Pred velikim inkvizitorjem

Ko so mi nazadnje pisali prijatelji iz Sarajeva, muslimani, so mi voščili srečen božič in srečno novo leto. Kot je prav. Drugemu voščimo, kar ta praznuje. Voščimo tako, da povemo ime praznika. Ko je v sosednji gostilni delal šef strežbe, ki je bil musliman, sem se potrudil, da sem mu ob njegovih praznikih med prvimi čestital. Čestital mu nisem za nekaj kar tako, temveč za konkreten praznik, ki sem ga v čestitki tudi imenoval: bajram ob koncu svetega meseca ramadana, denimo. Da sem pri tem uporabljal nekaj arabskih besed iz pojmovnega sveta religije, ki ji ne pripadam, si štejem v čast. Tak je bonton med ljudmi dobre volje.

Zdaj pa naj mi predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen in evropska komisarka za enakost Helena Dalli povesta, kako bo s tovrstnim komuniciranjem poslej. Prebrali smo namreč bruseljske Smernice za vključujoče komuniciranje (Guidelines for Inclusive Communication), ki predlagajo velike spremembe v rabi besed. Videti je, da nastaja nov bonton komuniciranja, baje naprednejši, ki pa med drugim odsvetuje imenovanje krščanskih praznikov ter rabo krščanskih imen.

Naj mi potemtakem prijatelji iz Sarajeva poslej čestitajo »vesel praznik« namesto »srečen božič«? Menda bo njihova čestitka na ta način korektna, enakostna, inkluzivna. Naj znancu muslimanu iz okolice Celja poslej čestitam »dobro pojedino« namesto »prijeten ramazanski bajram«, da ne bom kršil bruseljskega pretanjenega protokola strpnosti?

Hočem reči, smernice EU za inkluzivno komuniciranje, ki so minule dni upravičeno šokirale javnost, podcenjujejo Evropejce. Predvidevajo, da smo nezreli, nekoliko butasti, zlonamerni. Predvidevajo, da smo podtalno naperjeni proti drugačnim in da si bomo vsak čas skočili v lase. Zato mi, suroveži in kripto-fašisti, potrebujemo njih, razsvetljene evrokrate in njihove satelitske nevladnike, da nas kot porednega otroka na novo učijo pozdravljanja in naslavljanja.

Naš odgovor evrokratom in ideološkim prišepetovalcem bodi: znamo se spoštovati tudi, ko nas za vrat ne drži vaša pokroviteljska roka. Naše opozorilo pa: vojna v Bosni se ni začela, ker sosedje muslimani in kristjani kar naenkrat ne bi znali skupaj piti kave, temveč zaradi bolestnih fantazij od vsakdanjega sobivanja odmaknjenih intelektualnih in političnih elit.

Na srečo dotične smernice niso islamofobne. Pomislimo, kako bi zvenelo, če bi predlagale, naj se v komuniciranju ne uporablja beseda »bajram«, pač pa beseda »praznik«, in če bi svetovale, naj se izogibamo osebnim imenom, kot sta Mohamed in Ajša, uporabljajoč raje »nevtralna« imena, kot sta starolatinski Julij in eskimska Iga. Zvenelo bi skrajno islamofobno.

A kaj nam brani, da razvpitih smernic ne bi razumeli kot kristjanofobnih? V njih je namreč govora o izogibanju besedi »božič«, ki je praznik Jezusovega rojstva (za nameček v angleščini vsebuje ime Kristus – Christmas), ter o izogibanju imenoma Janez in Marija; prvo je ime Jezusovega ljubljenega učenca, drugo ime Jezusove matere.

S tem smernice za vključujoče komuniciranje namigujejo na jedro krščanske zgodbe. Hočeš ali nočeš, prikličejo v našo zavest Jezusa in osebi, ki sta stali pod njegovim križem. Same po sebi nas napeljujejo na dramatično sklepanje: ne Mohamed, ne Buda, očitno je Jezus Kristus tisti, ki je za EU problematičen. Je torej Kristus primarna motnja za srečen iztek trenutnega jezikovno-družbenega inženiringa? Je On največja ovira za uresničitev tega nekakšnega all-inclusive paradiža?

In kaj bi na to rekel Dostojevski, čigar 200. obletnico rojstva smo pred kratkim praznovali? Bi nam povedal kaj novega ali pa bi nas zgolj napotil, naj še enkrat preberemo njegovo legendo o Kristusu pred velikim inkvizitorjem? Tam je namreč to zapisano, tam je to napovedano.

* Besedilo je objavljeno v tedniku Družina (12. december 2021). Slika: prizor (screenshot, YouTube) iz distopičnega filma Equilibrium (2002), ki govori o družbi, v kateri je prepovedano čustvovanje.

Pridiga o kraljestvih in Kraljestvu

Pilat in Jezus in vztrajnost označbe »kralj« 

Zadnja nedelja v letošnjem bogoslužnem letu nas postavi v Jeruzalem, v palačo rimskega upravitelja province Judeje, v trenutek zaslišanja. Zasliševalec je upravitelj Pilat, zaslišanec je Jezus iz Nazareta. Smo pred usodnim sodnim dejanjem, ki bo Jezusa čez nekaj ur pribilo na križ.

Iz Pilatovega zaslišanja in Jezusovih odgovorov se zdi, kot da govorita drug mimo drugega. Pilat je politični realist, Jezus je ne-politični in nad-politični prerok. Pilat predstavlja zemeljsko državo in njene železne zakonitosti, katerih prva je samoohranitev; Jezus predstavlja nadčasovno, božje, vesoljno, večno. Ko Pilat ugotovi, da je Jezus »le prerok«, kakršnih po njegovi izkušnji v tistih časih ni bilo malo, ga obsodi na smrt iz pragmatičnih razlogov: da pomiri jeruzalemsko hierarhijo in histerično množico.

Vmes pa se vztrajno, kar trikrat, vrača označba »kralj«. Najprej Pilat vpraša Jezusa, če je »kralj« in Jezus mu odgovori, da njegovo kraljestvo ni od tega sveta. Nato Pilat politično pretkano množici predstavi Jezusa kot »kralja«, nahujskana množica pa zakriči, da nima drugega »kraja« kot rimskega cesarja. Na koncu je beseda »kralj« napisan na vrhu križa, v znameniti kratici I.N.R.I., kot R. - »rex«; formalno je torej Jezus pribit na križ, ker je »kralj Judov«.

Je torej Jezus kralj ali ni? Če je, kakšno je njegovo kraljestvo? Po čem se loči od Pilatovega?

Pilat predstavlja božansko državo

Ne smemo pozabiti, koga in kaj predstavlja sicer hladno pragmatični Pilat. Pilat predstavlja Rimsko cesarstvo, ki je samo sebe umevalo kot od bogov dano in ščiteno.

Zemeljske države namreč daje skušnjava, da si pripišejo božje lastnosti. V davnini se je to izražalo tako, da so državo razlagali kot ustanovljeno po volji bogov in da so faraone in cesarje častili po božje. V polpretekli zgodovino pa smo imeli države, ki so hotele dati odgovor na vse človekove potrebe in so sebe razumele kot nad-človeške. To so bile fašistične in komunistične totalitarne države. 

Danes imamo demokratične države, ki se načeloma samo-omejujejo: nočejo in ne bi smele imeti božjih lastnosti, nočejo in ne bi se smele neizmerno dvigovati nad človekovo mišljenje in življenje. Vendar zna tudi demokracije zanesti, da se ali spustijo v tekmo z religijo ali si pa si kdaj iz ideoloških razlogov prilastijo »božansko« moč nad človekovo naravo (redefinicija družine na primer).

Kristjani zavračamo pobožanstveno državo

Kristjani smo dobri državljani, nikakor pa ne bomo državi priznali, da je »kakor Bog« ali da je »več kot Bog«. Kristjani ne bomo nikoli častili države po božje.

Spomnili se bomo tistih naših bratov in sester, ki so raje sprejeli mučeniško smrt, kot da bi po božje častiti neko državo in njenega vrhovnega političnega vodjo. To se ni dogajalo le v času Rimskega cesarstva, to se je dogajalo tudi v času modernih totalitarizmov. Avstrijski kmet Franz Jägerstätter je bil razglašen za blaženega, ker se je po vesti uprl nacizmu in ni hotel prijeti za orožje. Mnogi verni Slovenci in Slovenke so tvegali ječo in smrt, ker niso sprejemali komunističnega totalitarizma. Še nekaj let nazaj je bilo ubitih precej bližnjevzhodnih kristjanov, ki se po ukazu Islamske države niso hoteli odreči veri v Jezusa Kristusa.

Kristjani od države ne pričakujemo preveč in nismo politični fanatiki

So ljudje, ki od države pričakujejo preveč. Kot da jim država mora dati srečo, zdravje, smisel, po možnosti tudi redni mesečni dohodek - že zato ker je država. Zamislite si nekoga, ki nima presežnega horizonta, nima upanja na večnost; vse kar ima, je to življenje, ta služba, ta država. Za take ljudi država in politika zlahka postaneta velika strast, tako velika, da se politično fanatizirajo. 

Kristjan pa ima upanje, ki gre onkraj tega prostora in časa. Poleg tega življenja pričakuje nesmrtnost; poleg te službe ga krepi poslanstvo, ki je od Boga; poleg te države in domovine ima Domovino, ki je pri Bogu. Kristjan se torej ne bo politično fanatiziral in se spuščal v blatno in strupeno močvirje političnih strasti, kakršne trenutno prevladujejo na Slovenskem. Država ni toliko vredna, da bi se krščanska duša tako zmaličila.

Kljub temu je kristjan dober državljan. Politike kot politike se ne boji. Z ljudmi dobre volje sodeluje za skupno dobro. Davke seveda plačuje.

Zemeljsko država ni bistvena za uresničitev Božjega kraljestva

Določena vera/religija/Cerkev, tudi naša, ima lahko skušnjavo, da bi si podredila državo. Češ, če bomo kristjani/muslimani/budisti imeli nadzor nad državo, bomo lahko bolje in dosledneje vršili Božjo voljo.

Prvi, ki je posekal morebitno željo vernih, da bi imeli »svojo« državo, je Jezus sam, ko je dejal: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega.« S temi besedami je Jezus postavil mejo med državo in Cerkvijo. Ta meja je prinesla veliko novost v takratno pojmovanje religije in države. V starem Rimu je cesar namreč bil tudi vrhovni duhovnik (cesarjevo in božje ni bilo ločeno). Že prvi krščanski cesar Konstantin pa je prekinil to izročilo: oklical se je za cesarja rimske države, ne pa za verskega voditelja oz. za voditelja Cerkve.

Idejo, da se bo Kristus sam vrnil in zasnoval tisočletno zemeljsko kraljestvo (t.i. milenarizem), pa je Cerkev že v 4. stoletju zavrnila kot krivoversko. Kristus ne bo nikdar prišel na zemljo zato, da bi ustanovil vidno politično tvorbo, pobiral davke, urejal obrambo in infrastrukturo ... 

Naziva Kristus Kralj torej ne smemo razumeti zemeljsko-politično. Zemeljska stvarnost, vključno politična, ima svojo avtonomijo, ki jo kristjani spoštujemo, saj jo spoštuje naš Gospod. 

Kristusovo je kralj, ampak »kralj vesoljstva«

Rimski upravitelj Judeje Pilat okrog l. 30 ni mogel vedeti, kdo je na tisti usodni dan stal pred njim. Mislil je, da nek prekucnik in verski zanesenjak, ki ga ne bi bilo narobe odstraniti – že iz preventivnih razlogov.

Mi za razliko od Pilata imamo spoznanje, kdo je tistega dne stal pred sodnim stolom. Pred Pilatom je stal Alfa in Omega, Kralj Vesoljstva. Vesoljstvo pa tukaj ne pomeni skupek kraljestev in ozemelj, temveč pomeni ves čas in ves prostor, vso človeško zgodovino in vse naše usode. Praznik Kristusa Kralja je za nas zelo globok, celo mističen.

V Kristusu Kralju gledamo naravo, polje, hribe, zvezdnato nebo, vse fizično vesolje, ki kakor zori za dopolnitev v Bogu Stvarniku. V današnji glavni prošnji ne molimo zaman: »Naj ti vse stvarstvo, rešeno suženjstva, z nami svobodno služi in te brez konca proslavlja.«

V Kristusu Kralju gledamo družino, domačo vas, narod, človeštvo, ki sluti dobro, hoče dobro, se dviguje od zla k skrivnosti luči, ki prihaja od Boga.

In v Kristusu Kralju seveda gledamo nas, kristjane, ki smo Cerkev in ki izpovedujemo jasno vero v Boga ter se veselimo dopolnitve v Njem.

Na takšen dan ni povsem napak razmisliti o našem odnosu do kraljestev in kraljev tega sveta, kar smo pravkar tudi storili. Toda današnji praznik pride do polnega izraza šele, ko se verujočega srca ozremo k točki Omega, h Kralju, ki bo vse in vsakogar dvignil do Očeta.

* Pridiga je bila povedana 21.XI.2021, na praznik Kristusa Kralja, v okviru misijona v Cerkljah na Gorenjskem. Slika: Pilat in Jezus v filmu Kristusov pasijon.

Pridiga o vrli ženi

Ne sveta devica, ne sveta mučenka, temveč sveta soproga in mati

Kristjani zelo čislamo svete mučenke (Cecilija, Perpetua in Felicita …) in svete device (Jedrt, Valburga, Terezija, Angela ...). Še bolj jih častimo, če so oboje hkrati, se pravi, device in mučenke (Lucija, Neža, Marjeta Antiohijska, Katarina Aleksandrijska, Barbara, Uršula …). Na prvi pogled bi se moglo zdeti, da so mučenke, device, ustanoviteljice redov nekakšne svetnice prvega reda, ostale, ki niso umrle krute smrti ali se niso posvečevale za samostanskimi zidovi, pa svetnice drugega reda.

Temu ni tako. Tu so Ana, Radegunda, Ema, Kunigunda, Elizabeta, ... poročene žene, velike svetnice, katerih svetništvo pa se je uresničilo v rednih življenjskih razmerah, se pravi, v poročenosti, v materinstvu, v vdovstvu, v razdajanju za skupnost. Te svetnice sporočajo milijonom krščanskih žena, da lahko hodijo za Kristusom na poljih, doma, v pisarnah, v bolnicah, povsod tam, kjer pač običajne ženske živijo in delajo.

Sv. Elizabeta Ogrska, ki goduje 17. novembra, je bila poročena žena, zgodaj mati, hitro vdova, dobra skrbnica posesti, strežnica bolnikom. Na god sv. Elizabete preberemo znameniti odlomek iz Sirahove knjige (Sir 26,1-3.13-18), ki nam poda lastnosti tako imenovane vrle žene. Ostanimo pri Sirahu in razvijmo nekaj misli o vrli in Bogu všečni ženi.

Vrla žena možu »podaljša življenje«

Vrla žena je velik dar. Okrog sebe ustvarja stabilnost in atmosfero sprejetja. Mož in družina, ki imajo vrlo in pogumno soprogo in mater, živijo mirno, veselo. Njihovo življenje se podaljša, uči Sirah. Kako »podaljša«? – bomo vprašali.

Ravno včeraj (12.XI.2021) smo lahko na tv-poročilih gledali, da je zdravstvena stroka pripravila posvet o moških boleznih, zlasti o tipičnih moških rakih na modih in na prostati. Med drugim so predstavili projekt s pomenljivim naslovom:

Ženska je steber tudi moškega zdravja

Kako je ženska steber moškega zdravja? Preprosto: ker vrla in pogumna žena zna paziti na zdravje svojega moža, bolj kot on sam pazi nase. Pomnimo, nemalo moških gre k zdravniku šele po prigovarjanju žene. Prav prijetno je torej bilo slišati, kako so sodobni slovenski zdravstveni delavci ponovili, kar je ugotovil in zapisal že starozavezni Sirah:

Blagor možu, ki ima dobro ženo. Število njegovih dni se bo podvojilo.

S tem, da je skrb za zdravje moža in vseh družinskih članov le ena od posebnih ženskih sposobnosti oz. vrlin. Pomislimo še na njeno okretnost v pripravi hrane, na vzgojno sposobnost, na njeno sposobnost graditve dobrih sosedskih odnosov, na njen čut za siromake. Da, vsak izmed nas je okusil, kar pravi Sirah, ko o pridni ženski zapiše:

Njena spretnost poživlja kosti.

Naj vrla žena molči?

Bolj občutljivo področje je področje govora in molčanja. V Svetem pismu namreč na več mestih, tudi pri Sirahu, naletimo na zapoved ali priporočilo, češ, ženska naj molči, češ, ženski pristoji, da je tiho. Starozavezni Sirah zapiše:

Redkobesedna žena je Gospodov dar, nič ne odtehta vzgojene duše.

Novozavezni Pavel Korinčanom ukaže (1 Kor 14,33-34):

Kakor v vseh Cerkvah svetih naj žene tudi v vaših Cerkvah molčijo.

Kakor razumeti priporočilo o ženskem molku? Najprej: Sveto pismo je živa Beseda in temu primerna bodi interpretacija. Zato ne padimo v predsodek, češ, kako za Sveto pismo ženska beseda nič ne velja! Ta predsodek radi širijo z ene strani nasprotniki vere in goreče feministke, z druge pa trdi klerikalni patriarhalni krogi. Podoba molčeče krščanske ženske obojim »paše«.

Mi, ki poznamo Sveto pismo, vemo, da slednje podaja ženske govore, kakršni so v antičnem svetu redki. Ženska v Svetem pismu spregovori preden ali vsaj istočasno, ko v grškem svetu spregovorita pesnica Sapfo (7. stol. pred Kr.) in Sofoklejeva literarna Antigona (5. stol. pred Kr.).

Pomnimo: Mirjamina pesem in ples po prehodu čez Rdeče morje; Juditina molitev preden se zoperstavi zavojevalcu; presunljiv govor matere Makabejcev; pogumen Esterin govor, s katerim se potegne za rojake; zaročenkini spevi v Visoki pesmi; Marijin hvalospev. Pomnimo: v Knjigi psalmov najdemo vsaj 15 verzov, ki poveličujejo žensko in njene vrline.

Popolna prepoved ženskega govora je namreč nemogoča. Če bi ženski zapovedali popoln molk, bi civilizacija prej ali slej ugasnila. Civilizacija je, ker je beseda, ker so stavki, ker je dialog. In kdo so prve svečenice besede in dialoga? Prve svečenice besede in dialoga so doječe matere. Ko dojijo otroka, se pogovarjajo z njim. Ko se pogovarjajo z njim, ga uvajajo v svet besed, v imeniten svet duha in človeškosti.

Kaj bi bi bilo, če bi Marija iz Nazareta molčala? Če bi bila Marija pred angelom Gabrijelom popolnoma tiho, bi ne prišlo do odrešenja. Angel je »potreboval« njeno glasno izrečeno vprašaje in njeno glasno izrečeno privolitev, da se je lahko vrnil k Bogu. Marija ni bila mrtva skleda, iz katere bi vzklilo neko nadnaravno dejstvo. Njena vrlina je, da je bila je živa, govoreča; najprej je bila so-govornica Bogu, šele nato je rodila Božje Dete.

Priporočilo, naj ženska molči, razumimo zato kot spodbudo, naj ženska, v kateri bolj kot v moškem domuje beseda, tega daru ne zapravi s čenčanjem, praznim klepetom, opravljanjem. K mnogim besedam pristoji tudi sposobnost za modrosten molk.

Vrla žena brez veselja in miline je stroj

V Sirahovem opisu vrle žene trčimo na pojme veselja, miline, lepote. Denimo:

Kakor luč, ki sveti na posvečenem svečniku,

je lepota njenega obraza na njeni lepi postavi.

Vrla žena, ki je samo »vrla« (moralna, pogumna, delavna), ni pa mila in vesela, je hladen stroj. Kaj pomaga, če naša mati, žena, sestra, stara mati, naredi vse in še več, spat pa gre utrujena in zagrenjena! Kaj pomaga, če je popolna v dolžnostih, izgubila pa je milino! In ravno to se je rado zgodilo slovenskim katoliškim ženskam: preveč so se iztrošile, premalo poskrbele zase, premalo radosti si dovolile, sebe so rade videle zgolj skozi prizmo dolžnosti do drugih, prehitro so se počutile krive, če v hiši ni bilo vse tako kot bi moralo biti.

Moramo si priznati, da smo tako pri pridigah v cerkvah, kot doma, pa v literaturi, kot tudi pri pogrebnih govorih preveč poveličevali trpečo slovensko mater. Iz njenega lika smo naredili skoraj kult. Na koncu smo prišli do tega, kot da je žensko trpljenje nekako »naravno«. To ni bilo v redu. Povejmo ostro: trpljenje žene, ki jo tepe pijani mož, ni »naravno«!

Kot spovednika, ki spoveduje na ljudskih misijonih, me kdaj prime, da bi kakšni »vrli« slovenski katoličanki za pokoro dal obisk toplic. Verjetno bi bila šokirana. Če bi ji naročil deset krogov po kolenih okrog podružnice, bi ji bilo lažje. Tako pa toplice? Da, toplice. Kljub vašim zrelim letom, spoštovana gospa, se morate naučiti biti bolj sproščena, več morate prepustiti drugim in Bogu ter spoznati, da ni greha, če daste kaj nase in si privoščite kakšno drobno radost – kakršno na primer ponuja topla voda v bazenu. Ni greha, če si povrnete vedrino in milino.

Hvala Bogu, nove generacije krščanskih žena gojijo bolj sproščeno in veselo duhovnost. Ko je hudo, se znajo bolj zaščititi in potegniti zase. Tako je prav in v skladu z globljim razumevanjem teh starozaveznih besed, ki jih beremo na god sv. Elizabete.

* Pridiga je bila povedana 17.XI.2021, na god sv. Elizabete Ogrske, v okviru misijona v Cerkljah na Gorenjskem. Slika: Mirjam in žene pojejo in plešejo po prehodu čez Rdeče morje, prizor iz Kratkega Svetega pisma v slikah.

Pridiga o koncu sveta

Konec sveta bo 

Besedna zveza »konec sveta« takoj vzbudi zanimanje in vznemiri domišljijo. Svet je nekaj veličastnega in trdnega, kako ga je lahko konec? Ampak, kakor koli obrneš, nekega dne bo konec sveta. Že znanstvene napovedi so take. Sonce bo nehalo svetiti, vesolje kot tako se ohlaja. Nekateri napovedujejo, da se bo vesolje končalo, kot se je začelo – z velikim pokom.

Da je lahko konec sveta, so čutili naši starodavni predniki, ki še niso imeli spoznanja enega Boga. Opazovali so naravo in nebesne pojave. Videli so padanje zvezd, krvavo luno, sončne mrke, pešanje moči sonca v zimskih mesecih in dobili občutek, da svet ni povsem stabilen in da se lahko enkrat usodno sesuje. Značilno starodavno praznovanje zimskega solsticija je bilo povezano z željo in upanjem, da sonce še sveti in da kozmos obstane.

Nato med beduini Bližnjega Vzhoda nastopi razodetje in spoznanje enega Boga, s tem pa tudi dobimo jasnejši nauk o koncu sveta. Ljudstva Knjige (judovstvo, krščanstvo in islam) pričakujejo konec sveta, vendar tak konec, ki bo v znamenju Boga. Pravzaprav je konec sveta nekakšna zadnja stopnica, do velike dopolnitve, ko bo Bog »vse v vsem« (prim. 1 Kor 15,28).

 

Svet »mora« imeti konec

Do konca sveta »mora« priti, kajti le Bog je večen. Če bi bil svet (kozmos) večen, bi imel neko božjo lastnost na sebi in bi bil konkurent Bogu. Svet pa ni konkurent Bogu. Med Bogom in svetom je absolutni prepad. Bog je Stvarnik, svet je stvarstvo.

Svet je ustvarjen iz nič (ex nihilo) in Bog ga je naredil »izven« sebe. Učeno temu pravimo, da je Bog v odnosu do sveta transcendenten. Bog torej ni ustvaril sveta na način, da bi sam sebe »prelil« v svet; v smislu, da bi bila materija »božja« oz. »Bog v obliki materije«. Slednje je danes potrebno povedati, saj se tudi med kristjani lahko pojavi misel, da je narava »božanska«, »sveta«, skoraj enakovredna Bogu.

Naj na tem mestu opozorim, da nekatera sodobna ekološka gibanja gredo v smer pobožanstvenja narave. Tu hodimo po tankem ledu. Obenem ko naravo razumemo kot »sveto« in »živo« (film Avatar npr.), lahko človeka v njej razglasimo za parazita. Danes je misel, da je potrebno ščititi »sveto« naravo pred »pohlepnim« človekom pri kom že tako močna, da se odloča za nerojevanje otrok: češ, planet bomo rešili, če ne bomo množili parazitov (beri: ljudi).

Pravoveren pogled se glasi: svet in narava nista »božanska«, minljiva sta, le Bog je večen. Sta pa svet in narava enkraten in veličasten dar, ki ga kristjani zelo spoštujemo in negujemo.

 

Ponovitve sveta ne bo

Za razliko od vzhodnih verstev (hinduizem, budizem,…) ljudstva Knjige verjamemo, da ponovitve sveta ne bo. Če povemo grafično: vzhodna verstva razumejo zgodovino kot krog, mi, ki verujemo v enega Boga, pa kot daljico oz. vektor. Vzhodna verstva predvidevajo konec sveta in njegovo ponavljanje, mi pričakujemo konec, ki bo zares konec. Če povemo s starodavno podobo: pri vzhodnjakih kača grize sebi rep, pri nas kača polzi naravnost naprej.

Na osebni ravni tudi ponovitve življenja ne bo. Življenje ima vsak eno, edino, enkratno, neponovljivo. Ravno ker je tako – eno, edino, enkratno, neponovljivo –, ima naše življenje »žmoht«. Naše življenje je čudovito, je vredno, je svojsko. Če bi se ponavljalo, bi bilo manj čudovito, manj vredno in manj svojsko. Če bi se ponavljalo, bi od nas terjalo manj odgovornosti. Tako pa terja od nas maksimalno odgovornost, kaj bomo z njim storili.

Velikanska zmota je, ko nekateri kristjani začnejo verjeti v reinkarnacijo. Reinkarnacija je danes pač v modi. Nekateri res verjamejo, da so živeli več življenj poprej in da jih bodo živeli več potlej. Ampak naj bo jasno, da s takim verovanjem podiramo temelje krščanske stavbe. Ker znižujemo vrednost posameznega življenja, ker dušo preveč povzdigujemo nad telo (duša, ki se seli iz telesa v telo) in ker počasi z našega duhovnega obzorja odstranjujemo Boga Stvarnika. Pri reinkarnaciji Boga nadomesti nekak božanski mehanizem ponavljanja.

S tega vidika je potrebno preveriti tudi prakso pokopavanja z raztrosom pepela. Pogreb je krščanski, ko z njim izpovemo vero v enkratnost življenja in enkratnost vstajenja od mrtvih. Če pa s pogrebom namigujemo, da se življenje »ponavlja«, »vrača v sveti kozmos« (kar se namiguje pri raztrosu), smo lahko na poti, ki vodi izven obnebja krščanske duhovnosti.

  

Vprašanje »velike stiske« ob koncu sveta

Pisma napovedujejo konec sveta v kontekstu velike stiske (prim. evangelij za 33. navadno nedeljo: Mr 13,24-32). Velika stiska je kozmična, ko se majejo nebesne sile in so na zemlji potresi; je družbena, ko se napovedujejo nemiri, vojne in preganjanja; je verska, ko govorimo o času Antikrista. 

Velika stiska ob koncu sveta kot nekoč tudi danes vzbuja dodatno zanimanje in vznemirja še več domišljije. V filmski industriji imamo cel žanr, ki ovekoveči to poslednjo veliko stisko (apocalyptic&post-apocalyptic movies). Med verskimi skupinami imamo take, ki so prav »specializirane« za poslednje dni (Jehove priče npr.). Tudi trenutno epidemijo covid-19 nekateri (celo znotraj katoliškega občestva) izkoriščajo, da govorijo o skorajšnjem koncu sveta.

Pravilna drža

Kaj reči? Kot prvo, ponovimo z Jezusom: »Za tisti dan ali uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče.« Ko torej kdo izmed nas »določi« datum in uro konca sveta, že vemo, da dela napak. Povedano drugače: nisi Bog, da bi vedel, kdaj bo vsega konec! Povedano konkretneje: če vas kdo straši s skorajšnjim koncem sveta, mu enostavno ne verjemite. 

S tem v zvezi pomnim, ko so moji stari starši pripovedovali o tem, kako so enkrat sredi prejšnjega stoletja v neki vasi na Štajerskem začeli verjeti v skorajšnji konec sveta. Štajerci kot Štajerci: začeli so klati svoje krave, misleč, pa se vsaj dobro najejmo, preden pride konec. Tamkajšnji župnik je moral zelo ostro pridigati in okregati sejalce apokaliptične panike, da so se zadeve umirile (in krave ostale žive).

Kot drugo: konec sveta enkrat bo, naša osebna smrt je itak mali konec sveta. Ker je temu tako, se ni potrebno predozirati z apokaliptično paniko, tudi nezdrava radovednost (kdaj, kje, kako se bo zgodilo) ni na mestu. Bodimo vedno pripravljeni in mirno živimo naprej – to naj bo naša drža.

Kot tretje, bistveno: konec ni konec, na koncu je Bog. Po koncu sveta se ne ponovimo (kot učijo vzhodnjaki) in ne zgrmimo v nič (kot menijo ateisti), temveč se po koncu preobrazimo za gledanje Boga. Zaključek velike stiske in vse drame, ki ji pravimo življenje, je srečen: pri Bogu bomo.

* Pridiga je bila povedana 13.XI.2021 v okviru misijona v Cerkljah na Gorenjskem. Slika: prizor iz post-apokaliptičnega filma The Road.

 

Ekološko spreobrnjenje

Ves svet se ubada z ekološkimi vprašanji. Svetovna in lokalna politika, civilna družba, znanost, gospodarstvo in vzgojni sistemi poskušajo najti rešitve in doprinesti k izboljšanju zdravja našega skupnega doma, ki je planet Zemlja. 

Kljub temu vedno znova ugotavljamo, da zamujamo, da nismo resni, da eno govorimo, drugo delamo. Pri ekologiji se najdemo ujeti v zanko, kakršno je okusil že apostola Pavel: »Ne delam namreč dobrega, ki ga hočem, marveč delam zlo, ki ga nočem« (Rim 7,19).

Čemu smo močni v hoteti, šibki pa v storiti? Zakaj nam niti (zaenkrat še) prikupni otroški križarski pohod zoper ekološke in podnebne grehote, ki ga uprizarja Greta Thunberg, ne pomaga? Zakaj šolarji, ki hodijo v šole, na katerih visi zelena ekološka zastava, smetijo in se obnašajo ekološko neodgovorno, takoj ko umaknejo pete s šolskega dvorišča? Zakaj se je v času koronavirusnih karanten povečala onesnaženost obcestnih jarkov in potokov? 

Zato, ker v razvpiti ekološki paradigmi manjka bistvena kategorija – kategorija spreobrnjenja srca. Veliko je farizejskega formalizma, kričavih nastopov, malo pa je volje po notranji spremembi, resnični srčni spremembi, ki bi bila podlaga za zunanje delovanje.

Že pred dvajsetimi leti je papež Janez Pavel II. spregovoril o potrebi po »globalnem ekološkem spreobrnjenju«, podobne pozive glede varovanja okolja najdemo pri Benediktu XVI..

S papežem Frančiškom dobimo zgodovinsko pomembno okrožnico z naslovom Laudato si (slov. Hvaljen, moj Gospod), v kateri je »ekološko spreobrnjenje« natančneje obrazloženo (številke 216–221). 

Papež ugotavlja, da imeti velike in dobre ideje ne bo dovolj. Za občutno izboljšanje ekološkega stanja bo potrebna tudi »mistika, ki animira«, podobna mistika, ki je Frančiška Asiškega peljala po poti celostnega spreobrnjenja.

Takoj vidimo prvo oviro: materialistični pogled na svet. Če je svet gola materialistična mehanika, potem ga spreminjamo »mehansko«, na silo, z ideologijo in ukrepi. Materializem ne računa na moč srca. 

Če pa na svet gledamo kot na dar Stvaritelja, se pravi kot izraz in dokaz Božje ljubezni, potem je naše srce takoj vključeno in poklicano, da očiščeno in spreobrnjeno odgovori na ta dar.

Druga ovira je potrošniška miselnost, katere mnoga vodila in sugestije se da skrčiti v eno zapoved: imeti in doživeti več. 

Od človeka, ki smo ga zadnjega pol stoletja vzgajali za individualistično uživanje v potrošnji in doživetjih, ne moremo pričakovati, da se bo zaradi »malo bolj vročih poletij in malo bolj milih zim« kaj kmalu začel obnašati samoomejevalo, bolj duhovno, skorajda asketsko.

Ker je ekološko spreobrnjenje velik zalogaj, papež Frančišek toliko bolj računa na kristjane in sploh verne ljudi. Krščanstvo in druga verstva imajo namreč večtisočletno izročilo spreminjanja srca, dinamik od znotraj navzven, izčiščevanja duhovnega pogleda. 

Če verni ljudje ne bomo dali svojega deleža k ekologiji, bo slednja ostala v domeni dvoličnih obljub močnih in v domeni enodimenzionalnih performansov vedno istih aktivistov.

* Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (november 2021). Foto: B.C., Assisi, 29. maj 2019

Učitelj in bakla napredka

 

»V vsaki vasi nosi nekdo baklo napredka – učitelj, in nekdo jo ugaša – duhovnik,« je zapisal francoski pisatelj Victor Hugo († 1885). Učitelj je namreč v zadnjih dvesto letih postal več kot zgolj podajalec učnih vsebin, postal je simbol neke dobe – dobe razuma.

Za razliko od stare Avstrije, kjer se je šolstvo pogosto razvijajo dobesedno iz farovškega dvorišča (mežnarija kot prva učilnica, cerkveni organist kot prvi učitelj), so druga okolja, ki so bila bolj pod vplivom francoske revolucije, učitelja rade obravnavale kot antipoda duhovniku. Učitelj torej kot pozitivec, duhovnik kot negativec; prav v smislu Hugovega citata. Komunizem je dialektiko učitelj – duhovnik do konca zaostril, ko je učitelja propagandistično spremenil v vojaka revolucije, duhovnika pa v sovražnika ljudstva.

Vstavimo v zgodbo cepljenje. Cepiva so velik dosežek znanosti in zaradi cepiv smo odpravili ali zamejili veliko nevarnih bolezni. A mnogim se cepljenje upira, kar ni novost. Iz Slomškovega (+1862) življenjepisa vemo, da so se tudi v njegovem času ljudje upirali cepljenju. Zanimivo, v naših deželah je bila kdaj prav duhovnikom (tudi Slomšku osebno) naložena neljuba dolžnost, da ljudi prepričajo, naj se vendar gredo cepit.

Drugič so to nalogo prevzeli učitelji in šola. Med jugoslovansko epidemijo črnih koz l. 1972 se je cepljenje otrok vršilo v šolah in po tekočem traku. Proti cepljenju se ni niti pisnilo.

Pride leto Gospodovo 2021 in izziv cepljenja zoper novi koronavirus. Zgodba se ponavlja: zdravstvo ponuja cepljenje, eni se cepijo hitro in brez zadržkov, drugi preračunavajo, tretji so odločno proti. Situacija med klerom: nekaj je izjem, ampak duhovščina, vključno s papežem Frančiškom, na veliko spodbuja k cepljenju.

Proticepilci ta čas tudi na Slovenskem ne počivajo. Zelo aktivni so na spletu, organizirajo se na ulicah, nekateri od njih neki večer vdrejo v studio javne televizije, neki drug večer obmetavajo parlament.

Ob tem se dogaja nekaj, zaradi česa se Victor Hugo bržčas obrača v grobu: vloga učiteljev v proticepilskem gibanju ni povsem zanemarljiva. Pomnimo lok, ki gre od učitelja, ki je na protestih kazal golo zadnjico, preko šestindvajsetih velenjskih učiteljev, ki so ‘sesuli’ cepivo AstraZeneca, do zadnjega proticepilskega nastopa neke učiteljice v zelo gledani televizijski oddaji. V določenih trenutkih se zdi, da je kak učitelj ali učiteljica celo vodilen in najbolj izpostavljen protestni in proticepilni lik.

Kako je torej z baklo napredka? Jo še nosi učitelj?

Več stvari upoštevajmo. Najprej možnost, da je nerazumna proticepilnost pri kom, ki naj bi bil simbol razuma, politično motivirana, ker pač ne mara trenutne vlade. Drugo, učitelj v javnem šolstvu je državni uslužbenec, ni pa državni papagaj, da bi vedno in povsod mislil in govoril, kot od njega pričakuje država. Tudi do proticepilskega mnenja ima pravico. Tretje, ne moremo iz odnosa do cepljenja ocenjevati celotne osebe in njenega dela. Nekdo bo proti cepljenju, še vedno pa bo čudovit sodelavec in pedagog. Na koncu še dejstvo, da velika večina učiteljstva ni proticepilska. Tudi pri tem poklicu velja prispodoba, da letala, ki dobro in redno letijo (beri: učitelji, ki so se cepili in se držijo epidemioloških pravil), niso novica, letalo, ki pade (beri: učitelj, ki se ni cepil in ruši pravila), pa je.

Kakor koli, kolobocije okrog koronavirusa in cepljenja so družbo, politiko, gospodarstvo, religijo, šolstvo, sploh raznorazne poklice dale na rentgen. Ta je pokazal marsikaj osupljivega. Med bolj osupljivimi izvidi je vsekakor učitelj proticepilec. Glede na zgodovino učiteljstva in zavezanost slednjega razumu je učitelj proticepilec nekakšna contradictio in terminis, protislovje v pojmih.

Ampak na koncu je tak učitelj le simptom nečesa večjega. Ko bo epidemija mimo in bo čas za mirno refleksijo, bo potrebno resno razčleniti, kaj se dogaja s to našo nadvse opevano dobo razuma.

* Besedilo je bilo najprej objavljeno v reviji Ognjišče, oktober 2021. Slika: šola v starem Rimu, s spleta, FB Historiarum romanarum communitas.

Nekega 2. novembra je bil ubit Viktorin Ptujski

 

Od jeseni 2019 do jeseni 2021 sem se ukvarjal z Dioklecijanovimi preganjanji krščanstva, bolj natančno, s takratnimi dogodki v kosu Rimskega cesarstva, ki je slišal na starodavno ime Ilirik, še bolj natančno, z dogodki na antičnem Ptuju oz. v Petovioni. Osrednji lik, okrog katerega sem se vrtel, je bil Viktorin, voditelj kristjanov na antičnem Ptuju, škof, pisatelj, mučenec, verjetno žrtev Dioklecijanovih ukrepov zoper kristjane (skrčeno o njem na katoliska-cerkev.si). Vse to z namenom, da takratno dogajanje zajamem v roman, katerega naslov bo precej »viktorinovski«, se pravi, preroški, apokaliptičen, eksegetičen – Šesti pečat (prim. Raz 6,12-17). Besedilo romana je že na Celjski Mohorjevi, knjiga bo dana na svetlo v dveh ali treh mesecih.

Rekonstrukcija dogodka

Viktorin je bil ubit nekega 2. novembra, njegov god pa zaradi Vernih duš, ki se jih spominjamo 2. novembra, praznujemo 3. novembra. Katerega leta točno je bil ubit in kje točno, ni poročil. Najpogostejša domneva je l. 303 ali l. 304 (izročilo se naslanja na sv. Hieronima), ko v resnici zaznamo močnejši preganjalski val v Podonavju; najverjetnejša lokacija je sam antični Ptuj. Možno je seveda drugače: lahko je bil ubit v kakšnem od prejšnjih preganjanj, morda še pred Dioklecijanom. Lahko je bil odpeljan na sojenje iz Ptuja v kakšnega od panonskih upravnih središč in bil tam tudi ubit (kot npr. Viktorinov sodobnik sv. Kvirin, škof iz Siska, ki je bil sojen in usmrčen v Somobotelu). Tudi ni poročil, niti pripovedi ali legende, kako je sojenje potekalo in na kakšen način je bil usmrčen. Viktorinovega groba ni, prav tako ne nobene relikvije.

Ker sem torej rekonsturiral znan dogodek, ki pa se je zgodil na neznanem kraju, na neznano leto in na neznan način, sem se držal pravila: zapisati, kar je glede na takratne znane okoliščine in znane dogodke bilo najverjetnejše. Rezultat je bil: »romaneskni« Viktorin je bil sojen na Ptuju in ubit 2. novembra 303. Usmrčen je bil z obglavljenjem, truplo pa je bilo vrženo v reko. 

Pri rekonstrukciji usmrtitve sem se naslonil na bližnje primere. Podobno (obglavljenje, truplo pa vrženo v reko) sta bila namreč tisti čas ubita dva sosednja škofa: sv. Krizogon (Krševan) v Ogleju in sv. Irenej v Sremski Mitrovici.

Nasploh se je večina usmrtitev kristjanov v Iliriku in okolici Ogleja v Dioklecijanovem času dogaja v znamenju meča (obglavljenje ali smrtni vbod) in vode (metanje trupla v reko ali pa kar utopitev brez prejšnje rabe rezil). Živega so v teh krajih zažgali le cerkvenega lektorja (bralca beril) sv. Poliona iz Cibalije (današnji Vinkovci v Slavoniji). Da bi koga v bližnjih pokrajinah vrgli zverem (damnatio ad bestias), ni znano.

Viktorinovi spisi

O Viktorinovem življenju in mučeništvu torej ni poročil, niti pripovedi ali legende. Nam pa Viktorin daje, kar daje malokdo iz mnoštva antičnih mučencev – daje nam svoje spise oz. kar je od njih ostalo. Spisi (Razlaga Razodetja, O zgradbi sveta, O desetih devicah) seveda niso avtobiografski, temveč eksegetični (razlagajo Sveto pismo). Imajo veliko literarno-zgodovinsko vrednost, saj so prvi tovrstni spisi v zgodovini krščanstva, ki so napisani v »ljudski« latinščini in ne v »učeni« grščini. Četudi torej ne gre za biografske ali zgodovinopisne spise, vseeno lahko iz nji razberemo nekaj duhovnih, psiholoških, eklezioloških in zgodovinskih drobcev, ki nam pomagajo vsaj malo rekonstruirati Viktorina in krščansko skupnost, ki jo je vodil.

Iz njegovih spisov in iz omemb Viktorina pri drugih antičnih avtorjih lahko sklepamo:

- da je Viktorin Ptujski vodil za tisti čas dokaj veliko in staro cerkveno skupnost, katere ustanovitev seže v l. 200 ali še bolj nazaj;

- da je v skupnosti čutiti maloazijske, sirske in palestinske vplive; torej še ne moremo govoriti o navezanosti petovionskega krščanstva na oglejski in italski prostor, kar se zgodi kasneje;

- da je bil Viktorin verjetno drugi ali tretji škof na antičnem Ptuju;

- da je bil izobražen in je verjetno imel na razpolaga knjižnico s spisi krščanskih avtorjev;

- da se je spopadal z gnostiki in bil polemičen do judovstva ter tudi do rimske države; do države je bil nezaupljiv, kot bi pričakoval ponovno preganjanje, kar bi lahko bila posledica travme, ki jo je doživel v mladosti za časa Decijevih in Valerijanovih preganjanj kristjanov; ni pa opaziti, da bi se Viktorin ubadal ali celo spopadal z mitraizmom, ki je bil tisti čas na Ptuju zelo prisoten;

- da so se ptujski kristjani in on resno postili in bili naravnani preroško in apokaliptično; vedeli so tudi za datuma Jezusovega rojstva, ni pa dokazov, da bi bili med prvimi v Evropi, ki bi praznovali Božič; praznovanje Božiča na 25. decembra se začne uveljavljati šele stoletje po Viktorinu;

- da je Viktorin zagovarjal milenarizem, nauk, ki je bil kasneje obsojen kot herezija; ravno ta pečat krivoverstva na Viktorinu je kriv, da so se Viktorinovi spisi večinoma izgubili; izgubil pa se je tudi spomin nanj do mere, da se je dolga stoletja mislilo, da je Viktorin bil škof v francoskem Poitiersu (ker je bil napačno zapisan kot Victorinus Pictaviensis);

- da je imel precej izoblikovan socialni čut, kot danes pravimo ljubezni do ubožcev;

- da je verjetno bil domačin; o njegovem poreklu se je naprej domnevalo, da je bil Grk iz Aten, izobražen govornik; novejša dognanja se nagibajo v prid tezi, da je bil domačin iz panonsko-noriškega sveta, kjer je bilo ime Viktorin dokaj pogosto.


Viktorinova Petoviona

Tisti čas so krajevne cerkve, kakršna je bila petovionska, ki jo je vodil Viktorin, že imele trdno klerikalno in sinodalno strukturo ter skupno imetje. Gotovo si lahko na Ptuju okrog l. 300 predstavljamo kakšno domus ecclesiae (cerkveni dom z dvorano), verjetno tudi coemeterium (krščansko pokopališče) ter kakšno drugo skupno zgradbo. Poseben izziv zame je torej bil, kako te zgodnje krščanske objekte umestiti v prostor antičnega Ptuja. Arheoloških dokazov prav za »Viktorinovo cerkev« in za prvo krščansko nekropolo namreč nimamo. Kar je na Ptuju najdenega krščanskega ali domnevno krščanskega, je iz dobe po Viktorinu, ko je krščanstvo že uživalo svobodo. Ostanki dveh zelo zgodnjih cerkva so bili najdeni na Spodnji Hajdini in na griču Panorama, v vasi Rogoznica je bil najden krščanski svečnik.

Tudi tu sem se držal pravila najverjetnejšega: krščanske objekte sem postavil na rob antičnega Ptuja. Viktorin zelo verjetno ni deloval v objektih, ki bi stali na imenitnih lokacijah v sredini antičnega mesta (Vičava, grič Panorama, ob glavni vzhodni in zahodni vpadnici). Kot »alternativcu« mu je na verske pojave še kako pozorna rimska oblast verjetno dovolila imeti »farovž« kje na urbanem obrobju.

Viktorinov fizični izgled

Pri literarnem snovanju se za razliko od historičnega raziskovanja resno ubadamo z nekaterimi prav posebnimi vprašanji. Recimo, kako je nek lik fizično izgledal. Pri opisu Viktorina sem se držal, kar so nam že dali umetniki: najprej slikar Jakob Brollo z upodobitvijo svetnika v farni cerkvi sv. Lenarta v Novi Cerkvi, kar štejemo kot prvo upodobitev Viktorina Ptujskega na Slovenskem (druga polovica 19. stol.); nato kipar Viktor Gojkovič z izdelavo kipa, ki je postavljen med proštijsko cerkvijo in gledališčem na Ptuju (l. 2003).

Viktorin torej kot manjši človek, ne prevelike oči, ne preobilna brada, pa suhljat, saj se je trikrat tedensko postil. Ne grško-rimsko temen in ne germansko svetel, temveč noriško-panonsko rjavolas.


Uporabljena literatura

Osnovna literatura za spoznavanje sv. Viktorina Ptujskega, ki sem jo uporabljal pri pisanju romana Šesti pečat, je bila naslednja:

Viktorin Ptujski, Razlaga Razodetja in drugi spisi, Celjska Mohorjeva družba, 1999; prevod, uvodna razlaga in opombe Miran Špelič; prevedeni spisi v tej knjigi so: In Apokalypsin (Razlaga Razdodetja), De Fabrica mundi (O zgradbi sveta), De decem virginibus (O desetih devicah), Kronološki fragment in drugi fragmenti.

Mednarodni znanstveni simpozij ob 1700-letnici smrti sv. Viktorina Ptujskega. Zbornik razprav, uredil Slavko Krajnc, izdala Minoritski samostan sv. Viktorina Ptuj in Nadžupnijski urad sv. Jurija Ptuj, 2003

Rajko Bratož, Krščanstvo v Ogleju in na vzhodnem vplivnem območju oglejske cerkve od začetkov do nastopa verske svobode, Acta Ecclesiastica Sloveniae 8, 1986

Metod Benedik, Krščanstvo na Slovenskem v luči virov, Celjska Mohorjeva družba, 2016


* Foto: druzina.si, kip Viktorina Ptujskega, avtor Viktor Gojkovič

»Cerkev in sinoda sta sinonima«

Stroka opozarja, da sta občestvenost Božjega ljudstva (communio) in zbornost škofov (potestas collegialis) zapisana v dokumente 2. vatikanskega koncila, sinodalnost pa ne. Kljub temu sta se občestvenost in zbornost v desetletjih po koncilu začeli vse bolj uveljavljati skozi sinodalnost in skozi institucijo sinode. Papež Pavel VI. je tako l. 1965 vzpostavil organizem škofovske sinode.

V obdobju po koncilu so se zvrstile številne škofovske sinode v Rimu, področne sinode škofov in škofijski sinodalni zbori* (v škofiji Maribor kar trije). Nekatere škofovske sinode (tista o družini, na primer) so močno odmevale v svetovni javnosti. Pri sinodah se je neredko uporabljala metoda »od spodaj navzgor«.

Slovenska Cerkev ni zamujala. Med letoma 1999 in 2001 je izvedla veliko sinodalno dogajanje po modelu »od spodaj navzgor«. Zanimivo in čudno pri slovenski sinodi je bilo, da se ta med samim dogajanjem po nekem pravnem mnenju ni smela več imenovati »sinoda«, temveč »plenarni zbor«. Vsebinska pomanjkljivost sinode je bila nekakšna tabuizacija govora o kleru (analiza klera se ni opravila) in odsotnost razprave o novih škofijah (katerih ustanovitev se je v ozadju že pripravljala). Z mariborsko finančno afero in odstopi nadškofov se je pokazalo, da te na koncu tepe tisto, o čemer se nisi pogovoril, ko je bil čas za to.

Papež Frančišek povzema žlahtno pokoncilsko izročilo sinod in sinodalnosti in ga prestavlja na višjo raven. »Prav pot sinodalnosti je pot, ki jo Bog pričakuje od Cerkve tretjega tisočletja,« je dejal l. 2015 ob obhajanju 50-letnice instituta škofovske sinode.

V tem duhu je sprožil veliko sinodalno dogajanje v vsej Cerkvi, ki se bo začelo oktobra l. 2021 na škofijski ravni, nato pa se nadaljevalo na celinski in vesoljni ravni ter sklenilo s sinodalnim zborom l. 2023 v Rimu. Višjo raven predstavlja predvsem zapoved oz. vodilo, naj ima vsak katoličan možnost, da govori, in naj govori odprto. Govori pa naj o svoji veri in svoji skupnosti, o svojih upih in strahovih. Spet smo pri decentraliziranem modelu »od spodaj navzgor«, modelu, ko Duh govori po ljudstvu.

Velika sinoda, ki jo je zapovedal papež Frančišek, se morda zdi komu velik organizacijski zalogaj. Takoj je potrebno reči: sinoda, ki je pred nami, ni velik organizacijski, temveč velik duhovni in psihološki zalogaj. Vodilo, naj vsak katoličan govori in naj govori odprto, ni tako preprosto, kot se zdi. Stoletja prvenstva klerikov in posvečenih oseb ter drugotnosti laikov so nas globoko oblikovala in se zasidrala v naše mišljenje, govorico, odnose. Tu je še občutek, da govoriti in govoriti odprto nima smisla, saj tvoj govor ostane zabeležen tam nekje na robu papirja in nima vpliva na končne odločitve.

Ampak druge poti v teh časih ni kot se srečati, pogovarjati, se skupaj odločati. »Cerkev in sinoda sta sinonima,« je zapisal že sv. Janez Zlatousti, kot navaja pripravljali dokument za veliko sinodo 2021–2023.

* Na tem mestu omenimo škofijsko sinodo poljske škofije Krakov (pričela se je l. 1972), ki je postala nekakšen mušter za škofijske sinode. Delovala je po principu pogovornih skupin, ki jih je bilo po vsej škofiji nad 500. Pogovorne skupine so nadgradila vmesna in plenarna srečanja oz. seje. Krakovski nadškof Karol Wojtyła je zaradi zgledno zastavljene in vodene sinode pridobil na ugledu tudi zunaj Poljske, kar je pripomoglo, da je l. 1978 bil izvoljen za papeža z imenom Janez Pavel II..

** To besedilo je bilo najprej objavljeno kot uvodnik v revijo Cerkev danes (oktober 2021). Foto: arhiv župnije Frankolovo

Smreka navdiha

Pod tole smreko v srcu Konjiške gore (110 m severno od LK Štepih) je bilo, ko je 3. aprila 2017 angel navdihovalec vrgel vame oni zlati storž, katerega trk me je spodbudil, naj se lotim pisanja romana o rimski antiki v naših krajih, natančneje, o prvih kristjanih na Ptuju. Čeprav se mi je vse skup zdelo, kot rečejo Avstrijci, "eine Schnapsidee", sem nekaj dni zatem začel pisati Sonce Petovione, roman, ki je letos dočakal 3. natis. 

Bralce obveščam, da je moje drugo delo, roman Šesti pečat (spet 500 strani), ki govori o Dioklecijanovem preganjanju pri nas, že na Celjski Mohorjevi in se pripravlja. Zaradi objektivnih razlogov pride ven (verjetno) januarja 2022 in ne to jesen, kot je bilo napovedano. 

Te dni pričenjam svoje tretje leposlovno delo, ki pa bo precej krajše in ne bo jemalo iz antike, temveč iz tragične druge svetovne vojne - zahodna fronta 44/45, slovenski mobiliziranec ... 

Kaj ti naredi ena smreka!
Pa le zato sem se počil pod njo, da bi ujel pomladne žarke na obraz.

Na začetku je bila radijska oddaja

 

Nekega dne v začetku devetdesetih sem peljal k zdravniku nek bosanski zakonski par, ki je prebival v begunskem centru na Ptuju. Gospa je sama od sebe spregovorila o začetku vojne.

Krivde za vojno v Bosni ni pripisala politikom, temveč medijem. Rekla je, da je živela s sosedi druge nacionalne in verske pripadnosti v lepih odnosih, kofetkali so skupaj, se vabili na praznovanja.

Potem je po radiu slišala, da so člani te druge nacije in vere njeni naciji in veri hudo nevarni. Nastopil je dvom, nastopil strah. Tako se je začelo.

Vemo. Da pride do surovosti, nasilja in državljanske vojne, je potrebno dvoje: strah pred drugim in hkratna laž o drugem. V moderni dobi pa imajo pri obojem veliko vlogo mediji.

Vseeno bodi naš izhodiščni pogled na medije veder. Medije razumimo kot orodje miru, kot branike sožitja. Če današnji mediji ne bodo širili strahu pred drugim in drugačnim ter ne bodo lagali o drugem in drugačnem, bo bistveno manj možnosti, da zdrsnemo v surovost in nasilje.

Če bodo današnji mediji brezkompromisno razkrinkavali laž katerega koli od zlonamernih agitatorjev, bodo slednjemu že na začetku odvzeli moč nad ljudmi.

Večina medijev zase meni, da se tega držijo in da to tvori srčiko njihovega poslanstva v demokratični družbi. Prepričana je, da zmore tudi v dramatičnih razmerah ohraniti visoko profesionalno in moralno držo.

Ker se v zadnjem času surovost in nestrpnost krepita, predstavniki klasičnih medijev ponavadi rečejo, da temu niso krivi oni, temveč konkurenca v podobi socialnih omrežij.

Pa je res tako? Ko preverjamo jez, preverjamo majcene razpoke. Najpogostejša razpoka, ki more povzročiti padec jezu pri medijih oz. njihov profesionalni in moralni kolaps, je pristranskost.

Četudi še na ravni intime medijskega delavca, pristranskost že pogojuje poročanje. Medij bo sprva nalahno navijal za stran A (oz. za nek vpliven politični, ideološki, gospodarski subjekt), strani A bo tak medij vse bolj všeč, simbioza bo na koncu tolikšna, da bo medij postal nič manj kot trobilo strani A.

Trobilo ene strani pa ni branik sožitja.

Med zadnjo vojno na prostoru bivše Jugoslavije je neka mlada oborožena ženska novinarju zaupala, da je videla truplo ubitega človeka z nasprotne strani in ni čutila nič, potem je videla povoženega zajčka in je zajokala.

Vprašati se je treba, kaj se je zgodilo, da jo je mrtva žival bolj vznemirila kot mrtvi človek. Vprašati se je treba, ali ni na začetku njene poti v posurovelost bil nek na videz profesionalni članek, neka na videz dobro oddelana radijska oddaja, danes bi dodali, nek na videz verodostojen zapis na Facebooku.

 

* Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (41/2021); foto: unsplash.com

Zahod – učitelj brez avtoritete

Če ob žalostnih dogodkih v Afganistanu komu tam gori nad zvezdami usta vsaj malo potegne v nasmešek, potem jih potegne Samuelu Huntingtonu († 2008), znamenitemu ameriškemu politologu, ki je zaslovel z razvpito tezo o spopadu civilizacij. Da so talibani po umiku ameriške vojske v pičlem mescu dni prevzeli Afganistan, frcnili vstran zahodno civilizacijsko paradigmo ter vzpostavili svojo, kjer ni prostora za ženske svoboščine in večino tega, čemur pravimo človekove pravice, je v skladu s tem, kar je napovedoval Huntington. Po njem je svet razdeljen v devet civilizacijskih sklopov, sklopi se eden od drugega globinsko razlikujejo, osnova sklopov je religija.

Zahodna paradigma je torej le ena izmed devetih. Od ostalih odstopa tudi po nekakšnem mesijanskem kompleksu, prepričana pač, da je ravno ona najboljša in da ji pripada vodenje sveta. Afganistan je bil njen ‘laboratorij’. Zahod je imel to gorato azijsko deželo v rokah celih dvajset let, da jo “pacificira” in “modernizira”. V lastno vojskovanje zoper “teroriste” (ki jih priznava Kitajska), v usposabljanje domače vojske (ki je razpadla kot milni mehurček), v reformo države (ki se ni izvila iz korupcije), v šolstvo, v zahodne nevladne organizacije, ki so delovale v Afganistanu, je zmetal milijarde dolarjev. 

Od vsega tega, kot kaže, ne bo ostalo NIČ. To besedico je potrebno zapisati z velikimi črkami, da se sramota prehitro ne pozabi.

Če Huntington opozarja, da je vloga religij pri vprašanju civilizacij bistvena, zahodne elite prav pri vprašanju religij često pogrnejo. To smo videli pri iranski revoluciji leta 1979; to smo videli, ko jim je pred desetimi leti iz rok spolzela “arabska pomlad” in se je zgodil hiter vzpon Islamske države. 

Podobno intelektualno zakrknjenost zahodnih elit do religije opazimo tudi v njihovem mačehovskemu odnosu do domačega krščanstva ter v odnosu do vzhodnoevropskih dežel kot so Madžarska, Poljska in sama Rusija, ki jim je mar za ohranjevanje verske identitete. V koliki meri je h katastrofi imenovani Afganistan prispevalo nerazumevanje religijskih dinamik, si lahko samo predstavljamo.

Zahod hoče biti vrhovni učitelj multikulturnosti. Problem je preprost: ne more multi-kulti učiti nekdo, ki ne pozna religij, še manj nekdo, ki jih ne spoštuje. Zahodne elite izhajajo iz razsvetljenske šole, ki je nagnjena k omalovaževanju religije. Če so te elite okužene z marksizmom, je situacija še slabša. Marksizem religij ne samo omalovažuje, marksizem jih sovraži. 

Jasno je, da nekdo, ki podcenjuje ali celo sovraži religijo, ne more ustvarjati družbe sobivanja različnih religij. S tem pa – ostanimo v okvirih Huntingtonove teze – tudi ni sposoben voditi resnega dialoga med civilizacijami.

Zahod hoče biti vrhovni učitelj feminizma. Problem je podobno preprost: ne more učiti osvobajanja žensk nekdo, ki dopušča, da biološki moški tekmujejo v ženskih športih. Ne more poučevati o svobodni ženskosti nekdo, ki ne priznava bioloških spolov, nekdo, ki je nagnjen k temu, da bi prepovedal besedi “mati” in “oče”. Ko talibani zavohajo, kaj je v ozadju zahodnjaškega “osvobajanja žensk”, jim je toliko lažje uvesti popolno tiranijo nad ženskim svetom. 

Mavrična zastava, ki jo je minulega junija izobesila ameriška ambasada v Kabulu, se je samo zahodnjakom zdela imenitna. Talibane je dodatno podžgala, da “zahodno dekadenco” pometejo s svojega dvorišča.

Skratka, tako v odnosu do starodavnih religij kot v odnosu do klasične družinske celice Zahod nima (več) tiste zmernosti in razsodnosti, da bi lahko bil uspešen voditelj sveta. Vse manj je sposoben dialoga z velikimi civilizacijskimi sklopi, kot so islamski, kitajski in pravoslavni (imenovanimi tako po Huntingtonu). Misli, da je nekaj, a po porazu v Afganistanu se kaže kot učitelj brez avtoritete.

* Besedilo je bilo najprej objavljeno kot uvodnik v reviji Ognjišče (september 2021). Foto: afganistanski hribi, all-free-download.com 

Demon krivde

Včasih smo rekli, da je Francija učiteljica družbenih sprememb, danes pa ta epitet dajemo Združenim državam Amerike.

Duhovni in kulturni premiki, ki se dogajajo v New Yorku in v kalifornijskih metropolah, z zamikom pljusnejo do nas in vplivajo na naše dojemanje družbe in človeka. Denimo, teorija spola, ki se je pred desetletjem zdela nekakšna muha bogatih in k eksperimentiranju nagnjenih Američanov, je danes že na pragu slovenskih šol.

V ZDA v zadnjem času prihaja še do nečesa: na veliko se zbuja demon krivde. Pojav najbolje zaznava, razčlenjuje in pojasnjuje profesor politologije Joshua Mitchell z univerze v Georgetownu, ki je letos predaval na uveljavljenem intelektualnem forumu Meeting v italijanskem Riminiju. 

Gre za to, da smo po novem zelo krivi za minule grehe. Krivi smo kolektivno in tudi za stoletja nazaj. Najbolj smo krivi, če smo moški, srednje premožni, bele kože in kristjani. 

Kot moški smo krivi za trpljenje žensk in pripadnikov spolnih manjšin, kot premožni za izkoriščanje delavstva in okoljsko grožnjo, kot belci za rasizem in kolonializem, kot kristjani za dominantno vlogo naše religije.

Krivda seveda obstaja. Obstaja tudi kolektivna krivda. Toda krivda ni zadnje, kar imamo in kar smo. 

Ta ideološko zbujena krivda pa se brž izkaže za družbeno rušilno ter napoveduje, da se ne bo ustavila. Po belem moškem si bo poiskala druge tarče. Kdo pravi, da ne bomo kmalu zelo zelo krivi vsi, ki jemo meso in gojimo živali (morilci živali in uničevalci planeta!)? 

Potem zelo zelo krivi tisti, ki imamo radi tekmovalne športe (kult moči in spopada!), pa tisti, ki ljubimo domačo glasbo (ksenofobi!), tisti, ki radi potujemo (turizem je prikriti kolonializem!), itn.

Profesor Joshua Mitchell opozarja, da tovrstna družbena gibanja ne bodo mogla obvladovati demona krivde, ki ga zbujajo in s katerim politično manipulirajo. To pa zato, ker pri krivdi na koncu ne gre za politiko, temveč za stanje duše. 

Procesi krivde so duhovni in moralni procesi.

Igračkanje s krivdo lahko zato zelo poškoduje duha. Bojazen je, da postkrščanska družba, ki se je odrekla Kristusu, ne bo ozdravela, ko bo enkrat zbolela zaradi krivde. Kajti krivda je v Kristusu premagana. V krščanski civilizaciji krivda ljudi ne zasužnjuje, temveč jih požene onstran sebe: k odpuščanju, spravi, pobotanju.

Skratka, zanimivo, svoj čas so krščanstvo obravnavali kot »religijo krivde«, potem so krščanstvo odrinili, danes so zapleteni v bolestno »potrebo po krivdi«.

* Besedilo je bilo najprej objavljeno v tedniku Družina (36/2021). Foto: AH NP, unsplash.com

Učimo se od športnikov

Če obstaja do Boga več poti, med njimi pot mistikov, pot redovnikov, pot družinskih mater, pot umetnikov, pot vitezov itn., potem obstaja tudi pot športnikov.

V vrhunskem športu gre človek do meja svojega telesa in svoje duše. Poleg tega se na športnika vrši nenormalen pritisk javnosti. Običajno je vrhunski športnik mlad, včasih star le okrog dvajset let, ko se osebnost še oblikuje. Razumljivo, da se bo v okviru športa razvijala religioznost, ki ustreza tem razmeram, religioznost, ki bo konkretna, preprosta in močna. Čudovitih pričevanj o »Bogu športnikov« ne manjka.

Slovenci sodimo med bolj sekularizirane evropske narode, versko čustvo skrivamo, politiziramo, pa vendar imamo tudi mi športnike, ki nas nagovarjajo s svojim trdnim duhovnim ozadjem, s samo njim lastnim občutkom za Boga. Spomnimo se: slovenski sodnik sodi finale lige prvakov in se pred večmilijonsko TV-publiko na koncu tekme pokriža; silno uspešen slovenski trener v zahvalo poroma peš na Brezje; svetovni šampion goji tankočutno duhovno vez s svojim pokojnim bratom; nosilec olimpijske medalje pove, da je prvo, kar je storil ob osvojitvi medalje, bil zahvalni pogled na Kristusov kip; slovenski skakalni asi neredko prihajajo iz okolja s klasičnim krščanskim občutkom za presežno; podobno velja za naše kolesarje, ki v zadnjem času s svojimi podvigi jemljejo dih vsemu svetu.

Tudi uspehi slovenskih košarkarjev niso brez duhovnega pridiha. Pomnimo, da smo še evropski prvaki iz Carigrada, pomnimo križec okrog vratu našega takrat najboljšega igralca; pomnimo temnopoltega igralca naše reprezentance, ki se je na Kongresnem trgu v angleščini zahvalil Bogu za evropsko košarkarsko krono ter v zadrego spravil prevajalca, ki si ni upal imena »God« prevesti v »Bog«, temveč se je izvlekel z »višja sila«.

Kajti Bog je pri teh velikih naporih in uspehih tam nekje zadaj in spodaj. Tega ne pravimo mi, komentatorji pri Družini, to pravijo športniki. Mi, verski mediji in verska javnost, pa moramo ob »Bogu športnikov« paziti, da ne zapademo v ceneno vlečenje vode na svoj mlin, da se torej ne širokoustimo s tiho religioznostjo uspešnih športnikov.

K Bogu spada božje okolje oziroma k zdravi religioznosti spada vzorno moralno delovanje. Od vrhunskih športnikov tako dobivamo tudi lekcijo etike in morale, s tem da je ta lekcija za razliko od religioznosti bolj razvidna, bolj za široki diskurz, podajajo jo tudi ateistično usmerjeni športniki. Izpostavimo tri vidike, ki jih te dni opazujemo pri slovenskih športnikih na olimpijskih igrah v Tokiu: delo, spoštovanje, pripadnost.

Današnja kultura je kultura takojšnjih pravic, današnja vzgoja je vzgoja v službi želja. Športniki pa vztrajajo v kulturi dolžnosti in napora, njihova vzgojna smer je malodane špartanska. Lenoba in športni uspeh ne gresta skupaj, razvajenost in športni uspeh prav tako ne. Vrhunski športniki so ambasadorji odgovornosti in trdega dela ter pogrebci permisivne pedagogike. Ni naključje, da mnogi od naših najboljših športnikov ne prihajajo iz buržoaznega udobja, temveč iz delavsko-kmečke province. Npr. gorenjski skakalci, kolesarji iz vasi in manjših mest, savinjske judoistke, bivši svetovni prvak v boksu in zdajšnji svetovni prvak v motokrosu sta iz Haloz, naj plezalka je s Koroške ...

Sledi spoštovanje in tovarištvo. Za dobrega športnika je vsak tekmec spoštovanja vreden. Športniki drug v drugem vidijo sotrudnika, drug drugemu privoščijo uspeh, čeprav drug z drugim tekmujejo. Med tekmeci, ki se potegujejo za najvišja odličja, včasih vzniknejo prava prijateljstva. Da so s tem športniki izjemen vzor in korektiv sodobni družbi, zlasti v pričkanje zaljubljeni aktivistični in politični sferi, ni treba posebej poudarjati.

Pripadnost širši skupnosti, zavest, da na tekmovanjih predstavljaš narod, državo, ponos ravno ti – to je naslednja naloga in krepost vrhunskih športnikov. Posebej velja izpostaviti ekipne športe. Že dikcija je vznemirljiva: »Slovenija je premagala Španijo«, »Slovenci z Argentinci z razgibano igro in odločno«. Športni kolektiv torej na poseben način predstavlja odličnost države, naroda. Narod se v športnem kolektivu čuti zastopanega. Tu ne gre za bolesten nacionalizem, temveč za naravno pripadnost širši skupnosti in normalno je, da so ob tem čustva močna.

Skratka, športniki niso bogovi z Olimpa, ne bomo jih malikovali. Smo pa hvaležni Bogu, da jih imamo in da se smemo te dni od njih marsikaj učiti.

* Besedilo je bilo najprej objavljeno v tedniku Družina (avgust 2021); foto: unsplash.com

Hočeš boljšo Slovenijo? Beri!

Za nami je praznovanje 30. obletnice slovenske osamosvojitve. Praznovali smo jo na izjemno poveden način, saj smo praktično istočasno že drugič prevzeli predsedovanje Svetu Evropske unije. Povednost je naslednja: nismo samo trideset let samostojna demokratična država, smo tudi zaupanja vreden evropski narod, prijatelj drugim narodom, v mednarodnem smislu politično sposoben in zrel narod. Do tega nismo prišli, ker nam je pač bila slučajno naklonjena boginja Fortuna. Na vseh proslavah ob tridesetletnici se je povedalo, da je naša moč zlasti v naši kulturi, v ljubezni do jezika in izročila, v ljubezni do knjige.

Drži, vsi narodi imajo radi svojo kulturo, svoj jezik in so ponosni na svojo pismenost. Mnogi narodi so nas v pisavi in knjigah časovno prehitevali. Grki imajo neprekinjeno kulturo pisane besede skoraj 2800 let, Judje so svojo Biblijo začeli pisati pred 2500 leti, Arabci imajo svojo pisavo od leta 500 (nastala je v krščanskih krogih, do konca razvila in razširila se je z islamom), daljni Ujguri jo imajo od leta 800, Italijani so v srcu srednjega veka dobili božanskega Danteja, Španci so že okrog leta 1530 beležili nezdravo odvisnost od branja pogrošne viteške literature (o tem piše sv. Terezija Avilska). Toda malokdo se lahko tako kot mi ponaša z nazivom “ljudstvo knjige”. Našteti narodi so namreč poleg pisane besede imeli še kaj – denimo državnost, gospodarsko uspešnost, velikost prebivalstva in teritorija –, mi smo imeli le besedo, spoštovano, negovano, prepevano, naposled tudi zapisano.

Ob tridesetletnici se je veliko govorilo o tem, kako je padel komunizem. Morda se je premalo poudarilo, zato povejmo tukaj: vsak, kdor je v šestdesetih in sedemdesetih bral Dostojevskega, Tagoreja, mohorjanke, zbirko Kondor, Pesmi štirih, Zupana, Šalamuna, Kocbeka, Rebulo, Pahorja, Jančarja, Gibranovega Preroka, Sveto Pismo itd. je rušil komunizem. Osamosvojitveni in demokratični aktivisti iz osemdesetih so mogli opraviti svoje tudi zato, ker je ljudstvo knjige pred njimi vzpostavilo komunistični udbi komaj vidno kraljestvo svobodnega duha. Branje literature je vzpostavilo tiho transverzalo, po kateri se je premikalo nevidno ljudstvo knjige, z njim pa se je premikala zgodovina.

V teh okvirih ni nenavadno, da so nekakšno svečeniško vlogo pri nastajanju svobodne in samostojne Slovenije imeli prav pisatelji. Leta 1988 je nastala znamenita Pisateljska ustava, leta 1989 je Majniško deklaracijo na Kongresnem trgu v Ljubljani pred ogromno množico prebral ne politik, aktivist, sindikalist, temveč pesnik – Tone Pavček. V katoliških krogih je tista leta vse hlastalo, da sliši živo in živahno besedo nekega prav posebnega pisatelja – Alojza Rebule. Prav Rebula je potem večkrat vodil duhovne vaje za duhovnike. Vodil jih seveda ni na klerikalni način, temveč na pisateljski.

Danes so razmere drugačne. Kot bralci doživljamo triumf digitalnih sloganov in se utapljamo v poplavi nebistvenih informacij. Kot družbena bitja doživljamo triumf dvopolnega političnega aktivizma. Slednji je kot Atila: kjer jezdi, tam trava ne raste. Politični aktivizem je požrl vse okrog sebe, požrl je večino civilne družbe, udariti mu je uspelo tudi med pisatelje, jih spolitizirati in polarizirati. Zdi se, da je pred divjim Atilo omikano ljudstvo knjige umolknilo, se potuhnilo.

Slovenski narod se je ob zadnji tridesetletnici soočil s svojo imenitnostjo, pa tudi s svojimi tegobami. Že smo omenili politično razdeljenost, a tu je še družbena apatija polovice Slovencev, porast skrajnih političnih in svetovnonazorskih skupin, porast nasilne komunikacije, vse več iracionalne apokaliptike, zlorabljanje socialne države in tiho izkoriščanje pridnega človeka. Enostavnih receptov za vse te težave ni. Med recepte, ki bodo na dolgi rok pripomogli k izboljšanju stanja, zagotovo spada negovanje jezika in izročila, branje knjig, včlanitev v novo tiho transverzalo ljudstva knjige.

Hočeš boljšo Slovenijo? Beri!

* Besedilo je izšlo kot uvodnik v reviji Ognjišče (avgust 2021); foto: B.C.