NOVA PRETEKLOST

"Kamni za mir". Avtor: Manolo Paz (2003).
Spomenik žrtvam frankizma, A Coruña (Španija).
Foto: B.C.

„Prodajala sem se moškim. Je kaj upanja zame?“

Nekoč, nekje v širnem svetu, 5 minut pred mašo v spovednico vstopi neka gospa, ki brez uvertur in ovinkov a plašno pove, da ni bila pri spovedi 30 let, da se je ta čas prodajala moškim, da ji je zelo žal, da je tako zavozila življenje, da ne ve, če je kaj upanja zanjo, da pa bi se rada spravila z Bogom. Spovednik ji zagotovi, da sprava z Bogom že teče ter da bo dobila odvezo za svoje grehe. Še je življenje zanjo in naj bo pogumna. Gospa ne razume povsem. Ne more biti, da ji bo tako hitro odpuščeno. V petih minutah za trideset let. Njena preteklost je namreč grozna. Duhovnik reče, da jo bodo demoni preteklosti gotovo še lovili, da bo kdaj pa kdaj zaradi njih zapadla v tesnobo, ker se preteklosti pač ne da spreminjati. A naj bo močna v veri, da jo je Bog objel in sprejel v svojo bližino. Sveče na oltarju so že gorele, ljudstvo je čakalo na mašnika, ko gospa hoče še zagotovilo, če sme k obhajilu. On pravi, da sme. Ona kot da ne verjame. On še enkrat zagotovi, da sme k obhajilo, zdaj, pri tej maši, samo spoved morata zaključiti, pa bo stopil za oltar, daroval sv. mašo in ona bo lahko prejela Jezusa.

Na to spoved sem se spomnil prejšnji teden med predavanjem španskega filozofa García Barója. Pravzaprav na zmotno svetovanje pri tej in pri drugih t.i. „težkih“ spovedih. Na splošno zmoto, namreč, da se grešne preteklosti ne da spreminjati. Človek je seveda ne more spreminjati, ker je človek in ne more potovati v čas nazaj. Toda kaj če sta resnično kesanje in odpuščanje delo Boga? Kaj če z Bogom lahko potujemo nazaj in zlo tistih dni obrnemo v dobro?

„Odpuščanje spreminja preteklost!“

Miguel García Baró je mož, oče osmih otrok, dedek, filozof, specialist za judovsko religiozno filozofijo in njen prevajalec v španščino. Prejšnji teden sem v Madridu na študijskih dnevih posvečenega življenja poslušal njegovo predavanje o čaščenju Boga (Dios para adorar). Eno najlepših predavanj, kar sem jih kdaj slišal. Tudi formalno gledano. Mož je govoril naravnost v petstoglavo slušateljstvo, nič bral, besede se bile izbrane, podajanje je imelo ritem in dramatično nit. O rojstvu čaščenja Boga je govoril kot filozof, kot Husserlov učenec, se pravi, fenomenološko, iz človekovega izkustva in jezika, vključujoč tudi intuicijo. Govoril je o otroštvu, v katerem vznikneta čudenje nad svetom in zavest minljivosti, o iskanju ljubezni v mladi in zreli dobi ter o odpuščanju, kot o vrhuncu človekove izkušnje, da Bog je.

Med drugim je dejal: „Odpuščanje spreminja preteklost! Bog je, ki odpušča, in Bog more spreminjati preteklost.“ Odpuščanje ni zgolj prelom s preteklostjo in začetek novega, kot si ga najpogosteje predstavljamo. Odpuščanje je nova prihodnost pa tudi nova preteklost. Nova preteklost? Naše odpuščanje prelije z lučjo in dobrim hudodelčevo zlo, ki nam ga je storil v preteklosti. Odpuščanje osvetli križ in ga iz orodja zla spremeni v orodje odrešenja. Noč postane dan.

Gospa, ki se je trideset let prodajala moškim, ima po svoji solzni kopeli, po kesanju in po odpuščanju spremenjenih teh trideset let. To niso več zavožena leta. To so odrešena leta, to so leta na njo čakajoče in njej vedno zveste Milosti. „Odpuščeni so njeni mnogi grehi, ker je močno ljubila; komur pa se malo odpusti, malo ljubi“ (Lk 7,47). Odslej lahko v miru in radosti živi vse svoje življenje. Ne samo življenja od spovedi naprej, temveč tudi življenje od spovedi nazaj. Če tega ne razume, naj se ne sekira. Ljudje s svojim umom ne segamo v osrčje Boga. Ljudje smo „nespametni in počasni v srcu za verovanje vsega, kar so povedali preroki“ (prim. Lk 24,25). Ljudje nimamo celotne zgodovine na dlani, kot jo ima Bog.

Beseda žrtev - upanje za Slovenijo

Kako ob filozofovem predavanju ne bi pomislil na Slovenijo? Demoni preteklosti lovijo našo deželo in zapopadajo že mlado generacijo, ki je bila rojena po mitskem in (vsaj zdelo se je tako) očiščujočem letu 1991. Da se bomo demonov rešili na način, da bomo enostavno nehali misliti na preteklost in se ukvarjati z zločini naših dedov, ta ideja se je več kot enkrat izkazala kot primerna za v antologijo (političnih) neumnosti. Hujša napaka (čeprav medijsko manj prepotentna kot prejšnja) je izkopavanje kosti ubogih žrtev komunizma, da jih potem pomolimo pred levičarje, češ, poglejte, kakšne barabe ste bili in ste še. Levičarsko posiljevanje s pozabo in desničarsko mahanje s kostmi sta dva načina, da demonom preteklosti povečujemo moč. Da še enkrat utišamo žrtve.

Verjamem, da Slovenija more do ozdravljenja in spremenjene preteklosti. Ampak nova preteklost bo možna, če bodo govorile žrtve: pobiti in njihovi svojci. Tisti, ki sočutno odkopavamo kosti pobitih, nikakor ne smemo žrtvam prevzeti njihovega prvenstva. Varujmo se tudi lažnih Antigon (tiste lažne sestre pobitih, ki jočejo nad mrtvimi zato, da bi pravih sester ne videli in ne slišali), ki nam jih že dvajset let podtikajo ideologija in mediji. Vse to so manevri proti žrtvam, manevri za uporabo žrtev v druge namene in zato manevri proti spravi.

Žrtve bratomorne vojne so naša nesreča in paradoksno naše upanje. Naj govorijo!

Odpuščanje - vrhunec bivanja

María Dolores López Gúzman, žena, mati in profesorica teologije specializirana za vprašanja odpuščanja in sprave, je na predavanjih, ki sem jim na madridskem Višjem pastoralnem inštitutu sledil v jeseni, zatrdila: „Človek zares odpušča zelo redko. Enkrat ali dvakrat v življenju.“ Z drugimi besedami, odpuščanje velikih krivic je eden izmed redkih vrhuncev naše eksistence. K temu vrhuncu smo Slovenci poklicani kot narod. Naša generacija naj ne razume izziva odpuščanja in sprave, kot da gre za neznosno breme, temveč tudi kot posebno čast, ki je mnoge generacije niso in je ne bodo imele.

V prvi vrsti v prošnji za odpuščanje in v odpuščanju pa smo kristjani. Drugače ne more biti. Mi verjamemo v odpuščanje in (pri vsaki spovedi) okušamo, da sprave ni mogoče „doseči“, temveč nam je „podarjena“. Mi vemo, da Bog govori najprej skozi žrtev, ker je tudi sam žrtev. Ubiti Bog, ki odpušča s križa in iz kočevskih brezen, je naša nova preteklost.

Kako težka je včasih ta vera!

"Kamni za mir" in Atlantski ocean.
Foto: B.C.