Varuhom Ustave glede muzike (glosa)

Varuhom ustavnega reda v Republiki Sloveniji!

Kot državljan Republike Slovenije, v kateri sta država in religija absolutno ločeni, ostro protestiram proti predvajanju verske glasbe na javnih in tudi zasebnih radijskih postajah. Na javnih zato, ker so javne, torej po definiciji ločene od religije. Na zasebnih zato, ker to delajo brez ustreznega opozorila poslušalstvu. Skladbo spustijo in še preden se zaveš, za kaj gre, si že pod zvočnim kladivom verske propagande.

Velikanska večina slovenskih glasbenih urednikov je zelo zavedna glede ločitve države in religije, ko gre za slovenske verske pesmi. Kolikor mi je znano, se še niso se zmotili do mere, da bi zavrteli kakšno Marijo skoz življenje ali In polje prepeva in cvetke pojo. Propust, če se izrazim strokovno, se zgodi pri tujih pesmicah. Tam se včasih grobo krši ustavno načelo in žali čustva nevernih prebivalcev Republike Slovenije.

Kdaj sem postal pozoren na ta propust? Enkrat v avtu, ko so po znani komercialni radijski postaji spustili tipično obredno pesem. Poznate besedilo Svet, svet, svet si ti Gospod Bog? Pri svojih seansah (pri t.i. svetih mašah) ga uporablja vsem dobro znana sekta. Na radiu ga seveda ne boste slišali v slovenščini. A takrat v avtu ob pol petih popoldan sem slišal: Santo, santo, santo, santo es el Señor Dios..., kar ni nič drugega kot v španščini zapeto Svet, svet,.... Ali se zavedate, da ta spev omenjena sekta zapoje med obredom tik preden njihov svečenik dvigne kruh in reče: To je moje telo?

Na sploh opozarjam, da se v latinske ritme, ki jih skozi poletje radii posebej veliko vrtijo, često prislini kaj izrazito protiustavnega. Taka je na primer pesem A Dios le pido (Prosim Boga) od Juanesa. Eno samo ponavljanje prošnje Bogu (zaradi slovnice moram žal pisati z veliko), da bi imel zdrave starše, srečo v ljubezni ter zmago v socialnih bitkah.

Razumem, da radijski glasbeni uredniki ne razumejo špansko. Toda večina jih razume in govori angleško. In glej ravno pri angleških skladbah je največ propustov. Naj jih naštejem nekaj, ki sem jih slišal zadnji čas:

• Leonard Cohen – Hallelujah; spet popularna pesem; poleg očitnega bibličnega vzklika aleluja besedilo pesmi brezsramno namiguje na do grešnikov usmiljenega Boga.
• Simon & Garfunkel - Mrs. Robinson; na radiu sem jo slišal pred kratkim; iz pesmi kot iz zasede skoči stavek: Gospa Robinson, Jezus vas ljubi, bolj kot si mislite. Nezaslišano!!!!
• U2; nima smisla naštevati; preventivno prepovedati vse komade ne samo zguljenega I Still Haven 't Found What I'm Looking For; res da jih večina ni verskih, a lahko da imajo vložena subliminalna sporočila. Kako že pravijo izkušeni Angleži? - Ne zaupaj Ircem!
• Bob Dylan – če je njegovo Trkanje na nebeška vrata ponarodelo in je prepozno za ukrep, prepovedati vsaj radijsko predvajanje pesmic z albuma Saved ter z konvertitskega albuma Slow Train Coming; če kak radio vztraja pri predvajanju kakšne od teh Dylanovih skladb, naj bo to samo po poprejšnji odobritvi Mirovnega inštituta ali podobnih izpostav organizacij delovnega ljudstva.
• Sinead O'Connor – Something Beautiful in seveda ves album Theology; punca je veliko obetala (nekoč je na odru javno raztrgala sliko rimskega velikega vrača Janeza Pavla II.), a je virus nazadnjaštva dosegel tudi njo. Poslušajte samo njen Kýrie Eléison (Gospod, usmili se).
• Green Day – Welcome to Paradise; rokerji opevajo socialno dno in umazane ulice imenujejo Paradiž; večini je to igra besed, meni, poznavalcu, zadeva diši po teologiji osvoboditve. Drznimo si biti strogi. Rokerji so samo na videz zavezniki čistega napredka.
• In še in še … Preberite zapis o prikritem verskem sporočilu pri mnogih songih na huffingtonpost.com. Ustrašili se boste!

Pričakujem osveščanje delovnega ljudstva in ukrepanje proti elementom, ki morda po neumnem morda pa sledeč kakšnemu tajno skovanemu načrtu (saj veste, katere sekta je tega željna in zmožna) dopuščajo ta nered v elektronskih glasilih. Kaj delajo pristojne službe? Kaj delajo razsvetljene politične stranke, ki se imajo za zaščitnice države pred religijo? Kaj delajo religiologi, ki so si dali dr. pred ime, da bi bili bolj kot drugi državljani budni glede tovrstne infiltracije? Kaj delajo združenja civilne družbe, ki prejemajo dotacije, da bi zamejile versko aktivnost na terenu?

In ne mislite, da je radio edini, ki zanemarja resno in temeljito ločitev države od religije. Tu je še problem nogometa na televiziji. Veliko nogometašev se križa, pokleka ali se kako drugače versko izraža – in vse to televizija v živo prenaša v naše domove! Tudi Republika Slovenija bi lahko uvedla, kar je že uvedla Republika Iran. Tam tekme mednarodnega nogometa prenašajo z zamikom, da imajo za to izurjeni javni uslužbenci čas odstraniti neprimerne kadre. Bomo Slovenci vedno med zadnjimi, ko gre za napredne rešitve?

Skrajni čas je, da ubranimo Ustavo RS ter rečemo STOP verski ofenzivi skozi eter!

Ignac Hajdinski, zaskrbljeni državljan

U2
(s spleta)

Ekologija in spreobrnjenje

Cabo da Roca, Portugalska. Foto: B.C.

Piše se leto 2009. Tudi v slovenska kina pride Avatar. Film, ki obsoja imperialistično in kapitalistično uničevanje fantastično lepe narave. Pedagoški film. Pravzaprav levičarski, newagerski, panteistični, eko osveščeni produkt. V celjskem kinu se dere mladine in odraslih. Uživajo. Požrejo vedra kokic in uživajo v prizorih. Polivajo Coca-Colo. Ko na platnu narava, gnostično bitje z imenom Eywa, premaga armado marincev, tudi v Celju doživijo katarzo. Dobro je premagalo zlo. Glavni junak, sicer invalid na vozičku, se je v trenutku smrti transfiguriral in dobil noge (velikonočni trik) ter modro kožo in rep (ah, Rousseau!). Imperativ happy enda in polni koši smeti v kinodvorani. Po tleh razsute kokice in druga plastična embalaža. Čistilke čakajo na svoj proletarski trenutek, gledalstvo leze v picerije in bare na naslednjo rundo, po kateri kliče bog trebuh. Vmes bodo hvalili Cameronovega Avatarja. Yes, končno en tak dober film, ki ga je ziher bilo bolj kul pogledat v kinu, kot potegnit z neta.

Gledam polne koše smeti in vem: laž! Avatar ni ekološki film, katarze ni bilo. Glavni problem smo zaobšli. Glavni problem niso bili fiktivni kapitalisti in marinci na platnu, temveč realni mali požrešni najstniki v dvorani. Tisti, ki so razsuli pokovko po tleh in se potem počutili pomembne, skoraj višja rasa, saj morajo za njimi čistiti neke tujerodne čistilke. Hollywoodska fikcija je tako spretna, da ti zmore dati občutek eko-pravičniške čistosti točno v trenutku, ko nemarno smetiš po planetu. Imaš se za mavrično odprtega za drugačna bitja, ravno ko izvajaš svojo kao superiornost nad priseljenci z metlo. Hollywoodska fikcija ne more rešiti planeta, ker potrebuje malega požrešneša, njegov življenjski slog, da skuje svoje vrtoglave dobičke.

„Spreobrnjenje življenjskega sloga!“ skorajda grmi papež Frančišek v encikliki Laudato si'. Ne hudujte se toliko nad hudobno svetovno ekonomsko ureditvijo, pač pa se vprašajte, kaj ste danes jedli, kam ste vrgli smeti, koliko vode ste spustili v nič, kakšno pot je opravila guma za podplate vaših čevljev, zakaj so ribje konzerve tako poceni,... Ugotovili boste dvoje osupljivih resnic. Prva: da ste tudi vi notri. Požiganje gozdov, ropanje oceanov, izčrpavanje zalog fosilnih energentov, zastrupljanje ozračja, revščina Eritreje,... vse to in še kaj se dogaja zaradi vas. Vi, mali požrešni potrošniki, ste na koncu verige. Da, ureditev je takšna, da bi vi, ki živite v osrčju Evrope in hodite z ameriškimi zvezdicami in črtami okičanjenimi vedri pokovke v kina, imeli lagodno življenje. Dokler vam tako godi, sta vaš revolucionarni lari-fari o bolj čistem okolju in bolj pravični družbi ter vaš foto termin ob šolskem sajenju dreves, zgolj to – lari-fari in foto termin.

Druga resnica je spodbudna: vi imate moč. Ker ste notri, lahko sistem spreminjate od znotraj. Vi ste insider, ki točno ve, kje je treba začeti, da anti-eko hudobnež pade. Začnite jutri, kar pri vašem zajtrku. Nadaljujte na poti v šolo ali službo. Frdamanega negativca imate ob sebi in v sebi. Sesujte ga!

Vendar ali je možno spreobrnjenje od potrošništva, če je antropološka paradigma napačna? Če te iz vseh strani fopajo, da si nespodbitna krona stvarstva (krščanstvo made in USA), plantažni komandant v škornjih (kapitalizem), rušitelj starega reda v imenu novega človeka (socializem), narcisoidni kraljevič (permisivna pedagogika), Prometej brez postave (moralni relativizem),... ne moreš uzreti lepote stvarstva. Človek - preveč te je, da bi kaj drugega ob tebi cvetelo! Frančišek pričakuje od tebe veliko stvar: drugačno dojemanje bistva in poslanstva človeka. Kakšno? Takšno samo-dojemanje, da ti bo povsem na mestu in zelo v veselje, da naslednjič v kinu ne žreš kot krastača in da pospraviš za seboj, če si že kaj razsul.

Frančišek pričakuje drugačen pogled religij na bistvo in poslanstvo narave. Religije imajo težnjo, da svoje vernike ženejo v stajo notranjega življenja. V oblazinjen prostor intime. Mistika se zgodi, ko zapreš oči in odplavaš – nas učijo tudi pogrošne meditacijske delavnice. A teolog J. B. Metz pravi, da današnji svet potrebuje mistiko odprtih oči. Politično, socialno in ekološko mistiko.

Bomo potemtakem odprtih oči častili naravo in poklekali pred dokumentarci na National Geographic Channel? Ne. Nismo panteisti. Narava ni zase bivajoče živo bitje, nima zavesti à la Cameronova Eywa, ni božanska, je pa ustvarjena od Boga in stoji v Bogu. V paragrafu 233 enciklike Laudato si' rimski škof piše: „Vesolje se razvija v Bogu, ki ga vsega napolnjuje. Torej je skrivnost, ki jo ugledamo v listu, v poti, v rosi in na obrazu ubogega (tu papež citira Ali Al-Khawwasa, islamskega mistika, op. B.C.). Ideal ni samo iti od zunanjosti v notranjost, da odkrijemo Božje delovanje v duši, ampak tudi, da Boga odkrijemo v vseh stvareh (tu papež citira sv. Bonaventuro, katoliškega teologa, op. B.C.).“ Ne bo šlo kot doslej: navznoter, v intimi, pobožni - navzven, do stvari, tirani.

Omnis creatura bona – vse stvari so dobre, uči Pismo (1 Mz 1,31; 1 Tim 4,4,). Podobe kičastih krajin, ki služijo za screensaver na tvojem računalniku, so hipnoza in stagniranje. To, da boš jutri kot dobrega prepoznal grm, ki raste ob vhodu v tvoj stanovanjski blok, je korak naprej.

Kristus v Hudi jami

Vir: qumran2.net

Francoski filozof, teoretik postmodernega ateizma, André Glucksmann je pred poldrugim desetletjem spisal knjigo Tretja smrt Boga. V njej pravi, da je Bog umrl trikrat: prvič na križu, drugič v knjigah Marxa in Nietzscheja, tretjič v duši evropskega človeka XX. stoletja. Umiranje Boga v duši evropskega človeka je tesno povezano z obema vojnama, z genocidi, s Hirošimo, s trpljenjem nedolžnih, z novejšim islamskim terorizmom. Za Glucksmanna je genocid prvi in najpreprostejši dokaz, da Boga ni.

Četudi ne sprejmemo trditve, da bi genocid dokazoval neobstoj Boga kot Ipsum esse, vsekakor lahko pritrdimo, da so grozote XX. stoletja bistveno pripomogle, da je v duši evropskega človeka Bog umrl. Kot bi rekel teolog Johann B. Metz, po Auschwitzu Bog ni več »isti«.

V teh dneh, ko se spominjamo 70. obletnice najhujšega zločina Slovenca nad Slovencem, nam je razmišljati o smrti Boga po slovensko. Kočevski rog in Huda jama sta resnična. Tu se je udejanjila tista srhljiva in »teološko« nazorna psovka, ki jo včasih slišiš na Balkanu: »Ubiću Boga u tebi!« Povedano drugače: »Brat moj, tako zelo te bom tepel, posiljeval, ti rezal okončine, streljal vate, ti lomil glavo z krampom, te metal v jame, potem pa lagal o tebi v svojih časopisih, da ne bo več Boga ne v tebi ne v meni.« Bratomor kot bogomor.

Morda smo v Cerkvi na Slovenskem nerodni s pastoralo sprave, ker jo jemljemo preveč kot politični in praktično-pastoralni problem, premalo pa kot teološki. Morda ne zmoremo odločnejšega koraka v pravo smer, ker si ne priznamo, kako zelo je po Hudi jami poškodovana relacija človek – Bog ter kako nepričakovano globoko v naše cerkveno občestvo je ta poškodovanost segla. Morda ni dovolj razmišljati o nacionalni tragediji 1941–1945, ampak bo treba z vidika smrti Boga po slovensko bolj pogumno pretresti prvo svetovno vojno. Ali se ni duh strupenega cinizma in dvoma naselil v slovenske fante že takrat, ko so »za Boga in cesarja« med razcefranimi trupli svojih tovarišev in domnevnih sovražnikov ležali na položajih soške fronte? Morda vse to presega racionalno refleksijo in je bolj v dosegu umetniške intuicije (koseškega Kregarja, roškega Rupnika, ...) ter mistike.

Nismo kdorkoli. Smo Kristusovi učenci. Če sprejmemo Glucksmannovo tezo, da genocid dokazuje neobstoj Boga, je tako, kakor da bi rekli, da Kristusa ni (bilo) med nami. Žrtve Auschwitza, ruskih gulagov, slovenskih hudih jam so res nekakšna tretja smrt Boga, vendar velikonočna smrt Boga. Žrtve v Hudi jami niso same. Z njimi je Kristus (prim. Kregarjeva koda z naslovnice). Kristus skozi žrtve zadnjih genocidov govori tako na glas, njih krik je tako močan, uči Metz, da smo po vojni tudi na »svobodnem« Zahodu bili tako rekoč »primorani« zgraditi močno kulturo porabništva in površne zabave, skratka, nekakšno splošno kulturo pozabe žrtve, da bi nas preveč ne bolelo. 

Kristjani smo tisti, ki se takšni pozabi moramo upreti. Ne zaradi ideologije in politike, temveč zaradi Kristusove besede, ki prihaja iz jame. V skladu s tem hočemo v tej številki Cerkve danes skozi žrtve vsaj v obrisih videti podobo Kristusove Cerkve za čas po Auschwitzu in Hudi jami.

* To besedilo je bilo najprej objavljeno kot uvodnik v reviji Cerkev danes 3 / 2015.

Alergija in Alergen

vir: imdb.com

Film Bog ni mrtev (God's Not Dead, 2014) so ustvarjalci posvetili vsem študentom, ki so se v zadnjih letih tudi po pravdni poti uprli zapostavljanju verskega prepričanja na nekaterih ameriških univerzah. Jedro zgodbe je soočenje profesorja filozofije Radissona in bruca Josha. Profesor pri prvi uri predavanj od študentov zahteva, da na list papirja napišejo »Bog je mrtev« in se pod to izjavo podpišejo. To storijo vsi, le Josh ne. Profesor izzove Josha, da v naslednjih treh predavanjih (v dvajsetih minutah na vsakem) izza katedra dokaže, da Bog obstaja.

Dokler Josh vztraja v razumskem argumentiranju v prid božjega obstoja, ne naredi velikih korakov. Ko končno na zadnjem predavanju preide v močno osebno konfrontacijo s profesorjem Radissonom in slednjega prisili, da prizna svojo alergijo na Boga, celo sovraštvo do njega, zmaga. Študentje v avli podprejo Josha in složno razglasijo, da Bog ni mrtev.

Ljudje ne moremo biti alergični na nekaj, kar ne obstaja. Ne moremo biti alergični, recimo, na cvetni prah hrastove hruške ali na smrad petglavega zmaja ali na izpušne pline vesoljskih plovil iz Andromede. Zakaj so potem mnogi ateisti lahko alergični na Boga, če ga po njihovem sploh ni? Zakaj včasih popolnoma izgubijo živce zaradi nečesa, kar ima po njihovi teoriji manj teže kot oslovska senca? 

Belgijski psihoanalitik Antoine Vergote, sicer Lacanov učenec, je l. 1983 izdal knjigo Religija, vera, nevera. Psihološka študija. Vergote vidi tri psihološke tipe nevere: nevera razočaranih (déception), nevera razdraženih (ressentiment), nevera brezbrižnih (indifférence). Mi, ki v XXI. stoletju oznanjamo Boga, vemo: najbolj trd oreh je brezbrižnost. Razočaranje in razdraženost zaradi Boga sta za oznanjevalce manj trda, saj ju spremlja bolečina, ki bi rada bila ozdravljena, ter želja po intelektualnem razčiščevanju. Razočarani ali jezni ateist se hoče z oznanjevalčevo vero bojevati. Hoče obračun in zmago. Tudi politično zmago, da se razumemo. 

Na Slovenskem je tovrstnih ateistov na pretek. Tukajšnji kristjani si zato lahko privoščimo zarotniški nasmešek. Kjer je dim, je ogenj. Kjer je alergija, je Alergen.

* To besedilo je bilo najprej objavljeno kot uvodnik v tedniku Družina.

L. 1969: Ratzingerjev pogled v prihodnost

Katedrala v Portu, Portugalska. Foto: BC

V letu 1969 je bavarski teolog Joseph Ratzinger, kasnejši kardinal in papež, imel za različne nemške radijske postaje konference o krščanstvu. Besedila petih radio-konferenc je naslednje leto izdal v knjigi Glaube und Zukunft (Vera in prihodnost). Od petih je danes največkrat komentirana konferenca z naslovom Wie wird die Kirche im Jahre 2000 aussehen? (Kakšna bo Cerkev v letu 2000?), ki jo je Ratzinger izrekel ob Božiču 1969 na radiu Hessische Rundfunk.

V njej najprej na dolgo analizira krizo srednjeevropskega katolištva vsled racionalizma in francoske revolucije ter prenovo, ki ji je sledila v začetku XIX. stol., ter jo nato na kratko primerja s krizo sekularizacije v drugi polovici XX. stoletja. Ratzinger izpostavi lik "češkega peka, ki je bil razglašen za svetnika", se pravi, lik sv. Klemena Marije Dvoržaka (tudi Clement Maria Hofbauer), kot tistega moža, ki je okrog l. 1800 zastavil prenovo katolištva in pokazal pot iz krize. Paradigmo takratne prenove Ratzinger pričakuje tudi ob prelomu v tretje tisočletje in potem. Slovenci pomnimo, da je "češki pek" Klemen Dvoržak zelo vplival na našega Barago in njegov ne-janzenizem, pa tudi na Slomška.

Podajam prevod zaključnih dveh odstavkov radijske konference iz l. 1969, v katerih Ratzinger pogumno napove stanje Cerkve za 30 let naprej (čeprav na začetku konference - bister, kot je - svari pred lahkotno futurologijo).

--------

J. Ratzinger l. 1969 v predavanju Kakšna bo Cerkev v letu 2000?:

Stopimo korak naprej. Tudi ob tej priložnosti bo iz današnje krize izšla Cerkev, ki pa bo precej izgubila. Manjša bo, morala bo začeti znova. Ne bo več zmogla napolniti zgradb, ki jih je zgradila v času ugodne konjukture. Izgubila bo privržence in z njimi veliko privilegijev v družbi. Veliko močneje kot doslej bo nastopila kot skupnost svobodne volje, v katero vstopaš samo potem, ko se za to odločiš. Kot majhna skupnost bo iz svojih posameznih članov z veliko večjo močjo izvabila več pobud. Gotovo bo poznala nove oblike cerkvenih služb, za duhovnike pa bo postavila zanesljive kristjane, ki so sicer že zaposleni. V mnogih majhnih skupnostih in homogenih družbenih skupinah bo to običajni način izvajanja pastorale. Ob tej obliki bo nenadomestljiv duhovnik, ki se bo, kot do zdaj, v celoti posvetil svoji službi. Toda v teh spremembah, ki jih lahko predvidevamo, bo Cerkev z vso odločnostjo spet našla to, kar je bistvenega zanjo, kar je vedno bilo v njenem središču: vero v troedinega Boga, v Jezusa Kristusa, v učlovečenega Božjega sina ter v pomoč Duha, ki bo trajala do konca. Cerkev bo svoje pravo središče znova našla v veri in molitvi. Zakramente bo spet živela kot Bogo-služje in ne kot problem liturgične strukture.

To bo ponotranjena Cerkev, ki ne hlepi po političnem mandatu in ne flirta z levico ali desnico. Ne bo ji lahko. Kajti proces kristalizacije in razjasnitve ji bo vzel veliko moči. Naredil jo bo ubogo in spremenil v Cerkev majhnih. Proces bo še težji, ker bo potrebno odstraniti tako sektaško ozkogledost kot viharniško samovoljo. Predvidevamo lahko, da bo za to potreben čas. Proces bo dolg in naporen, enako kot je bila dolga pot, ki je vodila od lažnih progresizmov, na predvečer francoske revolucije - ko je tudi med škofi bilo v modi norčevati se iz dogem in včasih celo namigovati, da tudi obstoj Boga ni siguren - do prenove v XIX. stoletju. Toda skozi preizkušnjo teh delitev bo iz ponotranjene in preproste Cerkve zrasla velika sila, saj bodo ljudje v popolnoma načrtovanem svetu neizrekljivo sami. Potem, ko bo Bog zanje izginil, bodo začutili svojo absolutno in strašno revščino. Nakar bodo odkrili majhno skupnost verujočih kot nekaj povsem novega. Kot zanje pomembno upanje, kot odgovor, ki so ga poskušali vedno najti. Zdi se mi, da Cerkev čakajo zelo težki časi. Njena prava kriza se je komaj začela. Pričakovati je močne pretrese. Vendar sem tudi popolnoma prepričan, kaj bo ostalo na koncu: ne Cerkev političnega kulta, ki je propadla že z Gobelom, temveč Cerkev vere. Gotovo ne bo nikoli več dominantna sila družbe na način, kot je bila donedavnega. Kljub vsemu bo znova zacvetela in bo vidna ljudem kot domovina, ki jim daje življenje in upanje močnejše od smrti.