Župnik Josef K.

Prizor iz filma The Trial (1962) posnetem po romanu Franza Kafke Proces;

režiral kultni Orson Welles, Josefa K. igral mitični Anthony Perkins.

Znoriš! Vprašaš se, če sta država in Cerkev res ločeni. Očitno sta vse manj ločeni. Pa ne po volji Cerkve, temveč po volji države. Država hoče čim bolj nadzirati Cerkev ali vsaj določene segmente v njej, zlasti denarne. Bolj ko levičarji tulijo o ločenosti države in Cerkve, bolj država tišči nos v župnijske in samostanske blagajne.

Danes sem namreč prevzemal župnijo. Cerkveni postopek je trajal 20 minut. Pregled knjig, predaja financ, nato podpisi dveh ključarjev, starega in novega župnika, podpis dekana, priložnostni nagovor dekana in ključarja,... pa hajd na malico v bližnjo gostilno. Tam, ob dunajskih in jeruzalemčanu, smo akterji in priče primopredaje po štajersko veseli in zgovorni ostali skupaj poldrugo uro.

Sledil je prenos farnega računa pri Banki Celje na moje ime. „Preprosto,“ sem si rekel. Oba, stari in novi župnik, greva na banko, pokaževa škofove dekrete in osebne dokumente, prijazna gospa opravi prepis in to je to. „Preprosto,“ sem si rekel. Da, še nekaj let nazaj je bilo preprosto! Danes sva stari in novi šla na banko in koj spoznala, da sva na robu „kafkijanskega“ sveta.

Na banki, potem pa na AJPES-u (hvala Bogu, sta v Celju ustanovi le 300 m ena od druge) so nama prijazne gospe razložile, da danes gredo zadeve takole:

• na Banki Celje hočejo papir od AJPES-a, da si ti res res novi zastopnik župnije;
• na AJPES-u (Agencija Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve) hočejo papir Urada za verske skupnosti, da si ti res res novi zastopnik župnije;
• Urad za verske skupnosti pa,.... ne vem,... ni ga v Celju,... bom videl naslednji teden, ko se bom obrnil nanj. (Pripravljen sem na vse. Tudi na to, da na tej Komisiji za religijo zapojem latinski mašni kanon in prikažem pravilno rabo kadilnice – le da bodo uradniki verjeli, da je Josef K. / Branko C. pravšnji za župnika).

Hec na stran! Reč je takšna: da postanem finančno operativen župnik (t.j. župnik, ki upravlja župnijski račun) moram dandanašnji skozi tri državna sita. Državna pisarna 1 potrdi državni pisarni 2, da sem jaz župnik določene župnije; nakar državna pisarna 2 potrdi državni banki (država je posredno večinski lastnik celjske banke), da me lahko postavi za upravitelja župnijskega računa.

A ni tu nekam „too much“ države? In to ob tem, da smo „kao“ ločeni!? Ali ni ob tako močni navzočnosti države nevarno, da bo ob določeni politični klimi ali ob poskusih omejevanja verske svobode (na katere lahko računamo v prihodnje, če se bo zdajšnja dvotretjinska parlamentarna večina še bolj rdeče obarvala) prišlo do zlonamernih pritiskov na cerkvene ljudi?

No, v primeru, da naslednji teden na Komisiji za religijo pogrnem, in mi rečejo, da me nočejo za „zastopnika župnije“, vem, kaj mi je storiti. Avstrija je slabo uro vožnje vstran. V Lipnici gotovo imajo kakšno banko, ki bo vesela „Herr Pfarrerja“ iz neke nepomembne „vindišarske“ lokalitete. Le lepo se bo treba obriti in obleči ter na vratih germanske pisarne prijazno pozdraviti: „Grüß Gott!“

Mistično XXI. stoletje?

Karl Rahner (+ 1984), eden največjih in najbolj
vplivnih teologov XX. stoletja.

Kar naprej trepetamo glede prihodnosti vere. Religija da je v krizi, pravimo. Religija je res v krizi, vendar ateizem tudi ni zmagal. Še več. Čisti ateizem ostaja manjšinski pojav. Ne nekaj za na ulice, temveč prej nekaj salonskega. Za povrh ima svetovni ateizem grdo preteklost, saj se je v času socializma v dobršnem delu sveta uveljavljal s pomočjo državne represije verujočih.

Po padcu vzhodnoevropskega državnega ateizma je sv. papež Janez Pavel II. leta 1993 ukinil Papeški svet za dialog z neverujočimi. Ali so ateisti postali nepomembni za Cerkev? Ne. Dialog z ateisti je še vedno eden izmed tehtnih izzivov za Cerkev. Vendar težišče velikih sprememb in same krize religije ni v ateizmu, v polju ozke svetovnonazorske spremembe. Kje potem? Najširši odgovor je, da danes živimo tektonski premik v miselnosti – v kulturi. Smo znotraj velikanskega kulturnega obrata, ki mu še ne vemo dati imena. Poljski papež je na to pokazal tudi tako, da je naloge ukinjenega telesa za dialog z ateisti poveril Papeškemu svetu za kulturo.

Zaenkrat kaže, da je (tudi v Sloveniji) zmagovita tista miselnost, ki obstoja Boga ne zanika, poskuša pa zastaviti življenje, kot da Boga ne bi bilo. Tako kaže zaenkrat. Kaj bo naslednja stopnja tega kulturnega obrata, je težko predvideti. Ateizmu ne kaže, da se bo prebil iz svojih zdajšnjih »rezervatov« in postal splošna ljudska praksa. Klasični religiji tudi ne kaže, da si bo povrnila minuli sijaj in moč. Bo naslednja stopnja neka nova oblika vernosti, zrelejša oblika vernosti – nekakšna »vera za post-religiozno dobo«? O tem so pisale miselne veličine kot D. Bonhoeffer, P. Ricoeur in G. Vattimo. »XXI. stoletje bo mistično ali pa ga ne bo,« je slutnjo povzel Karl Rahner. 

Bo morda naslednja stopnja dekadenca? Zmaga niča in človeške nečimrnosti? Ta pa samo uvod v zmago močnejšega nad šibkim – v triumf brutalnosti? Bo XXI. stoletje namesto »mistike« prineslo nove komunizme, fašizme in verske kalifate? 

Če še imamo vsaj kanček vere v živega Boga, prosimo, da se kaj takega ne bi zgodilo. 


* Sestavek bil objavljen kot uvodnik v tedniku Družina, 20. 7. 2014.

Pastoralno spreobrnjenje - zdaj!

Papež Frančišek sprejema Tri kralje, ki so simbol oznanjevanja.

Zgodovina: Aparecida, škofovska sinoda in PIP

V naravi jezika je, da se spreminja. Pojmi in pojmovne zveze se rojevajo, rastejo in tudi umirajo. S papežem Frančiškom je prišlo, lahko rečemo, do eksplozije bogatih in barvitih besed. Tudi takšnih, kakršnih doslej od papežev nismo bili vajeni. Ena izmed pojmovnih zvez, ki bo v prihodnje vse bolj v rabi, ko bomo razmišljali o pastorali in evangelizaciji, je »pastoralno spreobrnjenje«. Papež Frančišek mu v spodbudi Veselje evangelija posveča osrednje mesto v prvem poglavju, katerega naslov je Misijonarska preobrazba Cerkve (VE 19–49).

Na dogajanje v Cerkvi pozornemu slovenskemu bralcu izraz »pastoralno spreobrnjenje« ne bi smel biti tuj. Uporabljen je namreč v slovenskem pastoralnem načrtu Pridite in poglejte (2012): »Nova evangelizacija nas postavlja pred izziv pravcatega pastoralnega spreobrnjenja v misijonarskem smislu« (PIP 51). Slovenski PIP »si je upal« uporabiti ta močni izraz in ga postaviti v osrčje strateške pastoralne refleksije, ker je bil že prej uporabljen v rimskem dokumentu z dolgim naslovom Lineamenta za XIII. redno zasedanje sinode škofov na temo Nova evangelizacija za posredovanje krščanske vere (2011).

Če gremo po časovnici še nazaj, pridemo do zasedanja južnoameriške škofovske konference v Aparecidi l. 2007. V sklep dokumentu Aparecide (DA) je poglavje Pastoralno spreobrnjenje in misijonarska prenova občestev (DA 365-372). V njem najdemo vse tiste prvine (veselje oznanjevanja, odločitev za uboge, preklop na misijonarsko paradigmo, materinskost Cerkve itd.), ki jih v zvezi s pastoralnim spreobrnjenjem danes razvija in podaja papež Frančišek. Poglejmo eno izmed osrednjih misli Aparecide: »Pastoralno spreobrnjenje naših občestev zahteva, da preidemo od pastorale zgolj ohranjanja k odločni misijonarski pastorali. Tako bo mogoče, da bo eden in edini evangeljski program z novo misijonarsko vnemo vstopil v zgodbo vsake cerkvene skupnosti. Na ta način se bo Cerkev izkazala kot naproti prihajajoča mati, kot gostoljubna hiša, kot stalna šola misijonarskega občestva« (DA 370).     

Preklop na misijonarsko paradigmo

Povedano zelo na kratko, za papeža Frančiška pastoralno spreobrnjenje Cerkve pomeni, da slednja preklopi na misijonarsko paradigmo. Vprašajmo se, ali Cerkev ne oznanja že ves čas? Ali ni v stalnem misijonu? Ali ne pošilja svojih najboljših sinov in hčera misijonarit v dežele, kjer Kristusa še ne poznajo? Ali s »pastoralnim spreobrnjenjem v misijonarskem smislu« ne odkrivamo na novo tople vode?

Tovrstna vprašanja so mogoča, ker nismo dovolj ozaveščeni o položaju krščanstva v naših deželah. Papež opozarja, da stvari ne smemo »pustiti pri starem«, kajti dandanašnji »ne zadošča več gola administracija« (VE 25). Sodobni svet se je oddaljil od krščanskega oznanila, sekularizacija napreduje. Zdaj je čas z nov val evangelizacije, za »misijonarsko izbiro« v vseh delih Cerkve. »Sanjam o 'misijonarski izbiri', to je o misijonarskem zagonu, ki je zmožen preoblikovati vse, da bi navade, slogi, urniki, govorica in vsaka cerkvena struktura postali ustrezen prevodnik za evangelizacijo sedanjega sveta, bolj kakor pa za njeno samoohranitev,« poudarja papež (VE 27). Pri tem se naslanja na nauke 2. vatikanskega koncila in prejšnjih papežev.

Spomnimo, da o preklopu na misijonarsko paradigmo tudi v slovenskem prostoru razmišljamo že dlje časa. Plenarni zbor Cerkve na Slovenskem (PZ, sinoda), ki je končal svoje delo l. 2001, tako novo evangelizacijo postavlja med naše tri temeljne strategije (PZ 56–65). Da smo na pragu »pastoralnega spreobrnjenja v misijonarskem smislu«, je v sinodalnem dokumentu mogoče razbrati še iz mnogih drugih navodil. Za katehezo, denimo, je zapisano, da moramo preiti »od kateheze za življenje znotraj župnije oziroma občestva h katehezi, ki usposablja za odgovornost in skrb za oddaljene, neverujoče in javno življenje (misijonska razsežnost kateheze)« (PZ 349). Spomnimo še, da je Škofija Celje leta 2009 prva v Sloveniji izdelala svoj škofijski pastoralni načrt. Kot glavni ideal in cilj načrta je zapisala, da hoče narediti iz škofije »misijonarsko goreče krščansko občestvo«.

Iz zanke »obrnjenosti vase«

»Misijonarska izbira« zahteva od Cerkve, da premaga »obrnjenost vase«, kot je to držo imenoval že Janez Pavel II. Cerkev se mora rešiti »svoje osamljene zavesti in samozadostnosti« (VE 8). Taka sprememba pa zahteva duhovni napor, ki ga lahko poimenujemo tudi z besedo »spreobrnjenje«. Preden začnemo spreminjati »navade, sloge, urnike, govorico«, moramo torej pastoralno spreobrniti sebe, svoje mišljenje, naše osebne in skupne duhovne poudarke. Osnovna smer spreminjanja miselnosti bo naslednja: če smo se do zdaj ukvarjali s seboj, se bomo odslej več ukvarjali s človekom zunaj našega običajnega kroga. Če je doslej bilo »najbolj važno«, kako se ministranti držijo pri maši in kako do denarja za obnovo podružnice, bo odslej za nas glavni izziv, kako potrkati na srca oddaljenih in neverujočih.

Kdor ob takih zahtevah pozna psihološko in organizacijsko naravnanost zdajšnjega pastoralnega sistema in samih pastoralnih delavcev, ve, da pastoralno spreobrnjenje ne bo lahko. Stoletja smo vajeni delati v razmerah, ko smo bili središče, glavni, avtomatsko poslušani in slišani. Stoletja smo bili vajeni, da je način kateheze in podeljevanja sedmih zakramentov deloval, le ohranjati in po potrebi izboljševati smo ga morali. Ta navajenost in samoumevnost se je globoko usedla v našo pastoralno kulturo. Papež Frančišek jo imenuje tudi »avtoreferenčnost«. Skratka, »ugnezdili« smo se, papež pa je sklenil, da nas bo »zbezal« ven.


* Članek je bil objavljen v reviji Cerkev danes 2/2014

Preprosti kot golobje, previdni kot kače

Najprej sem jih mislil na kratko napisati na casnik.si kot komentar pod Mavrov članek "Slovenci niso razočarali", a je tipkovnica šla po svoje in se razpisala :) Zato na tem blogu teh nekaj točk po včerajšnjih volitvah:

Gad pod gradom Lindek (foto: B.C.)

1. Morali se bomo navaditi, da v dvopolni Sloveniji vendarle obstaja nek PRAGMATIČNI SREDINSKI VOLIVEC. Ta je včeraj priskočil na pomoč standardnemu ex-LDS-volivcu iz javnega sektorja - in Cerar je premočno zmagal. Na naslednjih volitvah lahko ta volivec priskoči na pomoč komu na desni. Ta tip volivca ni nek tavajoči in nestabilni element, zgolj produkt medijske manipulacije, ampak je ena izmed legitimnih in spoštovanja vrednih političnih drž.

2. Morali se bomo navaditi, da je KATOLIŠKI VOLIVEC razmazan po strankarski paleti kot MARGARINA NA KOSU KRUHA. Sposoben je voliti levo, sredinsko in desno. Da bo katoličan "strumno" volil eno ali dve stranki, je iluzija. Določena duhovščina se bo morala odpovedati označevati katoličane, ki niso volili desno, za "izdajalce". Takšni katoličani namreč lahko v nedeljo sedijo v prvi vrsti v cerkvi, nekateri morda pojejo na koru, kdo izmed njih je morda celo mežnar,... Pozor, da prižnice ne bomo uporabljali v škodo velikega in raznolikega cerkvenega občestva!

3. Vse moramo narediti, DA JANŠA PRIDE IZ ZAPORA, nato pa ga poprositi, naj se umakne in dovoli pomladni opciji njeno TRANZICIJO. Takšnega človeka-simbola, analitičnega uma in granitnega bitja kot je Janša, pomladna stran ne bo več imela. Po Janši bo nastal prazen prostor, ki pomladnike navdaja s strahom. A če tega praznega prostora ne bo, tudi ne bo močnega novega liderja ter prepričljivega novega sloga delanja politike.

4. Včerajšnje volitve so bile prikaz nepopolne demokracije. Sodišče, ki je vodjo opozicije strpalo v zapor, in osrednji mediji, enotni v podporo "novemu obrazu", so naredili zmagovalca veliko močnejšega, kot bi bil sicer (če bi sploh bil). Toda Miro Cerar je zmagal in treba mu je benigno ČESTITATI TER DATI PRILOŽNOST. Hijene v poltemi čakajo, da preko njegove stranke obvarujejo svoje stare posle in spravijo v pogon nove – to vemo, a Miro Cerar ni slab človek.

5. Katoličani moramo biti pripravljeni tudi na IZRAZITO MALIGNO MOŽNOST razvoja dogodkov. Dvotretjinska večina levih strank v parlamentu, do nove oblasti lakajski mediji, nadzor nad državnim kapitalom je moč, kakršne levica v svojih rokah ni imela vse od uvedbe demokracije. Janša ne svari zastonj pred apetiti levih po spremembi ustave, pred oddaljevanjem od Evrope,... Že za Božič smo lahko deležni manevrov za omejevanje verske svobode, za večjo podreditev družine državi, za gender teorijo v šolah,... 

Bodimo preprosti kot golobje in previdni kot kače (prim. Mt 10,16).