialoga in, če je treba, odprte polemike. Njegova knjiga „Evangelizirati“* je v špansko govorečem svetu pravcati pastoralno-teološki hit in papež Frančišek je priznal, da navdihuje tudi njega. Ker je Fernando Sebastián (edini novoimenovani kardinal, ki deluje v Španiji) v penziji, je njegovo nepričakovano imenovanje boljkone simbolno. Frančišek hoče bolj kot na človeka ali na njegov položaj v hierarhiji pokazati na njegovo pastoralno vnemo, njegov pastoralni slog in nauk.

škof Perugie Gualtiero Bassetti
(vir: ilmessaggero.it)

Na sploh lahko rečemo, da je kriterij pastoralne vneme, stila in nauka pri Frančišku bil veliko bolj upoštevan kot kriterij tradicije in prestiža. Na primer: v Italiji (zaenkrat) v škrlat ne bosta odeta nadškof v Turinu in patriarh v Benetkah, čeprav bi po tradiciji in prestižu to pričakovali. Da sta Turin in Benetke „kardinalski mesti“ - to menda vemo vsi! No, od danes je take samoumevnosti konec. 

Bo pa na presenečenje Italijanov v škrlat odet Gualtiero Bassetti, škof v Perugi. Perugia po tradiciji in prestižu ni „kardinalsko mesto“. Na Frančiškovo odločitev, pravijo na portalu Vatican Insider,** je vplivala pastoralna prodornost škofa, zlasti njegova bližina z umbrijskim delavstvom. Podobno kot v Italiji so imenovanja (in neimenovanja, kakopak) presenetila tudi na Filipinih in na Haitiju.

Kaj to pomeni za katoliško entiteto, kot je Slovenija? Da bi Ljubljana postala „kardinalsko mesto“ ni pričakovati:
- ker Ljubljana na zemljevidu krščanskega sveta nima dovolj zgodovinskega prestiža (drugače bi seveda bilo, če bi ljubljanska nadškofija že ob svoji ustanovitvi ali v stoletjih potem uspela v svoje meje zajeti več ali pa kar večino slovenskega naroda ter postala nekak slovenski Rim)

- ker je Slovenija majhna in povrh precej sekularizirana;
- ker smo trenutno v precej močni krizi voditeljstva, tako cerkvenega kot civilnega;
- ker je Evropa vse bolj obrobje velikega krščanskega dogajanja, katerega težišče je že nekaj časa na južni polobli.

Da pa bi kdaj kak ljubljanski nadškof postal kardinal in kot kardinal ostal ordinarij v Ljubljani, pa je ravno zaradi Frančiškovih „pastoralnih“ kriterijev vendarle (teoretično) možno. Tudi na Slovenskem se lahko zgodi kak Gualtiero Bassetti. Predstavljajmo si nadškofa, ki z novim zagonom in reformnim duhom potegne voz naprej, prispeva k pomiritvi v narodu, zastavi novo evangelizacijo, se zbliža s slovenskim delavstvom,...

Če 85% težav v sistemih nastane zaradi slabega vodenja, bo moral papež Frančišek 85% svoje energije porabiti za ukvarjanje s svojimi sodelavci in za pravilno izbiro voditeljev krajevnih Cerkva. Slovenija čaka.

* Fernando Sebastián, Evangelizar, Ediciones Encuentro, Madrid 2011.

** Vatican Insider je verjetno najboljši „vatikanistični“ spletni portal. Deluje v okviru turinske La Stampe. Članki so tudi v španščini in angleščini. Omenjeni članek: http://vaticaninsider.lastampa.it/inchieste-ed-interviste/dettaglio-articolo/articolo/31267/

Kalašnikov, Putin, Zacepa... oh, ti Rusi!

Mihail  Kalašnikov 1919-2013
Vir: Wikipedia

Te dni ves svet prebira duhovni testament prejšnji mesec umrlega gospoda Mihaila Kalašnikova, izumitelja znamenite avtomatske puške AK-47. Testament, ki ga je v celoti objavil časopis Izvestia, je pravzaprav pismo, ki ga je Kalašnikov nekaj mesecev nazaj poslal ruskemu patriarhu Kirilu. V njem razodeva dvome in bolečino, da je bil ravno on tisti, ki je izumil orožje, ki je prineslo toliko gorja v svet. Kalašnikov spregovori tudi o svojem poznem spreobrnjenju h Kristusu. Pove, da je „otrok v Sibirijo deportiranih kulakov“ in da je bil krščen l. 1919. Živo vero je zaživel in začel prejemati zakramente šele na zelo stara leta (dočakal jih je 94). Kalašnikov pohvali rusko pravoslavno Cerkev, ker naredi toliko dobrega za ljudi. Opozarja pa, da kljub večjemu številu samostanov in cerkva zlo danes ni manjše.

Oh, ti Rusi! Rusi in Bog!

Če se stari sovjetski generali in izumitelji orožja vračajo k Bogu, zakaj se ne bi tudi bivši sovjetski politiki in vohuni? Pomnimo, kako se je ob koncu Sovjetske zveze v krščanstvo spreobrnil Gorbačovov sodelavec in zadnji zunanji minister Sovjetske Zveze Edvard Ševarnadze (ki sicer ni Rus). Kot „ponovno rojeni“ kristjan je postal predsednik Gruzije in nemalo prispeval k verski obnovi te dežele.

A tisti, o katerem velja posebej premisliti, je sam ruski predsednik Vladimir Putin. Putin je pred kratkim zelo tehtno in pozitivno spregovoril o vlogi krščanstva. On je tisti, ki pričakuje od zahodnih voditeljev, da bodo več storili za zaščito krščanskih skupnosti na Bližnjem vzhodu in drugod, kjer so preganjane. Na primeru Sirije je tudi zaradi te note obveljala njegova. Putin, nekoč sovjetski agent v DDR, dandanes nastopa kot nekakšen krščanski vitez. Gre pri tem le za novo odkrito politično nišo? Zahodni voditelji se zaradi ideologije politične korektnosti izogibajo biti „branitelji krščanstva“, čeprav so mnogi osebno kristjani, medtem pa Putin zaradi svoje javne podpore krščanstvu pridobiva simpatizerje tudi zunaj ruskih meja. Ali pa pri Putinu onstran političnih računov vendarle gre za kaj globljega - za etiko, za duha? Ni še povsem jasno. Zaenkrat lahko le rečemo...

Oh, ti Rusi! Rusi in Bog!

In kako je bilo, ko je bil Bog v Rusiji prepovedan? Kako je Bog „preživel“ v Sovjetski Zvezi? Pričevanje s fronte...

Znamenita fotografija sovjetskega vojaka pred bitko pri Kursku (1943).
Vir: johnconley.tumblr.com

Aleksandr Zacepa, mlad fant kmečkega porekla, je bil eden izmed tisočih in tisočih ruskih vojakov, ki so med drugo svetovno vojno padli na fronti v spopadu z Nemci. Zanj ne bi vedeli, če ne bi tik pred usodno bitko, v kateri je umrl, napisal nekaj misli o Bogu in jih shranil v žep. Nekdo je listič z njegovim pisanjem shranil in l. 1972 je bila vsebina objavljena v eni izmed izdaj ilegalnega samizdata. Zacepova molitev je bila prevedena v italijanščino in objavljena v knjigi Najlepše molitve sveta (avtor Valerio Cattana, 2006). Dovolite, da jo prevedem, žal ne iz ruščine:

Poslušaj, o Bog! V svojem življenju nisem niti enkrat govoril s teboj, ampak danes želim praznovati. Od malega so mi pravili, da ne obstajaš... In jaz, idiot, sem verjel.

Nikoli nisem občudoval tvojih del, a to noč sem iz bombnega kraterja videl nebo polno zvezd in ostal očaran od njih sijaja. Tisti trenutek sem razumel, kako strašna je prevara...

Ne vem, o Bog, če mi boš pomagal, vendar pravim, da me ti razumeš... Ni nenavadno, da se mi je sredi groznega pekla prikazala luč in da sem te odkril?

Nimam ti kaj drugega reči. Srečen sem, da sem te spoznal. Ob polnoči bomo morali napasti. Vendar me ni strah. Ti me vidiš.

Dali so znak. Moram iti. Kako dobro mi je bilo biti s teboj! Rad bi povedal, a ti že veš, da bo bitka težka. Morda bom nocoj potrkal na tvoja vrata. Četudi do danes nisem bil tvoj prijatelj, ko pridem, boš pustil, da vstopim? 

Kaj se mi dogaja? Jokam? Moj Bog, poglej, kaj se mi je zgodilo. Šele zdaj vidim jasno... Moj Bog, grem. Težko, da se bom vrnil. Čudno – zdaj me ni strah smrti.

Vladni spini in etika

Vsi smo ga doživeli. Vladni spin* v primeru davka na nepremičnine. Takole je stekel:

Realno izhodišče: Vlada ve, da bo davek precej vznemiril in tudi prizadel prebivalstvo.
Spin: V razpravo o davku vplesti Cerkev, zagroziti z davkom na sakralne objekte (čeprav že spočetka vemo, da ga nikjer v Evropi ni), mobilizirati proticerkveno javnost, za katero bo davek že zato dober, ker bo udaril po farjih. Davek sestavljati, medtem ko je ljudstvo še enkrat razdeljeno ob čustveno in simbolno močni temi, ki pa z davkom pravzaprav nima nobene veze.
Medijska asistenca spinu: Spin brez medijev, ki ga so-izvajajo, ni mogoč. Pomnimo: dan po novinarski konferenci o nepremičninskem davku je Delo na naslovnico dalo fotografijo cerkvice, in poudarilo, da pa Cerkev ne bo plačevala davka na sakralne objekte. Nepremičnin v Sloveniji je milijon – a, glej ga glej, le neki podeželski cerkvici ta čast, da v osrednjem časopisu pospremi naslovni članek o novem davku.

Edward Bernays (1891-1995)
Nečak od Sigmunda Freuda,
rojen v Avstriji, umrl v ZDA.
Imamo ga za očeta "odnosov z javnostmi"
in tudi za očeta "spina".

Želeni učinek spina: Ljudje so prizadeti, a jezo – zlasti volivci levega pola - stresajo na Cerkev.

Učinek name: Vladi verjamem še manj, Delo še bolj odrivam od sebe.

Kdo bi mislil, da bodo tudi v demokraciji prav prišle v komunizmu uveljavljene samozaščitne metode pred režimsko propagando! V enobarvni medijski krajini Titove Jugoslavije smo se namreč naučili posebne veščine: veščine obratnega branja in branja med vrsticami. Kar je sporočal režim po svojih glasilih (kar so pravzaprav bili vsi mediji z izjemo verskega tiska), si moral brati zelo previdno, videti izza teksta ali pa razumeti kar obratno od povedanega. Na primer, če so jugoslovanski komunisti še l. 1985 (v naši a kasarni, denimo) zagotavljali in se zaklinjali, da sta bratstvo in enotnost jugoslovanskih narodov neskončno trdni, si moral brati obratno: jugoslovansko nacionalne vprašanje je slepi ulici, kmalu bo počilo!

Da se ljudstvo ni pustilo voditi za nos in da je razvijalo določeno samozaščito pred režimskimi lažmi in spini, je razvidno iz enega izmed „političnih“ vicev, ki smo si jih v tistih časih šepetali dobesedno na uho. Gre takole:
Janez vpraša Poldeta: Kako veš, da bo dojenček, ko bo zrasel, zagotovo komunist?
Polde: Ne vem.

Janez: Če te zelo lepo gleda v oči, istočasno pa se ti pokaka v naročje, bo zagotovo komunist.

V vicu je šifrirana definicija spina skoraj za v učbenik.

Kdor veščine branja obratno in branja med vrsticami še ne obvlada, naj pohiti! Kdor še ne ve, kako delujejo spini, zdaj je šansa za nauk! Za tovrstni poduk bo boljšega pomočnika, kot je trenutna vlada, težko našel. Spini te vlade so tako očitni, da so že smešni in bi se jim smejali, če ne bi bilo v igri, kot je bilo v največjem izmed njih – ko je vitezinja Alenčica troglavemu zmaju, ki naj bi se iz zlega Bruslja stegoval k nam, posekala kremplje - skoraj 5 davkoplačevalskih milijard. 

Ker so spini očitni, so seveda slabi. Dobrega spina ne razbereš s prve. Vladni spini kljub strumni medijski podpori „zavrtijo“ le njene pristaše, ostale državljane pa dodatno dražijo. Zato podvomiš, če te spine res delajo znameniti spin-doktorji. Bolj se ti dozdeva, da so produkt nekakšnih spin-vajencev.

In etika? Vlada ima poleg primarne politično-operativne naloge tudi dobršno moralno in simbolno vlogo. S svojim slogom komuniciranja, s svojim odnosom do javnosti pomembno soustvarja demokratično klimo zaupanja in dialoga. Če pa se vlada redno odloča za spine z velikim manipulativnim nabojem, škoduje demokraciji v njeni moralni srčiki. Če vlada laže, lahko vsi lažemo. Če vlada manipulira na veliko, bomo v svojem malem manipulirali tudi mi in, denimo, brez najmanjšega ugovora vesti storili vse, da ne plačamo zaukazanih nam davkov.

Človek je spoznavno in psihološko ustvarjen za resnico. Kot takšnega ga je Vlada Republike Slovenija prva dolžna spoštovati. Zato naj neha državljane Republike Slovenije obravnavati, kot v harrypotterski sagi obravnavajo „bunkeljne“, in naj se gre odnosov z javnostmi, kot se za demokratično oblast spodobi!

* Po Wikipediji je „spin“ (iz angleške besede za „vrtenje“) na področju odnosov z javnostmi oblika propagande, s katero se poskuša manipulirati javnost ter določene osebe, dogodke ali izdelke prikazati za boljše, kot v resnici so. Spin ni trik, s katerim resnico spremenimo v laž in laž v resnico, temveč je trik, s katerim dejstva „zavrtimo“ na način, da brez uporabe očitnih laži, negativno stanje prikažemo kot pozitivno. Več: http://en.wikipedia.org/wiki/Spin_(public_relations)

Zanimivo še: http://wearechange.si/oce-propagande-edward-bernays/