ponedeljek, 29. februar 2016

"Ljubite tujca!"

Ksenofobno podeželje? Ne verjamem.

Javnomnenjski prerez daje vtis, da urbani, pretežno ateistični in politično levo usmerjeni pol sprejema begunce; podeželski, pretežno katoliški in politično desno usmerjeni pol pa jih ne.

Iz begunskega centra nekje na Štajerskem l. 1994
(foto Siro Lopez)
Prerezu primerna je tudi kulturkampferska obravnava med poloma. Prvi so za druge „petokolonaši“, „komunistični izdajalci“, „multi-kulti bedaki“; drugi so za prve „ksenofobi“, „fašisti“ in „pomanjkljivo izobraženi traktoristi“. Človek s čutom za sredino ne ve, naj se smeje ali joče.

Slika seveda ni črno-bela. Prvi niso povsem iskreno odprti za begunce, saj zaenkrat v „svoji mavrični“ Ljubljani še niso našli in ponudili zatočišča za nekaj tisoč beguncev, kar bi se njihovemu pro-migrantskemu gromovništvu nekako pritikalo. Nenazadnje sta se bodeča žica na naši južni meji in mehka militarizacija notranje varnostni zgodili v času, ko so se „napredne sile“ sončile v soncu dvotretjinske parlamentarne večine.

Drugi niso povsem proti beguncem, saj je na primer katoliška Karitas s svojimi prostovoljci (mnogi od njih so iz podeželja) od prve ure begunske problematike v prvih vrstah. In tam za razliko od humanitarcev muh enodnevnic vztraja, pa če je v medijih zapaženo ali ne.

Ker sem bil v času balkanskih vojn več poletij zapored sam prostovoljec v begunskem centru, dobro vem, da se tudi „traktorsko“ in „harmonikaško“ podeželje zna hitro in iskreno odzvati na pomoč tujcu v stiski, četudi bo slednji islamske veroizpovedi.

Tudi kot duhovnik, ki župnikuje tako „daleč“ na podeželju, da se mu po višjih legah fare sprehajajo gamsi, ne pristajam na tezo, ki jo je bilo slišati v Studiu ob 17h še ta torek, namreč, da smo tradicionalni Slovenci ksenofobni že po svoji čudi.

Bolj praktični kot ideološki razlogi

Kakor koli, dajmo na stran dvopolno mistifikacijo in se vprašajmo, kaj je tokrat drugače, da nastaja vtis, kot da so „katoliško podeželje“ popadli anti-migrantski besi. Dejavniki so bolj praktične in psihološke narave kot pa ideološke. Naštejmo jih:
  • za razliko od balkanskih vojn izpred četrt stoletja smo tokrat pred pojavom, ki ga manj razumemo in o katerem imamo manj informacij; čustvena vpletenost je nižja;
  • takrat smo v begunske centre sprejemali žene, otroke in starčke, za boj sposobnih mož je bilo za vzorec; zdaj prednjačijo za boj sposobni moški;
  • „biblične“ reke azijskih in afriških beguncev nam jemljejo dih; česa takšnega še ni bilo; ker se zdi, da nezaustavljivo in kaotično prodirajo v naše dežele, nas je strah;
  • Evropa in zahodni način življenja takrat nista bila tarča islamističnih teroristov, danes sta; pojavil se je starodavni strah pred „islamsko nevarnostjo“;
  • pred četrt stoletja smo „ruralci“ vladi in medijem glede beguncev zaupali, zdaj jim ne zaupamo; njih manipulacije, prikrivanje podatkov in njih prehiter preklop na ideološki diskurz (saj vemo, kako ljub je levičarjem lov na „domače fašiste“) iz prvih dni begunske krize se zdaj v Kidričevem in Šenčurju vračajo kot boomerang.
Begunska mama in hči v centru nekje na Štajerskem l. 1994
(foto Siro Lopez)
Ti dejavniki nam pomagajo razložiti zdajšnje nezaupanje katoliškega in konservativnega Slovenca do beguncev, ne smejo pa biti opravičilo za njegovo morebitno prepričano in trajno ksenofobno držo.

Ksenofobija in goreči nacionalizem nista „krščanska“ – če uporabimo dikcijo papeža Frančiška, ko je govoril o Donaldu Trumpu. Zakaj ne? Ker ksenofobija in nacionalizem gresta proti genskemu zapisu bibličnega monoteizma in ogrožata samo jedro krščanske vere.

Kako nacionalizem ogroža jedro vere

„Moj oče je bil blodeč Aramejec,“ pravi naš starozavezni genski zapis (5 Mz 26,5). Potovanje, šotori, tujčevanje, izhod iz sužnosti v svobodo, iskanje izmikajoče se domovine, pregnanstvo,… spadajo v našo duhovno genetiko.

Stara zaveza zato na več kot enem mestu govori o sprejemanju tujca. „Isto pravo imejte za tujca kakor za domačina,“ uči Levitik (3 Mz 24,22). „Ljubite tujca, kajti bili ste tujci v egiptovski deželi,“ ukazuje Devteronomij (5 Mz 10,19). V Novi zavezi, v katere uverturi je predstavljena begunska zgodba galilejske družine, je sprejetje tujca eden izmed eshatoloških kriterijev o tem, kdo bo šel v nebesa in kdo v pekel (Mt 25,35).

Begunska deklica in cerkev sv. Jurija na Ptuju l. 1994
(foto Siro Lopez)
Kristjan, ki prepričano in strastno zavrača tujca, posebej pomoči potrebnega begunca, ogroža jedro vere:
  • zaradi skušnjave nacionalizma, ki ga lahko privede, da malikuje Nacijo namesto da bi častil živega Boga;
  • zaradi odprtosti sovražnim vzgibom; to odprtost, četudi majhna in „racionalna“, bo hudi duh izkoristil, da ga navadi na sovraštvo do določenih ljudi; celo do mere, kot da je tovrstno sovraštvo del kristjanove duhovne identitete;
  • zaradi več možnosti, da umanjka v ljubezni do bližnjega, ki je zapovedana enako, kot je zapovedana ljubezen do Boga (Mt 22,35-39);
  • zaradi načenjanja temeljev verskega čuta, za katerega je značilna slutnja Drugotnosti.

Danes marsikateri slovenski orto-katolik negoduje, ker je papež Frančišek „preveč odprt“ za muslimanske begunce. Naj se raje vpraša, katere od Božjih smrti in katerega evropskega demona se papež Frančišek najbolj boji.


* Ta komentar je najprej izšel na portalu Domovina.je 24.2.2016. Fotografije so delo Sira Lopeza, ki se je l. 1994 skupaj z drugimi mladimi Španci udeležil mednarodnega tabora v pomoč beguncem iz Bosne. Tabor Klaret, kot smo ga imenovali, je imel sedež na Ptuju, delo z begunci pa je potekalo v več begunskih centrih na Štajerskem. Dvotedenski tabor smo organizirali slovenski klaretinci.

sreda, 24. februar 2016

Aleppo: čudež med razbitinami (prevod)

Z vstopom v leto 2016 se je v sirskem Aleppu začelo intenzivno bojno delovanje vladnih sil in ruskega letalstva proti upornikom. V mestu je aktivna Jezuitska služba za begunce (JRS - Jesuit Refugee Service), kakor tudi jezuitski pater Sami Hallak. Pater Sami piše dnevnik, del katerega je pred kratkim v več jezikih objavil portal AsianNews (link do španskega prevoda, ki sem se ga poslužil). V dnevniku opisuje predvsem težave z vodo in poudari, kako neustavljivo je upanje in kako neomajna je vera sirskih kristjanov sredi te peklenske preizkušnje.
Branko Cestnik

------------

Aleppo danes (newsweek.com)

Iz „Kriznega dnevnika“
p. Sami Hallak SJ


22. januar 2016
Ljudje so zelo obupani. V mestu ni vode in slišati je, da je vodovod prekinjen ter da bo tako dolgo ostalo. Daesh oz. miličniki Islamske države, ki nadzirajo zajetje, v katerem je dovolj vode za mesto Aleppo, so prekinili dovod iz razlogov, ki jih trenutno ne poznamo. Za obupane ljudi je to razlog več, da zapustijo mesto in odidejo v smeri Zahoda.

Znano je, da vse več družin odhaja v Kanado. V našem jezuitskem centru imamo veliko cisterno vode s kapaciteto 22.000 litrov. Obenem smo priča veliki potrošnji. Če štejemo člane Jezuitske službe za begunce, je število ljudi, ki delajo v naši hiši (pisarne so v drugem nadstropju) več kot 20. Vodne rezerve zadostujejo za 12 dni. Enako kot ostali, sem tudi jaz zaskrbljen.

27. januar 2016
Intenzivna bombardiranja se nadaljujejo! Tokrat so bombe padle pred cerkvijo sv. Mihaela. Bilo je ob enajstih dopoldan. Eno okno je uničeno, dvoje ali troje steklenih panelov je razbito v male koščke. Trušč je bil strašen.

Vode še vedno primanjkuje. Obup ljudi je tolikšen, da sem pri nedeljski maši bil prisiljen reči, da bo voda v naslednjem tednu nazaj. Trditev polna vere in upanja. Dobro je učinkovala na ljudi, zlasti ker je nekdo drug trdil – podobno kot jaz, brez kakršnegakoli dokaza – da vode dolgo, dolgo ne bo.

Že več mesecev opogumljam ljudi, naj ohranjajo pozitivno gledanje in naj gojijo take misli, ki bodo vir tolažbe. To je edini način, da preživimo. Od včeraj se pojavljajo glasovi, da bo voda v nedeljo nazaj … Inshallah!

Vsak dan odnesem 50 litrov vode v šolski kompleks, da bi jo študentje porabili za tople napitke (čaj in kava). Nepitne vode imamo dovolj zahvaljujoč se bližnjemu studencu. Problem je, da se vsake toliko časa pojavi kdo, ki nas poskuša prevarati s prodajo kakšne vode, ki bi lahko prihajala iz zelo kontaminiranega območja.

Pred tremi dnevi se je začela velika bitka za Aleppo. Vladna vojska napada in grmenje orožja se sliši vso noč vse do jutranjih ur. Budilke ne nastavljamo, saj spimo samo v trenutkih od ene do druge eksplozije.

V zameno eksplozivni izstrelki padajo na četrti, ki jih nadzira vlada. Ena bomba je padla blizu frančiškanske cerkve (cerkev sv. Bonaventure, bolj znana kot Ram Church). Uničen je bil velik kip Device Marije. Ljudje to razumejo kot slabo znamenje.

Moja družina živi nasproti neke cerkve. Nisem v skrbeh, saj so tri sobe v tej stavbi že bile uničene zaradi eksplozij izpred sedmih mesecev. Celi sta ostali samo dve stanovanji. Eno ima od eksplozije uničena vrata. Sosedu sem dejal, naj odide, saj je njegova hiša povsem porušena. Moral bo razdeliti ali prodati tisto malo stvari, ki so ostale, saj se v prihodnje lahko zgodi marsikaj.

Kar se mene tiče, rad ponavljam: „Nečimrnost čez nečimrnost, vse je nečimrnost.“ Mistična izkušnja vojne.

14. februar 2016
V sirskih šolah smo se učili, da je nafta črno zlato, bombaž pa belo zlato. Danes odkrivamo, da je voda brezbarvno zlato. Kakor zaradi zlata nastane zlata mrzlica, tako se zdaj lahko reče o vodi, ki je v mestu že več kot mesec dni primanjkuje. Ljudje so prisiljeni, da jo kupujejo za velike vsote. K temu prištejmo še strošek elektrike, ki mnoge prisili, da vso noč ostanejo v temi, saj ne zdržijo obeh stroškov hkrati - vode in elektrike – in se zato odločijo za tisto, kar je bolj potrebno.

Razen pitne vode, ki je lahko uporabljena samo enkrat, je vsa druga voda uporabljena dvakrat ali trikrat. Ko se kdo kopa, vso toplo voda da v eno vedro. Nato od umivanja porabljeno vodo zbere v en lonec. Vsaka kapljica vode, ki spolzi s telesa, je skrbno zbrana in kasneje porabljena za čiščenje. Ko vodo uporabljamo za pralni stroj, so v njej čistila in drugi dodatki, zato jo zberemo in uporabimo za čiščenje hiše. Ko z njo očistimo stanovanje, jo uporabimo za sanitarije, kar je že tretja raba iste vode. Na ta način lahko istočasno prihranimo tako pri vodi kot pri detergentih, saj je cena obojega visoka. Zdaj kupujemo stvari, na katere prej nismo polagali pozornosti.

Naša dvajset tisoč litrska cisterna za vodo je skoraj prazna … Tri dni smo iskali nove vire, da bi jo napolnili, vendar je treba čakati, da prideš na vrsto. Čakalna lista – kot si lahko predstavljamo – je dolga. Preko povezav z drugimi organizacijami je pater Ghassan včeraj uspel pridobiti cisterno s 15.000 litri vode. Ogromna količina je to. Za mesec dni bo dovolj, inshallah ... Medtem se sliši, da bo voda spet prišla čez mesec dni.

Anekdota: danes je Valentinovo. Slogan: „Ljubim te, čeprav smrdiš“. Najbolj priljubljeno darilo je pločevinka roza barve … polna vode.

15. februar 2016
Črn dan: borbe so hude, enako povračilni udari. Bombe padajo povsod, vendar se najprej zdi, da kristjani niso pomembna tarča, saj eksplozivna sredstva na njihova območja ne padajo. Zato so žrtve zanje številke. Ko so bombe začele padati na krščanske četrti, so številke hitro dobile podobo oseb.

Zadnjič so umrli trije, včeraj jih je umrlo šest. Strah je stopil med krščanske prebivalce. To so tisti, ki so ostali v mestu, ker niso imeli sredstev, da bi odpotovali. Prvič se je zgodilo, da je neka privatna televizija blizu režimu predvajala podobe krščanskih žena, ki so na predsednika Asada naslavljale svoje pritoževanje, saj imajo dovolj trpljenja in hočejo, da pride do rešitve. Običajno mediji blizu režimu in uradna poročila predvajajo meščane Aleppa, ki pravijo, da sprejemajo težave in ponižanja v imenu odpora ter da so oborožene skupine teroristov sovražniki naroda.

Poznam nekatere od teh oseb. Pritožujejo se nad razmerami, toda da bi se le prikazali na televiziji, rečejo, kar želijo šefi medija. Takšna je čarna moč malega ekrana.

18. februar 2016
Vode še primanjkuje. Krožijo govorice, da bo voda spet na razpolago čez dva ali tri dni. Poročila pravijo, da je voda v vodnjakih v centru mesta na minimumu in da je razglašen alarm. Potreba je velika.

Dva milijona ljudi imata skrajno potrebo po vodi. Povsod po mestnih kotih in arterijah videvamo tovornjake, ki noč in dan vozijo vodo. Cena litra nepitne vode je 1,5 ali 2 sirski liri. Cena pitne vode pa je 125 lir po steklenici (in lahko pride do 600 lir za tistega, ki jih hoče pridobiti kak ducat).

Kljub vsemu kristjani vedno najdejo znamenja upanja. Prejšnjo nedeljo sem govoril z nekim vodovodarjem. Vprašal me je, če sem videl čudež Marijine podobe, ki so jo uničile bombe. „Čudež?“ sem vprašal. „Kip je vendar uničen!“ „Že,“ je odgovoril, „ toda obličje Device in skoraj ves prednji del kipa so ostali nedotaknjeni. Njene v molitev sklenjene roke so le malenkost poškodovane. To vse pove! Pater, to je čudež!“

Odgovoril sem mu: „Tvoja vera je čudež. Kip je padel in se razbil na koščke, tebi pa uspe med razbitinami ugledati znamenje, da je Gospod še vedno tu - z nami.“

Ta mož me je spomnil na rimskega stotnika, ki je stal pred umirajočim Jezusom in vzkliknil: „Resnično, ta je bil Božji Sin!“ Vodovodar ni edini. Mnogi so pozabili, da je kip padel in se spominjajo samo tistega dela kipa, ki je ostal „čudežno“ nedotaknjen, četudi gre samo za tretjino izvirne skulpture.


ponedeljek, 15. februar 2016

Kronika vzhodnega razkola

Še smo pod vtisom srečanja papeža Frančiška in ruskega patriarha Cirila na Kubi. Praktično v vseh medijih se pojavlja označba, da je srečanje bilo „zgodovinsko“. Upravičeno. Bilo je zgodovinsko. Toda malokje povejo, kaj točno je zgodovinskega. Precej pišejo o Rusiji in ruskem pravoslavju, malokje pa opozorijo na bizantinsko krščanstvo, katerega dedič je rusko pravoslavje. Omenja se Moskva kot „tretji Rim“, vendar je Moskva „tretji Rim“ le, v kolikor je Carigrado „drugi Rim“. Iz kakšnih medijskih naslovov je celo sklepati, kakor da sta se l. 1054 razšla ruski patriarh in rimski papež, pa je takrat rusko krščanstvo obstajalo komaj nekaj desetletij, Rusija pa ima svojega patriarha šele od XVI. stoletja.

Papež Frančišek in ruski patriarh Kirill (Ciril) med podpisom skupne izjave 12. februarja 2016 na Kubi
Da bi bila slika bistrejša, podajam hitro kroniko dogodkov, ki so pripeljali do razkola med vzhodnim in zahodnim krščanstvom (ves slikovni material je iz Wikipedije). Moskva v tej kroniki, kot boste videli, nastopi čisto na koncu. Protagonista sta Carigrad in Rim. Pri izbiri glavnih dogodkov in razdelitvi časovnice sem se v glavnem naslonil na predavanja jezuita in cerkvenega zgodovinarja Marcela Chappina. Njegova predavanja o zgodovini „vzhodnega razkola“ sem poslušal na rimski Gregoriani pred 25 leti. (Nasvet študentom: po opravljenem izpitu ne mečite vstran zapiskov!)

ROJSTVO IN MOČ „NOVEGA RIMA“

36 Po izročilu naj bi tega leta apostol Andrej, brat apostola Petra, prispel v ribiško vas Bizanc na Bosporju. Tam ustanovi skupnost verujočih, po dveh letih pa krene oznanjevati evangelij globlje v grške pokrajine. Bizanc, ki tri stoletja kasneje postane Carigrad, se naslanja na apostola Andreja tako, kot se Rim naslanja na apostola Petra.

315 V to leto je datiran dokument Donatio Constantini, v katerem cesar Konstantin rimskemu papežu podeljuje oblast nad ostalimi škofi in nad cesarjem samim. S tem dokumentom je od srednjega veka naprej katoliška stran dokazovala pravoslavni, da ima Rim absolutni primat nad ostalimi cerkvami. Danes tudi katoliška stran priznava, da je dokument lažen in da Konstantin ni nikoli napisal česa podobnega.

330 Rimski cesar Konstantin na Bosporju na lokaciji mesteca Bizanc slovesno odpre novo mesto Konstantinopoli (kasneje po slovansko imenovano Carigrad, po turško pa Istanbul). Mesto postane „Novi Rim“, se pravi, vodilno mesto v vzhodnem, t.j. „grškem“, delu Rimskega cesarstva.

350 Po l. 350 se v Cerkvi tudi efektivno uveljavi primat rimskega škofa – papeža. On je prvi med vsemi ostalimi škofi in patriarhi. To mu priznajo tudi vzhodni škofje.

381 Na carigrajskem koncilu je carigrajskemu škofu podeljen naziv „patriarh“. Dogovorjeno je tudi, da je carigrajski patriarh takoj za rimskim, saj je tudi politično Carigrad takoj za Rimom. Temu se je upiral aleksandrijski patriarh, saj se je do takrat po cerkveni liniji Aleksandrija pojmovala kot druga za Rimom. Poleg tega Rim tega koncila in s tem naziva „carigrajski patriarh“ ne prizna.

Delitev Rimskega cesarstva na vzhodni in zahodni del l. 395

395 Rimsko cesarstvo se politično razdeli na vzhodni in zahodni del. Meja med Vzhodom in Zahodom je na reki Drini, ki je še danes približna meja med bizantinsko (pravoslavno) in latinsko (katoliško) Evropo. Nekoč ribiška vas Bizanc, zdaj metropola Konstantinopel, postane prestolnica vzhodnega dela Rimskega cesarstva.

ČAS EDINOSTI IN OBČASNIH NAPETOSTI (do 800)

451 Kalcedonski koncil. Papež sprejem 27 kanonov koncila, ne sprejme pa 28. kanona, ki odreja naziv patriarhat tako za Carigrad kot za Jeruzalem.

476 Konec zahodnega dela Rimskega cesarstva. Germanski vojskovodja Odoaker krono zadnjega (zahodno) rimskega cesarja izročil bizantinskemu cesarju. Carigrad po politični liniji zdaj sam nadaljuje zgodbo Rimskega cesarstva. Uradno se bizantinski cesar imenuje „kralj in cesar Rimljanov“.

484 Prvi cerkveni razkol med Rimom in Carigradom. Rimski papež Feliks III. izobči carigrajskega patriarha Ahacija iz pravnih razlogov, ker se je slednji vtikal v zadeve drugih patriarhatov in poskušal po svoje reševati problem monofizitizma. Ahacij ima podporo carigrajskega cesarja in ne sprejme papeževega izobčenja. Razkol traja do l. 519.

547 Ponižanje papeža Vigilija. Bizantinski cesar, ki se redno vtika v cerkvene zadeve in rad upravlja z vzhodnimi škofi, rimskega papeža Vigilija prisili v podpis nekaterih dokumentov in ga osem let zadržuje v Carigradu.

584 Carigrajski patriarhat sam sebe razglasi za „ekumenskega“, kar se razume kot „vodilnega“ med vzhodnimi patriarhati. Vedimo, da je to čas, ko politična moč Carigrada oz. bizantinsko cesarstvo sega od severne Italije do Perzije, od Črnega morja do današnjega Sudana. Pokorna sta mu tudi današnji severni Maroko in južna Španija.

6. stoletje: Bizantinsko cesarstvo na vrhuncu

637 Muslimani iz rok Bizanca iztrgajo Jeruzalem in ga zavzamejo. Jeruzalemski patriarh Sofronij pri kalifu doseže, da muslimani pustijo baziliko Svetega groba nedotaknjeno in na uporabo kristjanom.

655 Mučeniška smrt papeža Martina I.. Carigrajski cesar Konstans II. naroči svojim enotam iz Ravenne ugrabitev rimskega papeža Martina in ga v Carigradu obsodi na smrt zaradi veleizdaje, ker naj bi muslimanskim Saracenom dajal denar. Papeža pol golega vodijo skozi Carigrad in izženejo na Krim, kjer umre. Kasneje tako vzhodna kot zahodna Cerkev priznata njegovo nedolžnost in ga slavita kot svetnika in mučenca.

674 Muslimani pod vodstvom kalifa Muavija pokušajo prvič osvojiti Carigrad.

727 Carigrad ima ozemlja tudi v Italiji (Ravenna, južna Italija, Sicilija), kar se večkrat izkaže za kočljivo. Ko npr. l. 727 bizantinski cesar Leon III. dvigne davke, rimski papež Gregorij II. naščuva italijanske podložnike k uporu. Cesar je namreč zaradi razprave o čaščenju ikon in ker je ikone hotel prepovedati, že poprej hotel papeža, branitelja ikon, odstaviti.

750 Po tem letu se papež vse manj ozira na Carigrad in se vse bolj naslanja na Franke. Rivalstvo med Carigradom in Rimom se zdaj kaže še v rivalstvu med Carigradom in germanskim delom Evrope. V del te zgodbe sto let kasneje spada tudi delovanje „grških“ bratov Cirila in Metoda med Slovani „globoko preko Drine“ oz. „nemška“ zla reakcija nanju.

ČAS NARAŠČAJOČEGA NEZAUPANJA IN KONFLIKTOV (800-1054)

800 Med obredi v kapelah na dvoru frankovskega kralja in cesarja Karla Velikega molijo veroizpoved, ki vključuje znameniti „Filioque“. Nicejsko-carigrajska veroizpoved, pravi da Sveti Duh izhaja iz Očeta; da bi izhajal tudi iz Sina (lat „Filioque“), ne omenja. Vendar so ponekod na Zahodu (najprej v Španiji), da bi poudarili Kristusovo božjo naravo, že v 6. stoletju začeli dodajati, da Sveti Duh izhaja tudi iz Sina. Ta „dodatek“ k veroizpovedi vse bolj vznemirja in jezi krščanski Vzhod.

808 V Betlehemu pride do nemirov, ker „latinski menihi“ (t.j. Rimu pokorni) v veroizpovedi uporabljajo „Filioque“.

810 Papež Leon III. meni, da „Filioque“ sicer ni dogmatično sporen, a da ga je bolje ne uporabljati v bogoslužju.

858 Fotij postane patriarh v Carigradu. Papeževi delegati ga potrdijo, vendar ga nato papež Nikolaj I. ne potrdi. Fotij ne odstopi pač pa izobči papeža. Pride do razkola med Carigradom in Rimom. Carigrajski cesar najprej odstavi Fotija, vendar je l. 877 Fotij spet izvoljen za patriarha. Tokrat ga papež prizna. Fotijev razkol danes razumemo kot „generalko“ za kasnejši dokončni razkol.

870 Potem ko so prejeli vero s strani carigrajskih misijonarjev, so se Bolgari pod vodstvo kneza Borisa za kratko obdobje naslonili na Rim. L. 870 se Bolgari vrnejo v naročje Carigrada. Nihanje med Vzhodom in Zahodom je še danes značilno za narode v pasu od Balkana do Baltika. Trenutna vojna v Ukrajini je žalostni dokaz za to.

879 Bizantinski cesar Bazilij I. zagovarja „teorijo pentarhije“, po kateri je Cerkev utemeljena na petih patriarhatih (Rim, Aleksandrija, Antiohija, Jeruzalem in Carigrad). Po tej teoriji Rim nima primata, temveč Cerkev vodi „kolektiv petih“.

906 Bizantinski cesar Leon VI. se četrtič poroči ter s tem očitno in samovoljno krši cerkvene moralne in pravne predpise.

962 Saški vojvoda ter nemški in italijanski kralj Oton I. ustanovi Sveto rimsko cesarstvo (Sacrum Romanum Imperium), ki obsega celotno srednjo Evropo. Poleg vzhodnega imamo po pol tisočletja zdaj spet tudi stabilni lik zahodnega „rimskega“ cesarja. A vzhodno bizantinsko cesarstvo se zaradi muslimanske ekspanzije že krči.

988 Rusi sprejmejo krščansko vero. Takoj se navežejo na Carigrad, ne na Rim. Izročilo pravi, da jim je Carigrad ljubši od Rima zaradi lepote bizantinskega bogoslužja.

Bizantinska bazilika sv. Apolinarija in Classe v Ravenni

1000 Po l. 1000 se na jug Italije začnejo priseljevati Normani. Hitro pridejo v konflikt z Bizantinci, ki so tam gospodarji. Kasneje Rim podpre nastanek normanskih držav na bizantinskih teritorijih. Sledijo bizantinsko-normanske vojne.

1013 „Filioque“ je na željo zahodnega cesarja v Rimu v redni liturgični rabi.

RAZKOL, POGLOBITEV RAZKOLA, POSKUSI SPRAVE (1054-1472)

1054 Teološko vprašanje o „Filioque“ (t.j. vprašanje o izhajanju Svetega Duha), različno pojmovanje papeževega primata in sploh hierarhičnosti v Cerkvi, različnosti med „grškim“ in „latinskim“ načinom razmišljanja, nakopičena politična in ozemeljska nesoglasja med Bizancem in Rimom, zavezništvo Rima z Normani, prepoved latinskega bogoslužja v Carigradu, trma in nesposobnost za dialog ter tudi osebni spor med carigrajskim patriarhom Mihaelom Cerularijem in kardinalom Humbertom,... vse to l. 1054 pripelje do velikega razkola med krščanskim Vzhodom in krščanskim Zahodom. Bizantinski cesar je še hotel spravo z Rimom, vendar ni imel vpliva. 16. julija 1054 kardinal Humbert v imenu papeža, ki pa je medtem že umrl, izobči carigrajskega patriarha. Carigrajski patriarh pa izobči rimskega papeža. Obojestranska izobčenja so bila dokončno preklicana šele l. 1965.

Verski zemljevid Evrope po razkolu l. 1054

1075 Papež Gregorij VII. izda dokument Dictatus papae, po katerem ima papež praktično neomejeno oblast nad Cerkvijo in nad cesarji. Pravoslavni svet še danes kot pogoj za združitev s katolištvom zahteva, da se slednje izrecno odpove temu dokumentu.

1099 Zavzetje Jeruzalema s strani krščanskih armad med prvo križarsko vojno in pokol muslimanov v mestu. Zahodne sile vojaško sodelujejo z Bizantinci proti skupnemu islamskemu nasprotniku.

1107 Ker križarji v Jeruzalemu vzpostavijo latinski patriarhat, jeruzalemski pravoslavni patriarh zbeži v Carigrad (podobno kot pred križarji zbeži tudi antiohijski patriarh). Od tam se njegov naslednik v Jeruzalem vrne šele l. 1187.

1204 Spočetka razkol nima posebnega vpliva na življenje povprečnega kristjana. Zadeve se začnejo spreminjati, ko verski razkol preraste v političnega in vojaškega. Odločilna v tem smislu je IV. križarska vojna. Sklicana je bila z namenom boja proti muslimanskim Saracenom, a končala se je s tridnevnevnim ropanjem Carigrada in s pokolom Carigrajčanov s strani „latinskih“ križarjev l. 1204. Krvoločna in plena željna križarska soldateska pobije skoraj vse moške v Carigradu, posiljuje ženske (tudi nune), na koncu pa preživele ženske in otroke proda Turkom za sužnje. Izropajo tudi baziliko Svete Sofije. Na patriarhov prestol francoski križarji posadijo pijano prostitutko.

1215 Četrti lateranski koncil. Dela se na celjenju ran po razkolu. Prisotnih je vseh pet „antičnih“ patriarhov, kar je velik dosežek. Rim končno prizna Carigrad in Jeruzalem kot patriarhalna sedeža. Carigradu gre v hierarhiji patriarhatov drugo mesto, takoj za Rimom.

1261 Bizantinski cesar Mihael VIII. Paleolog osvoji Carigrad in prežene iz mesta „latinsko“ oblast, ki so jo vzpostavile zahodne sile l. 1204.

1274 Mihael VIII. Paleolog in papež Klemen IV.. vzpostavita dialog. Papež zahteva, da bizantinski cesar izpove vero, kot jo narekuje Rim. Bizantinski cesar iz političnih interesov to stori, vendar ima močno opozicijo v lastnem kleru. Skliče se Drugi lyonski koncil, kamor pridejo tudi „Grki“ oz. carigrajska delegacija. Slednja sprejme rimske pogoje in tako pride do ponovne združitve. Skupaj zapojejo Veroizpoved, ki vključuje „Filioque“ na način, da besedo „Filioque“ zapojejo dvakrat. Cerkvena edinost Carigrada in Rima je umetna in traja le do smrti Mihaela VIII. Paleologa.

1281 Papež vnovič izobči bizantinskega cesarja.

1331 Bizantinski cesar pošlje teologa Barlaama v diplomatsko misijo, da bi prepričal zahodne vladarje za skupni nastop v križarski vojni proti Turkom. Misija ni uspešna. Barlaam kasneje prestopi v katoliško Cerkev, postane škof ter pusti močno intelektualno sled zaradi svojih teoloških razprav o edinosti Cerkve, kakor tudi zato, ker sta ga za učitelja imela tako Petrarca kot Boccaccio.

Dvojezična bula združitve sprejeta na koncilu v Firencah l. 1439

1439 Koncil v Firencah. Želja po združitvi ne pojenja. Za razliko od lyonskega koncila so tokrat „Grki“ sprejeti kot enakovredni sogovorniki. Sprejeta je bula o združitvi. Firenški koncil zasnuje ponovno združevanje pravoslavja in katolištva po formuli, ki jo kasneje imenujemo „unijatska“. Unijatsko vprašanje je še danes silno „vroča“ tema v ekumenskem dialogu. Papež Frančišek in ruski patriarh Ciril sta v skupni izjavi na Kubi „metodo unijatstva“ kot bodočo metodo združevanja izrecno zavrnila.

1452 V Carigradu ratificirajo firenške odloke o združitvi obeh Cerkva. A Turki so že pred durmi.

1453 Turki zavzamejo Carigrad. V izjemno pomoč za prodor v mesto jim je eksploziv, ki ga kupijo od genovskih, se pravi, od „katoliških“ trgovcev. Sveta Sofija je spremenjena v mošejo. Pravoslavni patriarh sicer še lahko deluje v mestu, vendar v zelo skrčeni obliki. Bizantinskega cesarstva ni več. Turki hitro prodirajo v osrčje Evrope.

1472 Sinoda vzhodnih Cerkva, ki jo skliče carigrajski patriarh Dionizij I., odkloni odloke firenškega koncila. Nekateri zgodovinarji zato menijo, da ni letnica 1054 tista, ki označuje usodni cerkveni razkol med pravoslavjem in katolištvom, pač pa je to letnica 1472.

1589 Moskovska metropolija je povzdignjena na raven patriarhata. Ker je Carigrad, „Drugi Rim“, trdno v muslimanskih rokah ter prestolnica otomanskega cesarstva in ker je ruskih pravoslavnih vernikov veliko več kot grških, Moskva sčasoma prevzame vodilno vlogo na krščanskem Vzhodu. Medtem ko turško otomansko cesarstvo zasede skoraj vsa ozemlja bizantinskega cesarstva, je po krščanski in cerkveni liniji zdaj slovanska Moskva tista, ki postane „moralna“ naslednica grškega Carigrada in „Tretji Rim“.

ponedeljek, 01. februar 2016

Prebuja za družino, boj, usmiljenje

"Zgrešeno je zgrešeno, četudi bi bilo uzakonjeno."
Pogost napis na Family Day 30. januarja 2016 v Rimu.
(iltirreno.gelocal.it)

Ko med Rimom in Ljubljano ponikne vsaj 900.000 ljudi

Med Rimom in Ljubljano se je minulo soboto izgubilo približno 900.000 ljudi. V Rimu so jih našteli milijon, čeprav so prve informacije govorile celo o dveh milijonih, v Sloveniji „nekaj deset tisoč“. Govorimo o številu udeležencev na shodu v podporo družini in otrokovim pravicam, imenovanem Family Day, ki se je 30. januarja 2016 odvil v Rimu na Circo Massimo. Debata o številu udeležencev še ni zaključena, kot lahko preberemo v članku Tomaža Kavčiča na Domovina.je, toda zagotovo lahko rečemo, da sta STA in RTVSLO število zelo zelo oskubila. Poročala sta o „več deset tisoč“ udeležencih, kar lahko razumemo „ne več kot sto tisoč“.

Na prvi pogled smo pri vodilnih slovenskih medijih bili spet priča „neznosne lahkosti“ zdrsa v profesionalnosti. Drugi pogled razodene nekaj več, nekaj pravzaprav slabo prikritega, nekaj hudo bolečega: naši ideološko pro-LGBT usmerjeni novinarji in uredništva nikakor niso preboleli poraza na referendumu o ZZZDR 20. decembra lani. Domnevam, da ti samo bolečina lahko zamegli presojo do mere, da zbrišeš 900.000 ljudi. Težava bo, ko bo iracionalna dinamika bolečine dobila visokopolitični vzgib in bo pro-LGBT klika iz maščevalnosti menjala sestavo Ustavnega sodišča.

Dajmo na stran Slovenijo. Obiščimo...

Madrid – Pariz - Rim

Sobotni Rim je nadaljevanje velikih manifestacij v podporo družini, manifestacij, ki običajno nimajo posebnega odmeva v zahodnem laicističnim tisku, njih množičnost pa je v Evropi in crescendo. Uvod lahko ugledamo v Madridu l. 2011. Tisto leto je bilo za špansko prestolnico posebej vroče. Ulice niso in niso mirovale. Spomladi množični shod v podpori družini, maja na Puerta del Sol los indignados (prim. moj blog o vstajniškem gibanju 15-M), avgusta milijon in pol udeležencev katoliškega Svetovnega dneva mladih, potem predčasne volitve, na katerih so Zapaterovi socialisti, pristaši teorije spola, grdo izgubili. Med madridskim klerom kroži zgodba, da je idejo, da je proti vladajočim socialistom zaradi njih eksperimentiranja s teorijo spola katoličanom treba iti na ulice, lansiral voditelj mogočnega neokatehumenskega gibanja Kiko Argüello. Takratni madridski kardinal Antonio María Rouco je imel pomisleke. „Če gremo na ulice, nas mora biti veliko,“ naj bi dejal Kiku. Kiko naj bi odvrnil: „Jaz sam jih pripeljem 300.000.“ In jih tudi je.

Toda prelom, kar se množične udeležbe na uličnih manifestacijah v podporo družini tiče, se ni zgodil ne takrat v Madridu, ne to soboto v Rimu. Prelom se je zgodil v Parizu in nosi ime La Manif Pour Tous – MPT (prim. blog Francoski pospešek v boju za družino). To francosko gibanje je v zadnjih treh letih več kot enkrat na ulice privabilo po pol milijona in več Francozov. Največ 24. marca 2013, ko so našteli skoraj milijon in pol udeležencev. Jeseni l. 2014 so ankete pokazale, da se tretjina Francozov strinja s pro-družinskim sporočilom gibanja MPT, ki ga vodi Ludovine de La Rochère. Gibanje, ki se ima za akonfesionalno in apolitično, je zmoglo poleg katoličanov vključiti tudi protestantska in muslimanska združenja, kakor tudi nekaj homoseksualnih in feminističnih društev, ki ne podpirajo popolne izenačitve homoseksualne in heteroseksualne zveze.

Ludovine de La Rochère pri papežu Frančišku.
(tempi.it)
Pozor! Francija je bila in ostaja učiteljica družbenih sprememb. Nekateri v MPT vidijo največje francosko civilno-družbeno gibanje po mitičnem študentskem gibanju iz l. 1968. A glej, vrli slovenski mediji MPT-ja na svojih radarjih nimajo. Obrambni mehanizem zanikanja?

Če je francoska inačica manifestacij laična (versko nevtralna, čeprav s kristjani na čelu), je bil sobotni shod v Rimu katoliško obarvan, bolje rečeno, zelo katoliško obarvan. O sporočilu shoda v Rimu se je razpisal Blaž Karlin na Iskreni.net, zato ga ne bom ponavljal, pač pa bom na tem mestu izpostavil nekaj kočljivih točk. 

Dobrodošla prebuja, a bojevitost je lahko problem

Ob zaključku shoda je Massimo Gandolfini, voditelj manifestacije, vzkliknil: „A noi la battaglia, a Dio la vittoria!“ Po slovensko: „Nam bitka, Bogu zmaga!“ Ta bojni vzklik, ki ga pripisujejo sv. Ivani - Devici Orleanski, se je v italijanskem pro-family in pro-life gibanju pojavljal že prej.

Kdaj je tovrstna bojevitost Cerkvi potrebna in kdaj postane njen problem? Še pred sto leti je namreč bilo za katoličana nedostojno, če ne grešno, da štrajka in protestira na ulicah. Lahko se je šel geometrijsko organiziranih „katoliških shodov“, ni pa bilo prav, da bi z boljkone spontanimi demonstracijami dražil „od Boga dano“ oblast. Mimogrede: prvo „katoliško“ delavsko stavko beležimo l. 1909 v neki tovarni blizu Bergama v Lombardiji. Očividec stavke, ki se je zgodila kljub neodobravanju papeža Pija X., je bil mladi duhovnik Angelo Roncalli, ki je kasneje kot papež Janez XXIII. sprožil reformno revolucijo 2. vatikanskega koncila.

Torej, ulica – da ali ne? Boj – da ali ne? Janez Pavel II. je l. 1995 v Baltimoru (ZDA) dejal:

Včasih pričujemo za Kristusa tako, da iz neke kulture izvlečemo /drawing out of a culture/ polni pomen njenih najbolj plemenitih nagibov (…). Drugič pričujemo za Kristusa tako, da to isto kulturo izzovemo /challenging that culture/, zlasti če je napadena resnica o človeku.

Za katoličane še vedno velja, da je „ponižnost kraljica vseh kreposti“. Vendar ponižnost je lahko izgovor za našo družbeno apatičnost, ki nas pripelje, da ne storimo, kar nam nalagajo znamenja časa. Ni proti ponižnosti, ko za Kristusa pričujemo tudi na način, da se družbeno „prebudimo“ in „gor postavimo“, se pravi, da se dejavno in javno zoperstavimo kakšni kulturni ali politični mahinaciji. Med sredstva tovrstnega „izzivanja“ dominantne kulture, kot je to držo imenoval poljski papež, pa spadajo tudi od demokratične ureditve predvidene manifestacije in drugi načini civilno-družbenega pritiskanja na oblast. 

Zbuditi se. Delovati. Zmagati. Ni slučajno, da so sobotni shod na Circo Massimo zaključili z arijo Nessun dorma (Naj nihče ne spi) iz Puccinijeve opere Turandot. Arija se izteče v preslavni Vincerò! Vincerò! (Zmagal bom! Zmagal bom!).

Problem nastane, ko boj iz občasnega sredstva postane katoliška mentaliteta in se vzpostavi dojemanje Cerkve kot Ecclesia militans (vojskujoča se Cerkev). Na Slovenskem trenutno k takemu, militantnemu, dojemanju Cerkve težijo protibegunski novokrižarji, pa tudi desničarski teoretiki, denimo Bernard Brščič, o čemer se bo potrebno še razpisati. Ko se katolištvo zabarikadira in zgolj spopada, je vse manj zmožno evangelizacije oddaljenih, drugačnih, nasprotnih. Militantno katolištvo v kakšnih političnih bitkah tudi zmaga, a kratko jo lahko potegne evangelij, katerega osvobajajoča moč je namenjena vsem enako.

Papeževa smer: usmiljenje namesto spopada

Milijon ljudi na rimskem Circo Massimo in en Grande assente (Veliki odsotnež) – papež Frančišek. Njegov zagrizeni kritik Antonio Socci, ki je že napisal zelo agresivno knjigo proti papežu Frančišku (naslov knjige: Ni Frančišek), tudi tokrat ni izostal. Na svojem blogu je papeža obtožil ne samo, da ni neposredno podprl prireditve Family Day na Circo Massimo, niti telegramsko pozdravil udeležencev, temveč da jo je po svoje poskušal celo ovirati in diskreditirati.

Ne bi bilo prvič, če bi tudi tokrat katoliško pro-life gibanje pojamralo, da ga sedanji papež ne podpira dovolj. Papež Frančišek seveda podpira prizadevanja civilne družbe za družino in pravice otrok. Teorijo spola ostro obsoja. Nenazadnje je nekaj dni pred slovenskim referendumom posredoval in Slovence javno pozval, naj zaščitimo družino. Po drugi strani pa ni skrivnost, da papež Frančišek militantnih in tradicionalističnih tokov znotraj Cerkve ne mara preveč. Zakaj? Predvidevamo, da ravno zaradi logike spopada, ki jo ti krogi radi gojijo, Frančišku pa je tuja.


17. december 2015, stražarji na Trgu republike.
Protestna metoda beročih stražarjev se je najprej pojavila v Franciji znotraj gibanja La Manif Pour Tous.
(foto: Matjaž Maležič, FB stražarji)
Jezuit Antonio Spadaro, dober poznavalec papeža Frančiška, je v častitljivi reviji La Civiltà Cattolica pred kratkim zapisal, da v okviru trenutnih odnosov med islamskim in krščanskim svetom papež nikakor ne pristaja na tezo o spopadu civilizacij. Njegova diplomacija je „diplomacija usmiljenja“, njegova geopolitika „geopolitika usmiljenja“. Če Spadarovo razlago prenesemo na področje boja za družino, ki poteka znotraj zahodne civilizacije, lahko rečemo, da argentinski papež tudi ne pristaja na tezo o nujnem in kolosalnem ideološkem spopadu, v katerem bi se prihodnja desetletja izčrpavala tako ena kot druga stran. 

Spopad za družino se res odvija in smo ga deležni. Vanj se vključujmo, vendar, po paradoksu, ne z mentaliteto spopada; se pravi, ne na način, da bi evangeljsko usmiljenje – ki je enako teologija kot čustvo - izgubilo svoj primat.