Duhovniki sporočamo: Ne bomo vaš grešni kozel!

Katoliških duhovnikov v Sloveniji nas je malo nad 1000, naša povprečna starost je okrog 60 let (vir: katoliska-cerkev.si). Ne lenarimo. Obratno, bolj kot bomo stari, več dela nas bo čakalo, saj nas je vse manj, župnij pa enako kot prej. Smo sveti in grešni, kdo izmed nas zelo svet, kdo zelo grešen. Kakšen je storil tudi kriminalno dejanje spolne zlorabe mladoletne osebe. Sprejmemo, da se nas kritizira, preverja; sprejmemo, da se kriminalce izmed nas strogo kaznuje. Ne sprejmemo pa vloge grešnega kozla!

Zakaj ne? Ne toliko zaradi sebe kot zaradi preštevilnih otrok, ki so žrtve spolnih zlorab - zlorabili pa jih niso duhovniki. V Sloveniji imamo preko 100 spolnih napadov na otroke na leto, k čemur prištejemo skoraj toliko zlorab otrok na spletu (vir: rtvslo.si). Med temi storilci je komaj kaj duhovnikov, če jih je v zadnjih letih sploh kaj. Če bomo dovolili, da se po mehanizmu grešnega kozla na duhovnike obesi breme vseh spolnih zločinov zoper otroke, bomo dovolili, da velika večina žrtev ostane brez ustreznega glasu, velika večina storilcev pa brez ustrezne stroge obravnave.

Otrok, ki bo žrtev duhovnika, bo poslej imel veliko orodij, s katerimi se bo lahko rešil iz primeža zla. Ta orodja bo poslej, zlasti po zaslugi papeža Frančiška, bolj kot kadarkoli v zgodovini dala na razpolago tudi sama Cerkev. Tu so še osveščeni mediji, policija, politika, civilna družba. Žrtev bo imela odločno boljšo podporo, pedofilskemu duhovniku se bo odločno slabo pisalo. 

A vprašajmo se: bo enaka orodja ter enako podporo javnosti in struktur imela tudi žrtev spolne zlorabe s strani starega očeta, očeta, strica, soseda, trenerja, učitelja? Ne bo mehanizem grešnega kozla dosegel, da bomo s ponižanjem duhovniškega stanu v celoti, s pljuvanjem po Cerkvi v celoti, dosegli to, da bo 99 % pedofilov ostalo tam, kjer so? Duhovniki torej linčani pod žarometi, 99 % pedofilov pa na preži v poltemi.

Mehanizem grešnega kozla je po Renéju Girardu in Gianniju Vattimu eden izmed osnovnih mehanizmov moralnega očiščevanja v družbi (o tem bloga Mehanizem grešnega kozla na delu in Vsi mi). Mehanizem je ves čas aktiven. Z izbiro nadomestnih tarč (v našem primeru duhovnikov) sprošča nasilje (zgražanje) vseh nad enim (ali nad eno skupino), s tem pa nekako preprečuje nasilje vseh proti vsem.

Da je mehanizem grešnega kozla uspešen, mora biti dano nekaj pogojev:

• nadomestna tarča mora sprejeti vlogo grešnega kozla;
• konsenz okrog tarče mora biti popoln;
• postopek mora teči na nezavedni ravni.

K prvemu. V dani situaciji v katoliških krogih obstaja nevarnost, da s prekomernim posipanjem s pepelom sprejmemo vlogo nadomestne tarče oz. grešnega kozla. Tudi papeževa ostra obravnava klerikalizma kot sokrivca za pedofilske duhovnike lahko gre v napačno smer – to je, da se kleriški stan kot tak razume kot nagnjen k pedofiliji. Na tej točki slovenski duhovniki veliki skupnosti slovenskih grešnikov, zlasti onim, ki so grešili na področju 6. božje zapovedi, sporočamo: Ne, ne bomo vaš grešni kozel!

K drugemu. Mediji delajo na izgradnji popolnega konsenza glede grešnega kozla, katerega vlogo naj bi prevzel malodane ves kler. V Sloveniji je motivacija dodatna. Poleg političnega antiklerikalizma, ki ga imamo tudi na Zahodu, je pri nas na delu velika potreba ateističnih elit, ki so svojo pozicijo moči zgradile na krvavi revoluciji in povojnih pobojih, da je Cerkev prikazana kot prvi negativec slovenske družbe, skorajda kot absolutno zlo. Ta potreba udarja vedno znova na dan.

Poglejmo likovno ozadje, ki ga je o poročanju o duhovniških pedofilskih škandalih večkrat uporabljal TV Dnevnik državne RTV. Imamo ranjenega plišastega medvedka, ki sedi v cerkveni klopi, na slednji so v slogu holivudsko-transilvanskih grozljivk nafotošopirani črni križi. Za primerjavo: ob poročanju o islamističnih atentatih nismo na ozadju TV Dnevnika nikoli videli notranjosti mošeje z nafotošopiranimi polmesci in s krvavimi medvedki na molitveni preprogi, čeprav vemo, da so atentatorji pred atentatom poklekali na molitveno preprogo.

K tretjemu. Ne obsojamo kar s prve naše RTV. Domnevati moramo, da so bila likovna ozadja TV Dnevnika, s katerim se kriminalizira katoliški sakralni prostor, se pravi, celotno katolištvo, ustvarjena po nezavednem vzgibu. Mojster na fotošopu in uredništvo so »enostavno vedeli«, kaj jim je storiti, da bo likovna reč za hrbtom voditeljice »ta prava«. Ostroumne semantične analize niso bile potrebne. 

V mehanizmu grešnega kozla se namreč obnašamo kot v nekakšnem kolektivnem transu: vsi vemo, kje nam je mesto v ritualu; vsi enako kanaliziramo našo siceršnjo frustracijo in naš siceršnji gnev; vsi vemo, kdo je kriv in zakaj mora biti od vseh nas preklet. 

Grešni kozel nastrada, mi se počutimo očiščene in boljše. Toda ali smo s tem rešili naslednjih 100 otrok, ki bodo v tekočem letu žrtve spolnih zlorab?

* Foto: printscreen rtvslo.si

Ernesto Cardenal, konec duhovniškega suspenza

Bil je katoliški duhovnik in minister za kulturo v komunistični vladi. Pisal je pesmi, ki so bile prevedene v mnoge jezike, tudi v srbščino. To je botrovalo, da sem se leta 1988 v Beogradu srečal z njegovo poezijo. Kupil sem srbski prevod njegovih pesmi že zato, ker sem poezijo katoliškega duhovnika našel v srcu pravoslavnega Balkana, v socialistični deželi, v mestu, ki je tisti čas tudi izložbe za čevlje aranžiralo z Miloševićevo sliko. Skratka, od obiska one beograjske knjigarne naprej sem se začel zanimati za Ernesta Cardenala.

Ernesto Cardenal (letnik 1925) je zaslovel v letu 1983 ob obisku papeža Janeza Pavla II. v Nikaragvi, ki so jo takrat vodili sandinisti (vrsta komunistov). Kot teolog osvoboditve je sodeloval v komunističnem prevzemu oblasti in bil postavljen za ministra za kulturo. Kot tak je seveda skupaj z drugimi ministri pričakal papeža na letališču. V maniri katoliškega duhovnika je pokleknil, da bi papežu poljubil prstan. V tistem hipu ga je poljski papež s povzdignjenim prstom jezno oštel, češ da nima kaj delati v komunistični vladi. Od blizu je papeški svarilni prst gledal Daniel Ortega, vodja sandinizma, celinska replika Fidela Castra. Fotografija je obšla svet.

4.3.1983, Janez Pavel II. ošteva Ernesta Cardenala

Naslednje leto (1984) je Ernesta Cardenala doletela cerkvenopravna kazen: suspenz duhovniške službe, prepoved maševanja, spovedovanja, pridiganja, pastoralnega delovanja. Ni bil edini. To so bila leta pospešenega obračuna s teologijo osvoboditve. Tudi takratno zgodbo mariborskega naslovnega škofa Vekoslava Grmiča se da razumeti znotraj teh dogajanj.

Sam sem teologijo osvoboditve spremljal dokaj od blizu: znotraj reda misijonarjev klaretincev, ki mu pripadam. Naš red je v sedemdesetih, ravno ko ga je vodil tržaški Slovenec Anton Legiša, v svoje smernice prejel precej prvin teologije osvoboditve. Pri tej teologiji me je navdihovala odločitev za uboge; od nje me je odvračalo, ko je Kristusovo veličastje poskušala stlačiti v filo-marksistične kalupe.

Načeloma so bili pristaši teologije osvoboditve dokaj srčni ljudje. Nekateri pravi junaki. Dvakrat sem srečal znamenitega brazilskega škofa Pedra Casaldaligo, klaretinskega sobrata, po poreklu Katalonca. Njegovo delo za uboge je bilo osupljivo. Kot škof je živel v baraki, pisal pesmi, bil trn v peti amazonskim latifondistom, preživel je dva atentata. Leta 1993 je prvič v življenju prišel v Rim in se med drugim na Kongregaciji za nauk vere zagovarjal pred Josephom Ratzingerjem, kasnejšim papežem. Ta njegov rimski obisk je mit zase, o čemer v kakšnem drugem blogu.

Ernesto Cardenal je kanonsko kazen ponižno sprejel in vzorno prenašal. Politične funkcije je po nekaj letih opustil, ni pa opustil svojih krščansko levičarskih idej. Posvečal se je poeziji, predavanjem, aktivizmu. Kričava mednarodna medijsko-politična scena je sčasoma pozabila nanj. Vmes je tudi teologija osvoboditve pešala: bodisi zaradi manj revščine, bodisi zaradi obče krize socialistične ideje, bodisi zaradi solidnega cerkvenega socialnega nauka, ki ga je deloma prav zaradi opozicije s strani teologov osvoboditve zgradil Janez Pavel II..

Prišel je nov papež, Latinoameričan, ki dobro razume teologijo osvoboditve, čeprav ga med pristaše slednje ne moremo šteti. Papež Frančišek je naredil z minule poljsko-nemške papeške perspektive nekaj smelih korakov: k sebi je povabil Gustava Gutierreza, očeta teologije osvoboditve; odprl je dialog z oporečniškim veleteologom Hansom Küngom; za mučenca je razglasil Oscarja Romera, ubitega po roki desničarskega voda smrti; molil je na grobu Enriqueja Alvearja, čilskega škofa ubogih. 

To, kar dela papež Frančišek, ni rehabilitacija teologije osvoboditve in popuščanje v dogmi, o čemer krakajo njegovi nasprotniki tudi v Sloveniji, temveč je celjenje ran.

17.2.2019, Ernesto Cardenal po 35 letih spet mašuje

Tako je včeraj (18.2.2019) zlasti špansko govoreči svet obšla novica, da Ernesto Cardenal spet lahko vrši duhovniško službo. Apostolski nuncij v Nikaragvi Waldemar Stanislaw Sommertag (zanimivo: Poljak z nemškim priimkom) ga je minulo nedeljo obiskal v negovalni ustanovi, kjer leži star, bolan, nepokreten. Ernestu so nadeli štolo. Po 35 letih je spet somaševal. Skrivnost Cerkve je to.

*

Dodajam svoj prevod Cardenalove priredbe Psalma 1. Pesmica je vključena tudi v ono knjigo, ki sem jo bil kupil v Beogradu.

Ernesto Cardenal

Salmo 1

Bienaventurado el hombre que no sigue las consignas del Partido
ni asiste a sus mítines

ni se sienta a la mesa con los gánsters

ni con los Generales en el Consejo de Guerra

Bienaventurado el hombre que no espía a su hermano

ni delata a su compañero de colegio

Bienaventurado el hombre que no lee los anuncios comerciales

ni escucha sus radios

ni cree en sus slogans

Será como un árbol plantado junto a una fuente.

Psalm 1

Blagor človeku, ki ne hodi po nasvetu Partije,

ne stopa na pot njenih mitingov

in ne poseda v družbi gangsterjev,

ne z generali v Vojnem svetu.

Blagor človeku, ki ne vohuni za svojim bratom,

ne ovaja svojega sošolca.

Blagor človeku, ki ne bere komercialnih obvestil,

ne posluša njihovih radijskih postaj,

ne verjame njihovim sloganom.

Tak človek bo kakor drevo, zasajeno ob vodnih strugah.

Križ na grobovih frankolovskih žrtev

Jablane, na katere so nacisti 12. februarja 1945 obesili 100 talcev

Vsako leto v tem času tako ali drugače prileti do mene kot frankolovskega župnika kakšno vprašanje glede frankolovskega zločina in grobov stotih talcev. Lahko bi zapisal nekaj zelo sočutnih (npr. pričevanje gospe, ki je kot 11-letna deklica zločin videla) ali pa nekaj zelo gorkih besed o frankolovskem zločinu - kot jih pač slišim od ljudi -, a sem bom omejil le na kakšno točko glede slovesnosti in samih grobov.

Duhovniki v Straniškem grabnu

Naj najprej povem, da me kot frankolovskega župnika odgovorni niso nikdar povabili na slovesnost ob grobu frankolovskih žrtev. Morebiti zato, ker že naziv »frankolovske« žrtve ni najbolj na mestu, saj je med 100 talci bil le eden čisti Frankolovčan, Stanko Gorenjšek; sam zločin pa so Nemci zagrešili ne na Frankolovem pač pa v sosednji župniji Stranice, kakšen kilometer od frankolovskega katastra. Morebiti pa me doslej niso povabili zato, ker so tudi na teh grobovih pol stoletja čepeli varuhi komunistične revolucije in je prišlo v navado, da frankolovski ali kak drug duhovnik ni bil zaželen.

Komunizem si je pač prilastil ne samo odpor proti okupatorju, temveč se je med drugim tudi potrudil, da pokončna protifašistična drža večine štajerskih duhovnikov ne bi izstopala oz. kvarila zapovedane naracije o »nazadnjaški Cerkvi«. In to, denimo, kljub temu, da je 4 leta pred frankolovskim zločinom, 18. aprila 1941, na spodnjem koncu Straniškega grabna, kot ena prvih žrtev nacističnega preganjanja pri nas bil aretiran frankolovski župnik Alojz Sunčič. Aretacijo župnika je izvedel – ne boste verjeli! - nihče drug kot Reichsführer-SS Heinrich Himmler osebno. Himmler se je peljal iz Maribora v Celje in ob cesti videl duhovnika, ki ni dvignil roke v nacistični pozdrav. Ukazal je ustaviti avtomobile, sestopil je, aretiral župnika, ga odpeljal v celjski zapor. Po poti je v Vojniku aretiral še tamkajšnjega župnika Antona Lassbacherja, ki mu njegov nemški priimek ni pomagal.

Kakor koli. Duhovniki so dandanašnji na slovesnostih v spomin frankolovskim žrtvam prisotni, kar je pravično in lepo. V zadnjih letih je na slovesnost hodil celjski škof Stanislav Lipovšek. Zelo na mestu je, da je po novem v slovesnost vključena tudi molitev za pokojne. Slednjo je letos vodil konjiški nadžupnik in arhidiakon Jože Vogrin. 

Če že vprašate - ker so v zadnjih letih v slovesnost vendarle vključeni duhovniki, me ne vznemirja in boli, če nisem povabljen. Grobove obiščem in na njih zmolim na kakšen navaden dan.

Šarec: Upor in vera v Boga si nista v nasprotju

Letos je bil slavnostni govornik na grobovih frankolovskih žrtev predsednik vlade Marjan Šarec. Kot poročajo mediji (prim. članek v Večeru), je izrekel nekaj »verskih« stavkov, ki jih – tako domnevam - pred njim na tem mestu še ni izrekel nihče od politikov. Navedimo enega:

Niti takrat je ni bilo in niti zdaj ni dileme med 'smrt fašizmu' in 'hoditi v cerkev', saj ne upor ne vera ne učita zla in sovraštva.

Resnica. Velika večina partizanov ni čutila te dileme. Da sta si upor in vera v Boga nista v nasprotju, so na Frankolovem vedeli že od pregnanega župnika Alojza Sunčiča (pred vojno znanega po svojem strastnem boju proti alkoholizmu) naprej ter iz vzgleda pregnanih in partizanskih rodbin, kot sta bili Borovnikova in Gorenškova.

A zadeva za vernega partizana seveda ni bila tako preprosta, kot bi se dalo sklepati iz Šarčeve izjave. Upor je vendarle potekal pod ateističnim simbolom, z osvoboditvijo je prišel na oblast ateistični svetovni nazor, ki se ni branil diktatorskih prijemov in masovnih pobojev. Kam pes taco moli, so ljudje vedeli že med vojno. Kot mi je povedala verodostojna priča iz ene izmed naših hribovskih kmetij, so še v drugi polovici leta 1944 nekateri frankolovski fantje, ki so pristopali k partizanom, neradi nosili rdečo zvezdo, saj so jo videli kot protikrščansko. Ko so jih v nekem razpravljanju vprašali, kako razumejo sami sebe, so rekli, da so »slovenski fantje«, torej prepričani domoljubi. Ni potrebno poudariti, da je drža teh fantov bila tisti čas silno delikatna in življenjsko nevarna.

Najprej so partizani na grobove talcev postavili dva križa

Da je večina štajerskih partizanov vero in upor doživljala kot nekaj nenasprotujočega, se je pokazalo tudi po tragičnem 12. februarju 1945, ko so nacisti v Straniškem grabnu obesili 100 talcev. Frankolovski partizani so se potrudili, da so na grobove talcev postavili dva križa, pri tem pa tvegali svoja življenja.

Valentin Borovnik - Lipe iz Frankolovega je l. 1971 za knjigo Staneta Terčaka Frankolovski zločin povedal:

Naše mladinke in aktivistke, med njimi tudi sestre obešenega talca Stanka Gorenjška so takoj po tem umoru pričele zbirati cvetje in spletati vence za okrasitev množičnih grobov. Stankov oče Jurij Gorenšek – Ljubomir, ki je med prvimi začel podpirati partizane, je mrtvim v spomin sestavil naslednje posvetilo: »Tukaj počivajo slovenske žrtve, ki so dale življenje za svobodo in srečo domovine. Večna venčaj vas slava, ki nikdar ne mine.« Partizan Gašper, ki je pozneje padel, je pripravil dva lepa hrastova križa in nanju vžgal to besedilo. Pripravili smo tudi slovenske zastavice s peterokrako zvezdo in čakali ugoden trenutek, da okrasimo groba, ki so ju Nemci zravnali tako, da se skoraj ni poznalo, kaj se je na tem mestu zgodilo. Šele neko noč v marcu 1945 se nam je posrečilo okrasiti grobova. Za to so se potrudili: Stankova brata, partizan Marko, mladinec Karol, dve sestri, kurir Oto in jaz. Ta podvig je bil težak, ker so Nemci neprestano hodili ali se vozili po cesti. Dva spomina na opisani okupatorjev zločin – voziček, s katerim so vozili mrtve talce h grobovoma, in križ z napisom hrani muzej revolucije v Celju.

Prvo znamenje na grobovih frankolovskih žrtev torej ni bila rdeča peterokraka (četudi je bila navzoča na priloženih zastavicah), pač pa križ. Talci so bili kristjani, svojci talcev so bili kristjani, partizani so bili kristjani – logično, da so domači partizani postavili križ! 

Stalinistično-kardeljanska smer revolucije česa takega ni tolerirala, zato so oba križa »v času svobode« odstranili in na grobove postavili dva kamnita monolita z rdečo zvezdo, ki sta tam še danes. Oblasti so premogle vsaj toliko uvidevnosti, da prvotnih križev niso vrgle v smeti, temveč so ju dale v muzej.

Sramežljiv povratek križa in primat rdeče zvezde

Po koncu komunistične diktature se je ne samo v Straniškem grabnu, pač pa tudi marsikje pri podobnih grobovih, pojavilo vprašanje: »Zakaj žrtve počivajo pod rdečo zvezdo, če pa so bile verne?«

Snovalci nove podobe spominskega parka frankolovskih žrtev so zato leta 2000 nov spomenik zasnovali na način, da je na njem tudi križ. Plahega, rahlo abstrahiranega, v velikosti knapove dlani, ga zagledamo v gornjem desnem kotu spomenika (slika spodaj). Medtem ko je v levem kotu vklesana enako velika zvezda. Dve rdeči zvezdi na obeh nagrobnih monolitih sta seveda ostali.

Trenutno stanje na fronti zvezda-križ, ki je 3:1 za zvezdo, je po svoje potrdil Marjan Šarec, ko je minulo soboto ob grobovih frankolovskih žrtev dejal:

Povsem nesmiselni in zgrešeni so tudi ideološki prepiri o rdeči zvezdi. Ta je bila takrat pač simbol boja za svobodo in to bo tudi ostala, pa če jo še tako retuširamo.

Levo-sredinski politik pač kot levo-sredinski politik. Primata rdeči zvezdi ne bo odvzemal. Pri tem ne vidi, da so z na rdečo zvezdo postavljenem nacionalnem mitu ideološki spori zagotovljeni za naslednja desetletja.

Dalo bi se oboje. Spoštovati one, ki so iskreno uporabljali rdečo zvezdo kot simbol upora proti okupatorju (ob hkratnem odločnem zavračanju revolucionarnega nasilja); spoštovati one, ki so v vojni drami in antifašističnem delovanju ohranili vero v Boga. Marsikdo je v tem smislu pričakoval, ne da se bodo v Straniškem grabnu radirale zvezde, pač pa da bo nov spomenik frankolovskim talcem vseboval večji križ. Vsaj takšnega, ki bi bil viden s ceste. Marsikdo to pričakuje še danes. Med njimi – če že vprašate - tudi jaz.

* Fotografiji: prva je iz knjige Življenje ob Tesnici, ki jo je sestavil Matjaž Založnik; drugo sem slikal B.C..

Od duhovnikov spolno zlorabljene redovnice

Na letalu iz Abu Dhabija (5.2.2019) je papež Frančišek na novinarsko vprašanje o spolnih zlorabah redovnic s strani duhovnikov dejal: »Res je ... so duhovniki in celo škofi, ki so to počeli. Mislim, da se to še vedno dogaja, kajti nekaj se ne preneha zgolj zato, ker se zavedamo, da obstaja« (link). Mnogi so šokirani, a marsikdo ne ve, da se s to kočljivo temo Vatikan odprto sooča vsaj dve desetletji. 

***

V slovenskem prostoru sem med prvimi (če ne prvi) o njej javno spregovoril na Nikodemovih večerih leta 2002. Moje predavanje je nosilo naslov Duhovnik med skušnjavo oblasti in radostjo služenja. Predavanje je vsebovalo tudi poglavje o »sporočilnosti«, če tako rečem, velikih duhovniških afer, ki smo jih takrat komaj začeli spoznavati. Na tem blogu sem del besedila predavanja že objavil (link), tokrat bom bolj skrčen.

Takole sem zastavil leta 2002:

V velikočetrtkovem pismu duhovnikom l. 2002 je papež Janez Pavel II. med drugim zapisal: »Globoko smo pretreseni zaradi grehov nekaterih naših bratov, ki so izdali pri posvetitvi prejeto milost, ko so padli v najhujše oblike ‘skrivnosti zla’, ki deluje v svetu. Na dan prihajajo zelo hudi škandali, ki posledično mečejo senco suma na vse ostale dobre in zaslužne duhovnike.«

Te »najhujše oblike skrivnosti zla«, o katerih govori papež, so primeri pedofilije in drugih afer seksualnega značaja, ki so v zadnjih letih pretresli svetovno javnost. V obzir bomo vzeli dve: 

- poročilo o spolnem nasilju duhovnikov nad redovnicami v 23 državah – v glavnem afriških, ki ga je po naročilu iz Vatikana pripravila redovnica Maria O'Donohue, spomladi 2001 pa objavila ameriška revija National Catholic Reporter.

- razkritje 70 članske bostonske mreže duhovnikov pedofilov (bolj natančno: efebofilov) ter vse bolj perečega problema pedofilije in homoseksualnosti med duhovniki. Če pogledamo dejstvo, da bostonski duhovniki niso zapadali v greh posamično, ampak da so se organizirali v mrežo, razumemo, zakaj papež uporablja izraz »mysterium iniquitatis«, ki ga običajno uporabimo za označevanje Satanovega delovanja.

V predavanju sem nato razmišljal predvsem z vidika »religiozne korupcije« duhovniškega poklica, do katere pride v teh zavržnih primerih. Čeprav pri pedofiliji gre za kriminalna dejanja, za katera mora duhovnik odgovarjati tudi po civilnem pravu, pri zlorabah redovnic pa je civilnopravna kriminalnost manj razvidna, gre v obeh primerih za duhovno in moralno korupcijo duhovništva oz. za »izdajo pri duhovniški posvetitvi prejete milosti«. Katoliški duhovnik se začne obnašati kot ne-duhovnik, kot anti-duhovnik, zasledimo celo elemente poganskih kultov plodnosti.

Ob prebiranju poročila o primerih spolnega nasilja duhovnikov nad redovnicami, se nam pojavi dodaten pomislek, ki ga po primerjanju z nekaterimi poganskimi in šamanskimi vzorci duhovništva. Takole sem razlagal:

Poročilo /iz leta 2001/ namreč omenja več vzrokov, da prihaja do pojava /duhovniškega/ spolnega nasilja nad redovnicami: 

- kultura plodnosti in velike težave za sprejem celibata v nekaterih delih Afrike; 

- kultura, ki prepoveduje ženski zavrnitev moškega, zlasti če je ta nosilec oblasti;

- ekonomska odvisnost majhnih redovnih skupnosti od lokalnega duhovnika; 

- AIDS primora duhovnike, ki so vajeni rednega spolnega občevanja, k iskanju varnega seksa.

Na tem mestu nas ne zanimajo takšne ali drugačne perverznosti, ki jih omenja poročilo, temveč samo ozadje obnašanja duhovnikov. Očitno je evangelizacija afriškega kontinenta bila v zadnjih sto letih tako bliskovita in masovna, da so različne predkrščanske, animistične, poganske religiozne in kulturne prvine ostale še nedotaknjene.

Ko prebiramo zajetno knjigo James G. Frazerja Zlata veja – raziskave magije in religije, pogosto naletimo na opise vračev, svetih mož in duhovnikov, katerih božanski izvor oblasti se kaže tudi v posebnih pravicah nad dušami in telesi običajnih vernikov. V nekem afriškem plemenu npr. je vaški duhovnik imel pravico razdevičiti vsa mlada dekleta, v drugem je lahko jemal hrano in lastnino drugih po mili volji, le v stanju transa je moral biti. Če smo pri don Mazziju /v prejšnjem poglavju predavanja/ razmišljali o vplivu ločitve svetega in spolnosti, na tem mestu vidimo, kaj se zgodi, ko je sveto in spolno združeno v eno: občevanje z duhovnikom oz. vračem postane stik z božanstvom.

Ker sem predaval na temo duhovniške skušnjave oblasti, sem s tega vidika pogledal tudi na problem zlorabljenih redovnic s strani duhovnikov. Po primitivnih vzorcih k oblasti spada tudi »spolna oblast«, politični ali verski oblastnik je rad tudi alfa-samec. Takole sem zaključil:

Tudi razkazovanje spolne moči je v določenih kulturah nujna, da je moški moški, vrač vrač, da je oblast oblast. Frazer omenja, da so ponekod vrače-duhovnike ubili in zamenjali, takoj ko so ti kazali znake pešanja življenjske moči.

Pri tem naj omenim kako slaboumne so razmišljanja, ta ti vzorci prizadevajo samo neko zaostalo versko okolje. Poznamo primere tudi jugoslovanskih politikov na potovanjih, ki so jim gostitelji morali pripraviti deklico za tisto noč; da ne govorimo o nekaterih sodobnih rock zvezdnikih in kaj je v obveznem repertoarju po njihovem koncertu: použivanje lokalnega dekliškega mesa.

Afera spolnega nasilja nad sestrami torej ne govori toliko o obči krizi celibata niti ne o neki katastrofalni moralni dekadenci katoliškega klera. Pač pa nam na zelo grob način pove, kako močne so lahko kulturološke pogojenosti pri pojmovanju duhovništva, in kako potuhnjeno se v krščanstvo tihotapijo poganske vrednote. Vpliv poganskih religioloških vzorcev na katoliško duhovništvo pa ni samo izoliran na neko afriško področje, pač pa je malodane dinamika, ki jo moremo zaslediti povsod in v vseh časih.

Na tej točki predavanja sem nehal z navajanjem velikih afer in nadaljeval z analizo povprečnega slovenskega duhovnika kot nosilca sakralne oblasti. Ugotovil sem, da je pri nas v kakšnih okoljih le oblasten duhovnik razumljen kot »pravi« duhovnik, kar je lahko psevdo-pogansko in nas kot tako lahko hitro oddalji od bistva Kristusovega duhovništva, ki je darovanje, služenje.

***

Danes bi moje predavanje na isto temo seveda izgledalo drugače. Danes imamo veliko več podatkov in Cerkev je po letu 2002 storila ogromno v smeri preprečevanja in razkrivanja spolnih zlorab s strani duhovnikov. Gotovo pa poglavje o spolno izkoriščanih in zlorabljenih redovnicah zlasti v deželah Tretjega sveta še čaka na svoj očiščevalni epilog. 

Da smo vendarle glede tega na dobri poti, pove tudi dejstvo, da je med mediji, ki to temo redno odpirajo, sam vatikanski časnik L'Osservatore Romano. (Prim. kolumna priznane zgodovinarke in novinarke Lucette Scaraffia z naslovom Mediji in zlorabe)

* Foto: Redovnica na obali, Micheile Henderson, unsplash.com.

Prva neverna generacija? Da. Ne.

Mlajše generacije so manj verne od starejših. To ni nič novega. Že v antiki so opazili, da v mladih letih »ne spoštujemo bogov«, kot jih spoštujemo kasneje v zrelih letih. Jamranja, da mladi neradi hodijo v cerkev, zasledimo pri nas že pred 100 in več leti. V kroniki župnije Hajdina na primer beremo, kako župnik okrog leta 1900 obupuje nad mladino, ki se - kot zapiše - »za flašo in nož drži« (beri: omama in nasilje), ob nedeljah pa se potika po bližnjem Ptuju, namesto da bi bila v domači fari pri sveti maši. Novo oz. značilno za naš čas je, da je odklon mladih od religije bolj radikalen in trajnejši.

Razen v Gruziji in Gani so mladi povsod bolj neverni kot njihovi starši

Pojavlja se teza, da prihaja in je že tu »prva neverna generacija« ter da so milenijci (rojeni do in okrog leta 2000) »najbolj neverna generacija v zgodovini Zahoda«. Podatki so jasni: mladi se oddaljujejo od svojih matičnih religij povsod po svetu. Komaj kaj in počasi v Afriki in Aziji, precej hitro na Zahodu; komaj kaj in počasi v islamskih deželah, precej hitro v krščanskih, zlasti v onih s protestantskim ozadjem.

Po podatkih Pew danih na svetlo leta 2018 (link) so mladi izrazito manj verni od prejšnje generacije v Kanadi, na Danskem, v Južni Koreji, v Avstraliji; Italija, Francija, Avstrija so na sredini glede oddaljevanje mladih od religije; manj razkoraka med mladimi in starejšimi glede vere je čutiti v vzhodni Evropi (Poljska, Rusija, Litva); ZDA ostajajo atipične, saj od drugih dežel z enako visokim standardom in izobrazbo odstopajo po bolj konsistentni vernosti (npr. mladi v ZDA kažejo izjemno visoko stopnjo vsakdanje molitve).

Od vseh dežel, ki jih je analiziral Pew (pretresel jih je 106), sta samo dve, kjer se mlada generacija kaže za bolj verno od starejše: to sta Gruzija in Gana.

Zares prva neverna generacija?

Italijanski sociolog religije Franco Garelli, svoj čas dekan fakultete za politične vede v Turinu, je hotel preveriti, kakšna je nevera današnjih mladih in koliko mladi sploh priznavajo oznako »prva neverna generacija«. Izsledki Garellijeve raziskave (anketa + intervjuji) med mladimi Italijani so leta 2016 izšli v knjigi Mali ateisti rastejo. Zares prva neverna generacija? (link). Kot že naslov in podnaslov povesta, je raziskava predočila dvoje:

• pričakovano: mladih ateistov in agnostikov je vse več;
• manj pričakovano: še vedno ne moremo enoznačno reči, da gre za prvo neverno generacijo.

Le polovica vprašanih mladih se strinja, da je njihova generacija »prva neverna«. Nekateri s prstom pokažejo na svoje starše in označijo prav njih za »prve neverne«, le da tega ti niso iskreno rekli; drugi pravijo, da mladi niso toliko neverni kot nagnjeni k tehtanju in preverjanju. Situacija je po svoje nenavadna, saj mladi kot generacija (kolektiv) delujejo zelo sekularizirano, kot posamezniki pa ne.

Drugačne duhovne vrline mladih

Tudi sam Garelli se z definicijo »prva neverna generacija« ne strinja. Preveč tipanja po smislu in spoštovanja do duhovnosti je v mladi generaciji, da bi jo spredalčkali kot zgolj neverno oz. neduhovno. Zanimanje za duhovno plat življenja se kaže tudi pri onih, ki se imajo za neverne ali nereligiozne (za takšne se jih izjasni 30%).

Poleg tega današnja mladina kaže nekaj potez in tudi vrlin, ki jih generacija pred njo ni izražala v toliki meri. Te so:

• spoštovanje pristnosti: mladih ne zanima toliko verska resnica kot koliko je kdo pristen v izpovedovanju vere in kako dobro se pri tem počuti;
• duhovnost kot iskanje osebne sreče in harmoničnosti: vera je dobra, če te dela srečnega in ti pripomore h kakovostnejšemu življenju; duhovnost pri mladih ni toliko bogoiskateljstvo (transcendenca) kot je iskanje življenjskega ravnotežja in dušnega blagostanja (imanenca);
• post-ideološkost: 70% onih, ki se imajo za ateiste, vere nimajo za »neumnost«; podobno oni, ki se kažejo za globoko verne, spoštujejo ateistični svetovni nazor; ideološki spopad na liniji verni-neverni, značilen za prejšnje generacije, mladih ne nagovarja; militantne drže (vsaj v Italiji) ne zmagujejo;
• vera na standby mode: večina mladih svoje krščanske vere ne izbriše iz svoje intime, t.j., ne ugasne je, temveč jo drži v nekakšnem standby položaju; kar pomeni, da vera sicer ni vidna in dejavna, po potrebi ali navdihu pa se lahko hitro aktivira.

Kljub temu da se je v župniji imel fajn ...

Izkustvo Cerkve je pri večini mladih Italijanov in Italijank, ki jih je povprašal Franco Garelli s svojo ekipo, pozitivno ali nevtralno; tudi pri onih, ki so versko medli ali že ateisti. Mladi poudarjajo lepa doživetja v svojih župnijah (verouk, oratoriji, skavti,...), spoštovanje do določenih duhovniških likov ter do samega papeža Frančiška. To, kar jih je oddaljilo od Cerkve – je prepričan Garelli -, je nepomenljivost cerkvenega diskurza za njihova življenja. Poleg tega kljub večinoma pozitivni osebni izkušnji Cerkve vendarle čutijo breme medijsko razvpitih duhovniških škandalov.

Iz odgovorov je razvidno še:

• bolj kot okolje cerkvene institucije na vernost ali nevernost mladih vpliva družinsko okolje; če so starši verovali le zaradi zunanje tradicije, bodo njihovi otroci z lahkoto zavrnili tako versko tradicijo kot vero; če so starši v versko življenje otroka silili, se bo zgodilo podobno;
• v samem krogu družine so mladi glede vere bolj strogi do svojih staršev, manj strogi pa do svojih starih staršev; odnos do starih staršev je duhovno manj obremenjen, vernost starih staršev je obravnavana tudi s simpatijo.

Ne jamrajmo, bodimo pristni, vpokličimo dedke in babice!

Nobena od dveh navedenih raziskav sicer ne obravnava Slovenije, a ni se težko prepoznati. Smo tam nekje, kjer sta Italija in Avstrija, s tem da je pri nas dejavnik ideološkosti ter polemike med vernimi in nevernimi gotovo večji.

V cerkvenih krogih smo povabljeni, da odpravimo pesimizem, jadikovanje, užaljenost. Mladi niso padli v brezno niča. Zavračajo mnogokaj, kar smo jih pri verouku učili, obenem odpirajo mnogokaj svojega, ki se kaže kot pristno in plemenito. Nastavki za dialog so. Greh bi bil zapreti se pred mladimi.

Po družinah smo povabljeni k večji pristnosti in sproščenosti, kar se tiče vere. Našo pozunanjeno tradicijo so naši lastni otroci razkrinkali in jo zavračajo. Vključimo (znova) v svoje duhovno-vzgojne procese stare starše! Očitno med dedki in babicami na eni ter vnuki na drugi strani tečejo prvinske povezave, ki so za prenos vere pomembnejše, kot si predstavljamo. Dedki in babice naj bodo blizu svojim vnukom - k čemur v zadnjem času spodbuja tudi papež Frančišek.

* Foto: Barbara Tadina, Svetovni dan mladih v Krakovu 2016