sreda, 28. oktober 2015

Temni bog s severa (2011)

Spomin na 69 mladih žrtev Breivikovega terorističnega napada na otoku Utøya (s spleta)

Že pred leti - tudi na straneh Družine - smo pokazali na nekatere poteze skandinavske mladinske kulture, v katerih se pojavljajo religiozne tematike in krščanski simboli. Zanimivo in paradoksno se nam je zdelo, da je ravno v najbolj sekulariziranih evropskih družbah (tam, kjer še komaj kdo v nedeljo zaide v cerkev) med mladimi zelo razširjena glasbena zvrst heavy metala, ki redno posega v krščanski spomin. Pa ne zato, da bi iz pozabe izkopala Kristusa, kot to počenja C.S. Lewis v pravljični Narniji, temveč da bi se naslajala v teoloških provokacijah in dražila temne sloje podzavesti. Od tod že na naslovnicah metalarskih zgoščenk pokopališča, tako ali drugače obrnjeni križi, srhljive silhuete menihov, mračni vitezi, kakor tudi četa Kristusovih nasprotnikov od hudiča do temotnih predkrščanskih bogov, med katerim se rad razkazuje severni bog groma Thor.

Od 22. julija 2011 bomo sekularizirane skandinavske dežele pomnili še po eni izpeljanki krščanstva oz. predelavi slednjega v mračno ideologijo. Ko je tega dne na lepem otoku Utøya dobrih dvajset kilometrov zahodno od Osla Anders Behring Breivik ubijal mlade Norvežane, naj bi to delal v imenu obrambe judovsko-krščanske civilizacije. Ubijal naj bi zanj domače izdajalce - levičarje in multikulturaliste, ki da razprodajajo evropsko kulturno in duhovno dediščino tisočletnemu tekmecu z vzhodne strani – islamu.

Svetovno javno mnenje je v klavcu iz Osla prepoznalo krščanskega fundamentalista. Poimenovanje je lahko sporno, saj so izvirni ameriški krščanski fundamentalisti izpred sto let bili pobožna in miroljubna skupina, čeprav do moderne države zelo kritična. Drugi naziv za Breivika je krščanski terorist. Naziv je nekaj novega, četudi ne povsem novega. Pomnimo nasilne napade nekaterih ameriških kristjanov na klinike, ki izvajajo splav, pa tudi na bojevnike zloglasne LRA (Gospodova uporniška vojska) iz Ugande.

Če se bo izkazalo, da bolna glava norveškega črnosrajčnika ni edina, pač pa da v Evropi nastaja teroristično gibanje religioznega navdiha, bomo znova doživeli potrditev starega pravila: Kadar religijo brcaš iz hiše skozi vrata, ti skozi okno v hišo že leze njen nadomestek – največkrat ideološka spaka, ki po nemarnem izgovarja božje ime. Bodo nordijske družbe, ki so na mehak način skorajda odpravile Boga iz svoje srede, zdaj prve, ki bodo v srce stare Evrope pripeljale nekega drugega boga - maščevalnega in žejnega človeške krvi? Se je na Norveškem že rodil brat dvojček onemu bogu, h kateremu kličejo islamski napadalci sekundo pred sprožitvijo na njih navešenega razstreliva?

Kristjani, ki srčno verujemo v Jezusa Kristusa, smo pozvani k sočutju in revoltu. Najprej sočutje do žrtev in njihovih svojcev, nato revolt proti zlorabi vere. Krščanstvo v fašistoidnih predelavah je kakor zasmrajen ribnik na robu našega polisa. V ribniku so potopljene nevarne pošasti, nevarni mikrobi, ki so skupek neizrekljivih vprašanj in strahov, groze in misterija, sovraštva in volje po moči. To ni krščanstvo govora na gori, prilik o žitu in izgubljenih sinovih, krščanstvo zadnje večerje, umivanja nog, nenasilja in darovanja na križu. Tu ni Kristusove luči. Tu je kvečjemu temni bog severa Thor, ki je - to moramo povedati - nekoč že navdihoval v črno odete ter z mrtvaško glavo in thorovimi puščicami okičanjene esesovce. Zato revolt! Nobene kripto-simpatije, nobenega taktiziranja in nobenega spoštovanja do takega krščanstva – pošastnega, popačenega na zunaj in zlovešče votlega od znotraj!

Votlega? Na strani 1309 svojega manifesta („2083 – Evropska deklaracija neodvisnosti“) Breivik zapiše: 

Jaz in še veliko drugih, kot sem jaz, nimamo nujno osebnega odnosa z Jezusom Kristusom in Bogom. Mi namreč verjamemo v krščanstvo kot kulturno, družbeno, identitetno in moralno platformo. To nas dela kristjane.

Krščanstvo, ki izžene Kristusa, da ostane od njega le uporabni politično socialni model, moralno vezivo družbe, šop častitljivih tradicij ali pa, v primeru heavy metala, peskovnik za morbidno igračkanje s simboli, je votlo krščanstvo.

Ampak spake že vedo, zakaj ne sme biti osebnega odnosa z Jezusom Kristusom. Ob Kristusovem obličju bi se spake stopile kakor tiste meduze, ki jih kopalci te dni vržejo na pomol pod sonce.


* Pričujoči zapis je bil napisan konec julija 2011 in objavljen v tedniku Družina.

ponedeljek, 19. oktober 2015

„Multi-Kulti“ v krizi (2010)

Alhambra, Granada, Španija (foto B.C.)

Ko je oktobra 2010 nemška kanclerka Angela Merkel samozavestno in odločno dejala: „Multi-Kulti se je absolutno izjalovila“ (link), je svetovna javnost napeto prisluhnila. Nemška kanclerka je pač nemška. Nemci so se v povojnem času posebej odlikovali s sprejemanjem tujcev v svojo deželo. Gnala jih je zgodovinska krivda, potreba, da se dokažejo kot odprti za vse narode sveta. Gnala jih je tudi gospodarska potreba po delovni sili. Poleg tega so Nemci v sodbah natančni in disciplinirani. Če torej Merklova trdi, da je strateški politični projekt multikulturne družbe nasedel, mora situacija biti zelo resna in vredna premisleka.

V tem prispevku bomo najprej pogledali v zgodovino. Kajti v zgodovini je prisotno oboje. Imamo linijo, ki ima težave z multikulturnostjo in večrasno družbo, in linijo, ki se trudi vzpostavljati do tujca in manjšin prijazno okolje.

Večni trud za strpnost med narodi

Ko poslušamo kakšnega mladega aktivista, ki se zavzema za sožitje s tujci, dobimo občutek, da je multikulturnost izum moderne dobe. Kot da so vsa stoletja in tisočletja do zdaj bila zavožena in kot da je šele sedaj nastopil čas blaženega sobivanja. Velikokrat je tovrstna poenostavitev v sorodu z mnenjem, da je v preteklosti poglavitni vir nestrpnosti med narodi bila prav religija.

Stvari stojijo drugače. Enako kot rasistična skušnjava se skozi zgodovino pojavlja želja in zmožnost živeti s tujcem.

Veliki antični in srednjeveški imperiji so do maksimalnega razcveta prišli le, če so znali biti multietnični in multikulturni (četudi so istočasno vzdrževali sužnjelastniško in fevdalno notranjo ureditev). Grčija Aleksandra Velikega in Rim v času največje ekspanzije sta na osvojenih ozemljih uvajala svoj red in trgovino, spoštovala pa tamkajšnjo kulturo in religijo. „Krščanski imperij“ Karla Velikega sledi grško-rimski formuli ter je dodatno oplemeniten z novozaveznim idealom bratstva med narodi, ki ga Jezus ubesedi v stavek: „Tujec sem bil in ste me sprejeli“ (Mt 25,35). Tudi islamsko zavzetje Španije je pospremljeno z uvajanjem pravne in politične zaščite za podjarmljene kristjane. Islam pokaže zmožnost za strpnost, ki je sploh značilna za velike svetovne religije.

Še med večstoletnima nasprotnikoma Evropo in Turčijo zasledimo obdobja miru, sodelovanja in pozitivne radovednosti. Šlo je tako daleč, da je nekaj časa med srednjeevropskimi plemiči obstajala moda oblačiti se po turško, o čemer pričajo t.i. turkerije v ptujskem pokrajinskem muzeju.

Med krščanskimi voditelji še spomnimo na madžarskega kralja Štefana, ki svoje ropati vajene podložnike vzgaja k sprejemanju popotnika in tujca, kar je pravzaprav pomenilo vstop Madžarov v evropski kulturni krog, ter na špansko kraljico Izabelo Kastiljsko, ki razglasi Indijance v novih deželah za španske podložnike (državljane), kar je odprlo pot mešanim zakonom in zamejilo zlorabe.

Ko govorimo o zgodovini slovenskega naroda, radi pozabljamo, da Slovenci nismo preživeli le zaradi naše ljubezni do jezika. Preživetje nam je omogočala tudi tisočletna vpetost naših dežel v Sveto rimsko cesarstvo. Če ta državna tvorba ne bi bila multikulturna in multietnična, bi Slovenci nekje na poti skozi srednji vek verjetno izginili.

Večna skušnjava rasizma in kulturnega monizma

Morda najstarejši rasistični zapis izhaja iz starega Egipta. 1900 let pred Kristusom je faraon Sestor III. prepovedal „vsakemu črncu“ vstop v Egipt. Rasizem je prisoten v veliki antičnih civilizacijah in ekonomijah. Tako Grčija kot Rim sta svoje sužnje v veliki večini dobivala iz podjarmljenih tujih ras in za tujce na sploh uporabljala slabšalne izraze. Zgodovinar Henri Lévy-Bruhl meni, da je v Rimu tujec pomenil sužnja, suženj pa je lahko bil le nekdo, ki je tudi tujec.

Posebna zgodba je antisemitizem. Tudi ta ima zasnovo v grškem in rimskem obdobju. Grki so za časa Ptolomejcev tudi s krutimi metodami poskušali helenizirati Jude, Rimljani so jim l. 70 porušili tempelj. Antisemitizem se je nadaljeval skozi krščansko ero vse v današnji čas, ko more ideja o „hudobnem Judu“ združiti skrajno desnico, skrajno levico (ki je tradicionalno protiizraelska) in povprečnega Arabca. Med mnogimi razlogi za antisemitizem izvzemimo teološkega, ki ga je razdelal nekoč ateist nato pa katoliški filozof in prijatelj Janeza Pavla II. André Frossard. Frossard je mnenja, da Judje „gredo na živce" tudi zato, globinsko pa predvsem zato, ker so prva priča enega in edinega živega Boga. Nacistični načrt, po katerem bi Judje morali popolnoma izginiti iz obličja zemlje, je načrt odstranitve prvih monoteistov za pričetek poganskega imperija.

Novoveški rasizem, ki se je v XX. stoletju razrasel v kompaktne in politično močne rasistične ideologije, je dobil zagon ob odkritju Amerike, ko so evropski osvajalci razpravljali, če tamkaj odkrito prebivalstvo ima dušo, torej, če so Indijanci sploh ljudje. Poleg osvajanja zgodovinar François de Fontette vidi še drugi impulz. Prav tako v XVI. stoletju se je namreč začel proces razgraditve krščanske Evrope. Ljudi je vse manj označevala pripadnost veri in fevdalnemu gospodu (ki je velikokrat bil vodja, danes bi rekli, multinacionalnega podjetja) ter vse bolj pripadnost narodu. Nacionalna prebuja je prinesla veliko dobrega (Slovencem prvo knjigo), a se je kmalu začela kazati tudi kot novi vir nestrpnosti.

Ob tem ne smemo pozabiti na dogajanje, ki je usodno zaznamovalo rasizem novega veka. To je trgovina z afriškimi sužnji. Združene države Amerike so v XVIII. stoletju svojo demokracijo začele tam, kjer jo je zaključila antična Grčija: s sužnjelastništvom. Ekonomski razlogi so narekovali rasistični pogled na svet, ki so ga (bolj potihoma sicer) prevzele tudi evropske kolonialne sile. Črna koža je postala sinonim za manjvredno raso. Da so črnci uporabni zgolj kot brezpravna delovna sila, se je v fundamentalističnih krogih poskušalo utemeljevati celo s Svetim pismom. Ameriško državljanstvo bivši sužnji dosežejo l. 1868, severnoameriški Indijanci pa šele l. 1924.

Z nacizmom in tovarnami smrti za Jude, Cigane pa tudi Slovane je novoveški rasizem prišel do vrhunca. Komunizem je izvajal represijo na idejni osnovi, vendar tudi na etničnem področju ni bistveno zaostajal za nacizmom. V Rusiji so za časa Stalina poniknile cele etnije in narodi, Ukrajinci so bili posebna tarča sovjetske tiranije, baltske republike so bile podvržene rusifikaciji.

Neuspešna „Multi-Kulti“ in vzpon islama

Posledica nacističnega holokavsta in vzhodnoevropske komunistične strahovlade je bila, da smo po vojni v politiko in v šolo začeli načrtno uvajati multikulturno vzgojo. Multikulturnost je skupaj s človekovimi pravicami postala politična dogma in plemeniti nagib, na katerem je grajena Evropska Unija. Zdaj (l. 2010) Merklova pravi, da je „Multi-Kulti“ nasedla. Kaj je narobe z integracijo tujcev v evropski prostor? Ali nazadujemo v smer nestrpne in monokulturne družbe?

Nemška kanclerka je (l. 2010) pojasnila: „Integracija ne pomeni živeti drug ob drugem pač pa drug z drugim ter živeti na skupnem temelju naših vodilnih vrednot in nemške krovne kulture (Leitkultur), ki izhaja iz judovsko-krščanskih korenin ter je skovana iz krščanstva, humanizma in razsvetljenstva.“ Povedano drugače: tujci so se v Evropi začeli vse boj getoizirati. Vse manj sprejemajo vrednostno lestvico in krovno kulturo demokratičnega Zahoda. Kdo je torej problem? Staroselci ali priseljenci? Kakorkoli že, četudi bodo eni krivi več, drugi pa manj, morajo za sanacijo razmerja na terapijo oboji.

V zgodbi gre posebno mesto islamu. Italijanska pisateljica Oriana Fallaci je v knjigi Bes in ponos v predvidevanjih o nevarnosti islama za Evropo presenetila ves svet. Papeža in zahodne politike je obtožila naivnosti in razprodaje svetinj muslimanom, ki so po njenem na evropskih tleh le gostje. Naše mnenje je, da je islam le toliko „nevaren“, kolikor negotova je v svoji identiteti Evropa. Islam zgolj vstopa v prazen prostor. Tako v fizičnem (velika delavska naselja v Porurju npr.) kot v duhovnem smislu (nihilizem in izvotljeno porabništvo). Vrh vsega ima islam pravico sanjati o islamizirani Evropi, kakor imajo kristjani pravico sanjati o evangelizaciji vsega sveta.

Islamski dejavnik je v debati še kako dobrodošel. Gre za veliko svetovno religijo, ki je že s samo navzočnostjo razgalila politično nezadostnost Evrope. Islam vznemirja in čas je, da izprašamo Evropo, njeno politično in intelektualno elito, kam je zapravila kapital multikulturnosti? Kje se je zmotila? Kaj je ostalo od ideala večrasne družbe?

Strateške napake - strateške priložnosti

Postavimo nekaj tez o šibkih točkah evropskega ideala multikulturnosti in multietničnosti. Teze niso dokončne, so bolj podlaga za nadaljnjo razpravo.

1. Klasični antirasizem je v krizi. René Gallisot, strokovnjak za dotične teme, je že pred dvajsetimi leti zapisal, da je klasični antirasizem prav tako žrtev „psihoze drugega“ kot rasizem. Oba izhajata iz napihnjene podobe drugega, tujega, drugačnega. V Sloveniji lahko to tezo potrdimo v primeru polemike o t.i. izbrisanih.

2. Iz gospodarskih razlogov smo vsi vpleteni v globalni rasizem. Multikulturnost je sicer politični in vzgojni hit, vendar na koncu imamo vsi radi poceni izdelke iz daljnih dežel s „poceni“ (izraz, za katerim se skriva marsikaj zlega) delovno silo. Tudi v Sloveniji je povsem razumljivo, da nižja in slabo plačana dela opravljajo tujci. Do pred nekaj meseci tuji delavci sploh niso bili medijsko in politično zanimivi. Bili so nikomur pomenljive sive sence na gradbiščih. Multikulturnost, ki ni iskrena in dosledna, tudi ne more biti uspešna.

3. Kulturni in moralni relativizem je smrt multikulturnosti. Zahodnjak, ki mu je vseeno, če Bog je ali če ga ni, in ki podobno vseenost vnaša v moralno sfero, ne more biti verodostojen sogovornik tujcu s trdnimi verskimi in moralnimi načeli. Za uspešen dialog sta potrebna dva s stališči, ne pa nekdo, ki nima stališč, ki relativizira družinsko in spolno moralo, ki zanika svoje korenine in je iz tega naredil celo nekakšno modno muho. Tak sogovornik postane zlasti za pravovernega musliman zlahka odveč.

4. Politična zloraba imigrantov. Dogajala se je po vsej Evropi. Desnica je nastopila kot računalnik, katerega najpomembnejši program je antivirusna zaščita, levica pa kot računalnik brez kakršnekoli zaščite. Desnim so tujci koristili za vzbujanje strahu in želje po varnosti, levi so se brž postavili za njihove odvetnike, računajoč seveda na njihove glasove. Družbenega problema, ki se ga lotiš manipulativno, pa ne moreš nikoli rešiti. Je kot boomerang, ki se vedno znova vrača. Če je torej desnica do tujca zadržana, levica tujca ne prepriča. V obeh primerih nastane usoden komunikacijski šum. Migranti se začnejo politično organizirati po svoje brez navezav na tradicionalne evropske stranke. V velikih mestnih četrtih se pojavijo enklave šeriatskega prava.

5. Podcenjevanje verskega dejavnika. Razvpita Huntingtonova teza o „spopadu civilizacij“ med drugim na novo ovrednoti družbeno moč religije. Razsvetljenstvo (in marksizem) je podcenjevalo religijo in ponujala „racionalno“ vizijo sveta. Religiji je dodelil mesto v privatni sferi v pričakovanju, da bo slednja nekega dne ugasnila sama od sebe. Danes so dediči razsvetljenstva povsem nepripravljeni na soočenje z dejstvom religioznosti, zlasti z dejstvom islama, ki je za razliko od krščanstva manj kooperativen, bolj teokratski in bolj radikalen v kritiki zahodnega modela življenja. V nogometu je podcenjevanje najpogostejši razlog za poraz velikih moštev s strani manjših.

Vse našteto lahko razumemo kot strateške napake v projektu multikulturnosti. Bolje pa bo, če jih prekucnemo v pozitivno govorico in namesto napak vidimo priložnosti za prihodnost.


* Pričujoči članek je bil napisan decembra 2010 in objavljen v reviji Božje okolje. Naj bralcem tega bloga še povem, da je moja zaključna naloga (nekakšna pol-diploma) na pedagoški fakulteti salezijanske univerze v Rimu (pisalo se je l. 1996) šla na temo Vzgoja za mir v multietnični družbi.

sreda, 14. oktober 2015

Najbolj klikani blogi


Prijatelju, ki dela v medijih, in se zanima glede mojega bloga, sem poslal lestvico TOP 35 od mojih 176 dosedanjih blogerskih zapisov. Nič ne stane, če jo objavim še tu. Torej, po števcu, ki meri klikanje na domeni branenacesti.blogspot.si, so do danes najbolj brani blogi bili:

2. Kaj je spol?  25. 9. 2013
3. Nečista 12. 8. 2015
4. Begunci so tu 21. 9. 2015
7. V bran patru Knavsu 8. 5. 2015
13. Satanisti na Harvardu 19. 5. 2014
15. Oblast in služenje 24. 3. 2013
21. Še boste tepene 24. 11. 2012
23. Spopad za katoliški glas  27. 3. 2014
26. Ateist - otrok Cerkve? 3. 11. 2013
29. Eros, rodnost, ljubezen 27. 2. 2015 
33. O duhovnikovem vodenju 4. 9. 2013
35. „In God we trust“ 29. 4. 2015

taketech.it

ponedeljek, 12. oktober 2015

Dialog je v naravi Cerkve

Jeronimitski samostan, Lizbona, Portugalska (foto B.C.)

Je Cerkev strukturno nedialoška?

Povprečni slovenski gimnazijec, ki je pokusil osnove sociologije, bo vedel povedati, da je Cerkev skupaj z vojsko, policijo in podobnimi strukturami hierarhična, disciplinarna, monolitna in malodane totalitarna organizacija. Kot kronski dokaz, da v Cerkvi ni dialoga, se navaja njena piramidalna komandna struktura, potem stroga delitev na laike in klerike, na ovčice in pastirje, ter odsotnost notranje kritike. Tudi na vprašanje, zakaj je Cerkev preživela 2000 let, tu in tam slišimo odgovor, da zato, ker v njej ni bilo debate in ugovarjanja. Cerkev naj bi torej preživela, ker je vedno bila nekakšna popolna armada – Arma Christi.

Cerkev – nedialoška? Ali še en "antiklerikalni razsvetljenjsko-fdvjevski predsodek", kot radi kvalificiramo tovrstna mišljenja?

Cerkev je preživela, ker je dialoška

Kdor pozna cerkveno zgodovino vsaj v osnovnih potezah, bo rekel drugače: Cerkev je preživela 2000 let, zato ker je bila vedno dialoška in kritična do same sebe. Kajti nedialoške, neprožne, neprilagodljive, neljudske organizacije ne morejo preživeti 2000 let! Kdaj so propadli režimi in civilizacije? Takrat ko so se zapirali vase, ko so izgubili stik z ljudstvom in okoljem, ko ni bilo kritične refleksije o danem stanju, ko ni bilo želje in moči po prenovi.

Dialog je Cerkvi bistvena lastnost. Cerkev – Ekklesia v grškem izvirniku pomeni “sklic” ali “shod”. V civilni sferi prvega stoletja je s tem izrazom bil mišljen shod z namenom javne debate – pogovora, torej dialoga. V krščanstvu seveda ni mišljen civilno politični shod, temveč shod verujočih, se pravi, shod, ki je religiozno dejanje in ki vključuje liturgijo. Liturgija pa je oblika dialoga in je vsa dialoško zasnovana. Dialog je tu na taki stopnji, da ga svet ne more razumeti.

Jeruzalemski koncil in dialoškost (sinodalnost) Cerkve

Najbolj izčiščeno sliko o mestu dialoga in kritike v prvi Cerkvi ter tudi pra-vzorec vodenja Cerkve dobimo, če pregledamo dogajanje okrog prvega koncila, ki se je zgodil v Jeruzalemu okrog leta 50 (prim. Apd 15).

Prvi koncil Cerkve razkrije soglasno in istočasno delovanje troje principov:

- Sinodalno občestveni princip: koncil oz. zbor starešin ima moč vodenja in strateškega usmerjanja Cerkve; občestvo v dialogu je zmožno doseči menjavo teološke paradigme; dialog in kritika sta povsem normalni komponenti procesa.

- Petrinsko očetovski princip: Peter (prvi starešina) ohranja vodilno vlogo; dialog in kritika mu pomagata do bolj jasne slike; Peter se s strani Pavla ni počutil ogroženega; ohranil je stabilnost sistema in obenem spodbudil k prenovi; njegova pastirsko očetovska vloga je skozi koncil še bolj prišla do izraza. Nauk: dialog ljudstva (sinodalnost) in avtoriteta voditelja (hierarhija) si v krščanstvu ne nasprotujeta.
- Pnevmatološki (svetoduški) princip: člani koncila napišejo pismo “Sveti Duh je sklenil in mi z njim….” (Apd 15,28); zbor, tudi s svojo konfliktnostjo, je samo razkril in omogočil delovanje Svetemu duhu.

Da so udeleženci prvega koncila zaznali navzočnost Svetega Duha, pomeni, da dialog in kritika nista v nasprotju z Božjo naravo Cerkve. Skratka, vzorec vodenja Cerkve skozi njeno prvo večjo krizo ne kaže nobenega avtoritarizma, nobenega absolutizma, nobenega monarhizma, nobenega ekskluzivizma ekspertov in elitizma posvečenih, nobene enosmerne komande, pa tudi ne nobenega preglasovanja in tajnega lobiranja, nobenega retoričnega kaosa, sovražnega govora, obstrukcij, ipd…

Cerkev je več kot demokracija

Ali je torej prva Cerkev bila demokratična? Ne, Cerkev ni bila demokratična; ne v smislu grške ne v smislu moderne demokracije. Bila je (in je) več kot demokracija. Že zato ker razvija in živi tudi eshatološko občestvenost, povezavo med živimi in mrtvimi, med ljudmi in angeli, med človekom in Bogom. Dialog je tukaj v povsem novi perspektivi. Potem zato, ker v procesih razprave in odločanja išče resnico. V demokracijah „resnico“ določa parlamentarna večina, v Cerkvi je iskanje resnice občestveno-komunikativno (razprava) ter molitveno (liturgija) dejanje.

Demokracija je kakopak vrednota tudi za Cerkev. Ko je Cerkev manj kot demokracija, propada. A le ko je več kot demokracija, je sebi podobna. Ali, kot je zapisal nek španski teolog (navajam po spominu): Cerkev je več kot demokracija in samo, če je več kot demokracija, ima opravičilo, da ni demokracija. Če ne zmore biti več kot demokracija, naj bo vsaj demokracija.


* Ta zapis je bil najprej objavljen 24.9.2015 v okviru blogerske dejavnosti Socialnega tedna 2015.

sobota, 10. oktober 2015

Vabilo na izlet v kalifat

V evropskem kulturnem prostoru je islam kot vir znanosti in kulture ter kot posrednik antičnih znanj zatonil v pozabo, deloma pa je bil zavestno zanemarjen. (…) V resnici pa so prav islamski misleci in učenjaki odločilno vplivali h kulturni dediščini, na katero se sklicujejo Evropejci.
Nina Svetlič v spremni besedi slovenskega prevoda knjige Mukadima. Uvod v knjigo primerov (Krtina, 2009) srednjeveškega arabskega avtorja Ibn Halduna.

Zahodna civilizacija svoj razvoj v marsičem dolguje ravno islamski kulturi, ki svoje svetovno-zgodovinske vloge ni igrala zgolj v posredovanju helenistično-antične dediščine (predvsem Aristotelovih in Platonovih spisov), temveč v ustvarjanju izvirnih filozofskih del in znanstvenih dosežkov tako na področju matematike, naravoslovja in astronomije, kot tudi jezikoslovja, geografije in tehničnih izumov.
Raid Al-Daghistani v intervjuju Zahod ‘islamizira’islam, in ne obratno na casnik.si.

V zadnjem času pa je postalo tudi popularno trditi, da je naša civilizacija domala vse „dolžna“ islamu. Nihče pa se ne vpraša, zakaj je nekoč tako „napredna“ kultura zaostala v vseh pogledih.
Andrej M. Poznič v opombah k članku Ali je šeriat islam? na casnik.si.


Da, seveda, kristjani so pobrali preostale koščke, toda suroveži, ki so uničili muslimansko Španijo so bili muslimani sami. In veste, kaj mi to pove? Da so muslimani uporabljali naglo vojaško sodišče in razbijali drug drugemu svobodo, še preden se je začel evropski kolonializem. To, kar hočem povedati, je, da se naši problemi niso začeli s hinavskimi križarji. Naši problemi so se začeli z nami. Vse do danes.
Irshad Manji v knjigi Kaj je narobe danes z islamom? Poziv k poštenosti in prenovi (Društvo Znamenje, 2008)


V kateri kalifat?

Ne se ustrašiti. Ne vabim vas na izlet v samooklicani kalifat Islamske države, ki ni nič drugega kot sprimek blaznežev, morilcev in posiljevalcev, in katerega moralni, politični in vojaški konec ne more in ne sme biti drugačen, kot je bil konec nacistične Nemčije. Vabim vas v neki drugi kalifat; v tistega, ki ga že dolgo ni več, a ko je bil, je bil tako sijajen, da ga še danes štejemo v najvišji razred evropske kulturne dediščine. Vabim vas v Kordovski kalifat (po špansko El Califato de Córdoba).

Córdoba (foto B.C.)
Pred dvema letoma sem prvič in morda zadnjič v življenju obiskal andaluzijsko lepotico Kordovo (Córdoba). Stanoval sem v strogem centru mesta v bivšem dominikanskem samostanu, v ostanku katerega je zdaj klaretinska hiša. To je tisti samostan, v katerem je sloviti prvi Veliki inkvizitor Tomás de Torquemada načrtoval ukrepe proti Judom in Mavrom, kakor tudi nadzorni sistem za konverze, se pravi, za tiste Jude in Mavre, ki so se sicer spreobrnili v krščanstvo, a njih iskrenost naj bi bila vprašljiva. Prvo noč v Kordovi sem zato razmišljal o inkviziciji, prebiral neko tozadevno publikacijo in srh me je spreletel: „Sem morda nastanjen v celici, v kateri je pred pol tisočletja v poznih nočnih urah svoje poteze tuhtal sam Veliki inkvizitor Torquemada?“

Že drugi dan sem pozabil na inkvizicijo. Vzrok? Srečanje s slavo in odličnostjo kalifata.

Označbo kalifat sem v tem pisanju navrgel iz retoričnih razlogov, v mislih pa imam seveda sijaj španskega islama, ki je trajal še dolgo po koncu kordovskega kalifata (l. 1031), v bistvu vse tja do padca Granade (l. 1492). Naj mimogrede opozorim na zanimivo izročilo, ki pravi, da naj bi bil prvi kordovski kalif Abderramán III. po materi Slovan. Slovani – tudi „iz bivših rimskih provinc Ilirije in Panonije,“ piše eden izmed španskih virov - so bili v muslimansko Španijo prodajani kot sužnji. To vemo. O tem nenazadnje govori stara slovenska legenda o Lepi Vidi. Manj vemo, da so nekateri izmed njih sčasoma postali močni in vplivni. Po razpadu kordovskega kalifata je kakšna izvorno slovanska dinastija (zdaj že povsem arabizirana) za nekaj desetletij celo imela svojo državico (taifa, Wikipedia).

Kakor koli, v teh zmedenih dneh „načrtne invazije narodov Bližnjega vzhoda na Evropo“ (S. Erlah na svojem blogu) oz. islamskega „tretjega poskusa osvajanja Evrope“ (D. Črnec v Reporterju) ter v času „idiotske pozicije prebivalcev farme idiotov“, ki s papežem Frančiškom na čelu te nove turške nevarnosti ne spregledamo (prim. Erlah), bi srečanja s spominom na kordovski kalifat privoščil mnogim, ki islam med vrsticam ali pa naravnost razglašajo za zavrženo religijo.

Voda, rože in sožitje

Córdoba - ulica (foto B.C.)
„Córdoba. Lejana y sola. / Kordova. Oddaljena in sama,“ je spesnil Federico García Lorca. Najprej bele ulice in dvorišča polna rož ter vodometnih mojstrovin. Vse to je danes seveda drugačno kot pred tisoč leti, toda ideja je ista: veseliti se življenja in svoje bivanjsko okolje vsaj malo približati podobi rajskega vrta. Kordovski Arabci so namreč v teh krajih imeli, česar v puščavah niso imeli – vodo. Še več, imeli so tekočo vodo v lastnem bivališču. Skoraj otroško veselje nad vodo in cvetjem, ki ga še danes čutiš na ulicah in dvoriščih Kordove, ne more priti iz pokvarjene, zlohotne, mračnjaške duše, mar ne?

Nato obisk muzeja v stolpu ob reki Guadalquivir na koncu rimskega mostu. V oči pade nazorna maketa andaluzijske pokrajine in namakalnih sistemov izpred tisoč let. Sama matematika in fizika. Ali bi zmogla iracionalna religija, kot nekateri novi varuhi krščanske Evrope pojmujejo islam danes, ustvariti tovrstno tehnološko čudo v času, ko smo Karantanci in drugi Evropejci doživljali obdobje, ki ga zgodovinopisje označuje kot saeculum obscurum – temni vek?

V muzeju izveš tudi o družbeni filozofiji kordovskega kalifata, ki je seveda dajal prednost islamu, znal usekati po upornih kristjanih, vendar daleč od tega, da bi na svojem območju vehementno zatiral krščanstvo in judovstvo. Politično umni Arabci so vedeli, da s strpnostjo do drugih ver dosežeš več kot z njih zatiranjem. Prav šokiran ostaneš ob podatku, da so v visokem srednjem veku na iberijskem polotoku muslimanski, judovski, krščanski učenjaki določen čas imeli celo namen ustanoviti skupno univerzo.

Sožitje različnih in napredek znanosti – ali ni to formula, ki smo jo tostran Pirenejev povzdignili z nekajstoletnim zamikom? Ali si ni pravica do svobodne misli, ki jo je v XII. stol. utemeljeval kordovski filozof Ibn Rušd (latiniziran kot Averroes), v Evropi dokaj pozno utirala pot?

Proti jugu obrnjena mošeja, ki je katedrala postala

Toda največ, kar ti da „oddaljena in sama“, je kordovska mošeja-katedrala (šp. Mezquita-catedral, sl. tudi Velika mošeja). To ni edina mošeja v Andaluziji, ki ni pravilno usmerjena proti Meki, toda njeno odstopanje je tolikšno, da ne more biti slučajno. Ni povsem jasno, čemu so jo postavili v smeri juga. „Heretične“ smeri, a edinstvena in lepa do nebes.

Klaretinski pater Joanes iz Indonezije, s katerim sva takrat šla na potovanje po Andaluziji, je povedal o njemu znani družini indonezijskih muslimanov, ki živijo v Madridu. Ko je ta družina prvič obiskala Kordovo, je njihova dvajsetletna hči na dvorišču pred mošejo-katedralo zajokala. Zajokala, ker ta mošeja, ena najlepših stavb na svetu, ni več muslimanska. Jočejo judje pod Tempeljskim gričem, jočemo kristjani pred carigrajsko Sveto Sofijo in jočejo muslimani pred kordovsko mošejo.

Córdoba - stičišče mošeje in katedrale (foto B.C.)
Ko je krščanska vojska l. 1236 na nekrvav način vkorakala v Kordovo, pravi zgodba, se je kastiljski kralj Fernando III. ustopil pred mošejo in ni hotel vstopiti. Iz spoštovanja. Dejal je, da se ne spodobi, da v tako zgradbo prvi vstopi oboroženi mož. Poklicali so zato škofa, božjega namestnika, da je prvi vstopil on. (No, škof je vstopil prvi tudi zato, da opravi obredno purifikacijo prostora.) Še danes so žive polemike o tem, kako prav in kako narobe je ravnala krščanska oblast po prevzetju mošeje. Slednje ni porušila. To je dobro. Ohranila je tudi mozaike z napisi iz Korana. To je presenetljivo tolerantno. Nakar so Kastiljci del mošeje spremenili v katedralo. Razumljivo za tisti čas, toda zakaj na tako grd način? Tepež dveh slogov na sredi ene najlepših zgradb na svetu zaboli še danes.

Idžtihad, ki ga (skoraj) več ni

Srečaš se s slavo kordovskega kalifata. Najprej ti vzame sapo. Celo krivega se počutiš, da tovrstnega islama prej nisi bolje poznal. Ko prideš k sebi, sledi vprašanje: „Če je bil španski islam tako sijajen, kako to, da ga ni več?“ In: „L. 1000 je bila Kordova največje evropsko mesto, kako to, da je danes 'oddaljena in sama'?“

Irshad Manji (s spleta)
Novinarka in predavateljica Irshad Manji, muslimanka, se v posebnem poglavju svoje knjige Kaj je narobe danes z islamom? med drugim sprašuje tudi o zatonu sijaja srednjeveškega islama. Poglavje nosi (strašljivo) provokativen a docela pošten in natančen naslov Kdaj smo nehali misliti? Kako to, da je znanstvena in (proto)humanistična islamska civilizacija na neki točki obstala in v zadevah razuma prepustila primat evropskemu krščanstvu? Kdaj in zakaj je torej islam nehal biti „kordovski islam“? Bodo res prvi krivec islamskega kulturnega preloma in nazadovanja križarske vojne, kot nam vcepljajo v glavo marksistični učitelji zgodovine?

Irshad Manji meni, da je „zlati vek islama“, ki ga zgodovinarji datirajo med l. 750 in l. 1258 (padec Bagdada v mongolske roke), začel svoj zaton l. 909. Takrat so šiiti razglasili svojo ločeno vlado. Bagdadski kalifat se je na ta razkol, ki je še danes prva rana svetovnega islama, odzval s postopnim dogmatiziranjem in postopno vse manjšo toleranco do kritičnega in „drugačnega“ mnenja. Irshad Manji nas pouči, da se je v tem procesu zgodila nekakšna odprava vrline idžtihada (ki ga ne gre zamenjati z džihadom). Idžtihad (t.j. neodvisno mišljenjeprim. članek o Irshad na pogledi.si) je izvorno to, kar so v krščanskem svetu hermenevtika, interpretacija, eksegeza, zgodovinsko-kritični pretres svetih tekstov, aggiornamento, itd... „V le nekaj generacijah je Bagdad poskrbel, da se je še nekaj zaprlo – vrata idžtihada in s tem tradicija neodvisne misli. Pod pretvezo, da ščitijo svetovni muslimanski narod pred neenotnostjo (...), so učenjaki, ki jih je potrdil Bagdad, sklenili zamrzniti razprave znotraj islama,“ piše Irshad.

Samo vprašanje časa je bilo, kdaj se bodo „vrata idžtihada“ zaprla tudi med španskimi muslimani in se bo začel zaton vsega, kar je bila in kar je predstavljala Kordova okrog l. 1000. To se je zgodilo v času velikega napredovanja krščanskih čet proti jugu iberijskega polotoka (XIII. in XIV. stol.). Ko so španski muslimani prosili za vojaško pomoč v severno Afriko, je od tam skupaj z bojevniki prišla tudi manj racionalna in tolerantna inačica vere, ki jo Irshad označuje za „plemensko“. Zlate dobe islama je bilo kmalu konec tudi na evropskih tleh.

Če kdo ne more v Kordovo...

... da bi se tam poučil o sijaju, ki ga je zmogel islam, naj gre vsaj na Ptuj.

V muzeju na ptujskem gradu bo našel oddelek turkerij - v Srednji Evropi naslikanih slik Turkov in Turkinj. Lahko se bo sam prepričal, kako so že pred 400 leti „stereotipno podobo največjega sovražnika krščanstva predvsem na upodobitvah, ki niso bile namenjene propagandi, ampak so bile zasebnega značaja, nadomestile realnejše podobe. Nastajati so začele zbirke slik, ki pričajo o zanimanju bogatih in izobraženih Evropejcev za tuje kulture, o njihovih predstavah o skrivnostnem, bogatem in eksotičnem Orientu.“ (vir) Na razstavi Srečanje z Jutrovim, ki je bila na ptujskem gradu l. 1992, smo celo zvedeli, da so se v XVII. stol. nekateri premožni Evropejci priložnostno oblačili po turško (morda prvi med njimi na Vipavskem rojeni diplomat Žiga Herbestein). Pomislite, modni trendi iz Istanbula še v času direktnega spopada civilizacij! Vse to priča, da je tudi v naših krajih že včasih „hudi Turek“ zmogel biti dojet kot le človek, ki ima svoje odlične in manj odlične plati.

Če smo take hermenevtike bili zmožni včasih, zakaj je ne bi bili tudi v letu 2015, ki, kot premiki migrantskih rek napovedujejo, odpira novo poglavje odnosov med krščanskim Zahodom (pogojno rečeno „krščanskim“) in islamskim Jutrovim? Nekaj tednov nazaj sem tvitnil: „Radikalni islam? Če ga boste hoteli, ga boste imeli. Bolj ko boste begunce stigmatizirali, da so skrajni, večja je možnost, da to postanejo.“ Zdaj dodajam: bolj ko bomo v njih videli predstavnike in potomce odličnih narodov in tradicij, bolj bodo spodbujeni, da dajo vedno več odličnega na plan.

četrtek, 01. oktober 2015

Pet zdravil proti žalosti (prevod)

Foto B.C.
Duhovnik Carlo De Marchi, sicer odgovoren za Opus Dei v osrednji in južni Italiji, je v pripravah na letošnji 5. narodni cerkveni shod (Convegno ecclesiale nazionale), ki bo pod naslovom „V Jezusu Kristusu novi humanizem“ potekal novembra v Firencah, podal kratko in simpatično razlago petih zdravil zoper žalost, kot jih svetuje veliki Tomaž Akvinski (1225-1274). Zdravila so:
               1. užitek;
               2. jok;
               3. sočutje prijateljev;
               4. zrenje resnice (lepote);
               5. spanec in kopel.
Izvirnik „I 5 rimedi contro la tristezza“ najdete tukaj. Opombi sta moji. Prijetno branje!


-----------

Pet zdravil proti žalosti
Carlo De Marchi



Vsakdo je že izkusil dneve, v katerih ti ne uspe premagati določene notranje teže, ki okuži vsako duševno stanje ter moti medosebne odnose. Obstaja kakšen trik, da premagamo slabo voljo in pridobimo nazaj nasmeh? Sv. Tomaž Akvinski predlaga pet presenetljivo učinkovitih zdravil proti žalosti.

Prvo zdravilo je kakršni koli užitek. Zdi se, da je ta teolog pred sedmimi stoletji intuitivno dojel, kar je danes precej razširjeno, to je, da lahko čokolada deluje kot antidepresiv. Morebiti imamo pri tem opravka z materialističnim gledanjem, vendar je jasno, da kakšen dan poln grenkobe, lahko pridobi precej točk zahvaljujoč se enemu pivu. Da bi slednje ne bilo skladno z evangelijem, bi bilo potrebno v celoti še dokazati. Vemo, da se je Gospod z veseljem udeleževal kosil in gostij, tako pred kot po vstajenju, in da je cenil mnoge lepe življenjske stvari. Tudi v psalmih najdemo trditev, da vino razveseljuje človekovo srce (čeprav je treba tudi povedati, da Sveto pismo jasno obsoja pijančevanje).

Drugo zdravilo, ki ga predlaga sv. Tomaž Akvinski, je jok. Pogosto je melanholija hujša, če ne uspemo najti načina, da jo sprostimo in razbremenimo. Zgodi se, da se grenkoba nabira do točke, da je težko karkoli storiti. Jok je vrsta govorice, je način, da izrazimo in razvežemo vozel bolečine, ki nas duši. Papež Frančišek je dejal, da se „določene življenjske stvarnosti vidijo samo z očmi, ki so jih umile solze. Vsakega od vas povabim, da se vpraša: sem se naučil jokati?“

Tretje zdravilo je sočutje prijateljev. Spomnimo se Renzijevega prijatelja iz Manzonijevega romana Zaročenca. Prijatelj proti koncu romana pripoveduje o težkih nesrečah, ki so prizadele njegovo družino, in o veliki hiši, ki jo je kuga povsem izpraznila: „Hude reči so to, reči, za katere nisem nikoli verjel, da jih bom videl; reči, ki ti morejo za vse življenje odvzeti veselje. Toda pripovedovati jih prijateljem je že olajšanje.“ Poskusite in verjemite! Ko se počutite na tleh in ste naravnani, da vidite vse sivo, zelo pomaga, da odreagirate in se odprete kakšnemu prijatelju ali znancu. Včasih je dovolj kratko sporočilo, včasih telefonski klic, le da lahko prijatelju pripovedujete ali ga poslušate, in že se obzorje zjasni.

Četrto zdravilo proti žalosti je kontemplacija resnice*, zrenje sijaja resnice - fulgor veritatis, o katerem govori sv. Avguštin. Opazovati lepoto stvari, umetniškega dela, poslušati glasbo, pustiti, da te preseneti lepota krajine,... to je lahko balzam proti žalosti. Neki literarni kritik je povedal, kako je nekaj dni zatem, ko ga je prizadelo močno žalovanje zaradi izgube, moral nekje predavati o Tolkienovi pustolovščini: „Govoriti o lepih stvareh osebam, ki jih to zanima, je bilo pravo olajšanje.“

Peto zdravilo, ki ga predlaga sv. Tomaž Akvinski, je tisto, ki bi ga od srednjeveškega učitelja morda še najmanj pričakovali. Teolog namreč trdi, da je odlično sredstvo proti žalosti naspati se in se okopati. Da je ta nasvet učinkovit, je očitno. Razumevanje, da za odpravo nekega duhovnega zla lahko koristi kakšno telesno pomagalo, je globoko krščansko. Odkar je Bog postal človek, torej odkar je prevzel telo, je v vsem materialnem svetu bila presežena delitev na materijo in duha.

Razširjen je namreč predsodek, da krščanski pogled na človeka temelji na nasprotju med dušo in telesom. Telo naj bi bilo breme in ovira za „duhovno življenje“. V resnici pa krščanski humanizem gleda na osebo (duša in telo) kot v celoti „poduhovljeno“, kadar išče združenje z Bogom. Če povemo s Pavlom, obstaja duševno telo** in duhovno telo, mi pa ne bomo umrli temveč se spremenili, kajti potrebno je, da si bo to, kar je propadljivo, obleklo nepropadljivost, in to, kar je umrljivo, obleklo neumrljivost.

Naj nihče ne ima za čudnega nasvet, da je zaradi kakšne duhovne bolezni treba k telesnemu zdravniku,“ trdi sv. Tomaž More. Na tem mestu skoraj parafrazira svojega srednjeveškega soimenjaka, Tomaža Akvinskega, ki pravi: „Ker sta si duša in telo tako zelo blizu in združena, da tvorita eno osebo, distenzija ene od obeh včasih porodi distenzijo obeh. Zato, kot bi svetoval vsakemu, ki je kakorkoli bolan na telesu, da se spove in poišče pri duhovnem zdravniku gotovo zdravje svoji duši, tako včasih spodbujam, da se pri določenih boleznih na duši poleg duhovnega zdravnika poišče nasvet tudi pri telesnem zdravniku.“

Tudi v teh petih zdravilih se uresničuje Jezusova človeška in božja obljuba: Vi boste žalovali, toda vaša žalost se bo spremenila v veselje.



* V filozofiji Tomaža Akvinskega sta si resnica in lepota veliko bližji, kot je to običaj v sodobni miselnosti, ki resnice v svojem diskurzu skorajda več nima, lepoto pa rada zamenjuje za dražljajskost. Po Akvincu je resnica lepa, lepo pa je lahko le nekaj, kar je resnično. (Op. B. C.)

** Prim. 1 Kor 15,44. Duševno telo bi glede na grški izvirnik (sōma psychikon) lahko prevedli tudi naravno telo ali živo (t.j. animirano, živalsko) telo. Angleški prevod uporabi natural body, italijanski pa corpo animale. (Op. B. C.)