četrtek, 25. avgust 2016

Oratorij - ko otroke kličemo na ulico


Še pred desetletjem ali dvema je imela beseda »ulica« v vzgojnem okolju slabšalen prizvok. »Otroka ti ne sme vzgajati ulica,« so modrovali. »Bil je priden fant, nato ga je vzela ulica,« so ugotavljali ob kakšnih izgubljenih primerih.

Ulica je dobila moč in postala vabljiva za mladostnika takoj, ko je nastala. Nastala pa je naprej tam, kjer je bilo največ mest – v Italiji. In v Italiji je Cerkev najprej dala odgovor ulici. Pred dobrimi 500 leti se je rodil sv. Filip Neri. On je bil prvi, ki je zares »opazil« otroke in mladostnike na ulici ter v Rimu zasnoval metodo, ki je danes znana vsakomur v katoliškem občestvu – metodo oratorijev.

Sv. Filip Neri se ni zoperstavil ulici, v smislu, da bi otroke z ulice »vlekel« v cerkev. Njegova logika je bila tista, ki jo danes poudarja papež Frančišek, in sicer, da je treba »iti ven«. Kristusova Cerkev naj se dogaja med otroki na ulici (in delno v jeziku ulice) in kmalu se bo dogajala tudi v molilnici ali v cerkvi (»oratorij« namreč izvorno pomeni »molilnica«). Vzpostavila se bo naravna vez med življenjem in vero.

S sv. Janezom Boskom v 19. stoletju ter z vključitvijo pedagoškega znanja v 20. stoletju pridemo do oratorija, kot ga poznamo danes. V Sloveniji je oratorijska metoda, zlasti v obliki poletnih oratorijev za otroke, doživela razcvet zadnjih dvajset let. Bogu moramo biti hvaležni za dobrih 4.000 mladih prostovoljcev, ki po župnijah vsako leto izvajajo oratorije za kakšnih 16.000 otrok.

Še nedavno je bila ulica nekaj, česar so se starši bali. Bila je vzgojni izziv. Danes je položaj spremenjen. Če bi danes sv. Filip Neri šel k otrokom na ulico, jih tam ne bi našel. Ulica izginja, otrok je manj, mnogi se zapirajo k svojim računalnikom. Danes si želimo, da bi bili otroci več na ulici; da bi brcali žogo, se polivali z vodo, raziskovali zapuščene kleti, si pripovedovali zgodbe ...

Otroški oratoriji našega časa so zato pred čudno nalogo: otroke je treba skorajda »zbrcati« iz njihovih sob in jih motivirati, da pridejo na ulico. Oratorijsko dvorišče je nato tista ulica, ki pod vedno istim Božjim soncem otrokom ponuja druženje in igro, tek in pravljico, življenje in vero. 


* Besedilo je najprej izšlo 21. 8. 2016 kot uvodnik v tedniku Družina. Foto: oratorijski večer ob ognju, Frankolovo 2016.

nedelja, 14. avgust 2016

SDM Krakov: Zlom komunizma v Nowi Huti


Sovjetska revolucija je neprenehoma zavračala misel, da bi se lahko nekega dne končala.
François Furet v Minulih iluzijah

Visoko dvignite križ, da ga bom lahko videla skozi plamene.
Ivana Orlanska nekaj trenutkov pred svojo smrtjo na grmadi


Nowa Huta, primestna krakovska četrt ter čudovita zgodba o moči duha nad materijo, o nezadržnem vzniku osebne svobode v okolju jeklenega družbenega inženiringa, in nenazadnje, zgodba o mehki a odločni zmagi Kristusovega križa na ideološko rdečo zvezdo.

O Nowi Huti sem zvedel takoj, ko sem se kot mlad študent filozofije na Lateranski univerzi v Rimu začel družiti s fanti iz gibanja Comunione e Liberazione. Ti Italijani so bili dobri poznavalci poljskih dogajanj. L. 1987 seveda še niso mogli vedeti, da bo Berlinski zid padel že l. 1989, vedeli pa so, kakšen poraz je komunizem že doživel v Nowi Huti. Direkten, strateško simbolen in tam, kjer najbolj boli – v odnosu delavstva do Boga.

Zdaj o Nowi Huti vemo precej več. Vsaka biografija o poljskem papežu piše o tej četrti, o tamkajšnjem dogajanju so posneti filmi, na spletu so dostopne umetniške fotografije Roberta Kosieradzkija iz prvih časov te komunistične naselbine, v strokovni pastoralni literaturi pa se Nowa Huta omenja kot rojstni kraj pojma „nova evangelizacija“.

Nisem mogel, da ne bi šel tja, ko sem se mudil na Svetovnem dnevu mladih (SDM) v Krakovu.

***

Nowa Huta je danes vse prej kot siva socialistična četrt. Stanovanjski bloki so res enolični in robati, tu in tam še obstajajo relikti v obliki znamenitih mlečnih barov (Bar mleczny), nekatere arhitekturne rešitve, kakšni visoki oboki in stebri, so nekoliko smešne, če ne „fašistoidne“ (naj uporabim definicijo Slavoja Žižka za Plečnikovo arhitekturo). Toda v celoti gledano je v Nowi Huti lepše in bolj sveže kot recimo v celjski Novi Vasi. Svoje naredi obilje zelenja. Morda kakšnemu slovenskemu 101% antikomunistu to ne bo šlo v glavo, toda tudi drevesa, ki so jih v Nowi Huti zasadili v času duhomornega socializma, so danes lepo košata in še kako darežljiva s svojo senco.

V Sloveniji se po urbanistični logiki Nowi Huti najbolj približa Kidričevo na Dravskem polju: po kokljsko na sredi velika tovarna aluminija, po piščančje ob njej kockasti bloki pomešani z razredčenim gozdom, ogromna delavska menza kolektivističnih intencij, brez cerkvice v prvotnih načrtih, ...

Poleg splošnega ogleda soseske sem tisto sobotno popoldan, ko je večina sdmjevceh romala peš na Campus Misericordiae, imel dva natančna cilja: aleja Braniteljev križa in samostan v naselju Mogiła. Hotel sem videti kraj, kjer so legendarni delavci branili leseni križ; hotel sem videti kraj, kjer je Janez Pavel II. prvič izrekel sintagmo „nova evangelizacija“, ki jo danes marsikdo pojmuje kot program vesoljne Cerkve za XXI. stoletje.

***

Zgodovinar François Furet v Minulih iluzijah (Mladinska knjiga, 1998) na široko piše o začetku konca komunizma. Zanj ni dvoma. Začetek konca seže v l. 1953, ko je umrl rdeči tiran Josip Visarijonovič Džugašvili Stalin, in v februar l. 1956, ko je Nikita Hruščov na XX. kongresu KPSZ prebral znameniti „skrivni referat“, s katerim so komunisti začeli z destalinizacijo Sovjetske zveze in svetovnega komunizma. Teza je naslednja: z destalinizacijo so ruski boljševiki sami kakor natrli hrbtenico komunizmu in usodno poškodovali njegov imunski sistem. Stalin je namreč poosebljal komunizem in ko so rekli, da Stalin ni delal prav, so nehote zapičili prvo lopato za izkop groba za ves vzhodnoevropski komunizem.

V tista leta sežejo prvi odkriti protikomunistični upori vzhodnoevropskih delavcev in intelektualcev. Protagonizem gre trem mestom: Berlin, Varšava in Budimpešta. V vzhodnem Berlinu se l. 1953 dvignejo delavci, rusko-nemška oblast stavko krvavo zatre. V Varšavi smo l. 1956 priča javnim nastopom zoper rdečo diktaturo, a zahvaljujoč se taktičnemu čutu prvega poljskega komunista Władysława Gomułke ne pride do nasilja. Istočasno se sproži madžarska protikomunistična vstaja, toda Budimpešta za razliko od Varšave doživi „bratsko pomoč sovjetskega naroda“ v obliki na budimpeštanske ulice postavljenih ruskih tankov in strojnic, ki prelijejo kri svobodnih ljudi. Komunisti vsega sveta so ruski poseg odobravali. Tudi, z vidika Moskve sicer disidentski“, Josip Broz Tito se je strinjal z zadušitvijo „kontrarevolucije“ na Ogrskem.

***

To je bil čas, ko tudi Krakov ni miroval. Ravno v bližini jeklarskega mastodonta, ravno v novozgrajeni socialistični soseski Nowa Huta so ravno delavci naredili ravno tisto, kar niti teoretično, kaj šele praktično, ne bi smeli: na križišču med Marxovo in Majakovskega so postavili osemmetrski leseni križ. Tam, kjer jim je Gomułkova partija najprej obljubila cerkev, nato pa obljubo preklicala. Ateistični paradiž na svojem ozemlju pač ni predvideval nobenega verskega znamenja.

27. aprila 1960 dopoldan hoče režim križ podreti in takrat pride do nasilnega obračuna s trmastimi novohutskimi delavci. Obračun se sprevrže v poulično bitko delavstva proti policiji. Možje so z vseh strani vreli na kup v obrambo križa in se golih rok spopadali s posebnimi enotami. Letelo je kamenje, gospodinje so iz blokov na policijo sipale krop. Vmes zagorijo nekateri sedeži lokalnih partijskih celic. Šele ob 23. uri zvečer se specialne enote dokopljejo do križa in odstranijo zadnje branitelje. Nowo Huto zablokira vojska. Komunikacije med uporno četrtjo in svetom so prekinjene.

Poljski mediji vso dogajanje popolnoma zamolčijo. Pravljica o srečnih delavcih se mora nadaljevati.

***

In glej, kdo se v teh časih pojavlja med delavci, ki branijo križ; kdo na prostem ob križu mašuje božične polnočnice; kdo piše režimu uradna protestna pisma?! Nihče drug kot l. 1958 v krakovskega pomožnega škofa posvečen Karol Wojtyła, kasnejši papež.

Po mnogih bitkah Nowa Huta obrani križ in v sedemdesetih na ul. Majakovskega dobi tudi cerkev. Gospodova barka (Arka Pana) ji pravijo. Ni na tistem mestu, kjer se je branil znameniti križ, je pa v isti ulici. L. 1977 jo posveti zdaj že kardinal in glava krakovske cerkve Wojtyła. Ljudje novo cerkev doživljajo z občutki velikega zmagoslavja. 

Karol Wojtyła, kot rimski papež, obišče Nowo Huto l. 1979. Toda režim mu ne dovoli obiska Gospodove barke. Med mašo na travniku v Mogiłi (kakšna dva kilometra jugovzhodno od Nowe Hute) papež izgovori te besede:

Ni mogoče ločiti križa od človekovega dela. Ni mogoče ločiti Kristusa od človekovega dela. To je bilo potrjeno v Nowi Huti. In to je začetek nove evangelizacije.

***

V osemdesetih je Nowa Huta poleg Gdanska največji protagonist delavskih nemirov in protikomunističnega odpora pod okriljem mitičnega sindikata Solidarność, ki ga vodi mitični električar Lech Wałęsa. Zlom komunizma, ki je ob tukajšnjem križu bil usodno simbolen, v osemdesetih dobiva obliko konkretnih političnih sprememb.

Po padcu tragičnega vzhodnoevropskega boljševističnega eksperimenta v Nowi Huti spremenijo imena ulic in trgov. Ogromni Trg Josifa Stalina dobi ime, ki je za živce parat vsem levičarjem po svetu - Trg Ronalda Reagana; aleja Majakovskega pa je preimenovana v Braniteljev križa (Obrońców Krzyża).

***

Vabljeni k ogledu spodaj naloženih fotografij, ki sem jih posnel s svojim telefonom 30. julija letos na sprehodu po Nowi Huti.


Spomin na delavske nemire v osemdesetih.

Bilo je gledališče.

Vse cerkve v Nowi Huti so modernega tipa. Cerkev Čenstohovske Matere Božje.

Tudi znameniti sindikat si zasluži svoj oltarček.


Turistom so ponujene majice z motivi delavskih protikomunističnih uporov.

Stanovanja.

Gospodova barka na aleji Braniteljev križa.

Kip Janeza Pavla II. v Mogiłi.



torek, 09. avgust 2016

SDM Krakov: Rdeče srce iz Auschwitza


Potreba, da pustimo trpljenju do besede, je pogoj za vsako resnico.
Theodor W. Adorno, nemški filozof in muzikolog


Večkrat sem se spraševal, kako je danes živeti ljudem v bližini koncentracijskega taborišča Auschwitz-Birkenau (Vernichtungslager Auschwitz II). Kako jim je gojiti koruzo in paradižnik na zemlji, kamor so do januarja 1945 padali koščki pepela zaplinjenih in upepeljenih žrtev? Kako jim je hoditi v službo mimo srhljivega kompleksa? Kako jim je tam blizu imeti piknik in se smejati s prijatelji? Auschwitz! Ali ni to ime že samo po sebi garant depresivnih razpoloženj?

V četrti Brzezinka, dva lučaja od mračnega portala v taborišče smrti Auschwitz-Birkenau, sem dobil odgovor.

Improvizirana slovenska kateheza in molitev v taborišču Auschwitz v okviru SDM Krakov (foto: Barbara Tadina)
V okviru letošnjega Svetovnega dneva mladih (SDM) sem namreč s svojo skupino obiskal Auschwitz, ki leži kakšnih 60 km zahodno o Krakova. Imeli smo kombi, bil je sončen dan in namesto da bi šli po direktni magistralki med Krakovom in Oświęcimom (kot se po poljskem reče Auschwitzu), smo si privoščili cik-cak vožnjo po valovitem podeželju Malopoljske. Lepa krajina, lepa polja, kar dobre ceste, precej kombajnov, saj je bil čas žetve. Kar ostali bi v objemu dišečih polj, če se ne bi poprej namenili tja – v najbolj žalosten kraj na svetu.

***

Morda bodo nekega dne prišli na dan podatki o še hujših taboriščih smrti. Morda iz časov Stalinove Sovjetske zveze, morda iz časov Mao Cetungove Kitajske (zlasti slednja nas bo še presenetila z okostnjaki iz omare). Morda bomo takrat spoznali še bolj žalostne kraje na svetu. Toda za zdaj je Auschwitz-Birkenau najbolj žalosten kraj na svetu. To je tista točka na zemeljski obli, kjer je na enem kvadratnem kilometru iz čiste hudobije bilo ubitih več kot milijon nedolžnih ljudi. Ubijanje je bilo „tehnično dovršeno“ in podobno tovarniškemu postopku.

Vhod v taborišče smrti (foto: Barbara Tadina)
Nemški teolog Johann Baptist Metz, ki ga žal Slovenci komaj kaj poznamo, pravi, da se tudi teologija deli na tisto pred Auschwitzem in ono po Auschwitzu. Bog - „quod perfectum est“ - po Auschwitzu ni več „isti“. Auschwitz zahteva za povrh globok premislek o Kristusu. Skoraj dve tisočletji je krščanstvo „delalo“ Kristusa, kot da ni bil Jud. Krščanski Kristus je bil prepogosto „protijudovski“ Kristus. Krščanska Cerkev pa dojeta kot „novi Izrael“, ob katerem „stari Izrael“ (t.j. izvorno monoteistično judovstvo) več ni potreben in je v napoto. Auschwitz se je na dolgi rok pripravljal ravno preko krščanstva, ki je zanikalo svoje judovsko poreklo. (Prim. Metzov članek iz 2000: Unterwegs zu einer Christologie nach Auschwitz, v reviji Stimmen der Zeit.)

Premislek o Auschwitzu ne strese le kristjanov, je tudi premislek o hudobiji „razsvetljenega“ človeka post-krščanske ere, katere eden izmed izrazov je bil nacizem. Premislek, ki se ga bojimo do mere, ugotavlja Metz v eni od svojih zadnjih knjig (Memoria passionis iz 2008), da smo po drugi svetovni vojni na Zahodu skorajda „morali“ ustvariti kulturo potrošnje in zabave, ki je kultura „pozabe žrtve“, le da se nam ne bi bilo potrebno soočiti - če mi je dovoljeno tako reči - z Auschwitzem v sebi.

***

V oświęcimski četrti Brzezinka, dva lučaja od mračnega portala v taborišče smrti Auschwitz-Birkenau, sem torej dobil odgovor, kako je danes živeti tam, kjer je bilo ubitih več kot milijon ljudi. Skozi to četrt smo se tisti dan vračali peš k taborišču Auschwitz I, kjer smo imeli parkirani kombi. Program SDM ni predvideval avtobusov za povratek v mesto. Ne prvič in ne zadnjič nas je spremenil v pešce na srednje dolge proge. Hodili smo mimo hiš, gledali dvorišča, vljudno kimali v pozdrav domačinom. Nekaj stavb se še gradi in obnavlja, drugače pa lepa dvorišča, pokošene trate, rože na oknih, oprani avtomobili, igrala. Dva lučaja od mračnega portala ljudje ž i v i j o. Življenje je moralo dati odgovor smrti in ga je dalo le nekaj sto metrov vstran od Hitlerjevih plinskih celic in krematorijev. Rože in negovane trate, gugalnice in trampolini, otroški smeh onstran žive meje, v venah (za naciste manjvredna“) slovanska kri,... Življenje, ker je, je že revanšno trmasto.

Ne vem, zakaj ravno mene. So bili sivi lasje za ušesi in slamnati klobukec, s katerim sem se tistega dne ščitil pred soncem, tisto znamenje, da je majhna poljska deklica iz četrti Brzezinka iz gruče pešcev izbrala ravno mene? Pristopila je k ograji in mi preko nje smeje izročila bolj kockasto kot zaobljeno srce iz rdečega papirja. Na njem napis „POLSKA“, pod napisom tri srčka.

Predragoceno darilo na predragocenem kraju. Takole ga interpretiram: Nikogar od ubitih ne smemo pozabiti; na kraj zločina se moramo ponižno in spokorno vračati; tujci in neznanci se imejmo poslej radi med seboj; življenje mora iti naprej.

Rdeče srce iz Auschwitza (foto: BC)


petek, 05. avgust 2016

SDM Krakov: Zastave, lepe in očiščene


V teh razmerah moramo biti zadovoljni tudi
 s tistim malo, kar bomo prejeli v Krakovu.
pater Bonnie Mendes,
voditelj težko realizirane pakistanske odprave na SDM,
pred odhodom v Krakov


Svetovni dan mladih (SDM) je v vseh teh letih razvil svojo estetiko, svojo ikonografijo. Eden izmed najbolj vidnih in bujnih elementov slednje so zastave. Mladi z vsega sveta so opremljeni s svojimi nacionalnimi zastavami, nekateri tudi z regionalnimi in občinskimi. Ko jih dvignejo proti nebu, te spreleti.

Taiwanski Kitajci na SDM v Krakovu (foto: Barbara Tadina)

Ker so na množičnih dogodkih v okviru SDM (vigilije, maše, koncerti,...) pripadniki posameznih narodov razmetani po različnih sektorjih prireditvenega prostora, so zastave zelo pomešane. Slika je povsem drugačna kot na nogometnem stadionu, na katerem so na eni strani igrišča ene barve in zastave, na drugi pa druge. Na SDM pride do izrazitega učinka pisanosti, do večbarvnega migotanja, skratka, kot da bi likovno podobo množice od zgoraj sproti urejal kak „norec“ tipa Jackson Pollock.


***

Zastave na minulem krakovskem SDM si očitno ganile tudi papeža Frančiška, saj je na splošni avdienci 3. avgusta (link), tri dni po koncu SDM, med drugim dejal:

Lahko govorimo o mozaiku bratstva. Emblematična podoba Svetovnih dni mladih je pisana širjava zastav, ki jih vihtijo mladi. Pravzaprav na SDM nacionalne zastave postanejo lepše, rekel bi, da „se očistijo“; tam tudi zastave narodov, ki so v medsebojnem sporu, vihrajo skupaj. In to je lepo!

In res. Pogledaš levo, ruska in ukrajinska nista daleč narazen; pogledaš desno, večnorivalski argentinska in brazilska se gibljeta skorajda sinhrono; pogledaš drugam, zastava bogatunskih ZDA skupaj z zastavico kdove katere že od skromnih in neznanih dežel. Še več. Ker apostol Pavel uči, da je treba spoštovati vsako oblast (in s tem tudi nje prapor), mladi katoličani na SDM razvijajo svoje nacionalne zastave, četudi so na nekaterih komunistični simboli (Kitajska, Angola), na drugih muslimanski polmesec (Pakistan, Uzbekistan), na tretjih nekaj budističnega (Sri Lanka).

Papež pravi, da so zastave na SDM „očiščene“, bolj natančno povedano, zastave so moralno „purificirane“ (en. purified). Zakaj? Ker očiščene nacionalističnih in šovinističnih namenov izpovedujejo nacionalno veselje in ponos. Ker močno izkazovanje nacionalne identitete na SDM ne pomeni razdvajanja, pač pa deluje kot vabilo k srečanju.

***

Če bi bil zdravnik za ideološke bolezni, bi sdmjevsko zastavoterapijo predpisal tako desnim kot levim vročeglavcem. Desničarski nacionalisti bi se ob tolikih zastavah morda ozdravili svojih grenkih in nadutih misli o edinozveličavnosti rase ali civilizacije, ki ji pripadajo. Morda bi ugotovili, da življenje z rumenimi, črnimi, rjavimi ni grožnja, temveč stvarnost in priložnost. Morda bi jim potegnilo, kako malo krščansko zna biti včasih njihovo zavzemanje za „krščansko“ Evropo.

Levičarski multikulturalci bi se morda končno le vprašali, zakaj pa njim - od same matere Zgodovine menda določenim internacionalistom in mavričarjem - ne uspe kaj takega: milijonsko množičnega ter pristno pollockovskega. Zakaj - če uporabim besede iz uredniškega komentarja časnika The Guardian (link) - „v času naraščajočega nezaupanja v avtoritete ni drugega svetovnega voditelja, ki bi bil zmožen zbrati tako veliko množico“, kot jo zbere rimski škof? Morda bi levičarji opazujoč zastave na SDM tudi spoznali, kaj je prvi vzrok kolosalnega sesutja metode „politične korektnosti“, s katero so hoteli izboljšati svet. Ne moreš namreč graditi dialoga in strpnosti, če nekaterim ljudem ne pustiš, da povedo, kaj in kdo so (identiteta: nacionalna, verska, kulturna,...).

Gabonski mladenič in slovenska skavtinja na SDM v Krakovu (foto: BC)

***

Imeti identiteto in jo izkazovati je nekaj psihično in socialno bistvenega. Bodimo aktualni. Pariški sociolog iranskega porekla
Farhad Koshrokhavar se že nekaj časa ukvarja s pojavom islamske radikalizacije med mladimi Francozi, ki so arabskega porekla (link do članka časnika La Repubblica). Po Koshrokhavarju temeljno gibalo radikalizacije ni niti verske (radikaliziranci niso nujno pobožni) niti socialne (radikaliziranci niso nujno revni) narave, temveč je nekaj „generacijskega“. Gre za generacijo v Franciji rojenih „tujcev“, ki ne vedo, kaj so in komu pripadajo. Krizo identitete rešijo z radikalnim korakom, ki je obenem upor proti Franciji in upor proti generaciji svojih staršev.

Mi bomo grobo rekli: ker nimajo zastave, ki bi jo s ponosom dvignili nad svojo glavo in jo pokazali svetu, se jim strga.


***

Vrnimo se v Krakov. Zastave na SDM so „lepe“ in „očiščene“ še iz enega in daleč najbolj pomembnega vidika: so napoved eshatona narodov. Starozavezni prerok Izaija (56,7) piše:

(Tujce) bom pripeljal na svojo sveto goro
in jih razveseljeval v svoji hiši molitve:
njihove žgalne in klavne daritve
bodo prijetne na mojem oltarju,
kajti moja hiša se bo imenovala
hiša molitve za vsa ljudstva.

Błonia park v Krakovu ter Campus Misericordiae med četrtjo Bieżanów in mestecem Wieliczka sta bila konec letošnjega julija pisani poljani molitve za vsa ljudstva. Kot bo nekoč in na vekomaj.