Odločitev za uboge

S papežem Frančiškom je t.i. "odločitev za uboge" (OZU) spet v ospredju. L. 2000 sem na Nikodemovih večerih predaval na temo "Kako se Cerkev odloča za uboge". Danes bi predavanje seveda pripravil drugače, morda z več razmišljanja o denarju in ekonomiji. Kljub temu na tem mestu podajam nekaj poglavij od takrat. Celoten tekst (in lektoriran kakopak) je izšel l. 2001 v zborniku, katerega naslov je bil Preprosto in pristno.

Kaj je »od-ločitev« za »u-boge«?

Južnoameriški teolog José Maria Vigil o odločitvi za uboge pravi: »Odločitev za uboge je brez dvoma najvažnejši dogodek, ki se je zgodil v krščanskih Cerkvah vse od časov protestantske reforme v 16. stoletju. V protestantskih Cerkvah nekateri govorijo o 'novi reformi'. V vseh ostalih pa je odločitev za uboge postala 'questio disputata' in vir konfliktov.« To pa zato ker odločitev za uboge »pretresa krščansko življenje v temeljih in vsebuje nov način videti in čutiti, verovati in ljubiti, predvsem pa delovati.«

Na Slovenskem je pastoralni pojem odločitev za uboge (OZU) dokaj neznan in nas zato pravkar citirane besede gotovo presenečajo. Češ, najpomembnejši dogodek po Reformi, mi pa tega ne vemo! Po eni strani je temu tako, ker Cerkev v komunizmu ni mogla v polnosti živeti svojega poslanstva z ubogimi, po drugi, ker so njene aktualne usmeritve oz. odločitve pač drugačne ter po tretji, ker OZU v ušesih povprečno razgledanega slovenskega teologa prikliče teologijo osvoboditve, teologija osvoboditve pa vdor marksizma v krščanstvo. Kar pa je že herezija.

Zato najprej opredelitev pojma OZU.

Etimološko ubog pomeni u-bog, kar prvotno pomeni, »proč od deleža«, t.j. »brez-boga«. Ko rečemo ubogi, mislimo na splošno antropološko kategorijo umanjkanja, nepopolnosti, prikrajšanosti, prizadetosti, ogroženosti. Pravim, antropološko kategorijo, da ne bi skrčili vsega le na materialno in družbeno raven.  

Odločitev prihaja iz od-ločiti, torej pomeni, da nekaj ločimo od drugega. Imamo več možnosti, opustili smo nekatere, izbrali pa eno, ki nas odslej naprej določa.

Odločitev za uboge v pastoralnem okolju torej pomeni, da posamezni kristjan, kakšna skupnost kristjanov ali pa kar večje občestvo (tudi Cerkev na nacionalni ravni) izbere uboge kot svojo prioritetno skrb, kot svoj način življenja po evangeliju, kot intenziven način oznanjevanja Božje besede in uresničevanja Božjega kraljestva. S tem seveda izbere uboštvo kot svoj osebni slog.

Pastoralka uporablja še druge izraze: prednostna odločitev za uboge, prednostna in neizključujoča odločitev za uboge; prednostna ljubezen do ubogih,... Vendar nekateri teologi teh izrazov ne sprejemajo, saj pravijo, da vsak dodaten pridevnik preveč omili radikalnost izraza »odločitev za uboge« in dopušča možnost takšnih razlag, da do prave odločitve ne pride.

Julio Lois OZU opredeljuje kot:

- spreobrnjenje od logike moči in oblasti

- identifikacijo z ubogimi, njihovim svetom, željami, bridkostjo

- zavesten in aktiven vstop v delo in boj za premagovanje raznovrstnih oblik uboštva

- pripravljenost si deliti usodo ubogih do konca (v ekstremnih primerih do mučeništva)

Papež v Sollicitudo rei socialis (št. 42) o odločitvi za uboge piše, da je to »izbira oz. poseben primat delovanja po krščanski ljubezni, o katerem pričuje vsa zgodovina Cerkve. Ta izbira se nanaša na življenje vsakega kristjana, v kolikor vsak posnema Kristusovo življenje. Obenem pa se enako nanaša na našo odgovornost v družbi, zato tudi na naš način življenja v njej ter na pravilne odločitve, koliko dobrin bomo imeli in kako bomo z njimi ravnali«. (prevod iz italijanščine)

***

Ali je Cerkev skozi zgodovino pozabila uboge?

Poskušajmo na kratko razmisliti o zgodovini skrbi Cerkve za uboge. Kar drzno se vprašajmo: Ali je Cerkev pozabile na uboge? Nekateri namreč trdijo, da je Cerkev vedno ostala prva zaveznica ubogih, drugi pa, da se je v 4. stoletju izvirni naboj OZU izgubil in je prišlo do “pozabe ubogih”. Poglejmo argumente obojih.

TEZA 1: CERKEV JE BILA VEDNO NA STRANI UBOGIH

Najprej lahko mirno rečemo, da nikoli ni bilo obdobja, ko bi Cerkev uboge popolnoma pozabila. Tudi v času največjega razkošja in politične moči, tudi v času dekadence na Petrovem prestolu in moralnega razsula med klerom, kriza Cerkve ni bila tako globoka, da bi se tako daleč izneverila sama sebi, da bi ne bilo nikogar, ki bi se žrtvoval za uboge. Naštejmo nekaj dejstev:

• za prve krščanske skupnosti je ljubezen do bližnjega imela moč socioloških sprememb (učinkovita odprava revščine, materialna enakost med brati), po teološko pa so ljubezen in solidarnost razlagali kot živo navzočnost Jezusa v svoji Cerkvi (Ko je Hananija prikrival posest, mu je Peter dejal: “Hananija, zakaj je satan napolnil tvoje srce, da si lagal Svetemu Duhu in si pridržal del izkupička od zemljišča?” Apd 5,3);
• liturgija zlasti evharistija je vedno izhajala iz povezanosti vsega občestva in je imela viden solidarnosten naboj (npr. začne s priznanjem grehov proti bližnjemu, npr. nabirka je lahko za reveže)
• svetniki, ti svetilniki v življenju Cerkve, so bili veliki karitativni delavci; nekateri so do svetosti prišli prav skozi odločitve za uboge (Janez od Boga); Vincencij Pavelski uči: “Kristus je hotel priti na svet ubog; za učence si je izbral uboge može, sam je postal služabnik ubogih in se je tako enačil z ubogimi, da je dejal: karkoli dobrega ali hudega storite revežem, bom sprejel, kot da je meni storjeno”. (Bogoslužno branje, 27. september)
• ideal uboštva je bil v Cerkvi, zlasti v redovih vedno živ in če je za kakšno obdobje zašel v krizo je potem butnil na dan še z večjo močjo (Frančišek, Terezija Velika)
• Cerkev je vedno našla nove in nove načine služenja ubogim; v večini primerov nastopala avantgardno: organizirala je nego bolnikov in umirajočih na raveninstitucije kot je bolnica; bila je prva, ki je zmogla vzpostaviti mrežo planetarne solidarnosti, ...

Glede na tip družbe, v kateri Cerkev uresničuje svoje karitativno poslanstvo kardinal Martini razdeli zgodovino na dva velika dela:

I. Preprosta pred-moderna družba je slonela na preprostih in neposrednih ekonomskih in družbenih odnosih, zato je tudi karitativa delovala po načelu neposredne skrbi za ubogega:

• pred Konstantinom je skrb za uboge bolj interne narave: Cerkev na zgleden in organiziran način skrbi za svoje uboge in s tem močno pričuje v poganskem okolju
• po Konstantinu se ta skrb preko političnih in ekonomskih sredstev lahko razširi na vso družbo
• država v srednjem veku deluje po krščanskih principih, toda to ne pomeni, da Cerkev ne išče novih poti do ubogih in s tem do lastne identitete:
  1. ljubezen je bolj v domeni karizme kot institucije
  2. potreba po sprotnem odgovoru na nove oblike revščine
  3. Cerkev mora biti bolj uboga

II. Kompleksna moderna družba sloni na posrednih odnosih in zahteva avtonomijo od Cerkve; toda v teh pogojih Cerkev ostaja zvesta svoji neposredni skrbi za zadnjega obenem pa »ljubezen do bližnjega poskuša postati inteligentna in učinkovita, se pravi da kompleksne pojave sodobne družbe poskuša razumeti od znotraj in najti ustrezna orodja za njihovo rešitev«, povzame Martini; skratka ljubezen do ubogih se mora premakniti na višji tehnični in organizacijski nivo; mora premikati profesionalne in prostovoljne ustanove; Cerkev pa izdela svoj družbeni nauk.

TEZA 2: CERKEV JE POZABILA UBOGE

Tezo o »pozabi ubogih« razvijajo predvsem južnoameriški teologi osvoboditve. Jon Sobrino se najprej seveda strinja, da Cerkev ni nikoli šla mimo ubogih, da je ljubezen do ubogih bila vedno zapisana v njeno bistvo in da so se cerkveni očetje in svetniki vseh časov vsega tega živo zavedali. Obenem pa zaznava dve razvojni liniji, ki sta prakso ljubezni do ubogih relativizirali oz. zasenčili: prva je skrb za pravovernost, druga ideja o močni Cerkvi.

I. Pravovernost. Potreba, da globlje spoznamo in razmišljamo o Bogu in Jezusu Kristusu je pod pritiskom herezij v prvih stoletjih dobila takorekoč krizno razsežnost. Zelo pomembno je postalo, kako pravilno formulirati našo veroizpoved in kako to veroizpoved prenesti v pravilni dogmatični nauk. Na tih način, četudi se nikoli ni zanikala osrednja vloga ljubezni, se je zgodil premik v smeri ortodoksije, zanemarila pa se je ortopraksa.

II. Močna Cerkev. Druga linija, ki je še bolj kot prva pripomogla k »pozabi ubogih« je misel, ki se je konsolidirala po Konstantinu in ki pravi, da mora Cerkev biti močna: močna v družbeni poziciji, v sredstvih, v kadru,... Ta miselnost ima svojo pozitivno plat, v kolikor lahko »močna« Cerkev veliko lažje ustvarja krščansko kulturno okolje, krščansko družbo in evangelizira narode. Normalno je, da »močna« Cerkev mora uporabljati obliko organiziranosti, ki je podobna državni: se pravi hierarhičnost, resorski vodstveni aparat, administracija, računovodstvo, ... Pri tem seveda nastopijo naslednje možne deviacije:

Trgovina Zara v bivši cerkvi (Salamanca), foto: B.C.

- delovati podobno kot država lahko brž pomeni zaljubiti se v oblast in jo uporabljati za lastno ohranitev; za reveža pri takem aparatu ni več prostora, zanj je le obrobje

- delovanje skozi moč in oblast zmore hitro okužiti tudi druge sektorje; v prvi vrsti liturgijo; pojavi se namreč potreba, da oni ki vodijo in so močni, stojijo spredaj, šibki in nepomembni pa zadaj; čisto normalno postane, da si močni (oz. preverjeni in 100% naši) celo vzamejo oltar zase, šibki pa lahko le ponižno gledajo gor v svetli prezbiterij... – revež tako liturgijo le moti

- tudi evangelizacija postane v domeni moči in oblasti; naenkrat se nam zdi, da bomo uspešno oznanjali evangelij, če se bomo ukvarjali z družbeno elito; ti lahko krščansko idejo učinkoviteje plasirajo v prostor kot pa oni, ki niso bogati, niso vplivni, niso pametni, niso zdravi, .... – revež spet ostane zunaj

***

Slovenska sinoda in »odločitev za družbo solidarnosti«

Slovenska sinoda »odločitve za uboge«, tako kot smo jo obravnavali iz južnoameriškega in evropskega vidika seveda ni sprejela niti ni razpravljalo o njej. Na dveh mestih pa se tej odločitvi zelo približa: v poglavju 2.2. »Odločitev za družbo solidarnosti« in v poglavju 4.4. »Karitativna dejavnost«. To zadnje poglavje je poglavje, ki je v takem dokumentu pač mora biti, zato si poglejmo poglavje 2.2., ki pa je v sinodalnem dokumentu na odličnem uvodnem mestu in je tam po zavestni izbiri.

»Odločitev za družbo solidarnosti« pride takoj za splošno sinodalno »odločitvijo za človeka« in pomeni, »da je potrebno na eni strani spoštovati kot posameznika kot osebo, na drugi pa ga razumevati kot bistveno družabno bitje, ki ne more preživeti brez solidarnosti drugega. Kristjani smo poklicani, da s čutom odgovornosti za sočloveka in celotno človeštvo odkrivamo in pomagamo blažiti največje rane sodobne družbe tudi po poti institucionalnih in strukturnih sprememb.«

Takoj vidimo nekaj stvari:

- personalistična filozofska utemeljitev solidarnosti (lahko bi bila biblična)

- mehkobnost izraza »pomagati blažiti« (J.M. Vigil bi dejal »tipični funkcionalisti«)

- nujnost prestopa iz privatne in priložnosti ljubezni do ubogih na institucionalno in strukturno raven (se pravi nujnost preroškega dialoga tudi s politiko)

Ob tem nekaj pomislekov:

- bo sploh mogoče ob poplavi besedil v sinodalnem dokumentu razbrati, kaj je pastoralna prioriteta za naslednjih deset let, vsak bo namreč iskal košček zase, ne bo pa skupnega napora v eno smer

- če je solidarnostna družba prednostna odločitev, zakaj to ni razvidno iz operativnih sklepov

- če ni prednostna pastoralna odločitev, zakaj na tako izpostavljenem mestu; upam da ne zato, da bi našim »političnim nasprotnikom« takoj spočetka pokazali, kakšna je naša »politična« smer.

Tako tekst, samo dogajanje na sinodi pa ocenjujemo tudi po vzdušju:

- sinodalno občestvo je veliko bolj razgrel že vnaprej pogorel predlog o predstavitvi birme v srednjo šolo kot pa »solidarnost do ubogih« (logično: pojem birma nas izkustveno nagovori, pojem solidarnost pa ne)

- na hodnikih nismo nikoli debatirali o »solidarnostni« pastoralni smeri

- npr. v skupini o mladinski pastorali smo debatirali eno popoldne in šele naslednji dopoldan odkrili, da nismo niti omenili ubogih mladih in da smo se ves čas ukvarjali, kako se bolj prav dela z »našimi«...

Nekega posebnega vzdušja v smeri solidarnostne pastorale skratka ni bilo in to je najboljša popotnica, da lepe besede ostanejo le na papirju.

***

Citirajmo za konec don Lorenza Milani, velikega delavca za uboge. V zadnje vrstice svojega testamenta je zapisal: »Imel sem rajši vas kot Boga, ampak upam, da On ne bo gledal na te podrobnosti, in da si je vse zapisal na svoj račun.«