VELIKI PETEK V ŽUPNIJI CAMBADOS

Od Velike srede do Velikonočnega ponedeljka sem bil v Galiciji. V četrtek in petek sem pridigal in so-vodil pobožnosti v obmorskem mestecu Cambados, v soboto in nedeljo pomagal našim patrom v mestu Villagarcía. Moj "delavni" vrhunec je vsekakor bil na Veliki petek, ko so v Cambadosu potekale tradicionalne procesije. Dnevniški zapis:  

Dopoldan dežuje. El Encuentro (Srečanje) bo v cerkvi. Možje zato nosijo klopi iz cerkve na trg, kjer jih pokrijejo s ponjavami. Farna cerkev se spremeni v dvorano. Vsa pobožna predstava bo potekal na dokaj majhnem prostoru, kjer bo za povrh treba paziti, da s kipi ne zadenemo v lestence. Moja naloga bo  dogajanje komentirati in usmerjati. Besedilo sem pripravil že prejšnji teden, ga vadil, vendar sem negotov, saj ne gre za klasični govor. Gre za sprotno dramatizacijo. Kaj takega me še ni doletelo. Domači župnik se bo posvečal natančnosti izvedbe, krožil bo med kipi ter jim nakazoval kaj storiti.

Cambados pred skoraj 100 leti:
Žalostna Mati Božja v procesiji.
foto: diariodearousa.com

Najprej pride El Nazareno (kip Nazarečana s križem). Nosi težek križ in pade. Nosači kipa - v črna pražnja oblačila odeti možje, člani bratovščine ribičev - padec ponazorijo tako, da prekinejo počasno zibajočo hojo in z večstokilskim postoljem in kipom na ramenih pokleknejo. Po drugem padcu (pokleku) pride kip apostola Janeza – to je prvo "srečanje". Janeza, ki je mladenič in zavetnik mladih, nosi 6 mladih moških starih okrog 25 let. Sledi Veronika. Nosači kip nagnejo na način, da se Veronika s prtom dotakne Jezusove glave. Nakar glavni dogodek: Mati in Sin. Pridigar utihnem. V prostoru popolna tišina. Nosači Marije in Jezusa oba kipa spretno približajo. Nehamo dihati. Marija poljubi Jezusa. Temu pravzaprav rečejo el Encuentro. Po poljubu meditacija teče naprej in jo zaključimo s prošnjami Nazarečanu, naj blagoslovi Cambados in prebivalce.

Ob 12h je Križev pot mladih. A ker me ne potrebujejo, me župnik odpusti na kosilo v Villagarcijo k patrom klaretincem. Odpelje me taksist, ki se je prostovoljno ponudil za prevoze gostujočega pridigarja.

Ob 17h bogoslužje Jezusovega trpljenja kot ga opravljamo povsod po svetu. Po branju pasijona kratka pridiga o križu kot o programu za Cerkev prihodnosti. Citiram zlasti novega papeža Frančiška.

Santo Entierro - Jezusov pogreb.
Krsta z Jezusom je prispela v župnijsko cerkev.

Ob 19h el Desenclavo (Snemanje Jezusa s križa). Lokacija: podružnica sv. Benedikta v starodavnem zaselku Ferfiñan. Pred pobožnostjo je koncert lokalnega civilnega pevskega zbora, ki poje žalostne pesmi Velikega petka (tudi v latinščini in italijanščini) ter kratek nastop tria (oboa, klarinet, fagot) z dvema lepima baročnima adagioma. Cerkev je nabita. Pridiga, podobno kot dopoldan, usmerja sprotno dramsko uprizoritev. Dva moža v belih albah (predstavljata Jožefa iz Arimateje in Nikodema) se povzpneta po lestvi do velikega križa in Križanega, ki je postavljen ob glavnem oltarju. Snameta krono in jo pokažeta ljudem, napis in ga pokažeta, osvobodita roki in pokažeta žeblje, osvobodita nogi ter spustita telo. Ko odneseta telo do kipa žalostne Matere Božje, ki je postavljena v stranski kapeli, nastopi tišina. Moža pokažeta telo Sina njegovi Materi, nato ga položita v grob, v veliko stekleno krsto.

Sv. Janez z dvignjenim
kazalcem

Neha deževati. Santo Entierro (procesija sv. Pogreba) bo na ulicah. Kot gostujoči duhovnik procesiji predsedujem in zato mi nadenejo rdeči pluvial. Domači župnik je ceremonijer in hodi na čelu. Ob njem križ, ministranti ter fantič oblečen v sv. Janeza, ki z povzdignjenim prstom opozarja in kaže pot. V procesiji se zvrstijo kipi likov, ki so stali pod križem, nato velika steklena krsta z umrlim Jezusom. Za krsto Žalostna Mati Božja, ob njej hodijo v črno oblečene dame Družbe Prežalostne, za krsto predsedujoči duhovnik, ob meni korakata starejši duhovnik in bogoslovec. Za nami župan, občinski svet in šef civilne garde (policije). Za njimi godba na pihala z močno bobnarsko sekcijo. Moških, ki s posebnim korakom nosijo kipe, je okrog 60, v popolno črnino odetih dam okrog 20, na ulici skoraj celo mesto. Po končani procesiji se mi približajo župan, občinski svet, šef policije in kapelnik. Vsi mi sežejo v roko, kakor je tu ob tej priložnosti navada. 

Kot Slovencu mi je hoditi v slikoviti in čustveni procesiji, za zibajočimi se kipi in z močnim bobnanjem izza hrbta, kakor da sem padel na drugi planet. Vendar ko pomislim na naša ljudska obhajanja Kristusovega trpljenja, vidim manj razlik. Španske procesije (poglejte primer procesije sv. Pogreba) so pravzaprav to, kar je za nas igranje pasijona. Le da na Španskem ni živih igralcev (razen ponekod), temveč so glavni kipi. Vse je tudi bolj obredno, bolj ljudsko vključujoče. Ter bolj organizirano. Bratovščine, ki izvajajo procesije, se nanje pripravljajo natančno in precej časa. Pravzaprav živijo zanje. Nekatere bratovščine, zlasti tiste v slikovitih oblekah in kapucah, in nekatere procesije Velikega tedna so tako slavne, da jih v živo prenašajo po televiziji. Druge so čisto svojske in se jih ne da primerjati, denimo tista v Malagi, ki jo izvajajo uniformirani pripadniki španske Legije.

S članicami Družbe Prežalostne pred procesijo la Soledad.

Ob 21h še ena procesija: La Soledad (Marijina samota). Smer je obratna: iz župnijske cerkve do sv. Benedikta. Zaradi dežja seveda po najkrajši poti. Kip je le eden: črno oblečena Marija. Nosačev pod kipom naštejem 32. Tokrat v procesiji ni politikov. Godba z bobni je postrojena enako kot prej. Okrog in okrog kipa mnogo žensk, bodisi v tradicionalni črnini bodisi v civilu. V rokah imajo dolge sveče. Ta procesija je namreč Marijina in zato bolj ženska. Nadenejo mi črni pluvial in žalostna povorka krene. Po dobre pol ure smo pri podružnici. Na trgu pred cerkvijo se nosači obrnejo in zazibajo Marijin kip kot v pozdrav. Nato ga snamejo, ga prenesejo na lažje postolje ter odnesejo v cerkev. Sledi moja meditacija o Marijinem so-trpljenju, nekaj petja in Velikega petka v Cambadosu je konec. 

Po procesiji spet dežuje. Pravzaprav je bil čudež, da smo od treh dogodkov, ki se običajno zgodijo ulicah, dva kljub stalnim ploham, ki so vpadale z Atlantika, vendarle speljali. Poslovim se od Cambadosa in prijaznega župnika don Joseja. Taksist mi na poti v Villagarcijo razlaga svoje vtise in pravi, da včasih ne ve, če so te procesije prava pobožnost ali so bolj navada, ki privablja tudi turiste, ampak da pa si brez njih Velike noči ne zna predstavljati. Sam ga potolažim, da sem pobožnosti začutil in videl ravno prav in da mi je bilo v veliko čast sodelovati.