Nestrpnost do religije = ogrožena svoboda vseh

Če evropski kristjan spregovori o kristjanofobiji, bo veliki razsvetljenski svet odvrnil, da pač vsak svoje brani in da vsak sebe najprej vidi kot žrtev, pa da so evropski kristjani, zlasti katoličani, nevrotično razdražljivi ter zakrknjeni za umevanje modernosti, in da imajo spet nekaj za bregom ipd.. Če o kristjanofobiji spregovori odlični predstavnik razsvetljenega liberalnega duha, ti očitki odpadejo. 

Tako je lani o nestrpnosti do kristjanov spregovoril eden najbolj spoštovanih italijanskih kolumnistov filozof Ernesto Galli della Loggia, ki že dve desetletji kot uvodničar sodeluje z največjim apeninskim časnikom Corriere della Sera. Osnovna teza tega misleca, ki se je v mladosti imel za "levičarja ne komunista", je: naraščajoča nestrpnost do kristjanov ogroža versko svobodo; z ogroženo versko svobodo pa je avtomatsko ogrožen temelj Evrope - splošna politična svoboda.

Komentar z naslovom Una libertà minacciata (Ogrožena svoboda) in nadnaslovom L'intolleranza verso la religione (Nestrpnost do religije) je imel precejšen odmev; in ne samo v Italiji. Potrudil sem se s prevodom:

Ogrožena svoboda

V Evropi se tiho zaključuje velika revolucija. Revolucija miselnosti in kolektivnih drž, ki pomeni velik prelom s preteklostjo: protiverska revolucija. Revolucija brez razlik prizadene religioznost kot takšno, ne glede na njeno konfesionalno poreklo. Ampak iz zgodovinskih razlogov in ker govorimo o Evropi, ta revolucija nastopa kot bistveno protikrščanska.

Ernesto Galli della Loggia
(foto: Wikipedia)

Toda krščanske Cerkve ne samo, da so bile skoraj povsod postopoma izgnane iz vsakega pomembnega javnega prostora; ne samo da skupku njihove vere v največjem delu celine ni več zaupana kakršna koli možnost, da bi usmerjal javno politiko; ne samo da se je na polno uveljavila težnja krčiti krščanstvo in religijo na čisto zasebno stvar;... ampak zdi se, da je proti krščanstvu, za razliko od drugih religij, danes dovoljeno nastopiti z najbolj ostrimi žalitvami, z najbolj krutimi klevetvami.

Poglejmo nekaj primerov izmed številnih, ki bi lahko potrdili, kar pravim (primeri so deloma povzeti iz navedb nekega članka, ki je pred kratkim izšel v časopisu Avvenire). Na Irskem so cerkve prisiljene dati na razpolago svoje lastne dvorane tudi za proslavljanje porok med homoseksualci. V Rimu je med prvomajskim koncertom nek pevec oponašal obredno gesto evharistične posvetitve hostije, držeč v rokah namesto hostije kondom. Na Danskem je parlament sprejel zakon, ki primora evangeličansko luteransko Cerkev, da obhaja poroke med homoseksualci, čeprav se je tretjina pastorjev te Cerkve izjasnila kot nasprotna takim porokam. Na Škotskem sta dve babici katoliške veroizpovedi bili sodno prisiljeni sodelovati pri splavu, ki so ga izvajale njune sodelavke. Ceh angleških zdravnikov pa je določil, da „morajo“ biti zdravniki pripravljeni dati na stran svojo osebno versko prepričanje, ko gre za področje kontroverznih tem.

Še: v nekem nedavnem videospotu Davida Bowieja, v katerem je ta zvezdniški rocker oblečen podobno kot Jezus, je prizor, v katerem duhovnik, potem ko udari berača, vstopi v bordel in tam zapelje redovnico, na katerih rokah se pokažejo stigme. Na Angleškem je neki medicinski sestri bilo prepovedano med delovnim časom nositi križ na verižici, neka majnša tiskarna pa je bila pravno preganjana, ker ni hotela tiskati eksplicitno seksualnih materialov, ki jih je naročila neka gejevska revija. V Franciji je glede na sedanjo zakonodajo praktično nemogoče, da bi kristjani lahko javno trdili, da so za njihovo religijo spolni odnosi med osebami istega spola pač greh. In tako naprej steče neverjetna poplava primerov (o katerih se lahko informirate na spletni strani www.intoleranceagainstchristians.eu ).

Da ne naštevamo, da skoraj v vseh evropskih državah v imenu preprečitve kakršnekoli diskriminacije ukinjajo pridobivanje sredstev za krščanske ustanove. Podobno je bila ukinjena klavzula, ki je ščitila svobodo vesti pri medicinskih poklicih in pri reševalcih. Tudi ne štejemo več primerov, ko so na vseh bolj ali manj javnih ustanovah, začenši s šolskimi, v okviru praznikov in počitnic, izbrisali besedo Božič in jo zamenjali z nevtralnim „zimske počitnice“ ali podobnimi.

Teh zadev je toliko, da vzbujajo zaskrbljenost v vsaki liberalni zavesti. Ne gre toliko za krščanstvo, Cerkev ali religijo, temveč gre za nekaj precej bolj pomembnega: gre za svobodo. In za zgodovino. Gre za zavedanje, da je v Evropi verska svoboda zgodovinsko gledano nastopala kot vir (in pogoj) vsej ostalih civilnih in političnih svoboščin. Biti popolnoma svobodni, da častimo svojega Boga, da širimo vero vanj, da izpolnjujemo zapovedi, da pripadamo določenemu pogledu na svet, da priznavamo od zapovedi definiran smisel bivanja, da lahko javno prakticiramo bogoslužje; pa tudi seveda biti popolnoma svobodni, da nimamo nobenega Boga in nobenega bogoslužja: od tod je krenila pot evropske svobode. In: ali je potrebno spomniti, da šlo za krščanskega Boga?

Škatlica za vžigalice, ki vznemirja špansko javnost, saj jo je madridski
muzej moderne umetnosti Reina Sofia uvrstil med eksponate
na neki letošnji razstavi. Na eni strani škatlice je narisana goreča
cerkev, na drugi pa napisano anarhistično geslo:
"Edina cerkev, ki razsvetljuje, je tista, ki gori."
(foto: teinteresa.es)

Verska svoboda ne pomeni nič drugega kot svobodo vesti, se pravi, da nismo iz nobenega razloga prisiljeni sprejemati idej in obnašanj, ki so v nasprotju z vodili, ki jih sprejemamo v svoji notranjosti. To je pravzaprav svoboda samo-določanja; ki je zato tudi svoboda govora, pisanja, razprave v podporo lastnim prepričanjem, kakor tudi svoboda poslušanja drugih prepričanj in svoboda, da se drugim pustimo prepričati.

Skratka, verska svoboda na eni ter svoboda mnenja in govora na drugi strani – gre za dva stebra politične svobode – sta v sozvočju. Ravno iz tega zornega kota je torej še kako zaskrbljujoče dejstvo, da je danes v Evropi, na različnih krajih in na različne načine, v nevarnosti svoboda kristjanov. Ne šteje, da se to dogaja zavoljo zaščite te ali one manjšine pred domnevnimi diskriminacijami. Pravzaprav je paradoksno, saj so v trenutni panorami evropske celine kristjani kot takšni manjšina. To so zagotovo – v največji meri katoliški kristjani in njihova Cerkev - v odnosu do mainstream mnenja ter do dominantnih in kulturno akreditiranih navad.

Dovolj je videti, kako se v vročih zadevah nikoli noben ugleden glas, običajno priznan kot tak, ne dvigne v podporo njihovih stališč; kako vsaka obtožba proti njihovemu kleru vedno doživi široko odobravanje; kako je vsako očitanje kristjanom za njihovo zgodovinsko odgovornost za katerokoli negativno stvar iz preteklosti, tudi najbolj domišljijsko, na prvo žogo vedno razumljeno kot še kako utemeljeno.

Morda je čas, da se Evropa, ki samo sebe imenuje „Evropa pravic“ - ki pa prepogosto konča kot Evropa ene in edine politično korektne misli – spomni slavnega poduka velike hčere revolucionarnega judovstva Rose Luxemburg. Lahko predvidevamo, da je slednja kot Judinja in revolucionarka vedela, kaj je hotela reči, ko je dejala: „Svoboda je vedno in zgolj svoboda tistega, ki misli drugače.“

Italijanski izvirnik, Corriere della Sera, 2. junij 2013:

http://www.corriere.it/editoriali/13_giugno_02/una-liberta-minacciata-ernesto-galli-della-loggia_fdbecc20-cb3d-11e2-8266-15b8d315b976.shtml

Hadjadj: Če gre le za ljubezen, zadostujejo sirotišnice

Fabrice Hadjadj (rojen l. 1971), francoski katoliški filozof judovskih korenin in arabsko zvenečega priimka, je pred dvema mesecema na svetlo dal novo knjigo – refleksijo o družini: Qu’est-ce qu’une famille?* Hadjadj v njej definira družino kot „naturo pred kulturo“, kot nekaj divjega in anarhičnega. Opozori še, da pri družini ne gre le za ljubezen pač pa za ohranitev človeka kot človeka, ter razkrinka tri sodobne sovražnike družine: 1. zadnje elektronske tehnologije; 2. biotehnologije za reprodukcijo človeka; 3. falocentrični feminizem.

V slovenščini že imamo avtorjev filozofski bestseller Vera demonov ali preseženi ateizem,** želeno bi bilo, da bi v Trubarjev jezik dobili še razpravo o družini. Zaenkrat podajam prevod še svežega Hadjadjovega intervjuja za italijansko revijo Tempi, v imenu katere se je pogovarjal Rodolfo Casadei.***

Fabrice Hadjadj (foto: Wikimedia)

Tempi: Vaša knjiga (o družini) je izšla na predvečer škofovske sinode o družini. Se vam zdi, da potek in zaključni dokument Sinode odražajo kakšno od vaših skrbi?

Fabrice Hadjadj: Težava Sinode je, da mora nagovarjati vesoljno Cerkev, medtem ko so družinske situacije lahko od dežele do dežele zelo različne, celo radikalno nasprotne. Kar se mene tiče, razmišljam o tem, kar se dogaja z družino v post-industrijskih družbah, zaznamovanih z liberalno ekonomijo. Relatio Synodi se v svoji diagnozi zadovolji še enkrat priklicati „individualizem“ in „hedonizem“, same razprave pa so se izčiščevale okrog vprašanja „ločenih in ponovno poročenih“ ter okrog blagoslova homoseksualnih oseb. Na ta način, se mi zdi, je popolnoma umanjkalo, kar je zelo lastno naši dobi, se pravi, antropološka revolucija, ki je v teku: prehod od družine na podjetje, prehod od rojstva na izdelavo, oz. če hočete, od zatemnjenega spočetja (it. concepimento oscuro) v telesu matere do razvidnega spočetja (it. concepimento trasparente) v inženirjevem duhu.

Na ideološki osnovi je družina napadana vse od začetka krščanstva. S strani gnostikov, denimo. Vendar je danes napad bolj radikalen: ne prihaja toliko s strani ideologije kot s strani tehnoloških možnosti. Ni več vprašanje teorije, ampak je vprašanje prakse in učinkovitih sredstev za produkcijo brez spolnih odnosov - produkcijo čim bolj ustreznega in delujočega posameznika.

Tempi: Izpostavljate nasprotje med leseno mizo (an. table), ki združuje družino, in tabličnim računalnikom (an. tablet), ki člane ločuje in izolira. Poudarjate, da je tehnologija zrušila družino in da smo priče „tehnološkemu uničenju“ družine. Smo pred največjim sovražnikom družine?

Fabrice Hadjadj: Kje je kraj, kjer se tke družinska povezanost? Kje je kraj, kjer se srečajo generacije, se pogovarjajo, včasih prepirajo, a na koncu se kljub vsemu srečajo preko primitivnega dejanja skupnega obeda in so združeni v skupnost? Tradicionalno je ta kraj miza. Danes pa vse bolj jemo pred vrati hladilnika, da bi se vsak čimprej vrnil k svojemu lastnemu ekranu. Tu niti ni več „individualizem“, temveč je „dividualizem“****, kajti vsak na svojem ekranu odpre več oken in se deli (it. si divide), se fragmentira, se razgubi; izgubi svoje obličje, da postane množica „profilov“; izgubi svoje posinovljenje, da bi imel svojo „klicno številko“ (it. prefisso).

Miza pomeni združevati se na podlagi genealoškega in telesnega izročila. Tablet pomeni razkropitev na podlagi tehnološke in breztelesne zabave. Poleg tega tehnološka inovacija spodbuja, da je to, kar je novejše, boljše kot to, kar je starejše. Tako je uničena častitljivost starega in častitljivost izkušnje. Če lesena miza izginja, je to zato, ker je adolescent postal glava družine. On je tisti, ki obvlada zadnje elektronske pridobitve. Ne dedek ne oče ga nimata česa učiti.

Tempi: Zelo provokativno pišete, češ če zares mislimo, da sta vse, kar otroci potrebujejo, ljubezen in vzgoja, potem to potrebo lahko zadovoljuje ne samo homoseksualni par pač pa tudi kakovostna sirotišnica. Če gre samo za ljubezen in vzgojo, ni rečeno, da je ravno družina najboljši kraj za otroka. Zakaj je potemtakem potrebno privilegirati družino z očetom in materjo?

Fabrice Hadjadj: Vprašanje je zastavljeno v Krasnem novem svetu Adousa Huxleya. Če ste dobili otroka po poti spolnosti, je to zato, ker ste preprosto bili v postelji z neko žensko. Slednje ne podaja nobene garancije o vaši reproduktivni kakovosti in o vaši vzgojni kompetenci. Zato bi bilo bolje, da bi v dobro novega ustvarjenega bitja to bitje bilo narejeno v inkubatorju in vzgojeno s strani specialistov. Ta argument je močan. In dokler bodo kristjani nadaljevali z definicijo družine kot kraja ljubezni in vzgoje, temu argumentu ne bodo oporekali, pač pa bodo nasprotnikom dajali orožje v roke. Nasprotniki bodo lahko prihajali do sklepa, da sta dva moška, čustveno na mestu in specializirana v pedagogiki, bolj primerna od očeta in matere.

Problem je, da je še vedno primat tehnologije nad genealogijo tisti, ki vodi to idejo in nas napeljuje, da bi mater zamenjali z matrico ter očeta z ekspertom. V ozadju je zmota, da iščemo dobrobit otroka, namesto da bi upoštevali njegovo bit. Kajti biti otrok je biti sin ali hči moškega in ženske preko njune spolne združitve. Preko te združitve pride otrok kot presežek ljubezni. Ni izdelek nekih fantazem in ni rezultat nekega projekta, temveč je druga oseba, ki vznikne edinstvena, nepreračunana, onstran naših načrtov.

Kar se tiče očeta, je ta že zaradi preprostega dejstva, ker je prenesel življenje, avtoriteta brez kompetenc. To je veliko bolje kot kakršnakoli profesionalna kompetenca. Kajti oče je tu predvsem, da otroku pokaže, da je bivati dobra stvar, medtem ko so eksperti tu, da pokažejo, da je dobra stvar imeti uspeh. Nadalje avtoriteta brez kompetenc sili očeta, da pred otrokom prizna, da on ni absolutni Oče, in da se skupaj s svojim otrokom obrača k temu Očetu, od katerega vsako očetovstvo dobi ime.

Tempi: Drugi vzrok za uničenje družine, ki ga navajate, je zavračanje rojstva kot rojstva, se pravi, kot nečesa naravnega in nepredvidljivega. Tisti, ki zagovarjajo biotehnologizacijo rojstva, pravijo, da je sicer treba biti pozoren, da je uporaba biotehnologij koristna pričakovanemu otroku, vendar da pa so te tehnike vsekakor dobre. Kaj bi jim odgovorili?

Fabrice Hadjadj: Če so biotehnologije uporabljene, da spremljajo in vzpostavljajo naravno plodnost, jih sprejemam; to je pač smisel medicine. Če pa je njihov namen, da uvedejo umetno produkcijo, to ni več medicina; to je inženirstvo. Sledi, da otrok postane pravica, ki jo zahtevamo, in ne več dar, ob katerem se čutimo nevredne. Lahko si predstavljate, kakšne pritiske bo tak otrok prenašal.

Ampak še hujša stvar je v nečem drugem; imenoval bi jo pomešanost pojmov novost in inovacija. Če novorojenček prenavlja svet, je to zato, ker on na nek način pride kot predzgodovinski. Ni namreč globljih razlik med današnjim italijanskim novorojenčkom in novorojenčkom jamskega človeka. Novorojenček je vedno mali primitivec, mali divjak, ki pristane v družini in prinaša s seboj absolutni začetek, obnovljeno obljubo zore. Če pa se bo prihodnost rojevanja merila z metrom inovacije, če se bodo fabricirali transhumani novorojenčki, bodo ti že pred svojim rojstvom stari, saj bodo vsiljevali logiko napredka in s tem tudi logiko usodne postopne izgube učinkovitosti (an. obsolescence) tehničnih predmetov. Ustrezali bodo ciljem naročnikov in pričakovanjem družbe. Smo pred popačenjem formulacije iz Creda: ljudje bodo hoteli bitje, ki bo „rojeno iz veka pred vsemi očeti“ in ki bo „ustvarjeno, ne rojeno“.

Tempi: Pišete: „Zahvaljujoč tehnologiji je falična dominacija zagotovljena v glavnem histeričnim ženskam, ki so izdelek kastriranih moških.“ Kaj mislite s tem?

Fabrice Hadjadj: Lastno ženskosti, ko vstopa v materinstvo, je, da sprejme v sebi nek zatemnjen proces, proces življenja, ki se samo po sebi daruje. Ustvarjanje umetnih maternic deluje kot emancipacija ženske, v bistvu pa žensko oropa moči, ki so ji lastne. Po eni strani na ta način ženska, ki ni več mati, postane uslužbenka in gospodarica (kakor da gre za osvoboditev). Po drugi strani na ta način temoten življenjski proces postane pregleden tehnični postopek, zunanja in kontrolirana obdelava; nekaj, kar je v območju človeškega delovanja; nekaj, kar nima maternice in dela s svojimi rokami.

Na tej točki se znajdemo pred paradoksom večine feminizmov: niso drugega kot ženski mačizem. Zahtevajo enakost, ampak po moških merilih; hočejo napredovanje, ampak v skladu s falično podobo sveta. Kajti oplojevanje in nosečnost in vitro sta zelo blizu falični dominaciji nad plodnostjo: ženskost več ni potrebna, rojevanje vstopa v igro fabriciranja, preglednosti in konkurence. Kot sem že govoril o preobračanju Creda, bi lahko v tem primeru govoril o Proti-Oznanjenju. V evangelijskem Oznanjenju Marija sprejme nosečnost, ki jo dvakrat presega: po poti naravnega in po poti nadnaravnega. Pri tehnološkem Proti-Oznanjenju ženska zavrne kakršnokoli nosečnost in zahteva, da je rojevanje otrok integralno načrtovano, ki je več ne presega, ampak se vklopi v njen karierni načrt.

Tempi: Strinjate se s Chestertonom, da je družina „najbolj odlična anarhična ustanova“. Kaj to pomeni? Družina je namreč dandanašnji obtoževana, da je avtoritarna in da je ostanek patriarhalne nadvlade.

Fabrice Hadjadj: Družina je anarhična ustanova v smislu, da je bila pred državo, pravom in trgom. Odvisna je od nature, preden jo je uredila kultura, kajti človek se rodi po naravni poti iz združitve moškega in ženske. Nekaj živalskega je to – samec in samica – a istočasno verjamemo, da je ta živalskost zelo duhovna, božansko duhovna, zapisana v meso: „Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, moškega in žensko je ustvaril.“ To je nekaj darovanega, ne zgrajenega. Do mere da je tudi patriarh, kot vidimo v Svetem pismu, vedno znova presenečen in tudi obupan nad svojimi otroci. Pomislite na Jakobovo zgodbo. Pomislite na Jožefa, Jezusovega očeta. Gotovo ne moremo reči, da imata zadeve pod nadzorom. Avtoriteta očeta se preoblikuje v avtoritarizem, ko si oče domišlja, da ima vse pod nadzorom in da je popolnoma kompetenten. Toda, kot sem že dejal, njegova pristna in najgloblja avtoriteta je v tem, da prizna, da ni na nivoju in da se mora obrniti na večnega Očeta.

* Izvirna edicija: http://www.editions-salvator.com/A-23103-qu-est-ce-qu-une-famille.aspx

** Slovenski prevod Vere demonov: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/knjiga/vera-demonov-ali-presezeni-ateizem

*** Izvirnik intervjuja v italijanščini: http://www.tempi.it/elogio-della-famiglia-selvaggia-anarchica-e-preistorica-se-basta-l-amore-per-allevare-i-bambini-vanno-bene-gli-orfanotrofi

**** Hadjadj se tukaj nanaša na etimologijo besede individuum: in-dividuum = ne-deljen; dividuum = deljen.

SSKJ - Lenin je mrtev, Gramsci deluje

  1 Mz 1,27: "Moškega in žensko je ustvaril."
(Foto: B.C.)

Kristjani nismo po juhi priplavali.* Za seboj imamo 2000 let družbene in kulturne izkušnje. 2000 let izkušnje takorekoč tehnične rabe jezika in oblikovanja pojmov. Dobro vemo, da lahko ena besedica na dolgi rok premakne goro. L. 325 se je pod budnim očesom cesarja Konstantina odvil koncil v Niceji. Zavrtel se je okrog grške besede homooúsios, ki jo slovenimo enega bistva. Ali je Sin enega bistva z Očetom? Niceja je rekla, da je, in še danes vsako nedeljo po naših cerkvah tako recitiramo. Na efeškem koncilu, sto let pozneje, so škofje razpravljali, ali se sme Marijo imenovati Mati božja (gr. Theotókos). Bilo je vroče. Med razpravljavci je prišlo celo do klofutanja. A zmagalo je, da Marija sme biti imenovana Mati božja.

Nicejsko in efeško dogajanje se je verjetno že takrat komu zdelo črkarska pravda. Vendar brez umestitve teh dveh besed v krščanski kredo, bi ne bilo zahodne civilizacije, kot jo poznamo. Besedici homooúsios in Theotókos sta namreč povezali človeško in božje počelo v eno na način, kot ni storila nobena civilizacija prej ali potem.

V primeru polemike, ki se je dvignila ob definiciji družine v novem Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ), zato ne bom nasedel tistim, ki pravijo, da gre za nepomembno črkarsko pravdo in za še en izbruh hipersenzibilnih klerikalcev. Že zato ne, ker tudi avtorji te definicije v SSKJ niso vpisali nepremišljeno in mimogrede. Definicija je preveč v skladu s teorijo spolov (an. gender theory), preveč je ideološko korektna, da bi lahko govorili o nenačrtnosti in nepremišljenosti.

Očitno se poleg nas kristjanov še kdo zaveda daljnosežnih posledic milimetrskih premikov v besedah in pojmih. Jezik je tudi zanj polje prihodnjih pravnih in političnih zmag. Ne nazadnje je jezik in kulturo kot strateško polje revolucije označil že Antonio Gramsci, italijanski marksistični teoretik in lingvistik izpred druge svetovne vojne. Zakaj bi družbeno spremembo ustvarjali z revolucionarnim nasiljem, če pa jo lahko dosežemo preko monopola nad jezikom, kulturo, mediji in humanistiko? Lenin je mrtev, Gramsci deluje. Moderna levica za svoj uspeh ne potrebuje nergaških sindikalistov, niti ne delavstva na svoji strani, njena udarna pest so služabniki besede tipa sociolog, učitelj, novinar, piarovec.

Antonio Gramsci (1891-1937), eden
najvplivnejših marksističnih mislecev.
(foto: Wikipedia)

Razumem in simpatiziram z akcijo pro-family aktivistov iz 24kul.si, ki promovirajo bojkot Slovarja slovenskega knjižnega jezika. A slednjega ne bom vrgel v smeti. Iz praktičnih razlogov: naročil sem ga, plačal in poštar ga je dostavil še pred naznanilom bojkota. Iz moralnih razlogov: zaradi enega madeža ne bom vstran vrgel cele obleke. Z umazano vodo, ne vrzi vstran tudi otroka, pravijo Italijani. Za Cankarjevo založbo si bom izmislil kakšno drugo kazen. Recimo, da jaz – ki sem eden izmed tistih izumirajočih, ki mesečno precej več evrov kot za telefon in internet potrošimo za nabavo novih knjig - naslednjih pet let ne bom kupil nobenega njenega produkta.

Razumem, čeprav idejno ne simpatiziram z njimi, homoseksualne aktiviste, ki hočejo tudi za svoje skupnosti uporabiti klasično besedo družina. Jezik je živ, besede v njem rastejo, umirajo, se debelijo in hujšajo. In še, če parafraziram papeža: Kdo sem jaz, da bi sodil homoseksualčevo rabo besed?! Ne razumem pa in se mi hudo upira dvoje: 1. zvijačnost v postopku; 2. ideološka likvidacija zakonske zveze kakor tudi očetovstva in materinstva.

Najprej zvijačnost. Ne morem se otresti občutka, da je nekdo zlorabil položaj. Ne govorim o političnem in formalnem položaju, temveč o profesionalnem in moralnem položaju. Nekdo je imel priložnost in moč vriniti svoje prepričanje v tako imeniten in merodajen dokument, kot je SSKJ, ter brez zadržkov to tudi storil. Tiho, tiho, da bi nihče ne opazil. Po gverilsko: vrzi bombo in se potuhni. Katoliški krogi, ki vendarle imamo veliko za povedati o družini, ki imamo več cerkva Svete Družine, ki se ponašamo z več družini posvečenimi civilnimi združenji in, nenazadnje, katerih osrednje glasilo se imenuje Družina, smo bili, jasno da, izključeni. Saj ne pričakujemo vključenosti v smislu, da bi moral kak katoličan po politkomisarsko bedeti nad sestavljanjem SSKJ. Pričakujemo pa vključenost v smislu uvidevnosti, spoštovanja ali vsaj faktografskega upoštevanja katoliške stvarnosti. 

In niso v prvi vrsti katoliška pričakovanja. Pomislimo na tisoče in tisoče vsakdanjih uporabnikov in sotvorcev slovenskega jezika, za katere je družina tudi čisto po lingvistični plati pač foter, mati, deca! Ekipa SSKJ je to večinsko rabo neprofesionalno in zvijačno pomendrala. Domnevam, da – kakor je ta leta v modi - v imenu pravic neke manjšine. Tolaži me, da ima zvijača, podobno kot njena sestrična laž, kratke noge.

Sigmund Freud (1856-1939): "Ne bi vedel
za kakšno otroško potrebo, ki bi bila  po moči
enaka tisti, ki jo imajo otroci po očetovi zaščiti."
 (Foto: Max Halberstadt - 1921, Wikipedia)

Najbolj zaskrbljujoč je izbris poprejšnje definicije, po kateri je bila družina zakonski par z otroki ali brez njih. S homooúsios in Theotókos smo ustvarili trdno podlago za zahodni humanizem, kaj pa dolgoročno ustvarjamo z eden ali oba starša ter z partner? Beseda Theotókos se je na efeškem koncilu nekaterim zdela bogokletna. Dandanašnji so za nekatere heretične in nevarne besede zakonca, oče in mati. Bosta izbris zakonske zveze ter pozaba očetovstva in materinstva - najprej v uradnem jeziku, nato v prakticiranem, nato pa ... - naznanila zarjo končno svobodnega in srečnega človeštva, ali pa smo na poti v dekadenco, kot je še ni bilo? Denimo hrepenenje po očetu. Če ne verjamete meni, verjemite vašemu Freudu: gre za silo, ki vzpostavlja civilizacijo. Ko se ležerno poigravamo s to silo, ko se norčujemo iz nje in jo podredimo naši trenutni politični kaprici, zgolj pripravljamo povratek očeta – ampak tistega temnega in nasilnega očeta. Evropski najstniki, ki v želji po smislu in potrditvi simpatizirajo z ultrapatriarhalno in tiransko Islamsko državo so znamenje.

* Gornje besedilo je bilo objavljeno kot pro et contra v Večeru 18. 10. 2014, str. 10., na temo definicije družine v novi izdaji SSKJ ter pobude 24kul.si, naj bojkotiramo slovar. Drugačna stališča od mojih je zagovarjal dr. Kozma Ahačič, jezikoslovec. Najina prispevka sta bila objavljena pod skupnim naslovom Slovenščina ideologizirana? Slikice in napisi pod njimi so dodani na tem blogu.