„Konstantinovi kristjani“ že 1700 let

1700 letnico Milanskega edikta in verske svobode sem počastil z branjem. Že lani sem prebral razpravo: Paul Veyne, „Kako je naš svet postal krščanski (312–394)“ (Modrijan 2010). Francoski zgodovinar Veyne je marksistično usmerjeni znanstvenik in ravno zato dober, da ga bere kristjan. Veynove teze o Konstantinovem duhovnem izkustvu stojijo bolje, ker jih postavlja ateist. Tudi njegova teza o socialni moči krščanstva pred Konstantinom, bolje stoji. Če bi jo izrekel kristjan, bi ga na Slovenskem imeli za pristranskega. Te dni pa sem dal skozi špehasti zgodovinski roman „Invictus“, ki ga je za priložnost 1700 letnice edikta spisal italijanski pisatelj Simone Sarasso. Sarasso piše tako, kot pišejo mnogi današnji pisatelji, katerih dela se prodajajo v kioskih na letališčih: kot scenarij za film. Ne preveč zahtevno, tekoči jezik, ravno prav akcije in romantike. Kljub temu je roman pomemben, saj je prvič, da se je nekdo na ta način lotil Konstantinovega življenje od rojstva do smrti.

Kaj bi bilo, če bi bilo? Neumno vprašanje. Vendar: kaj bi bilo, če bi „prvi krščanski cesar“ bil drugačen od Konstantina? Vsaj kaj se osebne in politične morale tiče. Poglejmo nekaj protislovij. Konstantin je sicer res povzdignili krščanstvo, toda sam se je dal krstiti šele na smrtni postelji. Konstantin je sicer res sklical Nicejski koncil in mu predsedoval (in še danes pri nedeljskih maši molimo veroizpoved, ki so jo zasnovali na tem koncilu), vendar v istih letih je dal ubiti svojega nezakonskega sina, svojega svaka, svojo ženo, ki jo je menda skuhal v kropu,... Konstantin je res imel osebne duhovne nagibe in v svoji simpatiji do krščanstva bil iskren, a istočasno mu je s strašno hitrostjo v glavi delala politični računalnik. Njegov učitelj Dioklecijan ga je dobro poučil o družbeni vlogi religije. Če je Dioklecijan krščanstvo preganjal, da bi ohranil cesarstvo enotno, je Konstantin krščanstvo povzdignil iz istega razloga. Cesarstvo čez vse!

Mnogi kritični duhovi v konstantinskem obratu vidijo pohabo izvornega krščanstva. Maloprej preganjani Kristusovi simboli so zdaj končali na vojaških ščitih in praporjih. Krščanstvo kot da je postalo zaveznik zemeljskih oblasti, religija templjev, močnega cesarsko-uradniškega klera in vodljivih množic. Koroški krščanski filozof Vinko Ošlak je ta obrat imenoval „Konstantinov izvirni greh“, v smislu, da je katolištvo vse do danes vpeto v izvirnogrešni vzorec imperialne religije iz IV. stoletja.

Mislim, da Konstantinovega obrata ne gre razlagati zgolj negativno. Kot padca pristnega krščanstva, kot soli, ki se je skvarila (prim. Mt 5,13). Mislim, da je Kristus neodvisno od političnega stanja tudi takrat izžareval samo njemu lastno privlačnost in vabil ljudstvo k sebi. Eden največji teologov moderne dobe, jezuit Henri De Lubac, je bil prepričan, da je Kristus privlačil predvsem, ker je osvobajal od strahu pred demoni. Ni bilo namreč mogoče, da bi tolika množica poganov prešla v krščanstvo le iz politične preračunljivosti ali ker je cesar tako zapovedal. Zadaj je moralo biti nekaj več.

Zraven tega verjamem, da Bog piše ravno tudi po krivih črtah in da velike zgodovinske dogodke „uporabi“ na nam nedoumljiv način. Škof Pavel Orozij (učenec sv. Avguština) je razlagal, da je sorazmerno mirno in stabilno zgodovinsko-politično obdobje imenovano „pax romana“ („rimski mir“), ki se je raztezalo med l. 26 pred K. in l. 180 po K., nastalo zato, da je pripravilo pot Kristusovemu rojstvu in širjenju prvotnega krščanstva. Lahko rečemo, da se je Konstantinov politično-verski obrat zgodil zato, da je krščansko Sredozemlje doživelo in preživelo kasnejši vpad barbarov, barbare „okužilo“ s Kristusom, ustvarilo na milijone novih Jezusovih učencev in pripravilo v zgodovini človeštva doslej največji civilizacijski projekt, ki mu pravimo „krščanska Evropa“?

Prebivalci rimskega cesarstva v IV. stol, prva germanska plemena v VI. stol., Slovenci v VIII. stol. smo se spreobrnili „v množini“. Tudi to je Konstantinova dediščina (čeprav so prvo „množinsko“ spreobrnjenje doživeli Armenci še pred Konstatinom.). Vsi smo po malem „Konstantinovi kristjani“. Množičnega spreobrnjenja seveda ne gre razumeti kot nekaj zavrženega. Tudi to je veljavna oblika spreobrnjenja že zato, ker je krščanstvo občestvena vera, se pravi, „množinska“. Pod pogojem, da se ne izgubi ednina. Pod pogojem, da ne preskočimo osebnega spreobrnjenja. S Konstantinom je osebno spreobrnjene šlo v drugi plan. Proti takemu stanju se je hitro dvignil „protest“ Svetega Duha. Slednji je začel klicati k samoti in molitvi. Rodi se meništvo. Kmalu dobi zametke Evropa samostanov in gregorijanskega petja.

Kaj bi bilo, če bi bilo? Kakorkoli obračaš, brez Konstantina se velikih črt naše zgodovine ne da premišljevati.  

Oddaljeni: predelava vere v religijo

Oddaljeni: predelava vere v religijo

Izšlo pod istim naslovom (brez vmesnih naslovov in opomb) v reviji Božje okolje, februar 2013.

Cerkev je manjša? Da in ne.

Za Božič l. 1969 je bavarski teolog Joseph Ratzinger imel predavanje na radiu Hessische Rundfunk o tem, kakšna bo Cerkev l. 2000.* Bodoči papež je dejal: „Manjša bo, morala bo začeti znova. Ne bo več zmogla napolniti zgradb, ki jih je zgradila v času ugodne konjukture. Izgubila bo privržence in z njimi veliko privilegijev v družbi.“

Je danes Cerkev manjša? Začenja znova? Če pogledamo po Evropi, lahko odgovorimo pritrdilno. Cerkev v Evropi se krči in zelo glasno razmišlja o novem začetku, o „novi evangelizaciji“. Vendar, če pogledamo po svetu, je slika drugačna. Cerkev je večja in se še širi. V Afriki in Aziji je na začetku.

Tudi v Evropi ni povsem enoznačna trditev, da je Cerkev manjša. Zakaj? Zato ker statistika v večini evropskih držav ni zaznala strmega padca števila članstva. Poglejmo Slovenijo. 70 % prebivalstva, ki se ima za katoličane, se v zadnjih dveh desetletjih kljub agresivnemu antiklerikalizmu ni bistveno zmanjšalo. Niti mladina se ni odrekla katoliški identiteti. Po raziskavi Mladina 2010 se dve tretjini mladih Slovencev (65,89 %) ima za katoličane. A kljub tej statistiki ne moremo, da ne bi pritrjevali Ratzingerjevi „prerokbi“ iz l. 1969. Cerkvene klopi so ob nedeljah namreč vse bolj prazne, mladinske skupine so izginile, osnovnošolski verouk peša.

Oddaljeni kristjan: vernik in nevernik obenem

Torej, je ali ni Cerkev manjša? Element, zaradi katerega ne vemo, pri čem točno smo, se imenuje „oddaljeni kristjan“. To je oseba, ki statistično hoče biti „rimskokatoliške veroizpovedi“ in po večini tudi ohranja nek minimum verskega življenja in je lahko močno vezana na nekatere verske običaje, obenem pa je lahko popolnoma „oddaljena“ od žive Cerkve in njenega središča, ki je evharistična miza. Zadnja desetletja so namreč porodila nekoga „tretjega“, tipično postmodernega, katerega množičnosti niti bistri Ratzingerjev um ni mogel predvideti. Če je prvi prepričan vernik, drugi prepričan nevernik, je tretji vernik in nevernik obenem. Dunajski pastoralist Paul Zulehner ga imenuje „izbirni vernik“, saj, kot da je v veleblagovnici, nonšalantno izbira, kaj od verskih in moralnih vsebin bo in kaj ne bo vzel.

Slovenski pastoralni načrt „Pridite in poglejte“** problem oddaljenih postavi v središče. Posveti mu poglavje „Zunanja pripadnost Cerkvi in osebna vera“ (PIP 17-24). Analiza oddaljenih (se pravi, zunanje pripadnih katoličanov z nizko osebno vero) je podlaga za strateški vzgib dokumenta. Načrt slovenske Cerkve ni toliko evangelizacija neverujočih, ki so izven Cerkve, kot avto-evangelizacija verujočih, na pol verujočih in neverujočih, ki so v Cerkvi. Pripomnimo: k avto-evangelizaciji Cerkve kliče tudi zadnja škofovska sinoda (Rim, oktober 2012).

Naravna religija močnejša od razodete religije

„Na Slovenskem smo v paradoksnem položaju, ko Cerkvi pripada več ljudi, kakor jih veruje v Boga,“ ugotavlja dokument (PIP 19). Če je po koncilu bilo moderno vzklikati „Kristus da – Cerkev ne,“ je po nepredvidljivem teku sekularizacije danes geslo obrnjeno „Cerkev da – Kristus ne“. Teolog J. B. Metz je o tej spremembi pisal že l. 1992 in jo imenoval „religija da – Bog ne“. Pod pojmom „Cerkev“ oz. „religija“ oddaljeni razumejo naslednje stvarnosti:

• Ohranjanje kulturne identitete naroda in krajine (npr. priljubljenost kapelic, podružnic in sploh pripravljenost vseh na obnavljanje sakralnih objektov).
• Množični ljudski katolicizem, poln lepih izročil; prednjačijo barviti obredi, npr. blagoslovi tega ali onega.

• 

  Barvita ljudska religioznost v Andaluziji (Španija).
  V mestecu Coripe za Veliko noč streljajo lutko Judeža
  iz maščevanja, ker je izdal Jezusa.
  Vir: diariodesevilla.es

  Sistem zakramentov porabljen kot sistem obredov prehoda za otroke in mladostnike. Krst = vstop v življenje, prvo obhajilo = vstop v dobo pameti in šole, birma = vstop v dobo poklicne odločitve in spolne zrelosti.
• Sistem velikih praznikov in simbolov, s katerimi praznujemo tek življenja in časa. Božič = rojstvo, nastop luči; Velika noč = pomladni praznik, življenje močnejše od smrti; Veliki šmaren = kult matere, polnost življenja; Vsi sveti = smrt, izguba, upanje.
• Nabor orodij za pomoč v stiski. Orodja so: maša za zdravje, duhovnikov blagoslov, prošnja za čudež, romanje na mistični kraj, sočuten in slovesen pokop naših rajnih, itn..

Na kratko: oddaljeni kristjani razodeto katoliško vero predelajo v naravno religijo. Sprejemajo Katoliško cerkev kot svoje naravno religijsko okolje oz. kot religijo, brez katere bi se v življenju težko orientirali in simbolno izražali. Spregledajo pa Cerkev, kateri je bistvena osebna vera v Jezusa Kristusa, kot Božjega sina in edinega Odrešenika.***

Reakcija (slovenske) Cerkve

„Pridite in poglejte“ gre v nasprotno smer od ljudskega katolicizma oddaljenih. Odreka se praksi masovnega in folklornega krščanstva, ki ga je moč kombinirati s porabništvom, spoznavnim relativizmom in moralno razpuščenostjo. Po PIP-u Kristusove Cerkve nikakor ne moremo skrčiti na raven naravne religije, pastorale pa ne na raven zadovoljevanja religioznih potreb, ki smo jih našteli zgoraj (kult rajnih, biti blagoslovljen, praznovati čas,...). Kristus je več kot religija, pastorala vse kaj drugega kot „religijska tehnologija“ (PIP 43).

Ali to pomeni, da bo Cerkev, kot da gre za nekakšno gnojno bulo, oddaljene odrezala s svojega telesa. Se bo preobrazila v versko skupnost zgolj pravovernih in „čistih“? „Naša Cerkev se množičnosti in tradicijam ne želi odreči. Dve tretjini Slovenk in Slovencev ji izrekata svojo pripadnost in to je velik dar,“ pravijo škofje (PIP 53). Oddaljeni so v Cerkvi še vedno „bratje in sestre“, dogmatično in pravno enaki tistim, ki so vsako nedeljo pri maši.

Res je, na oddaljene lahko gledamo kot na podaljšano roko sekularizacije, ki sega v jedro Cerkve; kot na trojanskega konja, ki v občestvo verujočih vnaša življenjski slog, katerega je papež Benedikt XVI. rad označil s sintagmo, sposojeno iz novoveške filozofije, „etsi Deus non daretur“ („kot da Boga ni“).**** Lahko pa obrnemo perspektivo in v oddaljenih vidimo podaljšano roko Cerkve v sekulariziranem svetu. Svojska, okrnjena, izbirna, pa vendar množična religioznost oddaljenih je konec koncev dokaz, da je religija tudi v Evropi, kot jo je definiral kardinal Walter Kasper, „aufklärungsresistent“, odporna na razsvetljenstvo. Še več, španski teolog José Cristo Rey Paredes vprašanje ljudske religioznosti oddaljenih obravnava v luči pnevmatologije (delovanja Svetega duha). Poziva, da tudi v tej obliki religioznosti razločimo demonske skušnjave na eni ter klic po Bogu na drugi strani. In da v njen poiščemo, četudi komaj vidne, sledove Svetega duha, ki pristopa k vsakemu človeku na svoj način.

------- opombe:

* Radijsko predavanje Wie wird die Kirche im Jahre 2000 aussehen? (Kakšna bo Cerkev l. 2000?) izšlo v knjigi: Joseph Ratzinger, Glaube und Zukunft (Vera in prihodnost), Kösel Verlag, München 1970. Slovenski prevod predavanja na spletu.

** PIP na spletu.

*** Naravna religija seveda ni sovražnica razodete religije. Njeno navzočnost v krščanstvu beležimo vse od prvega stoletja, ko je Cerkev začela sprejemati spreobrnjence iz poganstva. Nemški jezuit Medard Kehl o tem piše: „Na začetku svojega poslanstva med 'poganskimi kristjani', že v prvem stoletju, je Cerkev integrirala ta imenovano 'naravno teologijo', dostopno za vse. Skupaj z njo je integrirala religioznost, kot so jo živela ljudstva izven svetopisemske odrešenjske zgodovine. To se je zgodilo prav preko vere v stvarjenje. Posledično Cerkev ne pričuje o svoji veri na način, da bi enostavno zanikala naravno relioznost, temveč da se naveže nanjo in jo vodi korak naprej.“

V knjigi: Medard Kehl, Wohin geht die Kirche? Eine Zeitdiagnose (Kam gre Cerkev? Diagnoza časa.), Verlag Herder, Freibrug 1996.

**** Že Bl. Janez Pavel II. je zapisal: „Evropska kultura vzbuja vtis 'molčečega odpada' presitega človeka, ki živi, kot da Boga ni.“ Posinodalna apostolska spodbuda Cerkev v Evropi, 9. Slovenski prevod na spletu.

Ekonomija za telebane

"Plavalec"
Avtor: Francisco Leiro, Vigo (Španija)
Foto: B.C.

Ekonomija za telebane - nujno!

Egon Zakrajšek, ugledni v tujini delujoči slovenski ekonomist, je enkrat lani v Financah zapisal: „Kot zunanji opazovalec lahko rečem, da gre za slovensko fascinacijo z lokalnimi ekonomskimi teorijami, kamor se seveda uvršča tudi 'teorija' slovenskega nacionalnega interesa. EIPF je zasebno podjetje, to je z vidika svetovne ekonomije tako, kot bi imeli zasebni inštitut za fiziko, kjer bi bili ptolemajski fiziki, ki bi zagovarjali, da je Zemlja središče vesolja, Sonce pa se vrti okoli Zemlje, ves svet pa ve, da ni tako. Vse to je posledica slovenske intelektualne zaprtosti pred tujino, še zlasti na področju ekonomije. V Sloveniji imamo popolno enoumje.“ Kaj potemtakem storiti? Preskočiti slovenski plot in brati najnovejše zahodne debate o ekonomiji in politiki. 

Čeprav sem in prav zato ker sem teleban na področju ekonomije, sem v Madridu vpisal in z velikim užitkom sledim predavanjem iz ekonomije, ki jih na Višjem pastoralnem inštitutu podaja Pedro José Gómez Serrano, sicer direktor Oddelka za mednarodno ekonomijo na starodavni univerzi Complutense (ustanovljeni l. 1499). Prof. Gómez Serrano seveda na našem zavodu predava pastoralnim delavcem, zato je dovolj poljuden in slikovit tudi za slovenskega radovedneža.

Primerjave s Slovenijo

Naš profesor največ govori o španski ekonomiji in njeni sedanji krizi a ravno to je za slušatelja iz „intelektualno zaprte“ vzhodnoevropske gubernije dobro (carskoruski izraz „gubernija“, bolj natančno „Kučanova gubernija“, je za Slovenijo rad uporabljal veliki Danilo Slivnik). Po eni strani spoznavaš, kako deluje velika nacionalna ekonomija, po drugi pa bolje vidiš, kolika objektivna zavora je lahko geografska majhnost. Denimo, koliko škode naredijo Sloveniji pajdaška omrežja. V Sloveniji se trije ali štirje dobijo v neki gostilnici, si povejo, kdo ima kakšno zvezo s politiko in birokracijo, si razdelijo posle in potem lahko celo desetletje kot siti mrhovinarji ždijo nad določeno branžo. V veliki odprti ekonomiji ozke interesne mreže nimajo tolike moči. Konkurenca (če ne notranja pa zunanja) je prevelika; nadzor medijev neusmiljen.

Profesorjev pristop je humanističen. O veliki ekonomiji je začel govoriti s perspektive družinskih proračunov, o gospodarski krizi s perspektive žrtev te krize. Skratka, o delu, podjetjih, dobičku, bankah, svetovnem gospodarstvu,... je možno misliti mavrično in s perspektive malega človeka.

V Sloveniji, kjer je vse dvopolno, črno ali belo, temu podleže tudi ekonomska misel oz. vsaj tisti medijsko vidni del ekonomske misli, ki je razumljiv tudi nam laikom. Če nisi na Mencigerjevi ekonomsko-politični liniji (t.i. teorija nacionalnega interesa), si že janšist in neoliberalec. Glavni mediji, določen profesorski gremij in žal tudi vstajniki (pravim „žal“, ker s tovrstnimi pavšalizmi tudi oni vse bolj postajajo ena izmed variant populizma) nas futrajo o neoliberalizmu, ki da razbija našo družbo, mi pa še niti klasične liberalne faze nismo dali skozi. Naše gospodarstvo bi potrebovalo eno fajno žlahtno liberalno kopel, da bi se potem sploh lahko začeli po evropsko pozicionirati in normalno pogovarjati.

Nepripravljenost na poslušanje, ko nam gre dobro

Ekonomija je znanost, ki dela s številkami. To pomeni, da poskuša biti eksaktna. To ji je seveda naporno, saj je gospodarstvo silno živa in iz ure v ure spreminjajoča se stvarnost. Mene, telebana, ob tem žuli vprašanje: Zakaj ekonomisti niso napovedali in preprečili zdajšnje krize? V odgovor prof. Gómez Serrano pove, da so nekateri španski ekonomisti napovedali krizo že l. 2004. Med njimi sam bivši guverner Španske banke in akademik Kraljevske akademije Luis Ángel Rojo. Model hitre gospodarske rasti in vedno močnejši špekulativni finančni kapitalizem sta že takrat v analizah bistrih ljudi napovedovala zlom.

Roja so potem, ko se je zlom tudi zgodil, mlajši ekonomisti vprašali, zakaj, če so vedeli, niso preprečili. Bivši guverner in akademik je dejal, da je v pogojih hitre rasti, bogatenja, višanja standarda za vse, nemogoče medijsko in politično prodreti s svarili o bližajoči se katastrofi. Z drugimi besedami, ko je čas debelih krav, si skoraj krivoverec in subverzivni element, če rečeš: „No, naslednja krava, ki bo stopila iz Nila, pa bo suha.“ Da, ekonomija je znanost. A ko človek zaradi naraščajočega blagostanja odklopi možgane in se preda utopiji, ga ne znanstvenik ne prerok ne pripravita niti k previdnosti, kaj šele k temu, da bi zmanjšal ugodje.

Politiki kradejo! A res?

Še ena cvetka iz predavanj. Profesor razlaga konkretne razloge za špansko gospodarsko krizo, ki je nastopila l. 2008, v revščino pa začela ljudi tiščati l. 2009. Ko jih našteje, ena slušateljica skorajda poskoči in jezno reče: „Kje pa je to, kar so nam ukradli politiki.“ Gómez Serrano, ki ni vezan na nobeno politično stranko in s simpatijo govori o vstajnikih iz gibanja 15-M, mirno zagotovi: „Tega ni.“ Fraza, namreč, da smo padli v krizo, ker so politiki kradli, je čista populistična fraza.

Številke, s katerimi razpolagajo ekonomisti, ne dovoljujejo zaključka, da bi politična korupcija imela (po cekinih) toliko teže, da bi bistveno pripomogla k padcu celotnega gospodarstva. Veliko večji konkretni vpliv na nastop krize so imeli nizkocenovni letalski prevozniki, ki so evropske turiste namesto v Španijo začeli za mali denar voziti v Azijo in na Karibe, kot pa „to, kar so ukradli politiki“. Intelektualna odprtost, ki jo Zakrajšek pogreša v Sloveniji, pomeni tudi intelektualno poštenost. Politike lahko obtožiš za potratno državo, za kratkoročno pamet, za zgrešene ocene in napačne politične pristope, ne moreš pa jih kar počez spremeniti v tatove in pljuvalnike, ob katerih naj ljudstvo sprošča svojo jezo.

Kdo zagotovo ne prinaša rešitve

Ko smo v gospodarski krizi težko najdemo nekoga, ki nam prinaša rešitev. Tudi naš madridski profesor meni, da rešitve ne more dati en ekonomist in ena teorija, temveč dialog med več različnimi. Ravno zaradi zmožnosti dialoga je gibanje 15-M v svoji zgodnji fazi veliko obetalo ter želo simpatije svetovnonazorsko različno orientiranih intelektualcev. 

Z lahkoto pa v času krize prepoznamo tistega, ki rešitve ne prinaša. Ta ima vedno na ustih imena in priimke krivcev za zlom, ščuva k obračunu, se pravičniško zaklinja, novo vizijo gospodarstva pa ti zna izstreliti v dveh ali treh besedah. Ki jih ti seveda takoj razumeš in so ti sprva celo všeč.

Prvi kupi knjig o Frančišku

Kaj izbrati?

Novi papež je že knjižni fenomen. V prvem mesecu je v španskem jeziku izšlo okrog 20 knjig o papežu Frančišku oz. knjig z njegovimi govori, predavanji, pisanji, ko je bil še buenosaireški nadškof. Zanimiva je vsaj pri polovici knjig enotna grafika: platnice v prevladujoči beli papeški barvi s simpatičnim Frančiškom na naslovnici.

V knjigarni sem se postavil ob kup (na fotografiji) in se odločal, kaj bi vzel. Mamljiva je knjiga (po prvem tednu že druga izdaja): Jesús Bastante & José Manuel Vidal, Francisco. El nuevo Juan XXIII (Frančišek. Novi Janez XXIII). Njena vsebina je orientirana na temo prenove Cerkve, na različna pričakovanja s tem v zvezi ter na interpretacijo Frančiškovih prvih gest in besed. Druga privlačna knjiga je delo glavnega urednika največjega španskega katoliškega tednika Vida Nueva: Juan Rubio, La viña devastada. De Benedicto XVI al Papa Francisco (Opustošeni vinograd. Od Benedikta XVI. do papeža Frančiška). Vsebina je podobna kot pri prejšnji knjigi. Poudarek na zablodah in grehotah v naročju Cerkve in na potrebi po očiščenju in prenovi. No, na koncu sem se odločil za žensko pero.

Paloma Gómez o veličini Benediktovega odstopa

30 dni po nastopu papeža Frančiška ne vemo nič novega o razlogih, ki so privedli Benedikta XVI. do odstopa. Najverjetneje zato, ker ni nobene velike skrivnosti, nobenega strašnega tabuja. Benedikt je odstopil iz razlogov, ki jih je navedel: starost, utrujenost, potreba po osvežitvi v vrhu Cerkve. Kljub temu je slika bolj jasna.

O tem Paloma Gómez Borrero, častitljiva novinarka, ki ji je bilo dano za različne španske in južnoameriške elektronske medije pokrivati zadnje štiri konklave, zvesto slediti dogajanju v Vatikanu in Janeza Pavla II. spremljati na 102 potovanjih (od 104, ki jih je po svetu opravil ta poljski papež). Te dni je izdala knjigo De Benedicto a Francisco. El cónclave del cambio (Od Benedikta do Frančiška. Konklave sprememb). Knjigo kupim in jo na mah skoraj pol preberem. Velike črke in 184 strani pač.

Večji del knjige je analiza Benediktovega odstopa. Od vzrokov za papeževo utrujenost do postopka abdikacije in perspektiv, ki jih je to dejanje odprlo. Novinarka se sprehodi od afere do afere v vrhu Cerkve in med klerom poudarjajoč ob tem papeževo bolečino in njegov boj z nepravilnostmi in grehotami. Paloma Gómez opozori na Benediktovo samoto v rimski kuriji, v kateri dela 4800 ljudi, in ponovi stavek, ki so ga po Rimu šepetali zadnja leta: „Janez Pavel II. je imel Ratzingerja, Ratzinger nima nikogar.“

Ampak v njeni knjigi ni dih jemajočih novih razkritij. (Vsaj za tiste katoličane, ki se kot prejemniki novic v preteklosti nismo samo-cenzurirali oz. ustrašili poslušati o raznih nečednostih.) Kar je novo, je naša bolj jasna zavest o veličini Benediktovega odstopa. Če smo veseli zaradi marčevskega „konklava sprememb“ in vzhičeni nad likom papeža Frančiška, je to zato, ker je papež Benedikt opravil „izbiro revolucionarne vrednosti“ (s temi besedami je odstop komentiral Hans Küng). Če zaključim: danes opazujemo in poudarjamo različnost slogov papeževanja, ukvarjamo se s simpatičnimi podrobnostmi (npr. prejšnji papež je imel rdeče čeveljčke, ta jih nima), z vsakim dnem pa bomo bolj jasno videli: velika svoboda kardinalov, da izberejo za papeža nekoga „drugačnega“, nekoga izven Evrope, je bila sprožena z veliko svobodo Benedikta XVI., da odstopi.

30 dni po konklavu

Kaj lahko rečemo po prvem mesecu Frančiškovega papeževanja? Kakšni so obeti za njegov pontifikat? Vprašanj je več kot odgovorov. Kruha kakor da še ni iz peči. Po prijetnem vonju sodeč, se obetajo lepi hrustljavi hlebci.

Kakšno bo razmerje med globalnim in lokalnim, med lokalnim in rimskim?

Pred nekaj dnevi je neki duhovnik iz Buenos Airesa dejal, da je šokiran, nad kakšnimi zadevami smo v zvezi s papežem Frančiškom šokirani v Evropi. Da noče rdečih čeveljčkov in zlatega križa? Jasno. V bizantinskih čevljih in dragi opravi on ne bi bil več on. Da se je po svoji škofiji vozil z metrojem in avtobusom? Jasno. Saj je vendar škof, ne pa bankir ali politik. Skratka, argentinski opazovalec kot da nam pravi: „Halo, Cerkev je vendar večja od Evrope. So še drugi slogi biti škof, ne samo evropski. Z Bergogliom ste se tega preprostega podatka, zgleda, v Evropi le začeli bolj zavedati.“

Argentinski papež.
karikatura s spleta

Zgodilo se je, kar se je napovedovalo vse od koncila naprej. Cerkev je globalna, prej ali slej bo moral priti papež iz širnega sveta. Z druge strani te ali one luže. Evrocentričnost je presežena. Oziroma, kot opaža zgodovinar in religiolog Philip Jenkins v knjigi Novi krščanski svet (KUD Logos, 2011): povprečen kristjan je danes mlad, temnopolt, reven in živi na južni polobli. S Frančiškom imamo torej papeža, ki tega kristjana pozna od blizu. To je „njegov“ kristjan. Zakaj bi globalno Cerkev še naprej moral voditi nekdo, ki prihaja od tam, kjer je kristjan star, belopolt in trikrat na dan sit?

Globalni, se pravi, decentralizirani pogled je Frančišek napovedal tudi z označbo sebe kot „rimskega škofa“. Nekateri so dobili občutek, kot da s tem ogroža institucijo papeštva, kot da se izogiba zagrabiti krmilo vesoljne Cerkve. Izkazalo se je, da je krmilo zagrabil, prevzel prvenstvo, a s poudarkom na prastarem razumevanju papeža kot rimskega škofa, ki ima poleg vodenja svoje škofije posebno „petrinsko“ poslanstvo biti „primus inter pares“. Lahko rimski škof to svojo vesoljno-voditeljsko službo opravlja na manj monarhičen in absolutističen način kot doslej? Lahko. V razmerah globalne Cerkve bo tudi papeštvo drugačno. S tem pa drugačne vezi z in med lokalnimi škofi. Vsaj tako napoveduje Frančišek po prvem mesecu.

Kakšna bo teološka in intelektualna smer papeža Frančiška?

Sedanji papež ni profesionalni teolog in nima doktorata. Že to je posebno znamenje. Nekateri v odstopu prejšnjega papeža, največjega intelektualca med papeži zadnjega stoletja, vidijo splošno krizo zahodnega intelektualca. Slednji kot da nima odgovora na pereča vprašanja sedanjosti in prihodnosti. Recimo, čislani intelektualec ekonomske krize ni znal ne napovedati, ne preprečiti, zdaj pa ne zna pokazati poti iz nje. V Frančišku potemtakem lahko vidimo odgovor na krizo intelekta. Odgovor se glasi: manj abstrahiranja in več neposredne etike; manj racionalizma in več holizma; manj pridiganja in več pričevanja.

Ampak učiteljstvo bo papež bržčas moral vršiti tudi na „akademski“ način. Določene strateške pastoralne in teološke poudarke bo moral podati. Kaj bo, recimo, papež Frančišek storil z novo evangelizacijo? Doslej tega pojma ni omenjal niti enkrat. Moramo vedeti, da nekateri ne-evropski in ne-rimski teologi projekt nove evangelizacije razumejo kot še en centralistični poskus poenotenja in kot geslo, s katerim je Rim v zadnjih treh desetletjih promoviral nova cerkvena konservativna gibanja. Bo papež projekt nove evangelizacije prevzel? Ga morda preimenoval? Ali preprosto opustil?

Glede teologije imamo zaenkrat vsaj dva indica, bolje, imeni dveh vidnih teologov: Walter Kasper, upokojeni nemški kardinal, in Luis Ladaria, jezuit, prej profesor na Gregoriani, zdaj št. 2 Kongregacije za nauk vere. Kasperjevo teologijo usmiljenja je papež povzdignil kar z okna Apostolske palače med svojim prvim Angelusum. Ladaria pa mu, kot je slišati, svetuje pri sestavi besedil. Če bo Frančišek sledil Kasperju, se bo elegantno distanciral od ratzingerjanske teološke smeri, menijo kakšni strokovnjaki.

Kakšen bo Frančiškov obračun z volkovi?

Sv. Frančišek spreobrača volka iz Gubbia.
Kip se nahaja v Sonomi, Kalifornija.
foto: allposters.com

24. aprila 2005, ob začetku svojega pontifikata, je Benedikt XVI. na trgu Sv. Petra prosil množico: „Molite zame, da ne bi iz strahu zbežal pred volkovi!“ Zdelo se je, da gre za priložnostno frazo, retorični vzdih. Nismo imeli pojma, koliko drame se je skrivalo in napovedovalo v teh besedah. Še manj, da bo našega vrhovnega pastirja boj z volkovi zelo utrudil in pripomogel k temu, da bo 28. februarja 2013 ob 20. uri abdiciral ter zapustil Petrov sedež. Toda, papežev odstop ni bila kapitulacija pred volkovi, pač pa njegov zadnji in najhujši udarec po njihovih glavah. Zdaj vsi vidimo, da volkovi v Cerkvi so in da so si nekateri uredili svoje brloge kar za vatikanskim obzidjem. Celo marčevski konklave je bil zastavljen na način, da dobimo človeka, ki bo naredil red. Dobili smo papeža, ki si je nadel ime po Frančišku Asiškem, za katerega pravijo, da je imel pri mestu Gubbio opraviti z volkom.

In kaj je storil Frančišek do zdaj glede volkov? Na prvi pogled nič. Nobenega neusmiljenega kadrovskega cunamija, kot smo jih vajeni v Sloveniji zdaj že vsako drugo leto, ni bilo. Seveda, če gledamo z enosmerno inteligenco jurišnega politika. Če gledamo širše, vidimo izredno velik premik: Frančišek volkovom že „odteguje hrano“. In to od prve minute. Ko je odklonil zlati križ, je udaril po volkovih. Volkovi imajo namreč radi blišč, razkazovanje. To je klima za njih. Tu se najlažje skrijejo ter za zaveso mogočne religije pojedo kakšno ovco. Ko se Frančišek ni vselil v Apostolsko palačo, je prizadel drugo, sicer manj prežečo in bolj „strukturno“, pasmo volkov. Tisto centralistično in birokratsko, ki zmore papeža s svojimi papirji, gradivi, z „nujnimi dekreti“, s „to in ono za podpisat“,... takorekoč fizično zabarikadirati v majhen prostor in ga „imeti pod kontrolo“.

Poleg strateškega „odtegovanja hrane“ bodo gotovo sledile tudi konkretne kadrovske in „notranje politične“ poteze. Nekaj je že jasno: do pedofilskih duhovnikov najstrožja možna politika. Drugo: namiguje se na možnost, da bo papež vatikansko banko I.O.R. enostavno ukinil in njen kapital prenesel na ugledne in pregledne civilne finančne ustanove. Nekaj podobnega je v Argentini z neko katoliško finančno družbo že storil. Kakorkoli... Eno velja: pozor na imenovanja! Neki profesor na Gregoriani (in mislim, da ni bil Ladaria) nam je v zlatih časih Janeza Pavla II. dejal: „Ne ocenjujte papeža po tem, kar piše in pravi. Ocenjujte ga potem, koga imenuje za škofe in kakšne ljudi postavlja na določena mesta.“

NOVA PRETEKLOST

"Kamni za mir". Avtor: Manolo Paz (2003).
Spomenik žrtvam frankizma, A Coruña (Španija).
Foto: B.C.

„Prodajala sem se moškim. Je kaj upanja zame?“

Nekoč, nekje v širnem svetu, 5 minut pred mašo v spovednico vstopi neka gospa, ki brez uvertur in ovinkov a plašno pove, da ni bila pri spovedi 30 let, da se je ta čas prodajala moškim, da ji je zelo žal, da je tako zavozila življenje, da ne ve, če je kaj upanja zanjo, da pa bi se rada spravila z Bogom. Spovednik ji zagotovi, da sprava z Bogom že teče ter da bo dobila odvezo za svoje grehe. Še je življenje zanjo in naj bo pogumna. Gospa ne razume povsem. Ne more biti, da ji bo tako hitro odpuščeno. V petih minutah za trideset let. Njena preteklost je namreč grozna. Duhovnik reče, da jo bodo demoni preteklosti gotovo še lovili, da bo kdaj pa kdaj zaradi njih zapadla v tesnobo, ker se preteklosti pač ne da spreminjati. A naj bo močna v veri, da jo je Bog objel in sprejel v svojo bližino. Sveče na oltarju so že gorele, ljudstvo je čakalo na mašnika, ko gospa hoče še zagotovilo, če sme k obhajilu. On pravi, da sme. Ona kot da ne verjame. On še enkrat zagotovi, da sme k obhajilo, zdaj, pri tej maši, samo spoved morata zaključiti, pa bo stopil za oltar, daroval sv. mašo in ona bo lahko prejela Jezusa.

Na to spoved sem se spomnil prejšnji teden med predavanjem španskega filozofa García Barója. Pravzaprav na zmotno svetovanje pri tej in pri drugih t.i. „težkih“ spovedih. Na splošno zmoto, namreč, da se grešne preteklosti ne da spreminjati. Človek je seveda ne more spreminjati, ker je človek in ne more potovati v čas nazaj. Toda kaj če sta resnično kesanje in odpuščanje delo Boga? Kaj če z Bogom lahko potujemo nazaj in zlo tistih dni obrnemo v dobro?

„Odpuščanje spreminja preteklost!“

Miguel García Baró je mož, oče osmih otrok, dedek, filozof, specialist za judovsko religiozno filozofijo in njen prevajalec v španščino. Prejšnji teden sem v Madridu na študijskih dnevih posvečenega življenja poslušal njegovo predavanje o čaščenju Boga (Dios para adorar). Eno najlepših predavanj, kar sem jih kdaj slišal. Tudi formalno gledano. Mož je govoril naravnost v petstoglavo slušateljstvo, nič bral, besede se bile izbrane, podajanje je imelo ritem in dramatično nit. O rojstvu čaščenja Boga je govoril kot filozof, kot Husserlov učenec, se pravi, fenomenološko, iz človekovega izkustva in jezika, vključujoč tudi intuicijo. Govoril je o otroštvu, v katerem vznikneta čudenje nad svetom in zavest minljivosti, o iskanju ljubezni v mladi in zreli dobi ter o odpuščanju, kot o vrhuncu človekove izkušnje, da Bog je.

Med drugim je dejal: „Odpuščanje spreminja preteklost! Bog je, ki odpušča, in Bog more spreminjati preteklost.“ Odpuščanje ni zgolj prelom s preteklostjo in začetek novega, kot si ga najpogosteje predstavljamo. Odpuščanje je nova prihodnost pa tudi nova preteklost. Nova preteklost? Naše odpuščanje prelije z lučjo in dobrim hudodelčevo zlo, ki nam ga je storil v preteklosti. Odpuščanje osvetli križ in ga iz orodja zla spremeni v orodje odrešenja. Noč postane dan.

Gospa, ki se je trideset let prodajala moškim, ima po svoji solzni kopeli, po kesanju in po odpuščanju spremenjenih teh trideset let. To niso več zavožena leta. To so odrešena leta, to so leta na njo čakajoče in njej vedno zveste Milosti. „Odpuščeni so njeni mnogi grehi, ker je močno ljubila; komur pa se malo odpusti, malo ljubi“ (Lk 7,47). Odslej lahko v miru in radosti živi vse svoje življenje. Ne samo življenja od spovedi naprej, temveč tudi življenje od spovedi nazaj. Če tega ne razume, naj se ne sekira. Ljudje s svojim umom ne segamo v osrčje Boga. Ljudje smo „nespametni in počasni v srcu za verovanje vsega, kar so povedali preroki“ (prim. Lk 24,25). Ljudje nimamo celotne zgodovine na dlani, kot jo ima Bog.

Beseda žrtev - upanje za Slovenijo

Kako ob filozofovem predavanju ne bi pomislil na Slovenijo? Demoni preteklosti lovijo našo deželo in zapopadajo že mlado generacijo, ki je bila rojena po mitskem in (vsaj zdelo se je tako) očiščujočem letu 1991. Da se bomo demonov rešili na način, da bomo enostavno nehali misliti na preteklost in se ukvarjati z zločini naših dedov, ta ideja se je več kot enkrat izkazala kot primerna za v antologijo (političnih) neumnosti. Hujša napaka (čeprav medijsko manj prepotentna kot prejšnja) je izkopavanje kosti ubogih žrtev komunizma, da jih potem pomolimo pred levičarje, češ, poglejte, kakšne barabe ste bili in ste še. Levičarsko posiljevanje s pozabo in desničarsko mahanje s kostmi sta dva načina, da demonom preteklosti povečujemo moč. Da še enkrat utišamo žrtve.

Verjamem, da Slovenija more do ozdravljenja in spremenjene preteklosti. Ampak nova preteklost bo možna, če bodo govorile žrtve: pobiti in njihovi svojci. Tisti, ki sočutno odkopavamo kosti pobitih, nikakor ne smemo žrtvam prevzeti njihovega prvenstva. Varujmo se tudi lažnih Antigon (tiste lažne sestre pobitih, ki jočejo nad mrtvimi zato, da bi pravih sester ne videli in ne slišali), ki nam jih že dvajset let podtikajo ideologija in mediji. Vse to so manevri proti žrtvam, manevri za uporabo žrtev v druge namene in zato manevri proti spravi.

Žrtve bratomorne vojne so naša nesreča in paradoksno naše upanje. Naj govorijo!

Odpuščanje - vrhunec bivanja

María Dolores López Gúzman, žena, mati in profesorica teologije specializirana za vprašanja odpuščanja in sprave, je na predavanjih, ki sem jim na madridskem Višjem pastoralnem inštitutu sledil v jeseni, zatrdila: „Človek zares odpušča zelo redko. Enkrat ali dvakrat v življenju.“ Z drugimi besedami, odpuščanje velikih krivic je eden izmed redkih vrhuncev naše eksistence. K temu vrhuncu smo Slovenci poklicani kot narod. Naša generacija naj ne razume izziva odpuščanja in sprave, kot da gre za neznosno breme, temveč tudi kot posebno čast, ki je mnoge generacije niso in je ne bodo imele.

V prvi vrsti v prošnji za odpuščanje in v odpuščanju pa smo kristjani. Drugače ne more biti. Mi verjamemo v odpuščanje in (pri vsaki spovedi) okušamo, da sprave ni mogoče „doseči“, temveč nam je „podarjena“. Mi vemo, da Bog govori najprej skozi žrtev, ker je tudi sam žrtev. Ubiti Bog, ki odpušča s križa in iz kočevskih brezen, je naša nova preteklost.

Kako težka je včasih ta vera!

"Kamni za mir" in Atlantski ocean.
Foto: B.C.

VELIKI PETEK V ŽUPNIJI CAMBADOS

Od Velike srede do Velikonočnega ponedeljka sem bil v Galiciji. V četrtek in petek sem pridigal in so-vodil pobožnosti v obmorskem mestecu Cambados, v soboto in nedeljo pomagal našim patrom v mestu Villagarcía. Moj "delavni" vrhunec je vsekakor bil na Veliki petek, ko so v Cambadosu potekale tradicionalne procesije. Dnevniški zapis:  

Dopoldan dežuje. El Encuentro (Srečanje) bo v cerkvi. Možje zato nosijo klopi iz cerkve na trg, kjer jih pokrijejo s ponjavami. Farna cerkev se spremeni v dvorano. Vsa pobožna predstava bo potekal na dokaj majhnem prostoru, kjer bo za povrh treba paziti, da s kipi ne zadenemo v lestence. Moja naloga bo  dogajanje komentirati in usmerjati. Besedilo sem pripravil že prejšnji teden, ga vadil, vendar sem negotov, saj ne gre za klasični govor. Gre za sprotno dramatizacijo. Kaj takega me še ni doletelo. Domači župnik se bo posvečal natančnosti izvedbe, krožil bo med kipi ter jim nakazoval kaj storiti.

Cambados pred skoraj 100 leti:
Žalostna Mati Božja v procesiji.
foto: diariodearousa.com

Najprej pride El Nazareno (kip Nazarečana s križem). Nosi težek križ in pade. Nosači kipa - v črna pražnja oblačila odeti možje, člani bratovščine ribičev - padec ponazorijo tako, da prekinejo počasno zibajočo hojo in z večstokilskim postoljem in kipom na ramenih pokleknejo. Po drugem padcu (pokleku) pride kip apostola Janeza – to je prvo "srečanje". Janeza, ki je mladenič in zavetnik mladih, nosi 6 mladih moških starih okrog 25 let. Sledi Veronika. Nosači kip nagnejo na način, da se Veronika s prtom dotakne Jezusove glave. Nakar glavni dogodek: Mati in Sin. Pridigar utihnem. V prostoru popolna tišina. Nosači Marije in Jezusa oba kipa spretno približajo. Nehamo dihati. Marija poljubi Jezusa. Temu pravzaprav rečejo el Encuentro. Po poljubu meditacija teče naprej in jo zaključimo s prošnjami Nazarečanu, naj blagoslovi Cambados in prebivalce.

Ob 12h je Križev pot mladih. A ker me ne potrebujejo, me župnik odpusti na kosilo v Villagarcijo k patrom klaretincem. Odpelje me taksist, ki se je prostovoljno ponudil za prevoze gostujočega pridigarja.

Ob 17h bogoslužje Jezusovega trpljenja kot ga opravljamo povsod po svetu. Po branju pasijona kratka pridiga o križu kot o programu za Cerkev prihodnosti. Citiram zlasti novega papeža Frančiška.

Santo Entierro - Jezusov pogreb.
Krsta z Jezusom je prispela v župnijsko cerkev.

Ob 19h el Desenclavo (Snemanje Jezusa s križa). Lokacija: podružnica sv. Benedikta v starodavnem zaselku Ferfiñan. Pred pobožnostjo je koncert lokalnega civilnega pevskega zbora, ki poje žalostne pesmi Velikega petka (tudi v latinščini in italijanščini) ter kratek nastop tria (oboa, klarinet, fagot) z dvema lepima baročnima adagioma. Cerkev je nabita. Pridiga, podobno kot dopoldan, usmerja sprotno dramsko uprizoritev. Dva moža v belih albah (predstavljata Jožefa iz Arimateje in Nikodema) se povzpneta po lestvi do velikega križa in Križanega, ki je postavljen ob glavnem oltarju. Snameta krono in jo pokažeta ljudem, napis in ga pokažeta, osvobodita roki in pokažeta žeblje, osvobodita nogi ter spustita telo. Ko odneseta telo do kipa žalostne Matere Božje, ki je postavljena v stranski kapeli, nastopi tišina. Moža pokažeta telo Sina njegovi Materi, nato ga položita v grob, v veliko stekleno krsto.

Sv. Janez z dvignjenim
kazalcem

Neha deževati. Santo Entierro (procesija sv. Pogreba) bo na ulicah. Kot gostujoči duhovnik procesiji predsedujem in zato mi nadenejo rdeči pluvial. Domači župnik je ceremonijer in hodi na čelu. Ob njem križ, ministranti ter fantič oblečen v sv. Janeza, ki z povzdignjenim prstom opozarja in kaže pot. V procesiji se zvrstijo kipi likov, ki so stali pod križem, nato velika steklena krsta z umrlim Jezusom. Za krsto Žalostna Mati Božja, ob njej hodijo v črno oblečene dame Družbe Prežalostne, za krsto predsedujoči duhovnik, ob meni korakata starejši duhovnik in bogoslovec. Za nami župan, občinski svet in šef civilne garde (policije). Za njimi godba na pihala z močno bobnarsko sekcijo. Moških, ki s posebnim korakom nosijo kipe, je okrog 60, v popolno črnino odetih dam okrog 20, na ulici skoraj celo mesto. Po končani procesiji se mi približajo župan, občinski svet, šef policije in kapelnik. Vsi mi sežejo v roko, kakor je tu ob tej priložnosti navada. 

Kot Slovencu mi je hoditi v slikoviti in čustveni procesiji, za zibajočimi se kipi in z močnim bobnanjem izza hrbta, kakor da sem padel na drugi planet. Vendar ko pomislim na naša ljudska obhajanja Kristusovega trpljenja, vidim manj razlik. Španske procesije (poglejte primer procesije sv. Pogreba) so pravzaprav to, kar je za nas igranje pasijona. Le da na Španskem ni živih igralcev (razen ponekod), temveč so glavni kipi. Vse je tudi bolj obredno, bolj ljudsko vključujoče. Ter bolj organizirano. Bratovščine, ki izvajajo procesije, se nanje pripravljajo natančno in precej časa. Pravzaprav živijo zanje. Nekatere bratovščine, zlasti tiste v slikovitih oblekah in kapucah, in nekatere procesije Velikega tedna so tako slavne, da jih v živo prenašajo po televiziji. Druge so čisto svojske in se jih ne da primerjati, denimo tista v Malagi, ki jo izvajajo uniformirani pripadniki španske Legije.

S članicami Družbe Prežalostne pred procesijo la Soledad.

Ob 21h še ena procesija: La Soledad (Marijina samota). Smer je obratna: iz župnijske cerkve do sv. Benedikta. Zaradi dežja seveda po najkrajši poti. Kip je le eden: črno oblečena Marija. Nosačev pod kipom naštejem 32. Tokrat v procesiji ni politikov. Godba z bobni je postrojena enako kot prej. Okrog in okrog kipa mnogo žensk, bodisi v tradicionalni črnini bodisi v civilu. V rokah imajo dolge sveče. Ta procesija je namreč Marijina in zato bolj ženska. Nadenejo mi črni pluvial in žalostna povorka krene. Po dobre pol ure smo pri podružnici. Na trgu pred cerkvijo se nosači obrnejo in zazibajo Marijin kip kot v pozdrav. Nato ga snamejo, ga prenesejo na lažje postolje ter odnesejo v cerkev. Sledi moja meditacija o Marijinem so-trpljenju, nekaj petja in Velikega petka v Cambadosu je konec. 

Po procesiji spet dežuje. Pravzaprav je bil čudež, da smo od treh dogodkov, ki se običajno zgodijo ulicah, dva kljub stalnim ploham, ki so vpadale z Atlantika, vendarle speljali. Poslovim se od Cambadosa in prijaznega župnika don Joseja. Taksist mi na poti v Villagarcijo razlaga svoje vtise in pravi, da včasih ne ve, če so te procesije prava pobožnost ali so bolj navada, ki privablja tudi turiste, ampak da pa si brez njih Velike noči ne zna predstavljati. Sam ga potolažim, da sem pobožnosti začutil in videl ravno prav in da mi je bilo v veliko čast sodelovati.