TEMPI: pet pričevalcev v letu 2013

Milanska katoliška revija Tempi je objavila izbor petih velikih pričevanj kristjanov v l. 2013. Za tiste, ki vam italijanščina ne gre, podajam povzetek. Pričevalci l. 2013 so:

RIMSHA MASIH (Pakistan)

Rimsha na dan izpustitve iz zapora (thenewstribe.com)

Štirinajstletna krščanska deklica iz Islamabada je bila obtožena skrunjenja svete muslimanske knjige. Zažgala naj bi 10 strani. Rimsho, ki sicer ne zna brati in trpi zaradi Downovega sindroma, so aretirali, zaradi besa muslimanskih množic pa je moralo bežati 300 krščanskih družin. Kazen za skrunjenje svetih knjig je smrt. Vendar je sodišče v postopku spoznalo deklico za nedolžno, obsodilo pa je nekega moškega, ki je podtaknil dokaze in sprožil tožbo. Rimsha je s svojo družino našla zatočišče v Kanadi.

SARKIS EL ZAKHM (Sirija)

Pogreb Sarkisa, Mikhaela in Antouna - treh kristjanov iz Maloule (theblaze.com)

Grko-katoliški mladenič ubit s strani islamskih skrajnežev, ko so slednji zavzeli starodavno krščansko vas Maloula. V tej vasi še vedno govorijo dialekt, ki je zelo podoben aramejščini, ki jo je govoril Jezus. Miroljubni Sarkis je bil zgolj zato, ker je kristjan, ustreljen skupaj z Mikhaelom Taalab e Antounom Taalab. Tik pred smrtjo je še enkrat izpovedal vero v Jezusa Kristusa. Krajevna cerkev je že sprožila postopek za priznanje mučeništva treh ubitih.

THADDEUS MA DAQIN (Kitajska)

Ma Daqin, ko je še lahko svobodno govoril (gaudiumpress.org)

Duhovnik, ki je bil izbran in postavljen za pomožnega škofa v Šanghaju. Med lastnim škofovskim posvečenjem se je v pridigi odrekel od komunističnega režima kontrolirani t.i. Patriotski cerkvi. Razglasil se je torej za zvestega Rimu. Tega pa kitajska oblast ne tolerira. Takoj po maši je Ma Daqin bil aretiran in odpeljan v hišni pripor v nek samostan. Dve leti se ne sme pojavljati v javnosti, čeprav zdaj, ko je umrl dosedanjih šanghajski ordinarij, po cerkvenem pravu velja za legitimnega šanghajskega škofa prav on. Kako se bo zgodba odvijala naprej, je težko reči.

FRANCK TALLEU (Francija)

Ena izmed manifestacij gibanja La Manif Pour Tous v preteklem letu (nouvelarbitre.com)

Franck je ravnatelj ene izmed katoliških izobraževalnih ustanov, mož, oče. Dne prvega aprila se je z družino odpravil na sprehod v nek pariški park blizu Senata. Nosil je pulover s kapuco, na katerem je logotip francoskega gibanja La Manif Pour Tous. To gibanje nastopa proti homoseksualizaciji zakonodaje in je zmožno na ulice spraviti tudi na stotisoče ljudi. Francku je pristopila policija in zahtevala, da sleče pulover. Tega ni hotel storiti, zato so ga odvedli na policijsko postajo, ga pridržali in oglobili, češ da vznemirja javnost. Franck ni bil edini kristjan, ki ga je v l. 2013 kaj takega doletelo sredi „svobodne“ Francije.

Franck Talleu med aretacijo (avvenire.it)

ASIA BIBI (Pakistan)

Na smrt obsojena kristjanka Asia Bibi (asianews.it)

Obtožena svetoskrunstva in obsojena na smrt. 49 letna kristjanka iz Pakistana je kriva, ker je pila iz iste skodelice kot neka muslimanka; ter ker je vztrajala v svoji veri, ko so jo hoteli prisiliti, da bi se spreobrnila v islam. V debati je vprašala muslimanske ženske, če je Mohamed zanje tudi storil to, kar je zanjo storil Jezus, ko je umrl na križ. To je bilo za njene nasprotnike preveč. Obsojena na smrt je v zaporu že skoraj pet let. Vmes so ji ponudili pomilostitev, če se spreobrne v islam. Ponudbo je odbila z obrazložitvijo, da ji več pomeni vera v Kristusa kot prostost.

Izvorni članek: http://www.tempi.it/i-cinque-grandi-testimoni-della-fede-cristiana-perseguitati-anche-fino-al-martirio-nel-2013#.UsKL_dLuJmk

Ko se prevzvišenemu ne zdi vredno

Molitev ruskih kristjanov pred ikono. (Vir: spb-podvorie.ru)

V Kölnu je polgola aktivistka Femen (beri: plačanka, saj so te punce za tovrstne akcije finančno nagrajene) med božično mašo skočila na oltar in z na golo kožo nakracanim napisom „jaz sem Bog“ vpila gesla proti Cerkvi. Podobno je bilo v Madridu, le da je polgola aktivistka reč opravila pred vhodom v cerkev, napis na prsih pa se je glasil „izbrisani Božič“. V Sabadellu blizu Barcelone, v župnijski cerkvi Sant Fèlix, je med polnočnico 50 „pravičnih vstajnikov“ (iz katalonskega gibanja „Justa Revolta“) s transparenti v rokah okupiralo prostor okrog oltarja in vpilo gesla v prid splava.*

V vseh treh primerih smo pred dejstvom kršenja verske svobode in dejstvom žaljenja verskih čustev.

Mediji, ki delujejo v paradigmi sekularizma, takih pojavov ne obešajo na veliki zvon. Njihova vehemenca, s katero običajno pridigajo o človekovih pravicah, ob teh primerih pojenja. Na veliki zvon pa te dni obešajo neko drugo zgodbo - „njihovo“ zgodbo o človekovih pravicah. Iz zapora izpuščene članice skupine Pussy Riot so deležne velike pozornosti, so čislane in negovane, so „sploh in oh“. Kar naprej nam je dopovedovano, kako velike mučenke za pravo stvar da so.

Vsekakor. Izzivati velikega carja Putina ni mačji kašelj. Dati skozi sibirski zapor prav tako ne. Svobode jim privoščimo. Njihov angažma za demokracijo spoštujemo. A zato ne bomo pozabili njihovega greha proti verskim čustvom in posledično proti človekovim pravicam.

Ko gre za verska čustva, opazimo v medijih pogosto na delu sekularistično hohštaplerstvo**. Tudi tokrat. Ti ljudje se ne vprašajo o drugi strani in ne podvomijo v „svetlo revolucionarno gesto“, s katero so ruske pankerice „kao“ iz protesta proti Putinu marca 2012 oskrunile ikonostas moskovske katedrale Kristusa Odrešenika. Sam sem za časa študija teologije v Rimu bral ruskega teologa Pavla Evdokimova in o njegovi teologiji lepote (ki jo lahko razumemo tudi kot teologijo ikone in ikonostasa) spisal kaj več kot le seminarsko. Zato lahko rečem, da je performas skupine Pussy Riot pred ikonostasom na pravoslavnega vernika deloval enako žaljivo in ponižujoče, kot bi žaljivo in ponižujoče na katoličana delovalo, če bi nekdo po prezbiteriju brcal monštranco z Najsvetejšim. Ta uničujoči čustveni in simbolni impakt na pravoslavnega kristjana je sekularistična topost zaobšla. O drugi strani, strani neposredno prizadetih, ni poročala. Je morda tako, da ni vredno „prevzvišenega“ razsvetljenca, da bi se zanimal za čustvena stanja „zaostalega“ sočloveka?

Saj pravim: hohštaplerstvo.

Kaj je naslednja stopnja? Če bodo človekove pravice veljale za ene (za vstajniške izbrance), za druge (za pobožne stare mame) pa ne, bo diskurz o človekovih pravicah vedno večji bla-bla. Pridigarji o človekovih pravicah in svoboščinah bodo postali vedno bolj podobni politkomisarjem. Za politkomisarja pa velja, da si šteješ v čast, da se ga izogibaš in mu nič ne verjameš.

* „Pravičnih vstajniki“ na polnočnici v Sabadellu: http://www.elperiodico.com/es/noticias/sociedad/grupo-personas-protestan-sabadell-contra-ley-aborto-durante-misa-gallo-2958669

** Iz nem. Hochstapler. Hohštapler je oseba, ki se „visoko nosi“; nadutež; tudi nekdo, ki sam sebe postavlja v višji socialni rang, v katerega sicer spada; to zna delati tudi z namenom zavajanja in prevare. 

Glej: http://de.wikipedia.org/wiki/Hochstapler

O potovanju „liberalnega“

Lepa vest tega tedna: prof. Justin Stanovnik je dobil priznanje Boruta Meška, ki ga podeljuje Združenje novinarjev in publicistov. V utemeljitvi beremo: „Ta a priori zahteva vrnitev k prvinskemu ustroju jezika, v strukturo, kjer sta označevalec in označevano povezana v skladju, kakršnega je v zahodno mišljenje vneslo prvobitno krščanstvo. Šele beseda, spočeta v simbiozi jezika in stvari lahko vnovič vzpostavi realna razmerja med tistimi, ki jo za oblikovanje skupnosti uporabljajo, med subjekti polis, med državljani ali ljudmi.“ Povedano po domače: Justin Stanovnik si je zaslužil priznanje, ker je povedal, kako grda je laž in kako nujna je resnica. Laž lahko postane „duša“ civilizacije.

Lepa vest pred dvema letoma je bila, da je Liberalna demokracija Slovenije izpadla iz parlamenta. Zakaj lepa? Zato, ker se je izpod šap levičarjev, ki nikoli niso marali liberalizma, izmuznil skoraj dve desetletji ugrabljeni termin „liberalna“. Politika je stara kača, kar se tiče rabe besed. Ve, da se tisti, ki sedi na določeni besedi, vgradi v določen sektor državljanovih možganov. Od tam, s tisto magično besedo, ga upravlja. Z posedovanjem označevalca – slednje ni možno brez prevlade v medijih - določa označevano in kuje dobiček zase. Dva primera: ker je državljan novonastale demokracije po l. 1990 vzljubil „libertas“ - svobodo, je stara kača pohitela in se usedla na besedo „liberalen“ - nastala je LDS; ker je državljan v tistih letih bil ponosen na svojo nacijo, se je stara kača usedla na besedo „nacionalen“ - nastala je Jelinčičeva SNS. 

Salamanca. Na starodavni univerzi tega španskega mesta so se v XVI. stol.
rodili zametki teorije liberalne ekonomije. (foto: B.C.)

Končna osvobojena beseda „liberalen“ je začela svojo pot. Najprej so jo privili k sebi klasični liberalci, za katere smo vedeli, da so liberalci, a jih tako nismo upali ali smeli imenovati, saj so „liberalci“ vse do afere bulmastifi smeli biti le eni. Zbrali so se torej „pravi“ liberalci in izbrali svojega izbranca. To je bil obetavni politik Virant. Biti desni in ne Janšev, biti desni in ne „cerkven“ je zdaj postalo možno. Na sceno je stopila alternativa z možgani tipa Šušteršič, Pezdir, Štih. Priznam „in pectore“ sem jim privoščil uspeh in bil vesel, da so na sceni.

Te dni beremo v Reporterju, da Virant ni več „liberalen“, zgoraj omenjena idejna trojka pa z njim več ne sodeluje. Kot vidimo, Virantovi veselo sovladajo s socialističnimi etatisti – z onimi, ki povsod vidijo hudobne fašiste in hudobne neoliberalce, samo da bi državo ohranili ješčo in debelo. Še ena potegavščina stare kače? So torej t.i. klasični liberalci bili mrtvorojeno dete?

Hm, morda bo po liberalizem potrebno iti na kmete. Če se spomnim smernic vzgoje, ki sem jo prejemal v otroških letih na našem kmečkem dvorišču, lahko rečem, da je ta vzgoja bila silno liberalna – no, mislim, v odnosu do države. Na kmetih se je razmišljalo po načelu: državi čim manj dati, od države čim manj vzeti. Skratka, z državo čim manj imeti. Če taka kmečka pamet ni dobra podlaga za liberalni koncept vitke države, potem ne vem, kaj bi lahko drugega bilo. Vendar, kot mi vedo povedati prijatelji z dežele, sistem subvencij je kmeta morda usodno privezal na ješčo in debelo gospo. Natur liberalcev je tudi na kmetih vse manj.

Človek bi obupal. Liberalcev v Sloveniji ni. Če pa so, nič ne morejo in nikamor ne pridejo. Povrh vsega smo Slovenci Slovani. Povejte, kje v slovanskem svetu je sploh kdaj funkcioniral klasični liberalizem? Morda le na Češkem. (So danes zato Čehi tisti Slovani, ki na svetovnem avtomobilistične trgu lahko tekmujejo s svojim izdelkom?) Je torej ideja svobodnega trga sploh kompatibilna z lirično in kolektivistično slovansko dušo? Vprašati ni greh.

Z zaostankom smo osvobojenost „liberalnega“ zaznali tudi katoličani. Prisluhnili smo učenim možem, h katerim gre šteti še B. Brščiča, in spoznali, da smo tudi mi lahko „razumniško-sredinskega in konzervativno-liberalnega predznaka“ (če si dovolim uporabiti besede Ž. Turka, s katerimi je označil spletni portal casnik.si). To je to! Čudovito se igraš z nami, o mati zgodovina! Zdaj bomo morali poprositi prof. Justina Stanovnika za analizo označevalcev! Katoliški duhovniki so v slovenski prostor prinesli pojem „socializem“, danes s tem pojmom operira anti-katoliška politična opcija s svojim vstajniškim podmladkom vred; slovenski anti-katoliki, liberalci izpred 100 let, so prinesli pojem „liberalen“, danes bomo katoličani tisti, ki bomo buditelji in braniki liberalizma! Tako gredo stvari naprej: R. Pezdir asistira vse močnejšim krščanskim demokratom; založba Družina izdaja odlično knjigo Zagovor svobodnega trga (R. Sirico); mladi katoliški intelektualci bodo kmalu liberalni demokrati – bolj po označenem kot po označevalcu, seveda.

Ker sem odraščal v duhu „državi čim manj dati - od države čim manj vzeti“, mi ni težko gojiti simpatije do teh sprememb. Resno pravim, da slovensko gospodarstvo potrebuje „tuš liberalizma“ - vsaj tuš, če ne popolne in dolge kopeli. Ne verjamem v državo kot voditeljico gospodarstva. Vidim, da je taka država generator korupcije. Ne verjamem vstajnikom. Slednji se sprehajajo po ulicah pod rdeče-črnimi anarhističnimi zastavami, a glej, glej, po nekem čudnem ključu hočejo še več ješče in debele gospe. Vendar, kakorkoli že, v naročje liberalizma se ne bi vrgel brez zadržkov.

Špilferderber prihaja iz Rima. Že Janez Pavel II. je v encikliki Centesimus annus (izšla 1. maja 1991) opozoril, da padec komunizma še ne pomeni zmage kapitalizma (prim. CA člen 35). Papež Frančišek je enako neposreden. V Evangelii gaudium ovrže vero v dobroto nevidne roke trga, saj množice revežev kljub nevidni roki kar naprej ostajajo množice revežev (prim. EG člen 54). Ni bilo potrebno čakati dolgo: papeža so zaradi te „herezije“ ameriški desničarji pred kratkim označili za marksista. Kako že je nekoč dejal veliki brazilski borec za pravice ubogih in katoliški škof Hélder Cámara, ko je bil v podobni situaciji? Takole: „Ko sem dajal hrano ubogim, so me imeli za svetnika; ko sem vprašal, zakaj je toliko ubogih, so me imeli za komunista.“

Pot je „liberalnega“ pripeljala med slovenske katoličane. Nič hudega. Nekaj dobrega se lahko rodi. Previdnost pa tudi ni odveč.

„Lapsi“, vera, svoboda

Duhovna misel v radijski oddaji Sedmi dan (program Ars), 24.XI.2013

"Kristjane levom!"

V času preganjanja kristjanov v rimskem cesarstvu je bilo veliko takih, ki so raje šli v smrt, kot pa da bi se odpovedali veri v enega Boga. Imenujemo jih mučenci in nekatere častimo po naših cerkvah. Manj pa se ob tem spomnimo tistih kristjanov, ki so pod pritiskom oblasti zanikali enega Boga in javno darovali rimskim bogovom. V zgodovino so se zapisali kot „lapsi“, kar slovenimo s „padli“, dobesedno pa bi bilo, „tisti, ki so zdrsnili“ (po latinski besedi za zdrs - „lapsus“). Ko je preganjanje prenehalo, so lapsi oz. padli spet potrkali na vrata Cerkve, prosili odpuščanja, sprejeli strogo pokoro in se včlenili v občestvo.

Na sredini tretjega stoletja je zaradi padlih v Cerkvi nastala velika kriza, ki je pripeljala celo do protipapeža Novacijana in razkola. Kdor se klanja lažnim bogovom, ne more nikoli več biti kristjan, so rekli nekateri. Tak greh je neodpustljiv. Vendar je na koncu zmagala smer, ki je tudi odpad od vere razumela kot odpustljivi greh. Bog Oče je milostljiv, zato naj bo tudi Mati Cerkev taka - naj odpušča!

Danes zaključujemo Leto vere, ki ga je lani razglasil papež Benedikt XVI.. Namen leta je bil, da se vprašamo o naši osebni veri, o njeni šibkosti in njeni trdnosti. Nobena skrivnost ni, da je osebne vere in osebne molitve na Slovenskem iz dneva v dan manj. Najpogostejši tip kristjana je tako imenovani oddaljeni kristjan. To je kristjan, ki veruje mlačno in po svoje, v življenje Cerkve pa se vključuje le za velike praznike.

Lahko današnje oddaljene kristjane primerjamo s padlimi kristjani iz prvih stoletij? Da in ne. Da, ker oboji podležejo pritisku okolja, se potuhnejo, preračunajo svoje možnosti, se včasih tudi priklonijo lažnim bogovom ter, kar je najbolj zanimivo, oboji izstopijo iz Cerkve na način, da eno nogo pustijo v njej. Ne, ker antični padli podležejo pod pritiskom meča na vratu, današnji oddaljeni pa se oddaljijo v pogojih verske svobode.

Današnja kriza vere je drugačna, ker je ni rodil strah, temveč jo je rodila svoboda. Zato bo temeljno vprašanje, ki ostane odprto tudi po zaključku Leta vere, naslednje: Ali sta vera in svoboda nespravljivi tekmici? Morata nujno druga drugo izključevati? Ali pa sta le sestri, katerih sestrinski odnos je trenutno v krizi?

Od odgovora na to vprašanje bo odvisna prihodnost vere. Oziroma, povratek sodobnih lapsov v Cerkev se bo zgodil, ko bodo slednji vero v Boga dojemali kot svobodno dejanje, po katerem ti je dano še več svobode.

Mediji in njih hoja v resnici

Pridiga ob 19. obletnici Radia Ognjišče, 28.XI.2013. (video)

Dragi poslušalci in poslušalke!
Spoštovani vsi vi, ki ustvarjate Radio Ognjišče!

Cerkveno učiteljico sv. Terezijo Veliko (ali Avilsko) je mučilo vprašanje, zakaj neki je ponižnost Gospodu tako všečna krepost? Zakaj ima Bog bolj od, recimo, srčnosti, poguma, plemenitosti,... rad ponižnost. Kakor v preblisku je ugotovila, da zato, ker je ponižnost tesno povezana z resnico. Ponižnost je, kot je zapisala, „hoja v resnici“. V njenem delu Notranji grad beremo: „Bog je najvišja resnica in ponižnost je hoja v resnici. Velika stvar je, da se nimamo za dobre, temveč za bedne in nične. Kdor tega ne razume, hodi v laži.“ Skratka, za Terezijo Avilsko biti ponižen pomeni hoditi v resnici, in ker hodiš v resnici, hodiš tudi v Bogu, ki je čista Resnica. Povedano drugače: ponižnost je resnicoljubnost, resnicoljubnost pa na stežaj odpira vrata k Bogu. V ponižnosti priznaš si, kaj si in kakšen si, in to priznanje resnice te pripelje v bližino Boga.

Če Terezijino razmišljanje beremo kot negativ, lahko rečemo, da je nadutost hoja v laži. Kdor je nadut, živi v namišljenem, varljivem svetu in pot do spoznanja Boga mu je zaprta. Ker sodobni človek v glavnem spoznanja Boga nima, lahko že iz tega sklepamo, da bo precej nadut; da bo, torej, zlahka hodil v laži. Kriza vere v Boga je nadaljevanje človekove zmanjšane zmožnosti za majhne in velike resnice, vsakdanje resnice, o sebi in svetu. Po domače: če se mož zlaže ženi, da sinoči ni pil s prijatelji, pil pa je, in če to stori večkrat, se bo ščasoma oddaljil tako od žene kot od Boga. Lažnivi svet ne more sobivati z vero v Boga.

„Hoja v resnici“ je program vseh medijev, zlasti program njihove poročevalske in komentatorske dejavnosti. Ko mediji poročajo, poročajo resnico; ko mediji komentirajo, pogumno in pošteno razmišljajo o resničnih dejstvih. Izven resnice medijev ne bi smelo biti. Resnicoljubnost pa mora biti prva krepost novinarja. Novinar se ponižno prikloni resnici, tudi ko je ta grenka in temna. Nato jo z njemu lastno veščino posreduje drugim ljudem. Novinar je posredovalec resnice, podobno kot je duhovnik posredovalec Božje milosti. Če novinar resnice ne prepozna, pa tudi, če jo prepozna in je noče posredovati takšne, kot je, izgublja samega sebe, gre proti svojemu poslanstvu. Neresnicoljuben novinar je kakor neverujoč duhovnik. Neresnicoljubnost je notranja korupcija medija in novinarja.

Vendar korupcija medijev in novinarjev lahko zaide v še hujšo obliko. To je zavestno stati na strani laži, na strani navidezne resničnosti. To je takrat, ko novinar med resnico in lažjo pri polni zavesti izbere laž; takrat, ko njegovo poročanje služi za prikrivanje resnice, za manipulacijo z ljudstvom. Običajno se to zgodi medijem, ki so v službi totalitarnih režimov. Takšni mediji „hodijo v laži“, živijo od laži, so zgrajeni kot laž. So graditelji kulture laži in zamolčanih ter prepovedanih resnic.

Danes v Evropi, hvala Bogu, totalitarnih režimov več ni. Vendar zato nevarnost še ni mimo. Vlogo totalitarnega režima danes prevzema interes velikega kapitala, interes močnih gospodarsko-političnih omrežij, interes dominantnih političnih klik. Ko bosta medij in novinar zavoljo „ljubega kruhka“ ali zavoljo ideološke sorodnosti z neko kliko podlegla tem interesom ter jim začela služiti, bosta kmalu „hodila v laži“. Objela ju bo nadutost neresnice. S tako držo bosta spet gradila kulturo laži, kulturo zamolčanih ter prepovedanih resnic. To se lahko zgodi, četudi smo v demokraciji in četudi imamo polna usta besed o medijski svobodi in o objektivnem poročanju.

„Hoja v resnici“ bo program vseh medijev, smo rekli. Novinar bo v odnosu do resnice v stalni drži ponižnosti. Toliko bolj to dvoje velja za katoliške medije, med katerimi ima na Slovenskem odlično in nenadomestljivo vlogo prav Radio Ognjišče. Katoliški medij najprej „hodi v resnici“ v odnosu do Boga. „Kristus samega sebe ni imenoval navada, temveč resnica,“ je zapisal Tertulijan. Če bi Bog bil navada, se pravi nekaj, o čemer se poljubno dogovarjamo, nekaj površnega, bi tudi katoliški medij v odnosu do Boga lahko bil poljuben in površen. Ampak Bog je resnica. Pred njim katoliški medij ne more drugače zdržati, kot da je v resnici.

Katoliški medij je v stanju tihe adoracije in v stanju popolne zavezanosti Božji resnici. To je njegova temeljna kultura, ki so bo odražala tudi takrat, ko bo poročal o ceni paradižnika na tržnici, o zadnji parlamentarni razpravi, o stanju krščanstva v daljnih deželah.

Vsak medij, tudi katoliški, ima seveda svojo uredniško politiko. Uredniška politika pomeni, da se med ogromno možnostmi, kaj in kako povedati, kaj in kako komentirati, odločimo za le nekaj od njih. Resničnih dogodkov je namreč preveliko, da bi ga lahko nek medij v celoti objel in o vseh poročal. Selekcija je potrebna. Umetnost medija je, da selekcijo dogodkov opravi na način, da ni prizadeta resnica.

Katoliški medij ima pri tem delu izjemnega pomočnika. Imenuje se „družbeni nauk Cerkve“. Načela cerkvenega družbenega nauka so tista, po katerih bo katoliški medij izbiral, o čem najprej in o čem največ govoriti. V prvi vrsti se bo držal načela o človekovem dostojanstvu. Pozoren bo, kje je kršeno in kdo od odrinjenih ljudi ali skupin je najbolj utišan. Vodilo medija bo: Dati glas tistim, ki nimajo glasu! Na tem mestu se katoliški medij ne sme ustrašiti biti alternativen, celo, kot bi rekli sociologi, biti kontra-kulturalen, po domače, plavati proti toku. Tudi današnja demokratična družba namreč nekaterih resnic noče videti. Zato njeni dominantni mediji o njih molčijo, včasih celo lažejo.

Ponižnost je „hoja v resnici“, „hoja v resnici“ pa zna biti naporna. Zlasti, kadar se je treba soočiti z resnico o samem sebi. Vendar nagrada za tiste, ki hodijo v resnici, je svoboda - svoboda, ki je nima svet. In take svobode privoščimo vsem, ki ustvarjajo ta edini katoliški radio na Slovenskem – naš Radio Ognjišče!

Evangelii Gaudium - nekaj citatov

Papež Frančišek je končno (pričakovanje je bilo veliko) dal na svetlo svojo prvo apostolsko spodbudo, katere naslov je Evangelii Gaudium (Veselje evangelija ali Evangeljsko veselje). Ko čakamo na slovenski prevod (in na točen slovenski naslov dokumenta), poglejmo nekaj „močnih“ papeževih stavkov. Prevajam iz italijanščine:

Imamo kristjane, za katere se zdi, da živijo slog posta brez Velike noči. (EG 6)

Ne verjamem, da je treba od papeškega učiteljstva pričakovati zaključno in izčrpno besedo o vseh vprašanjih, ki se tičejo Cerkve. Ni primerno, da bi papež nadomeščal lokalne episkopate v razločevanju vseh problematik, ki vznikajo na njihovem območju. V tem smislu vidim potrebo, da nadaljujemo z zdravo „decentralizacijo“. (EG 16)

Upam, da bodo vsa občestva storila vse, da bodo stopila na pot pastoralnega in misijonarskega spreobrnjenja, ki ne bo pustilo, da bi stvari ostale takšne, kot so. (EG 25)

Reformo struktur, kot jo zahteva pastoralno spreobrnjenje, lahko razumemo samo v naslednjem smislu: storiti, da bodo vse postale bolj misijonarske. (EG 27)

Ker sem poklican, da živim, kar pričakujem od drugih, moram tudi jaz misliti na spreobrnjenje papeštva. (EG 32)

Pretirana centralizacija, namesto da bi pomagala, zapleta življenje Cerkve in njeno misijonarsko dinamiko. (EG 32)

Naj spomnim duhovnike, da spovednica ne sme postati mučilnica, temveč kraj Božjega usmiljenja, ki nas spodbuja k dobremu. (EG 44)

Cerkev ni carinarnica, ampak je očetova hiša, v kateri je mesto za vsakega, ki se trudi skozi življenje. (EG 47)

Evharistija, četudi predstavlja polnost zakramentalnega življenja, ni nagrada za popolne, temveč je darežljivo zdravilo in hrana za šibke. (EG 47)

Danes in vedno so ubogi privilegirani naslovniki Evangelija. (EG 48)

Ta ekonomija ubija. Ne sme obveljati, da smrt podhlajenega starčka, ki je živel na cesti, ni novica, padec dveh točk na borzi pa je. (EG 53)

Nekateri še vedno branijo teorije „kapljanja potrošnih okusov“ /en. „trickle-down theories“/, ki predpostavljajo, da vsaka s svobodnim trgom podprta gospodarska rast sama po sebi ustvarja večjo enakost in socialno vključenost. To mnenje, ki ni bilo nikoli potrjeno z dejstvi, izraža površno in naivno zaupanje v dobroto tistih, ki imajo ekonomsko moč, ter v sakralizirane mehanizme prevladujočega ekonomskega sistema. Medtem pa izključeni še vedno čakajo. (EG 54)

Čaščenje starodavnega zlatega teleta je dobilo neusmiljeno obliko v fetišizmu denarja in v diktaturi ekonomije brez obraza in brez resnično humanih namenov. (EG 55)

Bog nas varuj posvetne Cerkve, ki si nadeva duhovna in pastoralna oblačila! (EG 97)

Laiki so preprosto velikanska večina Božjega ljudstva. Njim služi manjšina posvečenih služabnikov. Zavest o identiteti in poslanstvu laika v Cerkvi je zrasla. (EG 102)

Duhovništvo - znamenje Kristusa Ženina, ki se daruje v evharistiji - je rezervirano za moške, in tega ne postavljamo pod vprašaj. Lahko pa postane vir posebnega konflikta, če zakramentalno moč preveč enačimo z oblastjo. (EG 104)

Niti papež niti Cerkev nimata monopola nad interpretacijo družbenih stvarnosti ali nad predlogi za rešitev sodobnih problemov. (EG 184)

Za Cerkev je odločitev za uboge najprej teološka kategorija, potem kulturna, sociološka, politična in filozofska. Bog ubogim namenja „svoje prvo usmiljenje“. (EG 198)

Politika, tolikokrat zaničevana, je zelo visoka poklicanost, je ena izmed najdragocenejših oblik ljubezni, saj išče skupno dobro. (EG 205)

Nujno je biti pozoren in biti blizu novim oblikam revščine in krhkosti, v katerih smo poklicani, da prepoznamo obličje trpečega Kristusa, četudi nam to na prvi pogled ne prinaša vidnih in takojšnih prednosti: brezdomci, narkomani, begunci, domorodna ljudstva, vedno bolj sami in zapušečnih starejši itd.. (EG 210)

Glede tega /splava/ bom popolnoma iskren. To ni argument, ki bi bilo podvržen domnevnim reformam in „modernizacijam“. Nič naprednega ni v tem, ko mislimo, da bomo reševali probleme na način, da odstranimo človeško življenje. (EG 214)

Cerkev nima namena ustavljati čudovitega razvoja znanosti. (EG 243)

Koliko je katoličanov v Sloveniji?

Objavljeno 17. 11. 2013 v tedniku Družina.

Koliko je katoličanov v Sloveniji? Vprašanje ni tako preprosto, kot bi si mislili. Odgovor je odvisen tudi od merilca in od merilnih kriterijev. Če npr. nekdo trdi, da nas ni niti polovica, mora povedati, kako je štel in kaj je po njegovem tisto, kar nekoga „naredi“ katoličana.

Evharistični kongres, Celje 2010. (vir: radio.ognjisce.si)

Predstavljajmo si, da je skupaj zbranih 100 naključnih Slovencev in Slovenk. Če je merilec cerkveni pravnik ali teolog zakramentalist, bo dejal, da je 80 od njih katoličanov. Preštel bo namreč vse krščene. Krst je neizbrisno znamenje, zato, kdor je v katoliški Cerkvi krščen, je in bo ostal katoličan. Pravniku in zakramentalistu bo prikimal etnolog, saj opaža, da katoliške praznike tako ali drugače praznuje vsaj 80 % ljudi.

Če bo meje količil klasični sociolog anketar, bo njegov postopek enostaven. Ustopil se bo pred sto Slovencev in Slovenk in vzkliknil: „Dvignite roke vsi, ki ste pripadniki rimskokatoliške veroizpovedi!“ In dvignilo jih ob 66*. 

A nekomu bo teh šestinšestdeset sumljivih. Vprašal bo: „No, koliko od vas pa res verjame, da Bog je.“ Roke jih bo dvignilo 55**. Ostali bodo zmajevali z glavo in jamrali, češ da Boga res niso nikoli videli, da bi lahko rekli, da biva in nam pomaga.

Pristopil bo kristolog, ki pozna Tetulijanov stavek: „Kristus samega sebe ni imenoval navada, temveč resnica.“ Petinpetdesetim bo rekel: „Kdo od vas verjame, da je Jezus Kristus Božji sin in edini odrešenik človeškega rodu?“ Ostalo jih bo 42. Spraševalec bo razglasil: „V Sloveniji je samo 42 odstotkov pravih katoličanov; takšnih, ki so Kristusovi. Ostali so katoličani iz navade, sociološki kristjani.“

A duhovnemu teologu bo tudi teh 42 sumljivih. Preveril bo iskrenost notranje vere in upanja. „Koliko od vas upa in verjame v posmrtno življenje?“ bo vprašal. Samo 29 jih bo. 

A tudi teh 29 bo isti teolog razredčil z dodatnim vprašanjem: „Kdo od vas živi od svete evharistije? Kdo hodi vsako nedeljo k sveti maši?“ Ostalo jih bo 10.

Kje so meje slovenske Cerkve? Koliko nas je? Razpon je velik. Od 10 % prebivalcev, ki (po cerkveni statistiki iz l. 2011***) obiskujejo nedeljske maše, pa vse tja do 80 % prebivalstva, kot predvidevamo, da jih za Veliko noč zaužije blagoslovljeno meso. Če vprašamo naše škofe in katoliške medije, koliko katoličanov je na Slovenskem, bo odgovor podoben anketarskemu: med šestdeset in sedemdeset odstotki. Približno dve tretjini prebivalstva.

Pravzaprav je ta številka ta čas najbolj na mestu. Na mestu je tudi kriterij, po katerem je katoličan, pač tisti, ki se za katoličana ima. Četudi je njegova zvestoba Cerkvi ohlapna, njegova osebna vera pa ne najbolj jasna in trdna.


* Po raziskavi Mladina 2010 se je 65,89 % vprašanih mladih opredelilo za pripadne katoliški veroizpovedi.
** Sledijo številke, ki jih navaja mednarodna raziskava Aufbruch 2007. Povzema jih članek: V. Potočnik, Iz recesije vernosti, Zbornik 39. katehetskega simpozija, Ljubljana 2009.
*** Cerkvena statistika 2011 v resnici govori o 15 % katoličanov, ki hodijo redno k maši. 15 % katoličanov tvori približno od 10 do 12 % vsega prebivalstva. Ta ista cerkvena statistika pravi, da je 77 % prebivalcev Slovenije katoličanov. To je za dobrih 10 odstotnih točk več, kot jih našteje sociološki pristop. Cerkvena statistika se namreč drži zakramentalno-pravnega kriterija, po katerem nekdo je in ostane katoličan po moči krsta.

Costanza Miriano: Bodite podrejene svojim možem!

Costanza Miriano (s spleta)

L. 2011 je italijanska novinarka in publicistka Costanza Miriano na svetlo dala knjigo o ženskah z naslovom Poroči se in bodi podrejena. Ekstremna praksa za neustrašne ženske (Sposati e sii sottomessa. Pratica estrema per donne senza paura). Naslov je vzet od apostola Pavla, ki je zapisal: „Žene naj bodo podrejene svojim možem kakor Gospodu“ (Ef 5,22). Nakar je dodala še knjigo o moških z naslovom Poroči jo in umri zanjo. Pravi moški za neustrašne ženske (Sposala e muori per lei. Uomini veri per donne senza paura). Zlasti Poroči se in bodi podrejena je požela veliko zanimanje italijanske katoliške in nekatoliške javnosti. Do danes je bilo prodanih 50.000 primerkov, Costanza Miriano pa je o vsebini knjige predavala na mnogih krajih, običajno pred nabitimi dvoranami. Med drugim je knjigo in teze o ženski pokorščini možu (pravzaprav gre za teze o ženski, ki je drugačna od moškega) predstavila na različnih televizijah, tudi na državni RAI.

Zmerni kritiki so njene ideje označili za simpatični integralizem, sodobne feministke so jo hotele napasti s paradižniki (pričevanje ene od njih lahko preberete tukaj), tradicionalna katoliška sredina jo je sprejela. Costanza Miriano je prepričana, da uspeh njene knjige kaže na „željo po ponovni potrditvi razlike med moškim in žensko; biti proti propagandi ideologije spolov“.

Vse v redu in prav, dokler ni te dni knjiga izšla v Španiji.

Knjiga je med Iberijci že politični problem. Predstavniki kar treh največjih španskih parlamentarnih strank - PP (desna Ljudska stranka), PSOE (socialisti) in IU (levica) - so zahtevali njen umik s prodajnih polic. Nekateri iz IU grozijo s kazensko ovadbo proti avtorici, češ da njena knjiga spodbuja nasilje nad ženskami. Costanza Miriano je presenečena. Kaj takega se ji v rodni Italiji ni zgodilo. Lovi sapo in komaj zmore odgovarjati na vse telefonske klice španskih novinarjev. Na svojem blogu je zapisala, da bo očitno njena knjiga prva cenzurirana knjiga v Španiji vse od padca Francove diktature.

Poroči se in bodi podrejena
v španščini

Zakaj so v Španiji skočili v zrak bolj kot v Italiji? Zakaj je skočila v zrak tudi desna in trenutno vladajoča Ljudska stranka (PP), ki vendarle korenini v tradicionalnem katolištvu?

Najprej to, da je knjigo izdala Nadškofija Granada. Nadškof Granade pa je mons. Javier Martínez Fernández – tisti prelat, ki je zaradi svoje bojevitosti že dolgo trn v peti španskim feministkam, gejevskim aktivistom in ideologom teorije spolov. Nedavno so mu pripisali stavek: „Če ženska naredi splav, jo lahko moški zlorabi.“ Bil je deležen medijskega pogroma, češ, da daje moškim licenco za posiljevanje žensk, ki so naredile splav. On seveda kaj takega ni nikoli izrekel. Le neko njegovo razmišljanje o splavu in posledicah splava na duhovno stabilnost ženske so novinarji razumeli narobe.

Poroči se in bodi podrejena je v Španiji poleg nadškofove vloge povzročila potres že zaradi naslova samega. Če je v Italiji naslov razumljen kot močna a bistra provokacija, v Španiji „bodi podrejena“ gre takoj na živce. Podrejenost je zapisana kot vrednota!?! Ana Vanessa García iz Ljudske stranke je glede pojma podrejenosti dejala, da je „barbarski“, saj „predstavlja zgodovinsko nazadovanje, potem ko smo naredili velike korake naprej“.

Kako torej ga. Costanza razume podrejenost? Takole piše na svojem blogu: 

„Na vso grlo poskušam razložiti, da podrejenost – beseda je od sv. Pavla – nima nobene zveze z nasiljem; da je nasilje zadeva za tožilce in psihiatre. Hočem le povedati, da sta moški in ženska dve revščini, ki se srečata, in da ne pomaga veliko, če vsaka od njiju kriči o svojih pravicah, temveč da morata drug drugega sprejeti. Z Rilkejem pravim, da sva dve krhki in omejeni sposobnosti za ljubezen; pač pa z neskončno potrebo po ljubezni, ki na koncu kliče po Bogu, pravem ženinu. (…) Pravim, da je problem ženske želja po nadzoru, problem moškega pa egoizem. Biti podrejene torej pomeni, da nehamo nadzirati in da pustimo drugim, da so – ne da bi jih želele formatirati.“

Ko bo (če bo) prevedena v slovenščino, bo Costanzo Miriano pričakal za intelektualne provokacije odprti italijanski scenarij ali španska igra na nož?

Ateist - otrok Cerkve?

Vojnik, foto: B.C.

Drugi vatikanski koncil je zapisal, da je ateizem „eden najresnejših pojavov našega časa“, a obenem priznal, da je lahko dobronameren in voden iz iskrenih humanističnih nagibov.* Koncil priporoča, da naj ateizem pozorno preučujemo, ga bolje spoznamo in z njim stopimo v dialog. V desetletjih po koncilu je zato vzniknilo nemalo knjig o odnosu vera - nevera, krščanstvo - psihoanaliza, krščanstvo - marksizem. Posebej so se temu po izrecnem naročilu papeža Pavla VI. posvečali jezuiti in na njihovi rimski univerzi Gregoriana so imeli poseben oddelek za študij ateizma in marksizma. Na Slovenskem je takrat veliko delo na tem področju opravil Anton Stres, kasnejši ljubljanski nadškof.

Eden pomembnejših katoliških avtorjev tistega časa je tudi Belgijec Antoine Vergote, učenec Lacana in specialist za psihoanalizo. L. 1983 je izdal knjigo Religija, vera, nevera. Psihološka študija. V njej podaja tri psihološke tipe nevere: nevera razočaranih (déception), nevera razdraženih (ressentiment), nevera brezbrižnih (indifférence).

Razočarani nevernik se po Vergoteju porodi iz spoznanja in izkustva, da religija ne nudi rešitve na njegova pričakovanju po miru, blagostanju, zdravju, pravici. Religija nastopa kot neizpolnjevalka želja in kot nemočna pred problemom zla, zato jo velja zavreči.

Razdraženi nevernik prihaja iz izkustva, da mu vera krati svobodo in osebno dostojanstvo. Religija je tu kot kaznovalka in dušeča nadzornica, zato se ji je treba upreti, jo celo sovražiti.

Brezbrižni nevernik vznikne v praznini, ko religija več nima moči, da bi nagovorila. Dramatično fazo odnosa do nje so dali skozi že njegovi predniki. Religija je nepomemben dejavnik in brezbrižnež se z njo preprosto ne ubada.

Na Slovenskem bomo gotovo našli vse tri psihološke profile nevernega človeka. Glede na to, da tudi mednarodne raziskave zaznavajo pri nas veliko stopnjo dvopolnosti (polarizacije) in veliko stopnjo bojevitosti med obema poloma (kulturni boj), lahko sklepamo, da bo pri nas več razdraženega vernika kot drugod. Opažamo, da slovenski ateist v veliki meri sebe razume kot anti-teista, kot nekoga, ki je na prevladujočo katoliško religijo in „njenega Boga“ enostavno jezen. Zamera je tolikšna, da prehaja tudi na naslednji rod ateistov, ki osebnega stika s katolištvom več ni imel. To je generacija, ki bi praviloma morala biti do religije brezbrižna, a je na religijo enako jezna kot nje očetje.

Temu gotovo pripomore močna levičarska antiklerikalna ideologija, močna politizacija vseh vprašanj povezanih z vero, dobršnemu delu intelektualcev priučeni, če že ne preko slovenske inačice „sociologije religije“ vcepljeni protikatoliški refleks. O njem je pisal Bernard Nežmah l. 2001 takole: “Zadošča katerikoli izmed teh vzklikov in človek na Slovenskem že potegne svoj revolver. Antiklerikalni, seveda. Z enim stavkom, ki ne potrebuje nobenih argumentacij ne pojasnjevanj, je izvedena splošna mobilizacija proti notranjemu sovražniku.” Nežmah vpraša: “Od kod ta potreba obsesivnega omejevanja cerkvenega?” Ter odgovarja: “Izhaja iz predpostavke, da je vse, kar je povezano z vero in kar ni omejeno na zasebnost vernikov, že družbeno negativno. Da se mora, skratka, družba vseskozi boriti s cerkvijo.“***

Vendar celotnega pojava „razdraženih nevernikov“ to troje še ne pojasni. Gre za nekaj globljega. Gre za ranjenost, ki ji še ne vemo dati imena. To ranjenost sta se tranzicijska politika in ideologija naučili po potrebi odpirati in zapirati, z njo sebi v prid manipulirata****, nista pa ne njen stvarnik, še manj njen zdravnik. Na potezi za pogumen in očiščujoč razmislek je predvsem Cerkev. Kakorkoli obračaš in četudi ni pričakovati, da se bodo k njej vrnili, so tovrstni ateisti njeni otroci. Slednji seveda pravijo, da temu ni tako. Ampak, če ne drugega, je jeza tista, ki jih izdaja.


* Prim. CvSS 19-21.
** Antoine Vergote: Religion, foi, incroyance. Étude psychologique, Pierre Mardaga, Bruxelles 1983.
*** Bernard Nežmah: Anticerkveni refleks, Dnevnik, 12.4.2001.
**** Šolski primer manipulacije je zadnje opletanje glede davka na sakralne objekte. Po „kao“ grožnji, je sledila „kao“ pomilostitev; davka torej ne bo, čeprav se je vedelo od začetka, da ga ne bo; „cerkvena tema“ je ob lakajski asistenci Dela in drugih medijev še enkrat služila kot dimna zavesa za vladne manevre ter kot strelovod za vznemirjeno javnost. Več o tem v komentarju Bogomirja Štefaniča: Neizjemnost izjeme, Družina, 27.10.2013.

Internet in mediji: manj, boljše, tišje!

S Šmartinskega jezera, foto B.C.

Z zdajšnjo gospodarsko krizo in z visoko stopnjo mladinske brezposelnosti je padlo kar nekaj družbenih in življenjskih ideologemov (idejnih vzorcev, predstav). Med njimi ideologem o informiranosti. Reklo se je, da bo prihodnost mladih odvisna od njihove zmožnosti za iskanje in rabo informacij. Informacija je moč, se je pojasnevalo in zato vzpodbujalo k rabi interneta. In res. Slovenci so po rabi interneta že okrog l. 2000 dohitevali in celo prehitevali bolj razvito soseščino (npr. Italijo). Ideologem je deloval. Zdelo se je, da dobro informiranemu ni usojeno kaj drugega kot uspeh. Potem je nastopila kriza in najbolj informirana (vsaj po info-statistikah) ter najbolj izobražena (vsaj po številu diplom, magisterijev in doktoratov) generacija se bo v zgodovino zapisala kot v zadnjih desetletjih najbolj brezposelna.

Poleti l. 2008 (nekaj mesecev pred udarom krize) sem v Družini objavil zapis Manj, boljše, tišje. Ugotavljam pre-komuniciranost in podajam tri majhne nasvete. Zapis izpred 5 let:

Informacija danes boleha za podobno porabniško požrešnostjo kot druge človekove dejavnosti. Vrhovni zakon je količina. Tega ne skrivajo niti mediji, ko oglašujejo samega sebe. Spomnimo se slogana: “Koliko informacij lahko prenesete?” Kot da je človek suha in žejna zemlja, ki jo lahko napoji le velikanska količina podatkov! In oglaševanja internetne TV: “Trenutek, o katerem sanjarite ves dan!” Kot da je smisel človekovih dni ta, da se zvečer vrže v naslanjač in se s pivom v eni roki ter daljincem v drugi skrči v držo zarodka!

Ljudje nasedejo in mislijo, da morajo slišati in videti čim več poročil, da morajo prebrati čim več tiska, da morajo biti čimbolj “multimedijski”, čim bolj bombamdirani s smsi in e-maili. Le tako bodo “in”, le tako bosta njihov um in čutenje imela vsebino. Druge je strah, da bodo izviseli, če ne bodo videli vseh nadaljevank in leteli ob vsakem filmskem hitu v kino, oziroma, če ne bodo imeli vsaj več sto enot obsežne zbirke dvx filmov in več tisoč enot obsežne zbirke mp3 datotek. Tretji bodo isto količinsko naravnanost pokazali v visoki kulturi in se spremenili v požiralce jazz, dramskih in likovnih dogajanj. Ni ga dogodka, da ne bi bili zraven. Toda v pogovoru z njimi ne boš imel občutka, da so zaradi velike količine konzumirane kulture kaj bolj umirjeni in pronicljivi.

Človek je zmožen nekemičnih odvisnosti in odvisnost od informacije, oz. širše, od medijev in umetnih dogodkov je ena takih. Kot vsaka odvisnost tudi ta človeka obuboža in dela ranljivega za zunanje pritiske. Obuboža - ker količina podatkov ne zagotavlja modrosti, multimedijska oprema pa še nas ne rešuje samote, velikokrat obratno. Dela ranljivega – ker bo na račun našega hlastanja po medijskih vsebinah nekdo lepo zaslužil. Bolj bomo odvisni, večja bo njegova moč nad nami.

Kako veliki so ti pritiski, se lahko prepričamo vsak dan, ko odpiramo poštne nabiralnike. Tu je cela horda reklam in brezplačnikov, ki jih v našo hišo nihče ni povabil. Poštni nabiralnik, ki je tudi simbolna točka stika malega človeka z velikim svetom, postaja vse bolj podoben kanti za smeti. Človek spoznava svet in se z njim pogovarja preko kupa info-smeti, svoje proste trenutke pa zapravlja z info-opijati. Bo to končni rezultat t.i. informacijske družbe?

V komunizmu smo bili “uniformiranci”, zdaj postajamo “informiranci”. Občutek, da smo zaradi obilice informacij bolj svobodni, je varljiv. Nobena informacija ni nevtralna. Vsako je nekdo spočel, nekdo oblikoval, nekdo podal. Za vsako informacijo nas je nekdo motiviral in izučil, kako naj jo obravnavamo. Brez pretoka informacij svet seveda ne funkcionira. Bolj je družba kompleksna in tehnična, večja mora biti njena informacijska zmogljivost. Toda nad vse se vedno mora dvigovati človekovo dostojanstvo.

Kako se zavarovati? Kako uiti info-odvisnostim? Tri načela:

1. MANJ! Navaditi se na uporabo manj medijev. Navaditi se na resne medije, pa še te jemati s kritično distanco, četudi so nam svetovnonazorsko sorodni. Sploh se izogniti količinskemu imperativu. Dovolj je ena dobra informativna oddaja na dan, nekaj glasbe čez dan, en dober film na teden, en dober kulturni dogodek na mesec, en mega estetski dogodek na vsake kvatre. 

2. BOLJŠE! Nikakor se navaditi na medij, ki vzbuja nizka čustva in znižuje družbeni dialog. Taki so mnogi internetni forumi pa večina rumenega tiska. Tak zna biti tudi agresiven politični tisk. Spremeniti osebno raven branja nekega medija. Ne ostajati zgolj pri črnih kronikah in udarnih naslovnicah. Povečati zanimanje za reportažne in komentatorske zvrsti. Učiti se kreativnega in kritičnega pristopa. Pozor! Tudi visoka kultura ima svoj oddelek za propagando. Rada se okliče za avantgardno, raziskovalno, nadnivojsko. Ker to ni, te pušča praznega. 

3. TIŠINA! Vsaka intelektualna in čustvena vsebina potrebuje čas za predelavo, za čiščenje in ponotranjenje. Če gledamo tri filme zapored, nismo od nobenega nič dobili. Če gledamo enega, nato pa nekaj dni pustimo, da se “usede”, nas bo obogatil. Duša potrebuje premor in tišino, da obvlada samo sebe in da postane sama sebi podobna.

Religija v filozofskih salonih

Objavljeno 13. 10. 2013 v tedniku Družina kot uvodnik.

Kaj imajo skupnega naslednja velika imena sodobne filozofije: G. Vattimo (Italija), E. Trías (Španija), J. Derrida (Francija), J. Habermas (Nemčija)? Vsi se zanimajo za religijo. Kaj to pomeni? To pomeni, da se je religija vrnila v filozofijo, potem ko jo je filozofija ali zanemarjala ali zviška prezirala.*

Povratek religije v filozofijo je bilo zaznati v začetku devetdesetih. Zakaj ravno takrat? Eden izmed razlogov je padec komunizma. Religija ni samo pokazala, da zmore preživeti načrtno zatiranje, temveč da je sposobna dejavnega kulturnega odpora ter iz spopada z državnim ateizmom iziti kot zmagovalka. Če bi religija res bila patologija (Freud), opij ljudstva (Marx) ali poniževalka človeških kreposti (Nietzsche), ne bi bila sposobna politično osvobajati in spodbujati za demokracijo.

Bog torej ni »mrtev« in religijo je bilo potrebno še enkrat premisliti; tokrat z orodji postmoderne filozofije. Zgoraj omenjeni filozofi so začeli objavljati članke in knjige ter organizirati simpozije o religiji – tem »nepričakovanem gostu«. Filozofska kronika vsebuje seminar o religiji na otoku Capri l. 1994.** Derrida je o kraju dogodka dejal, da je »dovolj blizu Rima, a ne v Rimu«. Opazko lahko razlagamo v smislu: religijo filozofi spoštljivo opazujemo, vendar ne pričakujte, da se ji bomo vdali.

Habermas in Ratzinger v pogovoru l. 2004. (foto s spleta)

Zanimanje za religijo je odprlo prostor dialoga. Nekakšen simbolni vrh je dialog med filozofijo in religijo dosegel l. 2004, ko sta se v Münchnu soočila J. Habermas ter kardinal J. Ratzinger, bodoči papež.*** Trend je oplazil tudi Slovence. Omenimo Forum za dialog med vero in kulturo, ki je od l. 2005 vsako pomlad v Lovranu.**** Forum nima velikega odmeva v deželi kulturbojniških jurišnikov, vendar seme dobrega je vrženo.

Religija je spet postala, kot je hudomušno zapisal kardinal W. Kasper, »salonfähig«, t j. primerna za debato v čislanih filozofskih salonih. Ali bo filozofija zdaj postala »katedralfähig«, t j. primerna za v katedralo, pa je drugo vprašanje.



* Naslanjam se na knjigo: José María Mardones: Síntomas de un retorno: la religión en el pensamiento actual (Simptomi povratka: religija v sodobni misli), Sal Terrae 1999.
** Debata na Capriju (1994) je zajeta v knjigi: Jacques Derrida / Gianni Vattimo: Religion. Cultural Memory in the Present. (Religija. Kulturni spomin danes), Stanford University Press 1996.

*** Dialog Habermas - Ratzinger (2004) je v knjigi: Jürgen Habermas / Joseph Ratzinger: Dialektik Der Säkularisierung. Über Vernunft und Religion (Dialektika sekularizacije. O razumu in religiji), Herder Verlag 2005. Angleški prevod: The Dialectics of Secularization. On Reason and Religion, Ignatius Press 2006.
**** Zbornike Lovranskega foruma izdaja založba Družina.

Neobjavljeno 2006

Oh, kako prekrasna in nadvse pravšnja reč je imeti blog. Med drugim zato, da lahko objaviš, kar ti nekje drugje objaviti niso hoteli. V svojem arhivu sem našel (rahlo protestni) zapis iz l. 2006, ki sem ga takrat poslal na Večer, da bi ga objavili v Pismih bralcev. Objavili ga niso. In zdaj se jim lahko po blogersko "maščujem"...

Za Pisma bralcev

Reggae in konoplja

V Članku “Glasba reggae ritmov (ne)silno zunaj obzidja” (Večer, 31.8.2006) Zdenko Kodrič poroča o reggae festivalu v Žički kartuziji. Poročilo bi dopolnil na dveh mestih.

Kot prvo, duhovniki in drugi nismo dvignili glasu proti reggae glasbi kot takšni temveč najbolj in predvsem proti večurni delavnici, ki jo je organizacija Konoplja.org imela namen izvajati v okviru festivala, se pravi, znotraj Žičke kartuzije. Učiti se pridelave droge in drogiranja ali vsaj delati javno propagando za drogo pač ni v skladu s samostanskim okoljem. Verniki bi kaj takega razumeli kot skrunjenje svetega kraja. Torej ne ritmi in kitare, pač pa droga, ki je članek ne omenja, je bila tisti glavni kamen spotike.

Kot drugo, pritisk, ki smo ga izvajali razni akterji civilne družbe in duhovniki je vse kaj drugega kot “strukturno nasilje”, ki ga omenja članek. Šlo je za povsem normalen protest in pritisk dela javnosti na lokalne oblasti in organizatorje koncerta, kar je eden izmed mehanizmov demokratične družbe. Morda ob drugih priložnostih podoben civilno politični pritisk vršijo tudi sami reggae muzikantje, pa jih zato še nimamo za strukturne nasilneže.

Če zaključim; mislim, da smo še enkrat bili priča nesporazumu in blokadi dialoga. Če alternativci, rockerji, eneskajevci, “travarji” ter reggae navdušenci svetosti nekega kraja ali simbola ne čutijo, naj se vsaj pozanimajo ali empatično vživijo, kako svetost tistega kraja ali simbola čutijo verniki. Drugač se bo veriga nesporazumov in nepotrebnih napetosti med slovenskim katoliškim izročilom in nekaterimi sodobnimi kulturnimi trendi nadaljevala v nedogled.

Branko Cestnik, župnik v Črešnjicah

Skavtska maša v Žički kartuziji 27.4.2005

Maske padajo

Carlos Ferreira de la Torre, Zapiranje z roko.
Skulptura med ulicama Velázquez in Joaquín Costa, Madrid.
foto: B.C.

Smo v Tednu za življenje (22. edicija). Najbolj prav ga je obhajati s poveličevanjem življenja in z molitvijo za življenje nerojenega, prizadetega, opešanega. Vendar obenem ne moreš ne imeti oči odprtih za trende in sile, ki ogrožajo življenje. Kaj se dogaja pri tistih, zaradi katerih smo se katoličani v zadnjih desetletjih vnovič znašli na bojišču oz. v hudem političnem in kulturnem spopadu za interpretacijo življenja? Kaj se dogaja s teoretiki in (političnimi) praktiki spolne revolucije? Kaj je na sceni? Podajam tri ali štiri zadeve iz tekočega leta. Skupni imenovalec je: maske počasi padajo.

Nemški Zeleni - nekoč zavezniki pedofilov

Nemci so natančni in dosledni. Povsod. Pri delu, nogometu, v prometu,.... v raziskovanju pedofilskih škandalov za nazaj. Ko so enkrat odprli pokrov na loncu pedofilskih zločinov, ga kljub strašnemu smradu niso pokrili. Mnogim je godilo, da so najprej opravili s cerkvenimi pedofili. Razvijali so celo teorije, da bi Cerkev morala ukiniti celibat, saj naj bi bil glavni vir pedofilskih nagnjenj. V Sloveniji se je našel nekdo, ki je z opletanjem okrog kripto-teze celibat = pedofilija na FDV-ju celo diplomiral.

No, kjer se Slovenci preračunljivo zabetonirajo, gredo Nemci naprej. Raziskujejo in se vprašajo, kar „se vprašati ne sme“. Denimo: Koliko pedofilije srečamo pri spolnih revolucionarjih po l. 1968? In seveda: Katere so tiste inštitucije, združenja, podjetja, politične stranke, ki so podobno kot cerkvena stran skrivala in prikrivala podatke o „svojih“ pedofilih?

Nemci so natančni in dosledni in vsota vseh strahov določene levice je danes tu. Za nazaj je razkrito pravcato pedofilsko gibanje znotraj stranke Zelenih. Na dan prihajajo dokumenti, iz katerih je jasno razvidno, kje in kdo pri Zelenih se je v osemdesetih zavzemal za dekriminalizacijo pedofilije; kdo je uporabil otroke, da so na nekem od uradnih zasedanj Zelenih „pričali“, kako „lep“ je zanje seks z odraslimi. Preverjajo se zgodbe iz komun, ki so v sedemdesetih v imenu spolne osvoboditve prakticirale spolne odnose z otroci.

Pedofilija v levih strankah, pedofilija v medijskih hišah, pedofilija v ...

Če se gremo čiščenja, bomo čistili v vsaki hiši. Tako je najbolj prav. Začeli smo pri duhovnikih, a zdaj se bomo vprašali več, kot si upamo. Zanimalo nas bo, recimo, zakaj smo vse do l. 1983 na Nizozemskem lahko v kiosku legalno kupovali otroško pornografijo. Sumljivi nam bodo vsi veliki sistemi, ki imajo hudo potrebno po lepi zunanji fasadi in zato tudi hudo razvado, da skrivajo grdobije svojih pripadnikov. Zdaj smo bolj izkušeni in vidimo, kako se je delalo. Tu je BBC-jev primer. Nekateri vodilni te mogočne medijske družbe so leta dolgo mižali pred zločini, ki sta jih nad otroci tudi v okviru BBC-jevih programov zagrešili hišni zvezdi Jimmy Savile in Stuart Hall.

Pomenljivo: avstralska vlada je že zapovedala nacionalno preiskavo o spolnih zlorabah otrok. Poleg verskih skupnostih se bo pregledalo nevladne organizacije, vladne ustanove, vojsko,... Napovedanih je 5000 prič.

„Deklica bo! Brž splav!“

Te dni je Veliko Britanijo vznemirila izjava ene izmed najbolj znanih otoških bork za pravico do splava. „Visoka svečenica splava“ Ann Furedi je dejala, da je čisto v redu, če se ženska odloči, da bo splavila, potem ko je zvedela, da je spol ploda ženski. Se pravi, spoštovana žena, če veš, da boš rodila punčko in če ti ni všeč, da bi imela punčko, lahko že zato in zgolj zato mirno opraviš splav. Se pravi, dovoljšnji razlog za splav je že ženski spol ploda. Če smo natančni, po izjavi Furedijeve je ženskost lahko razumljena kot defektnost, kot nekaj manj. Bomo odslej podobnim tistim primitivnim mizoginim civilizacijam, ko so prakticirale detomor, če je prvi otrok bila punčka? Bo t.i. „sex-selective abortion“ (splav na podlagi spola zarodka) zadnji hit „pro choice“ ideologije? 

Kultura splava, kot vemo, udari po ženski dvakrat. Prvič, ko ji naloži odločitev za splav. Recimo, najstnica zanosi na nekem maturantskem izletu. Fanta, ki je imel z njo spolni odnos, to ne briga. Ona mora boljkone sama sprejeti odločitev in „to dati skozi“. Drugič, ko s tem živi. Po splavu je vse drugače. „Svoboda za“ in „pravica do“ imata svojo ceno, ki se bo merila tudi v antidepresivih.

Bo zdaj splav žensko udaril še tretjič? V smislu, da se ne bo smela niti roditi, ker je ženska? Kaj bodo na to rekle feministke? Naj pove Ann Furedi!

Femen – udarna enota feminizma? Karikatura? Posel?

Naj zablode spolne revolucije ponazorimo s karikaturo, ki se je reče Femen. Da - govorimo o razvpiti ukrajinski feministični skupini. Zdaj vemo. Dekleta, ki z golim oprsjem vpadajo na javne prireditve in se bojujejo za osvoboditev ženske, za splav, za sprejemanje homoseksualnosti,... dobivajo mesečni honorar. Od njih se kakor od delavk za tekočim trakom zahteva določena mesečna norma opravljenih performansov, protestov, provokacij, izgredov. Imajo svoje „poslovno vodstvo“, ki „pobira“ donacije. Šef celotnega zdaj že multinacionalnega projekta pa zgoraj-brez aktivistke razume kot „zelo“ njegove. Šef sliši na ime Viktor Svjatski. V javnosti se ga sicer predstavlja kot „politični mozek iz ozadja“.

O njem in „njegovih“ puncah je bil posnet dokumentarni film, ki je bil letos predvajan na Beneškem mednarodnem filmskem festivalu. Film, katerega naslov je „Ukraine Is Not a Brothel“ (Ukrajina ni bordel), je posnela avstralska režiserka Kitty Green, ki je eno leto preživela v Kijevu in se družila s članicami Femen. Ko je bila zraven na protestih Femen v Rimu, jo je celo doletela aretacija. Massimo Introvigne, eden najbolj vztrajnih italijanskih raziskovalcev sekt in ekstremnih ideologij, ob filmu Kitty Green zapiše, da je zdaj jasno, da pri Femen ne gre za „spontano“ levičarsko gibanje, za „srčni“ idealizem aktivistk. Že, že, da gre za ideje, ampak gre tudi za denar. Po Introvigneju je karikatura ta: najbolj agresivna in skrajno levičarska feministična skupina, kar jih trenutno premore Evropa, pravzaprav deluje po posebnem poslovno-haremskem modelu. Zanimivo, Svjatski haremsko-patriarhalnega odnosa do deklet niti ne skriva.

„Ukraine Is Not a Brothel“ razkrinka kontroverzni lik Svjatskega. Vendar se ne vpraša, kdo je za Svjatskim. Drobne internetne donacije za delovanje Femen niso dovolj. Zadaj je večji tok denarja. O njem se sprašuje Introvigne. Prepričan je, da gre za tok, ki prihaja iz Zahoda - od velikih fundacij in od bogatih posameznikov, ki podpirajo „razcvet“ homoseksualnosti, teorije spola, splava. So Femen zgolj v službi bogatih zahodnih homoseksualcev in abortistov?

Opomba za Slovenijo...

Vsekakor ni pričakovati, da bodo film „Ukraine Is Not a Brothel“ pri nas kdaj predvajali, denimo, na Metelkovi. Tudi ni pričakovati, da bo na našem FDVju kdo diplomiral opletajoč s kripto-tezo zgodovinski Zeleni = pedofili.


***
- Članek na Wikipediji o polemiki glede povezave nemški Zeleni – pedofilija:
http://de.wikipedia.org/wiki/P%C3%A4dophilie-Debatte_(B%C3%BCndnis_90/Die_Gr%C3%BCnen)
- FDV-jevska diploma o pedofiliji in duhovniškem celibatu:
http://dk.fdv.uni-lj.si/diplomska/pdfs/schlauer-natalia.pdf
- O pedofiliji v BBC hiši:
http://www.reporter.si/svet/zaradi-spolnih-zlorab-prijavili-81-uslu%C5%BEbencev-bbc/16622#
- O izjavi Ann Furedi:
http://www.dailymail.co.uk/debate/article-2425998/How-Ann-Furedi-support-terminating-baby-shes-girl.html
- Članek o Femen, ki ga je napisal M. Introvigne:
http://www.lanuovabq.it/it/articoli-femen-la-realta-messa-a-nudo-7205.htm
- Domača stran filma „Ukrajina ni bordel“:
http://www.ukraineisnotabrothel.com/