Ko pride puberteta, odidejo

Pred dnevi sem se pogovarjal z enim izmed tistih tisočih slovenskih očetov, ki imajo svojega otroka vpisanega v kakšnega od vrhunskih športnih klubov. Njegov sin že pred svojim desetim letom starosti kaže izjemno zagrizenost za trening, ki je štirikrat tedensko, ter talent za nogometno igro. „Toda kaj to pomaga, če pa, ko pride puberteta, jih več kot polovica noče več trenirati. Včasih je tak, da najbolj nadarjeni najprej odidejo,“ mi pove oče.

„Ko pride puberteta, odidejo.“ Kje sem že slišal to poved? Slišal sem jo že pri gasilcih: „Male še držimo na vajah, mladincev pa več ne.“ Slišal sem jo od šolske zborovodkinje: „Po dvanajstem letu nočejo več peti v zboru.“ Slišal sem jo od stotine slovenskih župnikov: „Po birmi jih več ni.“ In slišal sem jo od premišljevalcev v naši skavtski organizaciji. „Največ jih izgubimo v prehodu iz čete v klan, pa tudi že prej.“

Kaj za ena zverinica je puberteta, da dela toliko preglavic šolnikom, župnikom in prostovoljnim mladinskim delavcem, med katere se štejemo tudi skavtski voditelji? Kakšne vrste lisica je, da nam iz naših kurnikov odnese toliko kokoši?

Ko so enkrat vprašali znamenitega milanskega kardinala Martinija, zakaj mladi po birmi odidejo iz župnij, je podal štiri razloge. Navajam jih po spominu:
- ker je normalno, da pri tej starosti odidejo iz dosedanjega otroškega okolja;
- ker doživljajo svojevrsten čustveni in socialni obrat, ki mu odrasli komaj sledimo;

- ker doživljajo velik pritisk potrošniške družbe, da bi se ravnali po nje vrednotah;
- ker jim v svojih strukturah ne znamo ponuditi nečesa več za njih mladostniško dobo.

Če kardinalove ugotovitve naobrnemo na skavte, lahko razmišljamo v naslednjih štirih korakih:

1) Res je normalno, da izvidnik in vodnica (IV) prerasteta to, kar jima daje četa. Če ju četa preveč drži v „fazi otroka“, čete več ne bosta marala in bosta komaj čakala, da se je osvobodita. Tu ni nič narobe. A kje je rešitev? Rešitev je v kakovostnem vodništvu. Kot vodnika (ko nista več „otroka“, nista pa tudi ne povsem „odrasla“) naj se dobro počutila v skavtski koži tudi pri njunem petnajstem letu starosti.

2) Zavedati se moramo, da so mladi med trinajstim in petnajstim letom starosti čustveno in spolno vse bolj prebujeni. Glavna postaja klapa sovrstnikov. Odločajo se za poklic. Zapuščajo svoje dosedanje okolje in se odpravljajo v srednjo šolo tudi daleč od doma. Te spremembe so lahko obenem navdihujoče in utesnjujoče. Zdaj potrebujejo take skavtske voditelje, od katerih se bodo počuti razumljene, občudovane in spremljane.

3) Moč porabniške družbe na pubertetnika z leti ne pojenja, temveč raste. Tu so zdaj še „pametni“ telefoni in socialna omrežja s svojimi „zahtevami“, da je pubertetnik čim bolj „všečkan“, takorekoč „popoln“. Porabniška družba se nam zdi ne lisica, pač pa kar zmaj, saj ima izredno moč nad miselnostjo najstnikov. Verjetno je prav ta zmaj glavni vzrok, da toliko izvidnikov odide iz skavtstva. Toda skavti smo sv. Jurij, ki s sulico zmaja prebode skozi gobec. Četudi med otroci ne bomo priljubljeni, moramo vztrajati v anti-vrednotah porabniške družbe.

4) Naša „struktura“, da zadržimo najstnike je klan. Vedno znova se bomo morali vprašati, kaj je z našimi klani? Kaj z našo metodo PP? Pri tem moramo paziti, da se ne počutimo preveč krive in nesposobne. Morda se bomo morali navaditi, da bodo klani enostavno manjši. Vsaj dokler celotna pubertetniška in mladinska kultura ne bo izšla iz porabniške hipnotiziranosti in postala spet bolj „popotniška“.

* Besedilo je bilo najprej objavljeno v reviji Skavtič (julij 2017). Foto: dvig jambora, arhiv stega Rakova Steza 1.

„Danes dopoldne boš potreboval očeta“

Prizor iz filma Koliba (imdb.com) 

Očetovstvo je že izvorno bolj poškodovano kot materinstvo 

Ko se Macku, glavnemu junaku romana Koliba avtorja Williama Paula Younga*, v gozdni koči razodene Bog, ima Oče podobo debeluškaste črnke, Sin podobo temnejšega Semita, Sveti Duh podobo mlade severnoameriške domorodke. Ker si je Mack predstavljal Boga Očeta kot starejšega moškega z belo brado, je najbolj začuden prav nad podobo Boga temnopolte Matere, ki za povrh posluša nereligiozno funk-blues glasbo in peče pecivo. Mack od samega Boga nato zve, da Bog nima spola in da je tudi podoba očeta le ena od možnih podob za Boga. 

Mackova radovednost postavi novo vprašanje: Če je oče le ena od možnih podob za Boga, zakaj potem v Svetem pismu in sploh v verstvih toliki poudarek na božjem očetovstvu? Črna Bog Mati mu odgovori:

No, za to je veliko razlogov; nekateri med njimi so zelo globoki. Za zdaj naj samo rečem, da ko se je stvarjenje sfižilo, smo vedeli, da bo pravo očetovstvo veliko manj popolno kot materinstvo. Ne razumi me narobe, oboje je potrebno – toda poudarek na očetovstvu je potreben zaradi njegovega hudega pomanjkanja.

Skratka, v romanu Koliba izvemo, da je Bog bolj klican Oče in manj Mati, ker je vsled izvirnega greha očetovstvo bolj ogroženo kot materinstvo. Da jo je po oni prigodi s kačo in prepovedanim sadežem materinstvo „bolje odneslo“, bi potrdil tudi kakšen razlagalec prvih poglavij Geneze. Španska biblicistka in psihologinja Mercedes Navarro, ki je lani za svoje delo prejela nagrado Herbert Haag, pravi, da je poimenovanje prve žene z imenom Eva (mati živih) znak, da je žena ob izgonu iz raja ohranila nekaj božjega – to je posredovanje in negovanje življenja.

Dodajmo: ruski laiški teolog Pavel Evdokimov meni, da je materinstvo zaradi svoje posredniške vloge med Bogom in novim življenjem samo po sebi primerljivo z duhovništvom. Ženski na nek način v religijah „ni treba“ vršiti duhovniške službe, ker jo že vrši kot mati.

Nihanje med surovim in odsotnim očetom

Da je „pravo očetovstvo veliko manj popolno kot materinstvo“, vidimo tudi iz nihanja med očetovo surovostjo in očetovo odsotnostjo. To nihanje je zaznati tako na družinski kot na družbeni ravni. Franz Kafka pričuje o surovem družinskem očetu, Ivan Cankar o odsotnem družinskem očetu. V družbi smo Slovenci v toku enega stoletja zanihali od alpskega očaka, ki ga je utelešal cesar Franc Jožef, preko bizantinskega tirana in uživača v liku Josipa Broza, do očeta na „ignore“ - kot ga je v svojem zadnjem sestavku na casnik.si imenoval Aleš Čerin. Od preveč očeta do malo ali nič očeta.

Feministična in LGBT gibanja, kakor tudi pojav kulturnega marksizma in permisivne pedagogike, pa tudi mitično leto 1968, lahko beremo kot kolosalni obračun s premočnim očetom. Obračun z očetovo „surovostjo“ se je odvijal tudi znotraj verskih sredin. Tako protestantski kot katoliški del zahodnega krščanstva sta s tem v zvezi odpravila lik nedotakljivega klerika, malega vaškega absolutista, in namesto njega ustoličila „timskega človeka“ ter „demokratični tip liderja“. Po svoje prav. A zadeva je pri progresistih šla tako daleč, da se je z brisanjem očetove (duhovnikove) avtoritete na koncu relativizirala tudi Božja avtoriteta, ki jo očetova (duhovniška) avtoriteta ponazarja in ponavzočuje. Zdi se, da je zamiranje lika močnega duhovnega očeta vsaj v katolištvu zavrl Janez Pavel II..

Nujno je, da se nihanja med surovim in odsotnim očetom zavedamo in ga spravimo pod nadzor. Kaj hitro se nam lahko zgodi, da bomo v zdajšnjem času, ko je malodane po filozofsko zapovedano brez-očetje ter so v ideološki modi feminizirani moški (Roman Vodeb jih imenuje „evnuhi/kastriranci“), zašli v toliko dušno suhoto, da bomo nagonsko zahrepeneli po močnem očeta, po tiranu, posledično po surovi in totalitarno urejeni družbi. Na družbenem nivoju bodimo silno sumničavi do kultov voditeljev in do čaščenja bivših diktatorjev s Titom na čelo. Na verskem nivoju se izogibajmo fundamentalizmom in neigrivim podobam Boga, katerih hud primer je islamistični brutalni monoteizem.

Zasilne in slabe rešitve: k materi, k državi

Avtoritarizem in topi patriarhat niso rešitev, če iščemo očeta. Grobi oče je karikatura očeta in žalitev Božjega očetovstva. A tudi stiskanje k materi ter nadomestek očeta v obliki države ne vodita nikamor.

Nezanesljivi oče nas namreč po naravni poti potiska k materi. Očeta ni, mati pa je vedno tu – ob tebi, dete. Ona ne umanjka. Je zanesljiva navzočnost. To je tista cankarjanska mati, ki se sredi lakote prikaže s sončnorumenim hlebcem kruha na vratih. Slovenski misijonarji v Afriki vedo povedati, koliko humanitarne pomoči je včasih šlo v nič, ker so jo dajali očetom, misleč, da jo bodo očetje razdelili svojim družinam. Šele ko so preklopili na matere, je pomoč zanesljivo prišla tudi do otrok.

Ko ne vemo, kaj z očetom, je preklop na mamo zasilna rešitev – a na dolgi rok slaba rešitev. Poleg naših afriških misijonarjev so tudi naše socialne službe precej nagnjene k temu, da na očeta enostavno več na računajo in se posvetijo „zaščiti ženske z otroci“. Ni problem zaščiti žensko in otroke - to je ena izmed najbolj starih svetopisemskih zapovedi; problem je nič storiti, da bi usposobili in rehabilitirali očeta. Kaj če bi kak Center za socialno delo dal nekaj denarja za projekt tipa „vodeno preživetje v divjini za može in očete“? 

Še slabša rešitev je, ko država s svojimi zakoni in službami, s sistemom otroških dodatkov, prevzema simbolno in dejansko vlogo očeta; še več, ne samo očeta, temveč tudi vlogo moškega kot moškega. S temi nemajhnimi simbolnimi premiki v prid vseprisotne države je lahko na delu tihi totalitarizem. Ni slučajno, da so najbolj zagrizeni bojevniki proti očetu, običajno obenem tudi tisti, ki so po socialistično zaljubljeni v močno državo.

Očeta na čelo družine!

Ker je „poudarek na očetovstvu potreben zaradi njegovega hudega pomanjkanja“, kot pravi črna Bog Mati v Kolibi, bomo očetovstvo odkrili in rešili, če ga bomo pravilno poudarili. Rekli smo že, da je nekak neo-patriarhat slaba rešitev. Upreti pa se je treba tudi feminizaciji, marginalizaciji in končno kastraciji očeta, k čemur težijo kričave ideologije.

Pisatelj William Paul Young, nam v uspešnici Koliba, po kateri so posneli tudi uspešen film s Samom Worthingtonom (Avatar) v glavni vlogi, ponuja dve iztočnici za „poudarek na očetovstvu“. Prvo iztočnico najdemo v 16. poglavju, ki nosi naslov Jutro bridkosti. Macka Bog Očka pelje v votlino, kjer bo Mack našel truplo svoje šestletne hčere, ki jo je ugrabil in ubil serijski morilec. Obrat je ta, da za dejanje vodenja in spusta v bridkost Bog Očka ni več ženska, temveč je zdaj v podobi starejšega sivolasega moškega. Ko je Mack začuden nad to spremembo, mu Bog razloži: „Danes dopoldne boš potreboval očeta.“

Torej, vodenje do najbolj bridke točke Mackovega življenja in posledično do rešitve travme se v tem romanu zgodi v obnebju božje Moškosti in ne božje Ženskosti.

Moški-oče je moški-oče, ko vodi. Če moški išče samega sebe, je nemogoče, da se bo našel, če ne bo obenem našel svoje voditeljske oz. čelniške vloge. Zlasti ko je nevarno in tvegano, moški izstopa kot voditelj in zaščitnik. Lik očeta se bo dandanašnji rehabilitiral skozi njegovo ponovno odkrito a precej prenovljeno (saj povratek v avtoritarnost ne pride v poštev) voditeljstvo. To je prva iztočnica.

Druga iztočnica je podana na koncu knjige. Ker namreč „nihče ne more videti Boga in ostati živ“, je tudi Macku ponujeno „ostati tu“, se pravi s sv. Trojico v nebesih, ali se vrniti k družini. Mack se odloči za vrnitev k ženi in dvema otrokoma. Družina je za moškega dovolj velik razlog, da lahko nebesa počakajo. Družina je primarno okolje, da se moški vzpostavi kot moški in oče.

Vem, da me bodo para-državni miselni dominantneži imeli za pohorskega gasilca, ki je spil pivo preveč. Toda če mi je dovoljeno rešitev za krizo očetovstva povzeti v preprosto geslo, se bo slednje glasilo takole: Očeta na čelo družine!

* Slovenski prevod izšel l. 2009 pri založbi Mladinska knjiga. Po knjigi posnet film Koliba (The Shack) je letos bil prikazan tudi v slovenskih kinih.

Ker tovarišica Špelič mesa ni vrgla psom

Čas, nikogaršnji potomec

Rado Pezdir, ki ga je Jože Možina prejšnjo nedeljo kakor „plazeč se skozi žico“ in mimo „stražnega stolpa“, ki sliši na ime Programski svet, v fevd javne TV pritihotapil, nato pa, pomislite, skozi njene knežnje frekvence še do naših čutil spravil, je povedal pre-več. Kakor je l. 2009 Huda jama za marsikoga bila pre-huda, tako je Pezdirjevo nizanje podatkov in imen o komunistični vzporedni ekonomiji in bančništvu bilo pre-hudo, pre-resnično. Otrplost nomenklature še traja.

Dvoje prebliskov ob Pezdirjevo odkritjih me je obiskalo. K vsakemu pristoji dober citat. Prvi je Evripidov (+ 406 pr. Kr.):

Nikoli ne smeš meniti, da je prevzetna sreča zlega moža trdna, niti da je trden rod nepravičnih; kajti čas, nikogaršnji potomec, razkrije človeške hudobije.

Čas ni potomec včerajšnjih tiranov, čas gre svojo pot, zato grehi včerajšnjih tiranov hočeš ali nočeš prihajajo sČASoma na dan. Slovenskim komunistom se samo zdi, da so nad časom, na koncu čas sleče njih in jih vedno znova nage vrže pred sodbo naroda. Primer, kako to zgleda, smo nazorno videli prvo julijsko nedeljo zvečer na kanalu SLO 1.

Drugi preblisk mi prikliče citat lansko poletje preminulega filozofa Ivana Urbančiča, ki je v nekem eseju zapisal:*

Nihilizem je neovedeno bistvo komunistične revolucije in po takem svojem bistvu se komunistična revolucija kot uničevalka obstoječega sveta nujno žene v samouničenje …

Za Edvarda Kocbeka (+ 1981) in še za koga je socialistična revolucija bila nekakšen nujni duhovno-socialni dej počlovečenja človeka. Kocbek je socializem razumel kot „označbo ne samo za pravičnejšo družbeno strukturo, ampak tudi za svobodnejšo in popolnejšo obliko človekovega duha“.** Skratka, to je nekaj zelo nasprotnega nihilizmu.

A da se socialistična revolucija ni posrečila oz. niti ne zgodila, temveč da se je namesto nje zgodila nihilistična revolucija, je na koncu sumil nihče drug kot Dušan Pirjevec Ahac (+ 1977), med vojno za Cigane in duhovnike krut valpet, po vojni premišljevalec umetnosti, v zrelih letih očiščenja iščoča duša.***

Pezdirjevo nizanje dokumentov o mafijsko denarni komunistični eliti nas usmeri k prav tej tezi: v ozadju revolucije je ves čas čemel nihilizem. Naši top-revolucionarji so ideal popolnoma pravične družbe na „neovedeno“ nihilistični način precej zgodaj opustili, najprej z ubijanjem, nato ko so se vrgli v mafijske „posle“ oz. ko so se vrgli v to, kar je najslabšega ponujal „gnili kapitalizem“, od njih samih tako imenovan.

Konci slovenskega komunizma

Prvi konec komunizma na Slovenskem se je zgodil v l. 1938, ko so stalinisti odstranili vodilne stare domače komuniste in jugoslovansko partijo organizirali okrog sovjetskih nameščencev, katerih kolovodja je znan: Josip Broz. S tem se je že nakazalo, da bo komunistično vodilo socialnih sprememb azijatski kolektivizem z radikalnim zaničevanjem „tega sveta“, ne pa evropski humanizem s čutom za vsakega iz mnoštva ljudi. 

Drugi konec komunizma na Slovenskem se je zgodil l. 1941, ko so komunisti ubili prvega nedolžnega človeka. Genocidna maj in junij l. 1945 sta bila demonsko logična krona revolucionarnih namer iz l. 1941. Vaške straže in domobranci gor ali dol, tudi če slednjih ne bi bilo, bi boljševistična revolucija na žrtvenik položila 5% do 10% prebivalstva in ga internirala ali ubila, da bi lahko opravičila ime „revolucija“ in bila všeč „soncu narodov“ Josifu V. Stalinu.

Če ima neko socialno gibanje nujno in obsežno destruktivno fazo (predvčerajšnji hamburški antifaji niso izvzeti), v kateri na koncu dostojanstvo posameznika in njegova lastnina ne veljata nič (prim. hamburško „uničevanje obstoječega sveta“), je na delu „skriti gost“ - nihilizem. Zlasti, ko se začne ubijati. Biblično gledano je umor prvo močno znamenje zunaj-rajskega stanja. Nihilistično je, ko skozi serijsko ubijanje misliš, da „gradiš“ raj na zemlji.

Tretji konec komunizma po črnomaljsko

Tretji konec komunizma se je zgodil l. 1948 v Črnomlju. Da, tu grem malo po svoje... A če že iščemo nek simbolni kraj in datum, lahko vzamemo leto 1948, Črnomelj. Takrat je France Špelič (+ 2012), med vojno partizan, po vojni miličnik v Kamniku in Črnomlju, moral na zagovor pred ljubljanske komunistične veljake, ker je njegova žena Sida Špelič neki bolni ženici „za juho“ dala meso, ki ga je partija namenila njenemu možu in njej, v kolikor oba „naša“. S tem je namreč bila pohujšljivo prekoračena nova razmejitvena črta med onimi zgoraj, partijci, in onimi spodaj, nepartijci. 

Če bi tovarišica Sida Špelič del iz partijske mesnice prinesenega mesa vrgla domačim psom, bi tega udbini ovaduhi ne zaznali, ker ga je dala bolni ženici, so greh zoper „tekovine revolucije“ urno pribeležili. V Ljubljani so tovariša Špeliča močno ošteli. Prvič, ker da „izdaja uradno tajnost“; drugič, ker da „razprodaja, kar je družba namenila njemu“ – miličniku.****

Črnomaljski kos mesa nazorno prikazuje eno od metastaz nihilizma kot „neovedenega bistva“ revolucije. H kateremu optiku vas naj pošljem po očala, če tega ne vidite?

Z drugimi besedami, tretji konec komunizma ter kocbekjanske sanje o „novem človeku“ se je sprožil z nastankom „novega razreda“, o katerem je nekaj let potem, ko je v Črnomlju partijski kos mesa končal v napačnem loncu, nesmrtno diagnostiko podal Milovan Đilas (+ 1995). Namesto družbe enakih smo dobili elito s svojimi mesnicami, z „uradno tajnostjo“ o vsaj 12 kg mesa mesečno za miličnika; elito z vzrejo svojih otrok v ukradenih vilah, z branjem poezije pod ukradenimi slikami, s štirinožnimi vnučki plazečimi se po ukradenih preprogah.

Od nihilizma do Mamona in partijskih mesnic

S tem v zvezi lahko Pezdirjeve podatke beremo kot obsežne, dosledne, neovrgljive podatke o tem tretjem koncu komunizma, se pravi, o tem, kako je slovenska komunistična elita v plejadi demonov na koncu izbrala tistega, kateremu se mu bo vsa poklonila – Mamona, denarno božanstvo.

Ampak, kako se je to lahko zgodilo? Pomagati si moramo z duhovnostjo, da razumemo, zakaj so se naše elite v času rdeče zvezde deklarativno zavezale svetovni komunistični eshatologiji, v duhovno-moralnem podtalju pa se združile z Zahodom ter se skupaj z mafijami, kapitalizmi in neoliberalizmi poklonile Mamonu, bogu novega veka, obenem pa znova razdelile družbo na zgornji in spodnji sloj.

Najbolj preprosta in vedno sveža definicija nihilizma pravi: nihilizem je zanikanje smisla. Vprašajmo se: ali je lahko človek, ki je osebno kradel, posiljeval in pobijal, nato po lestvici revolucionarjev napredoval, da je junija 1945 prav on vodil zazidavo barbarinih rovov ter takoj zatem vzpostavil polstoletno vladavino molka, l. 1946 nenadoma zacvetel, izstopil iz zanikanja človeškosti in se srečno zazibal v kraljestvu smisla? Ne. Je lahko nekdo, krvav do komolcev, ker je z uboji stokrat zaporedoma zanikal smisel človeka, potem, kakor da ni nič bilo, spet po kocbekjansko verjel v socializem kot označbo „za svobodnejšo in popolnejšo obliko človekovega duha“. Ne. Trkamo na napačna vrata.

Po vsem storjenem je morilec in zanikovalec smisla pred sabo imel dve duhovni poti: prva je vodila v kesanje in jok, druga v brezčutni nihilizem, v visenje nad črno praznino. Pokesal se ni, stal je pred odprtim žrelom niča. A – kot uči Albert Camus – stati pred ničem skoraj nihče ne zmore, vsak nihilist si raje poišče neko „tolažbo“, neko novo „smiselno“ akcijo, nekega malika. Nižji partijski funkcionarji so „tolažbo“ dobili v obliki „uradno tajnih“ 12 kg mesa in klobas na mesec, višji, najvišji pa v obliki tajnih računov v Mamonovih templjih, se pravi, na Zahodu, v bankah bleščečega kapitalizma.

* Navaja ga Alojz Rebula v kolumni Pod dvema mrtvima zvezdama v tedniku Družina.
** Te Kocbekove besede o socializmu je 6.11.1981 na Žalah-Navje na žalni slovesnosti ob Kocbekovi smrti citiral Milan Kučan.
*** Beri članek Francija Koncilija Kako se je Dušan Pirjevec iz poti revolucije prebijal v katarzo? na casnik.si.
**** Dogodek je popisan v Špeličevi avtobiografiji Vrnil se bom k Očetu (Celje, 1990).

Po „slovenski poti“ hrepeneči Katalonci

Zastave za katalonsko neodvisnost na cerkvenih zvonikih (periodistadigital.com)

Neodvisna Katalonija?

Ko sem l. 1990 prvič obiskal Katalonijo, me je župnik v vasi Sallent, kjer se je rodil p. Klaret, potegnil vstran od Špancev, v katerih družbi sem prišel iz Madrida, in mi dejal: „Ti si iz Slovenije? Vedi, da bi tudi mi Katalonci radi šli po vaši poti.“

Pozor! Sredi poletja 1990, celo leto pred slovensko samostojnostjo, je katalonski podeželski župnik skrbno sledil dogajanju v Jugoslaviji in navijal za slovensko odcepitev. Zakaj? Ker je, podobno kot mnogi Katalonci, iskal vzorec in potrditev za morebitno katalonsko odcepitev od Španije.

Ko sem v jeseni l. 2012 bil nazadnje v Kataloniji, sva z lokalnim sobratom patrom Joanom na ulicah mesta Vic, kjer je grob p. Klareta, srečala neko starejšo gospo, profesorico, mislim da književnosti. Spet sem bil „zvezda“, ker sem bil Slovenec. Hotela je vedeti, kako nam je uspelo. Pod hišami, s katerih oken in balkonov so visele katalonske odcepitvene zastave (estelada blava), sem podal ad hoc recept:

- na odcepitvenem referendumu je treba krepko zmagati; denimo, zmaga s 51 – 49 v prid odcepitve ni zmaga; neprepričljiva zmaga ustvarja podlago za nove nacionalne napetosti;

- odcepitev mora biti legalno čista; a vemo, da španska ureditev nameravano katalonsko odcepitev obravnava kot nezakonito;

- potrebuje se podpora v Evropi; Slovenci smo jo hitro imeli v Avstriji in Nemčiji; a vemo, da Merklova podpira enotno Španijo;

- Cerkev in verske skupnosti morajo biti za odcepitev; če se k temu pridruži podpora Vatikana, je to to; vemo, katalonsko katolištvo večinoma je za odcepitev, a podpora Vatikana je zelo vprašljiva; zelo delikatno je tudi vprašanje mestnih župnij, kjer sta katalonski in španski element enako močna ter lahko pride do razkola v občestvu.

Skratka, Katalonci nas od daleč opazujejo in imajo radi. Obstaja zanimiva podobnost med našo in njihovo narodnostno zgodbo. Obstajajo pa tudi razlike. „Španskega elementa“ je v njihovi demografiji občutno več kot je bilo „jugoslovanskega elementa“ l. 1990 v naši demografiji. Referendumska zmaga z 88% je za njih nedosegljiva, vprašljiva je že zmaga s 60%. Tudi zgodovinsko so Katalonci veliko dlje časa „pod“ Španijo kot smo bili mi „pod“ Jugoslavijo. Njih zgodovinske povezave s Francijo in notranjostjo Evrope so šibkejše kot so bile in so še naše vezave na srednjeevropski in germanski prostor.

Mimogrede: špekulacije, da bi FC Barcelona po odcepitvi igrala v francoski ligi, so zgolj špekulacije.

Katolištvo: podobno našemu, rahlo bolj sekularizirano

Naslednja podobnost med Katalonijo in Slovenijo je v polju religioznosti. Katolištvo je nezamenljiv duhovni in narodnostni gradnik Katalonije. Marijanska himna Rosa d'abril (Aprilska vrtnica, YouTube) je, bolj kot naša Marija skoz življenje, tudi narodova himna. Te pesmi ni upal prepovedati niti Francisco Franco, ko je najbolj norel proti katalonskem jeziku. Ko Katalonci niso smeli v svojem jeziku javno govoriti in pisati, so po cerkvah Aprilsko vrtnico toliko bolj vzneseno in ljubeče odpeli. Montserratska Marija jih je branila pred frankistično španizacijo.

Pred dvema letoma se je za nekaj dni pri meni na Frankolovem počitniško ustavila katalonska družina iz podpirenejskega območja. Poznamo se že dolgo. Gospa je katehistinja. Pripovedovala je, kako na podeželju združujejo župnije, kako se vozi od ene vasi do druge in kako mora dobesedno iskati otroke, da pridejo k verouku in se pripravijo na prejem prvega svetega obhajila. Duhovnikov skoraj ni, mladina je versko brezbrižna, v bližnjem večjem naselju pa se gradi islamska molilnica.

Po zadnjih raziskavah (prim. članek na portalu Religión Digital) imajo Katalonci podobno versko sliko kot mi: 16% ateistov, 12% agnostikov, 58% katoličanov, slabih 14% pripadnikov drugih verskih skupnosti (4,8% muslimanov). Obisk nedeljske maše je podoben slovenskemu, okrog 12%. S tem, da se njihova višja stopnja sekularizacije kaže v slabšem obiskovanju velikonočnih in božičnih obredov ter v zelo slabem obiskovanju župnijskega verouka s strani otrok.

Šibki znaki zastoja sekularizacije

V blogu Roma veduta, fede perduta? smo se soočili s podatki o porasti vernosti v mestu Rim. Kaj pa Katalonija? Bo kaj pozitivnega tudi od tam? Zadnja raziskava je pokazala, da se sekularizacijski trend vendarle nekoliko ustavlja. Padanje navzdol kaže znake zastoja, šibke znake sicer, a znake.

Nekega poskoka navzgor v Kataloniji seveda ni, se pa zmanjšuje rast nekatoliških verstev in povečuje družbeno sprejemanje religije. Dobrih 70% Kataloncev kljub vsem kulturnim in družbenim spremembam veruje - to ni zanemarljivo. Skoraj tri četrtine Kataloncev podpira uvedbo novega predmeta v šole; predmeta, ki bi se imenoval „verska kultura“. To govori o visoki stopnji zavedanja, kako pomembna je religija. 93% Kataloncev meni, da v Kataloniji ni diskriminacije na verski osnovi. Precej je šel navzgor tudi odstotek tistih, ki opažajo in cenijo miroljubne odnose med verskimi skupnostmi.

Ob tem moramo vedeti, da demokratična Katalonija ne pozna medijsko-političnega antiklerikalizma à la Slovenija. Vsa leta vodilna in večinoma vladajoča katalonska stranka Convergència i Unió, ki zagovarja odcepitev od Španije, je demokrščansko usmerjena. Po drugi strani pa ima LGBT aktivizem v Kataloniji več kilometrine kot pri nas in je tudi do cerkvenih stavb in ljudi bolj popadljiv kot naš. Mi vpada goloprsih feministk na verski obred še nismo doživeli, Katalonci pa.

Aprilska vrtnica pomeni vrtnico, ki zacveti pred drugimi vrtnicami. Pomeni pomlad in upanje. Katalonija naj bi 1. oktobra 2017 imela odcepitveni referendum. Kakšno narodovo in duhovno pomlad bo prinesel, bomo videli.