Trik in hipnoza »čistih«

Ob pojavu in uspehu stranke Levica se navrže kar nekaj vprašanj o delovanju naše rodovno-plemenske skupnosti. Ampak prvo je, kako je Levici s svojo zategnjeno ideologijo, ki v praksi deluje le v pogojih odvzema svobode posameznikom, na volitvah uspelo nabrati reci piši 9,29 % glasov? Ter, kako ji je to najbolj uspelo tam, kjer domnevamo, da živijo najbolj izobraženi Slovenci (Ljubljana), ki naj bi ravno zaradi svoje izobraženosti kritično preverjali mite in utopije?

Odgovorov, ki jih ponujajo politični analitiki, je več. V tem blogu bom opozoril na nekaj, kar je morda bolj značilno za religijo kot za celotno družbo – na »trik čistosti«. Mislim, da je uspeh Levice povezan tudi s tem trikom.

Jezusovo zavračanje »trika čistosti«

Poglejmo najprej v začetke krščanstva. V Jezusovem času imamo bolj znane farizeje in manj znane esene. Pri obojih opazimo stavo na versko »čistost«. Eseni jo v kombinaciji z apokaliptiko živijo tako, da se umaknejo v »komuno« v Kumran k Mrtvemu morju, so zase, skriti do mere, da jih Nova zaveza sploh ne omenja. Farizeji so na ulicah in trgih, v jedilnicah in prostorih odločanja. Jezus se z njimi druži in prepira.

Poleg tega, da farizeji v Jezusu ne vidijo Mesije, je osnovni razkorak med njimi in njim glede izpolnjevanja postave. Farizeji postavo izpolnjujejo do pikice natančno. S tem pa radi zapadejo v formalizem, ritualizem, in se v odnosu do drugih vernikov zlahka počutijo za »boljše« vernike, za bolj »čiste«. Na tem mestu se sproži socialna interakcija, ko v okolju pridobijo na ugledu, na vplivu, saj so drugi verniki v odnosu do njih »slabši« verniki, »polovičarski«, »nepopolni«. Drugi verniki jim često sledijo, jih spoštujejo, čeprav se zavedajo, da stopnje »verske popolnosti« farizejev ne dosegajo.

Tej socialni interakciji pravim »trik čistosti«. »Čisti« pridobiva zaradi negotovosti in občutkov krivde »nečistega«. Izrednost in radikalnost »čistega« nadkrili sivkasto vsakdanjost »polovičarja«.

Krščanstvo in »farizejski kvas«

Krščanstvo je po morju stoletij jadralo v iskanju čiste ljubezni do Boga in bližnjega, hkrati pa se izogibalo čerem »farizejskega kvasa« (Mt 16,6), t.j. čistunstva. Tu imamo zavrnitev gnoze, montanizma, donatizma, katarstva, spiritualstva, skakaštva, zavrnitev verskih republik à al Savonarola in končno zavrnitev janzenizma.

Kdaj pa kdaj je na te čeri tudi nasedlo. Denimo janzenizem slovenskega postbaročnega katolištva. Janzenistična senca se še danes čuti tako rekoč pri vsaki nedeljski maši (ker sem »nevreden«, ne sedim spredaj) in v določenih socialnih odnosih katoličanov do drugačnih (ker sem »pravi katolik«, sodim druge). Tudi v trenutni konstelaciji slovenskega katolištva imamo skupine, ki s svojo »čistostjo« poskušajo hipnotizirati povprečnega vernika, ustvarjajoč v njem nekak občutek krivde, da je slab vernik, recimo, že zato, ker sv. obhajilo prejema na roke in ne na jezik.

Desni in levi

V slovenski družbeni in politični situaciji lahko opazujemo »trik čistosti« tako na desni kot na levi.

Za določene desne domoljube in zaljubljence v slovensko pomlad, je »nečisto« vse, kar diši po rajnki Jugoslaviji in tujerodnosti. Četudi si sam domoljub in izobešaš slovensko zastavo, si zanje polovičar, če nisi »popoln domoljub«, v smislu nekakšne hude čustvene vznesenosti in borbenosti ter odklanjanja »nečistih« jugo-vsebin. Če na primer »čistim« rečeš, da ti je v Jugi bilo kaj všeč (in nemogoče je, da ti v deželi, v kateri si živel, ne bi bilo kaj všeč), si lahko že »izdajalec«.

Z Levico je levi politični pol dobil svojo razvidno »sekto čistih«. Ob pristaših Levice so vsi drugi levičarji zlahka »slabši« levičarji, »polovičarski«, »nepopolni«. Skoraj smešno je bilo, kako so se zmerni levičarji pred volitvami »ta čistih« levičarjev bali in kako se se poskušali z njimi vzporejati. Najbolj očitno je to bilo v stranki SD, v kateri so spet začeli citirati Kardelja in obujati kult diktatorja Tita; najbolj grdo pa je zaradi hipnotiziranosti s strani »čistih« in poskusa približevanja njihovemu radikalnemu revolucionarnemu čaru nastradala stranka Desus. 

»Trik čistosti« je uspel. Levica je kljub svojemu ideološkemu čudaštvu in retrogardnosti spodžrla zmerne stranke na levi in sedaj kot lovski nadzornik nadzoruje celotno vladno lovišče, ne da bi si – in tu je »trik čistosti« pripeljala na next level – mazala rok s samim streljanjem divjadi oz. vladanjem.

»Čisti« nas narazen trgajo

Ni moj namen toliko razglabljati o političnih strankah kot opozoriti, da slovensko družbo narazen trgajo predvsem oni, ki zase mislijo, da so boljši od drugih; sokrivda pa je pri teh, ki se vpričo »boljših« počutijo negotove zaradi svoje vsakdanjosti in ideološke »neromantičnosti«. So verni ali neverni, so levi ali so desni, so izobraženi ali manj izobraženi,... na koncu je delovanje »čistih« in od njih hipnotiziranih približkov destruktivno. »Trik čistosti« ni nedolžen, temveč deluje sprva kot moralna fascinacija, ki kmalu postane duhovna paranoja, v srednji fazi je že sovražni govor, v zadnji fazi lahko sproži fizično »čiščenje«, pekel na zemlji.

Prav danes (bogoslužno smo ponedeljek, 21. teden med letom) pri mašah beremo Jezusove ostre besede o farizejih (Mt 23,13.15-22). Med drugim omembo pekla:

Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker prepotujete morje in celino, da koga spreobrnete k svoji veri; in ko se to zgodi, ga napravite, da je sin pekla, dvakrat bolj ko vi.

Zdravljenje družbe iz sredine

Skrajni čas je, da se v našem prostoru opolnomoči moralna sredina, ki bo zmogla kočijaževo klop skupnega voza obvarovati pred sektaško in čistunsko zagrizenimi kočijaži. Ta humanistična sredina obstaja, je večinska. Kričači seveda kričijo v njeno levo in desno uho, ji zbijajo samozavest, je ne dopuščajo k za njeno realno težo ustreznemu medijskemu in političnemu izrazu. 

Če se ne bomo najprej moralno, pri sebi, nato pa občestveno in politično uprli sektam »čistih«, nas bodo te pozobale, kot te dni kje škorci zobajo sladko grozdje – naše grozdje.

* Foto B.C.: Kumran ob Mrtvem morju, muzej, rekonstrukcija bazena za obredno očiščevanje.

Satanist zmore, satan ne

Da je Alice Cooper kristjan (prim. tukaj), morda preseneča tiste izmed nas, ki si duhovne in moralne drže predstavljamo kot dokončne, potem ko smo jih enkrat sprejeli. Ko je nekdo bel, bo bel ostal; ko je kdo drug črn, bo črn ostal. Tako se nam zdi najbolj pravilno. Tak red stvari je jasen. Tovrstne podelitve za um niso naporne. Poleg tega na Slovenskem spreobrnjencev nimamo preveč radi. Ne zaupamo jim ali pa njihovo spreobrnjenje radi degradiramo na oportunizem – češ, obračajo se po vetru. Ne gledamo v dušo, kakršna je zdaj, temveč kar naprej izkopavamo to, kar je ta človek nekoč bil. Žal, zamera pogosto zmaguje nad razumevanjem in prijaznostjo. Ampak skozi podobno je nekoč šel veliki spreobrnjenec Pavel iz Tarza.

Duhovna rast v človeku je zaznamovana s pospeški, nihanji in neverjetnimi preobrati. V duhovnosti pogosto gre za dramo, če ne za triler. Nekdo, ki je danes šel po kolenih okrog brezjanske Marije ali šel skozi ves proces krščanske vzgoje (od katoliškega vrtca do katoliške gimnazije), je lahko čez deset let brez vere. Tisti, ki danes pljuva na križ, se bo morda čez deset let križa držal kot svojega zadnjega upanja.

Posebno poglavje, ki ga tukaj samo omenimo, je smrtna postelja. Bližina smrti dušo napolnjuje z grozo, umu pa odstrani tančice in zavore, da na hitro spoznava, kaj je potrebno in kaj je odveč, kaj je prav in kaj narobe. Na smrtni postelji se dogajajo spreobrnjenja, za katera včasih vedo le najbližji in spovednik.

Alice Cooper ni edini predstavnik pop kulture, ki je po prvotni protikrščanski fazi v drugi fazi postal kristjan. Zlasti ZDA ponujajo cel spisek pevcev, igralcev, športnikov, celo porno zvezd, ki so po burnem obdobju nevere pristali v Kristusovemu pristanu. To, kar pri Cooperju napravi vtis, je velik lok, po katerem je prispel do Boga. Na radarju popa je veljal za skrajneža, temačneža, hudobneža, hedonista in satanista. Bil je učitelj in vzornik mnogim rokerjem, ki so stavili na črno in okultno. Svoje pesništvo in svoje divje odrsko obredje je razumel kot misijonarsko delo, kot razsvetljevanje množic za svobodo in uživanje brez odgovornosti in morale.

Alice Cooper je na koncu pokazal, da vsaka duša zmore do Boga. Celo satanist. Edino satan tega ne zmore.

Cooper sicer zanika, da bi kadarkoli bil satanist, vendar so bili njegovi šovi neizpodbitno nasilni, mrtvaški in demonski. Temu pojavu pravimo »kulturni satanizem« in ga ločimo od »kultnega satanizma«. Četudi satana na odru obredno ni častil (kult), je uporabljal satanistično simboliko (kultura), da bi podal neko (ne)moralno sporočilo. V tem manevru je satan simbol za svobodo. 

Kakšno svobodo? Tisto, ki naj bi jo preprečevalo krščanstvo s svojim dogmatizmom, asketizmom in moralo. Ta manever je med modernimi pesniki že pred sto leti izrazil Italijan D'Annunzio v svoji »Hvalnici Satanu«. Za »kulturnega« satanista satan (z Bogom vred) verjetno ne obstaja, je pa najodličnejši pripomoček in simbol za uveljavitev novega reda, ki naj bi sledil po zatonu krščanstva.

Toda ravno Alice Cooper je okusil, kako nevarna je igra s hudičevim repom. Ti se igraš z demonskimi simboli, uživaš v draženju krščanskega malomeščanstva, načeloma si zgolj rokerski zafrkant in zabavljač, na koncu pa te postane strah samega sebe in tiste teme, ki si jo priklical iz globin neznanega. Če kličeš hudiča, bo prišel – simboli in zafrkancija gor ali dol. In kam se boš zatekel, ko bo groza tu? Na drugi breg – k Bogu. Kam drugam?

Cooperjeva duhovna pot je poučna še drugače. Govori o krščanskem spominu, s katerim je prepredena zahodna civilizacija. Ni drzno trditi, da del rokerske kulture, zlasti heavy metal, raste iz tega spomina. Seveda na način, da se proti krščanstvu bori. Da zasmehuje, obtožuje, napada vero ter se ponaša z demoni. Vendar dokler to dela, ostaja v stiku. Dokler je Kristus tarča njihove jeze, ga občutijo. Kristusova beseda skozi čudne podtalne kanale spomina, ki jih niti uradna religija ne razume, kaj šele nadzira, še vedno prihaja do njih.

Ni čudno, če se v svojih zrelih letih eden izmed teh rokerjev začne preprosto zavedati, s kom se je ves ta čas pravzaprav ukvarjal in prepiral. Ter naredi korak, ki ga tudi satanist zmore, le satan ne.

* Besedilo je bilo objavljeno 5. 9. 2010 v tedniku Družina ob novici, da se ima dark-rock zvezdnik Alice Cooper za kristjana. Foto: Wikipedia.

Mavrično - rdeče - rjavo I.

Sredi poletnega dne opazim na TW link do hrvaške LGBT scene, kliknem in že sem v zanimivi razpravi med tamošnjimi akterji in anti-akterji, med katerimi se najbolj vešče zasuče tviteraška entiteta Na kamenu ka na svili, ki komaj zadržuje svoja esejistična nagnjenja. Ker LGBT scena vse bolj postaja kabalistično zagonetna LGBTIQXCVNŽMSPOUZRJE scena, ki je neposvečenci vse manj razumemo in imamo voljo razumeti, izmed mnogega v tvite navrženega sledim dvojemu:

• Očetje in matere zagrebške Parade ponosa se menda kitijo s Titom, Jugoslavijo in komunizmom. Kako to?
• Kdo so radikalne feministke pod kratico TERF in kakšna je njih kriva vera?

Za LGBT domovino, s Titom naprej

Ne, mavričnega ljudstva* na zagrebške ulice ni sklicala kakšna prekosoteljska varianta ZZB, da se jim dopadejo Tito, Jugoslavija in komunizem. Zraven tega sam silni Maršal in njegov rdeči pašaluk nista imela certifikata »LGBT prijazno«, saj je bilo t.i. »protinaravno nečistovanje med osebami moškega spola« po kazenskem zakoniku SFRJ iz l. 1951 kaznivo. Kaj neki torej delata diktator Tito in rajnka Jugoslavija ob Paradi ponosa? Od kod ta nagib mavričnega v rdeče?

Na kamenu ka na svili razloži:

Lokalni LGBTIQ (Zagreb Prajd i ekipa) >>zagovaraju<< komunizam, Tita i Jugoslaviju, SAMO ZATO što je Jugoslavija direktna NEGACIJA HRVATSKE, a LGBTIQ je (između ostaloga) negacija SVAKE nacije (pa i hrvatske, ali ne isključivo i ne posebno hrvatske). (več tukaj)

Če prevedem in povzamem: Zagrebška LGBT sfera uporablja Tita in Jugoslavijo, ne samo iz potrebe ustvarjanja dnevnopolitične napetosti (cheap way, da jo ustvariš, je v tem delu Ilirika pač uporaba Titovega lika), temveč iz potrebe zanikanja nacionalnih identitet.

Ali sem zdaj jaz nor ali pa so tu stvari malo hecne! Kaj imata skupnega LGBT borba in zanikanje nacionalne identitete? Eno je namreč spolna usmerjenost, drugo je nacija. Eno so jabolka, drugo so hruške...

TERF - ko se v diktaturi teorije spola pojavi krivoverstvo

Poletje je, sonce sije, pričakovanje popoldanske nevihte zbije smrtnika v vrtni naslanjač. Vzamem si čas in še malo zakopljem. Sledeč Na kamenu ka na svili pridem do novega debatnega poglavja. Beseda teče o TERF.

TERF je »Trans-exclusionary radical feminism«, se pravi, feminizem, ki je radikalen in borben, pri kom tudi lezbičen, zavrača pa trans-spolne smeri. V imenu česa? V imenu naravne danosti moškega in ženske. TERFovka je feministka, ki zagovarja svojo biološko ženskost, svoje žensko bistvo. Ker meni, da obstaja naravno žensko bistvo, je seveda hudo kritična do trans-spolnosti, ki sprevrača to danost in s tem, po njenem, usodno škodi feminističnemu boju.

Vprašanje se glasi: Je Parada ponosa še Parada ponosa, če na njej sodelujejo TERFovke, ki imajo izključevanje že v naslovu? Je Parada ponosa še Parada ponosa, če kak sodelujoči gej ali lezbijka verjameta v svojo »narojeno moškost« oz. »narojeno ženskost«?

Na ta vprašanja naj odgovarjajo interni pristojni, ki so za svojo študijsko dejavnost in »artikuliranje širših družbenih interesov« lepo obsipani z dotacijami. Tebi, ki gledaš od zunaj, je zanimivo videti nekaj drugega: nenavadno alergijo dominantne LGBT scene na naravo kot naravo, na naravno spolno identiteto, na določenost po rojstvu, na zakoličenost človeka v podarjeni mu človeškosti.

Identiteta kot privid

Počasi povežeš oboje, anti-identitetno alergijo in titofilstvo, ter prideš do sklepa. V špilu nista toliko spolnost in nacija, kot je v špilu nekaj bolj »filozofskega«: narava stvari, identitetni temelj, kajstvo (lat. quidditas), bistvo (lat. essentia). Tako neo-maoistična multi-kulti mešalnica ras, kot LGBT-jevska teorija spola sta nekje spodaj usmerjeni v en sam strateški cilj: brisanje kajstva, zavračanje bistva, posmeh ontološkim mejam.

Nekateri znova nočejo biti v klasični zahodni paradigmi Aristotela in Tomaža Akvinskega, kjer je bistvo stvari dano in razvidno. Bližajo se raje vzhodnjaškim miselnim vodam (saj pravim: maoizem 2.0), kjer biva le Eno, mnogotera bistva oz. identitete (moški kot moški, ženska kot ženska, oče kot oče, Slovenec kot Slovenec,...) pa so privid. Stvarnost je zanje igra prividov, jezikovnih struktur, družbenih konstruktov. »Razsvetljeni«, kot so, so to igro kao doumeli in jo kodificirali bodisi v teorijo spola bodisi v multi-kulti dogmo in no-border aktivizem. 

Fronta je vzpostavljena, veliki duhoven Žižek so dali blagoslov, bitka se lahko prične. Kdor zagovarja identiteto moškega in ženske, očeta in matere, bo za »razsvetljene« vzdrževalec krivičnega patriarhata; kdor zagovarja nacionalno identiteto, bo za »razsvetljene« fašist; kdor ne razume igre prividov, bo butelj.

Rjavo, ki te ljubim rjavo

Zdaj razumeš, zakaj je v tem delu Ilirika možno, da je LGBT aktivist obenem no-border aktivist in obenem retrogardni titofil. Tito je zanje ikona revolucionarnega brisanja identitet, ki so bojda vir zla.

Ob tem in na podlagi izkustva s totalitarizmi XX. stoletja posumiš, da so mavrične barve le taktika, začasno sredstvo. Cilj ustreza bogovom z Olimpa: pomešati vse barve in ustvariti eno in edino barvo, ki nastane, ko jih vse pomešaš – rjavo. »Celebration of diversity« je hipnotično geslo, rjavi trans-humanistični no-border svet je cilj.

Vihteti mavrično zastavo, na majici pa nositi podobo kakšnega od povsem ne-mavričnih komunističnih diktatorjev in mračnih egalitarcev, torej ni v nasprotju. Tudi revolucionarno mavrično gibanje je namreč prej ali slej moralo priti do svoje »dolomitske izjave«. Feminizem in boj zoper homofobijo, oboje naj bi bilo odlika celega človeštva, je dandanašnji v lasti radikalne levice.

Podpisniki »dolomitske izjave« so pokorni in uporabni. Ko je treba na londonskih ulicah protestirati zoper Trumpa, glej, tu je mavrično ljudstvo. Ko je treba z LGBT ideologijo prodreti v javno šolstvo, glej, tu je Amnesty International Slovenija.

Mavrično je postalo rdeče. Bomo kmalu v rjavem?

* Ne pozabimo. Mavrica je univerzalni simbol. V sedemdesetih in osemdesetih se je pod "mavrično ljudstvo" razumelo mednarodno mirovniško gibanje. Leta 1986 je znamenito zgodovinsko medversko srečanje v Assisiju potekalo tudi pod simbolom mavrične zastave. Šele kasneje je prišlo do prilastitve mavrice s strani gejevsko-lezbičnega gibanja.

** Naslovna fotografija B.C..