Kaj povedo razvpite duhovniške afere?

V zadnji št. revije Jana (13.8.2013) je v intervjuju z menoj omenjeno, da sem že l. 2002 javno spregovoril o duhovniških pedofilskih škandalih in njihovem pomenu za prihodnost Cerkve. Marsikoga zanima, kaj točno sem pisal. Pisal sem, kar podajam v tem blogu v nadaljevanju. 

L. 2002 sem namreč na Nikodemovih večerih predaval na temo "Duhovnik med skušnjavo oblasti in radostjo služenja", v katerem sem razmišljal o stanju in o prihodnosti duhovništva. Eno poglavje, katerega sem naslovil "Kaj povedo razvpite duhovniške afere?", pa sem namenil dvema takrat najbolj znanima duhovniškima škandalom: razkrita mreža pedofilskih duhovnikov v ZDA ter v spolne zlorabe redovnic v Afriki. O prvem se je v naslednjih letih veliko govorilo, pisalo, demonstriralo, ukrepalo,... o drugem (stanje duhovniškega celibata v Afriki) pa ne (no, slednje morda še pride na vrsto). Celotno besedilo predavanja je izšlo v zborniku Nikodemovih večerov l. 2003.

------------

1. "Mysterium iniquitatis" tudi v duhovniških vrstah

V velikočetrtkovem pismu duhovnikom v l. 2002 je papež med drugim zapisal: "...globoko smo pretreseni zaradi grehov nekaterih naših bratov, ki so izdali pri Posvetitvi prejeto milost, ko so padli v najhujše oblike ‘skrivnosti zla’, ki deluje v svetu. Na dan prihajajo zelo hudi škandali, ki posledično mečejo senco suma na vse ostale dobre in zaslužne duhovnike."

Te "najhujše oblike skrivnosti zla" so primeri pedofilije in drugih afer seksualnega značaja, ki so v zadnjih letih pretresli svetovno javnost. V obzir bomo vzeli dve:

• poročilo o spolnem nasilju duhovnikov nad redovnicami v 23 državah – v glavnem afriških, ki ga je po naročilu iz Vatikana pripravila redovnica Maria O'Donohue, spomladi 2001 pa objavila ameriška revija National Catholic Reporter.
• razkritje 70 članske bostonske mreže duhovnikov pedofilov (bolj natančno: efebofilov) ter vse bolj perečega problema pedofilije in homoseksualnosti med duhovniki. Če pogledamo dejstvo, da duhovniki niso zapadali v greh posamično, ampak da so se organizirali v mrežo, razumemo, zakaj papež uporablja izraz "mysterium iniquitatis", ki ga običajno uporabimo za označevanje Satanovega delovanja;

Ko razmišljamo o tovrstnih deviacijah pri duhovnikih vsekakor pazimo, da ne zaidemo v rumenotiskovno in žgečkljivo brskanje po nespodobnih dejanjih klerikov in se ves čas držimo dejstva, da pri hujših aferah gre za statistično obrobna dejanja. Nek slovenski duhovnik je na internetnih forumih izračunal, koliko pedofilov bi moralo biti med slovenskimi duhovniki, če bi veljalo statistično razmerje iz ZDA, kjer je pedofilstva obtoženih 0,2% duhovnikov: morda le eden!

In kako se s tem soočamo na Slovenskem?

Klasično zadržani katoliški mediji na eni strani in barbarsko proticerkveni na drugi stani, so pri nas žal preprečili bolj mirno in dostojno razpravo. PZ se v problematiko klera z vidika spolno moralnih deviacij ne spušča, kar je za tak dokument razumljivo. Le v enem stavku, pa še to v kontekstu družbenih pritiskov na duhovnika, omenja: "Duhovniki so pogosto preobremenjeni in se čutijo osamljene, kar jih prizadene v njihovi duhovniški identiteti ter jih lahko zapelje v različne oblike zasvojenosti" (PZ 402). Kot težave ali negativne lastnosti slovenskih duhovnikov so omenjeni še avtoritarnost, osamljenost, brezbrižnost, minimalizem, malodušje, razočaranja – ne pa alkoholizem, konkubinat, homoseksualnost.

Ko nam je na neki rekolekciji eden izmed škofov govoril o tovrstnih duhovniških odklonih v neki drugi državi, je s pogledom uprtim v nas malodane ironično zaključil: "Ampak ne pri nas! Ne v naši dekaniji!"

Tudi na tem mestu velja poziv: "Nobene panike, prosim!"

Nekoliko nas namreč lahko tolaži zgodovinsko dejstvo, da se je Cerkev s problemi težjih moralnih odklonov duhovnikov spopadala že prej, takorekoč redno in tudi dokaj odprto. Naj samo navedem p. Antona Marijo Klareta, ki je kot novi nadškof na Kubi leta 1851 naletel na kler, ki je zapadal vinu in ženskam. Njegovo prvo pastirsko pismo, v katerem se sooča s pastoralno krizo v škofiji, ima zato od osmih kar šest poglavij, ki govorijo o duhovnikih. Pomenljiv je naslov 1. poglavja: "O duhovniški obleki"!

2. Psihološki pomislek: celibat kot vir duhovniških nevroz in deviacij

Poleg že omenjenih afer že samo dejstvo razširjenosti priležništva (duhovniki, ki imajo ljubice), ki je seveda ne moremo označiti za spolno deviacijo in je metati v isti koš z aferami, kličejo k opredelitvi glede krize celibata in zaobljube čistosti. Zaključek, ki ga delajo mnogi ob teh aferah in ob dejstvu konkubinata, je namreč preprost: "Celibat je vir duhovnikove človeške nesreče, celibat je vir nevroz. Ko bo Cerkev ukinila celibat, tudi več ne bo spolnih deviacij. Poleg tega pa bo tudi konec krize poklicev."

In kako globoka je kriza celibata? Poglejmo nekatere številke glede laizacij duhovnikov v zadnjih desetletjih.

Izginula stopnišča (Salamanca), foto: B.C.

Italijanski sociolog E. Colagiovanni, je v sedemdesetih analiziral 8.287 od Vatikana uslišanih prošenj duhovnikov iz vsega sveta za laizacijo podanih do leta 1969. Razlogi izstopa duhovnikov iz duhovniškega stanu so bili – in lahko rečemo "bi bili tudi danes" - naslednji:

• 94,4% zavračanje celibata
• 16,3% težave z cerkveno disciplino
• 11,4% psihična neuravnovešenost
• 10% nezrelost
• 8,4% pritiski družine
• 6% navezanost na mamo in domače ognjišče (mamizem)
• 5,5% pritiski družbe in okolja
• 5,4% težave z vero
• 2% alkoholizem

Če špekuliramo o uradnih podatkih duhovniških izstopov v prvih dveh desetletjih po koncilu, ki naj bi jih bilo 11,5% - 51.000 od 448.000, in če vemo, da uradna cerkvena statistika šteje le tiste izstope, ki so podali prošnjo za laizacijo, in da je izstopov "de facto" še enkrat toliko zraven, pridemo do sklepa, da je približno 100.000 duhovnikov zapustilo službo zaradi nevztrajanja v celibatu. Ni pa nobenih podatkov o tem, koliko duhovnikov formalno vztraja v celibatu, obenem pa ima priležniško razmerje z kakšno žensko. Da tega ne more biti malo, vemo že iz dejstva, da so se v Franciji skrite ljubice duhovnikov organizirale v gibanje Claire voile – Svetla tančica in da je voditeljica gibanja Odette Desfonds nedavno napisala uspešno prodajano knjigo z naslovom Tekmice Boga!

Ali vse to pomeni, da je zakon celibata zgrešen? Ali Cerkev ne vidi dejstev in se gre demagoške igre?

Demagogije pri tem ni, ker razprave o celibatu v Cerkvi niso noben tabu. Tudi gibanja in pobude za odpravo celibata niso nič novega: v 19, stoletju je npr. eno tako gibanje obstajalo v Nemčiji, v 20 letih prejšnjega stoletja pa na Češkem in Slovaškem. Sama Cerkev tudi več ne angelizira celibaterskih figur. Koncil je, lahko rečemo, celo nekoliko demitiziral celibat, ko je zapisal, da "duhovništvo po svoji naravi zdržnosti ne zahteva nujno", pač pa, da je "celibat iz mnogovrstnih razlogov primeren duhovništvu" (D 16).

Iz teološkega, zgodovinskega, duhovnega pa tudi iz psihološkega zornega kota aktualna kriza celibata, kot domnevnega vira duhovnikove čustvene neosrečenosti, torej ni dovolj močan argument, da bi celibat kot tak ukinili. Naj navedemo le kratko in lakonično mnenje italijanskega psihiatra Ermanna Pavesija, publicista, ki je v svojem delu Nespamet križa ali nevroza? ostro zavrnil tudi znamenite Drewermannove teze o celibatu in pokorščini, kot virih duhovniških nevroz in deviacij. Takole odgovarja Pavesi: "Celibat in pokorščina, da ustvarjata nevroze? Pravzaprav so poročeni protestantski pastorji bolj pod stressom kot duhovniki." In če bi veljalo freudistično mnenje, da je religija sploh vir nevroz, "potem bi s procesom sekularizacije duševno zdravje moralo naraščati, toda, ko opazujemo konzum psihofarmakoloških izdelkov in porast psihosomatskih motenj, moramo misliti ravno obratno," pravi Pavesi.

Če torej gremo na področje spolnih deviacij in preletimo mnoštvo podatkov o razširjenosti pedofilije, zakonolomstva, pornografije pridemo do zaključka: biti samski nikakor ne pomeni, biti tudi bolj kot drugi nagnjen k spolni deviaciji – saj biti poročen tudi ne pomeni biti tudi čustveno in spolno umirjen in potešen.

Poljudno psihološki in deloma ideološki pomislek, da je "moj črni plašč" (spomnite se, kako so to Gregorčičevo pesem razlagali v komunističnih šolah), t.j. celibat kot "nenaravna samota" (Ranke-Heinemann) vir duhovnikove čustvene nesreče, torej ne zdrži.

3. Ekleziološki pomislek: "strukturna pedofilija"

Kljub strogim besedam, ki jih je papež in izrekel vsled razkritja bostonske mreže duhovnikov pedofilov, so svetovni mediji neusmiljeno udarili po Cerkvi. Vendar eno najbolj pretanjenih in ostrih razmišljanj je podal znan italijanski duhovnik, teolog, socialni delavec in voditelj komune don Enzo Mazzi.

Mazzi se najprej huduje nad reakcijo Vatikana, ki je sicer ostro obsodil pedofile – uporabil je izraz "toleranca nič", ni pa se vprašal o vzrokih, nato pa postavi tezo: "Pedofilski duhovniki so predvsem sad določene vzgoje in določenega načina življenja, ki je represiven in avtoritaren in ki je onemogočil neuravnovešen razvoj njihove osebnosti ter jih potiska v raznovrstne nevroze." To se ni slučajno zgodila tam nekje v Bostonu, temveč odgovornost zanjo nosi celotna Cerkev s svojo popačeno ekleziologijo in duhovno teologijo, ki jo morda še najbolj povzema Drewermannov stavek: "V Cerkvi najdemo strah, krivdo in žrtev; potrebovali pa bi zaupanje, samouresničitev in osvoboditev!"

Konec koncev je Boston – meni don Mazzi - samo razkril problem pedofilije in homoseksualnosti, ki je bil vedno navzoč, le sodna oblast ni mogla prodreti v cerkveno zakulisje.

Don Mazzi vidi daljni izvor pedofilije v grobi ločitvi svetega, sakralnega in spolnosti. Spolnost za katoliško duhovnost ni sveta, temveč ostaja ne-duhovna, telesna, umazana. Zato duhovnik, ki predstavlja sveto, nikakor ne sme živeti spolnega življenja. Če bi duhovnik ne bi sakralno drugačen, bi sedanji duhovno pastoralni sistem bil ogrožen. Po drugi strani pa sveti, brez-spolni mož-duhovnik, preko individualne spovedi in preko porok, ki se morajo zgoditi pred njim, nadzira spolno življenje vernikov. Za kaj takega ni potrebno nekih posebnih špijunski metod, ker tako vernike kot duhovnika Cerkev vzgaja v antiseksualnem pojmovanju izvirnega greha ter v okolju strahu pred nečistostjo ter globoke in boleče krivde tudi za manjši prestopek proti 6. Božji zapovedi. "Vsakič ko masturbiraš, zabodeš meč v telo Deteta Jezusa," je npr. napisano na nekem protikatoliškem plakatu, na katerem kraljuje lik strogega duhovnika. Ravno protispolna naravnanost porodi psihična neravnovesja, obsesije, pri duhovnikih pa fobijo pred žensko: skratka dobro podlago za pedofilijo.

Verniki so torej odvisni od duhovnika, pravi don Mazzi, ki jih edini lahko reši pred težo krivde, odvisni od materinske ljubezni Cerkve, ki jih ustrahuje, graja, nagrajuje, tolaži. Odvisnost ljudi, ki so pod okriljem Cerkve kakor večni otroci, don Mazzi imenuje "strukturna pedofilija". Esej zaključi: "Dragi kardinali, proti tej 'strukturni pedofiliji' Cerkve morate obrniti svojo 'toleranco nič', proti sakralizaciji vaše oblasti, proti vaši teologiji in pastorali prezira."

Don Mazzijevo razmišljanje je zelo podobno znamenitim tezam polemične teologinje Ute Ranke-Heinemann, po kateri je katoliška Cerkev, ta "utrdba moških" protiseksualna in homoseksualna obenem, oz. deseksualizirano homoseksualna. Zajedljiva je njena definicija Vatikana v intervjuju za Der Spiegel: "Vatikan – razženščeni terarij z veliko homoseksualci."

Kako se ubraniti don Mazzijevega napada? Ali je naša pastorala globinsko res pastorala prezira za telesno in spolno, za ustvarjalno in igrivo? Ali so semeniščniki in duhovniki res prve žrtve teologije prezira in strukturne pedofilije, ki ustvarja infantilne in zavrte osebnosti?

Osnovna Mazzijeva teza o ločitvi svetega in spolnosti ne drži. Vladimir Truhlar, ko v Slovarju duhovnosti pod geslom "celibat duhovnikov" razpravlja o koncilskih omembah "zelo zaslužnih poročenih duhovnikov" (D 16), ugotavlja: "S tem koncil jasno prizna, da se področje sakralnega in spolnosti nikakor ne izključujeta." Enako potrdi tudi drugi koncilski odlomek, ki označi spolnost za "nekaj dobrega in častnega" (CS 49). Gotovo pa moramo z don Mazzijem priznati, da sproščenega in koncilsko prenovljenega pogleda na spolnost v Cerkvi, med kleriki in laiki, še nismo dosegli.

Bolj prepričljiv odgovor don Mazziju najdemo v odprtem pismu ameriškega Katoliškega združenja zdravnikov (Chatolic Medical Association, www.cathmed.org) ameriškim škofom. V pismu, datiranem julija 2002, zdravniki in psihiatri povzemajo svoje ugotovitve glede pedofilskih duhovnikov, ki so jih do zdaj zdravili.

Takole pravijo: "Niso bili pripravljeni priznati in rešiti globoke čustvene bolečine, ki so jo doživeli v samotarskem otroštvu, največkrat v odnosu do očeta, v izključitvi iz skupine vrstnikov, ob tem je še tu pomanjkanje moškega zaupanja, negativna podoba telesa, žalost in jeza. Ta jeza, ki največkrat izvira iz razočaranj in ranjenih odnosov z vrstniki in očetom, je pogosto obrnjena proti Cerkvi, Svetemu očetu in verski hierarhiji." Izvir pedofilije torej ni neka mračna krščanska morala, "pastorala prezira" in "ekleziološka pedofilija", ki jih zdravniški dokument niti ne omenja, temveč "... podzavesten poskus, da bi bili sprejeti, in da bi zmanjšali bolečino žalosti, samote in pomanjkanje zaupanja. Obravnava te čustvene bolečine je bistvena, da obvarujemo Cerkev in njene otroke pred nadaljnjo stisko in pohujšanji."

Dokument ameriških zdravnikov govori o tipičnih primerih posameznikov, ne pojasnjuje pa pojava v mrežo organiziranih pedofilskih duhovnikov.

4. Religiološki pomislek: duhovnik kot poganski vrač

Ob prebiranju poročila o primerih spolnega nasilja duhovnikov nad redovnicami, se nam pojavi dodaten pomislek, ki ga po primerjanju z nekaterimi poganskimi in šamanskimi vzorci duhovništva imenujmo religiološki.

Poročilo namreč omenja več vzrokov, da prihaja do pojava spolnega nasilja nad redovnicami:

• kultura plodnosti in velike težave za sprejem celibata v nekaterih delih Afrike;
• kultura, ki prepoveduje ženski zavrnitev moškega, zlasti če je ta nosilec oblasti;
• ekonomska odvisnost majhnih redovnih skupnosti od lokalnega duhovnika;
• AIDS primora duhovnike, ki so vajeni rednega spolnega občevanja, k iskanju varnega seksa.

Na tem mestu nas ne zanimajo takšne ali drugačne perverznosti, ki jih omenja poročilo, temveč samo ozadje obnašanja duhovnikov. Očitno je evangelizacija afriškega kontinenta bila v zadnjih sto letih tako bliskovita in masovna, da so različne predkrščanske, animistične, poganske religiozne in kulturne prvine ostale še nedotaknjene.

Ko prebiramo zajetno antropološko študijo James G. Frazerja Zlata veja – raziskave magije in religije, pogosto naletimo na opise vračev, svetih mož in duhovnikov, katerih božanski izvor oblasti se kaže tudi v posebnih pravicah nad dušami in telesi običajnih vernikov. V nekem afriškem plemenu npr. je vaški duhovnik imel pravico razdevičiti vsa mlada dekleta, v drugem je lahko jemal hrano in lastnino drugih po mili volji, le v stanju transa je moral biti. Če smo pri don Mazziju razmišljali o vplivu ločitve svetega in spolnosti, na tem mestu vidimo, kaj se zgodi, ko je sveto in spolno združeno v eno: občevanje z duhovnikom postane stik z božanstvom.

Tudi razkazovanje spolne moči je v določenih kulturah nujna, da je moški moški, vrač vrač, da je oblast oblast. Frazer omenja, da so ponekod vrače-duhovnike ubili in zamenjali, takoj ko so ti kazali znake pešanja življenjske moči.

Pri tem naj omenim kako slaboumne so razmišljanja, da ti vzorci prizadevajo samo neko zaostalo versko okolje. Poznamo primere tudi jugoslovanskih politikov na potovanjih, ki so jim gostitelji morali pripraviti deklico za tisto noč; da ne govorimo o nekaterih sodobnih rock zvezdnikih in kaj je v obveznem repertoarju po njihovem koncertu: použivanje lokalnega dekliškega mesa.

Afera spolnega nasilja nad sestrami torej ne govori o krizi celibata niti ne o neki katastrofalni moralni dekadenci katoliškega klera. Pač pa nam na zelo grob način pove, kako močne so lahko kulturološke pogojenosti pri pojmovanju duhovništva, in kako potuhnjeno se v krščanstvo tihotapijo poganske vrednote. Vpliv poganskih religioloških vzorcev na katoliško duhovništvo pa ni samo izoliran na neko afriško področje, pač pa je malodane dinamika, ki jo moremo zaslediti povsod in v vseh časih. Čiste, idealne, skorajda nadčasovne podobe prezbitera ne najdemo niti v Svetem pismu in kljub močni dogmatični in pravni kontroli, ki jo izvaja Cerkev, je lik duhovnika na terenu predmet različnih psihosocialnih projekcij in arhetipskih potreb današnjih ljudi.