ponedeljek, 28. avgust 2017

Evropske korenine ni mogoče izpuliti, razen …


Sovražijo nas v našo sveto korenino

Teroristi, ki so udarili v Kataloniji, so še enkrat izkazali fanatično sovraštvo do tega, kaj je Zahod. Sovražijo našo sproščenost in svobodo (napadli so promenado Rambla), sovražijo samostojno zahodno žensko in tudi njenega nedolžnega otroka (med žrtvami ženske in otroci), sovražijo naše krščanstvo in naš tipično evropski čut za vzvišeno in lepo (načrtovali so napad na Sagrado Familio); skratka, sovražijo nas v našo sveto korenino. Izpulili bi to korenino, jo potacali, na njeno mesto bi na silo v zemljo zabili betonski kol mračne in krvoločne verske diktature, kot je svet še ni videl.

Toda izpuliti civilizaciji njeno korenino, njeno hrbtenjačo, ne gre tako hitro. Pravzaprav sploh ne gre. Angleški zgodovinar Arnold Toynbee je rad povedal: „Civilizacija umre zaradi samomora in ne zaradi umora.“ Ubiti civilizacijo od zunaj, kar delajo teroristi, ni mogoče. Lahko pa civilizacija umre od znotraj, ko njeni člani sami zanemarimo lastno korenino ali se iz kakšnih ideoloških razlogov celo obrnemo proti njej.

Naša korenina je tisočletna in stoji na treh točkah, postavljenih v tri mesta: Atene (razum), Rim (pravo), Jeruzalem (presežno). Tega trojega nam ni mogoče izpuliti. Povsod okrog nas je. Dovolite mi, da vam to na igriv, pravzaprav na šoferski način dokažem.


Le dober kilometer pa povsod korenina

Oni dan sem se peljal skozi Šentjur pri Celju. Zapustil sem kozjansko drobovje iz smeri Slivniškega jezera, skočil preko ozkega mostu na glavno cesto Rogatec – Celje, takoj zatem pa zavil na desno v Šentjur v smeri Dramelj. Med prvim in zadnjim semaforjem tega podeželskega mesteca sem opravil malo miselno igro. Te dni namreč berem Rebulov roman V Sibilinem vetru, ki se odvija v času visokega rimskega cesarstva (II. stol.), in se sploh zanimam za antiko na naših tleh. Zato sem na tistih nekaj ovinkih skozi Šentjur na kažipotih, reklamnih panojih in v imenih trgovin načrtno lovil sledi antičnega, prastaroevropskega, sledi naših tisočletnih korenin. Poglejmo, kaj sem naštel.
  • Kažipot za Rifnik. Ta hrib južno od Šentjurja je mala zakladnica tisočletij. Bil je poseljen že v mlajši kameni dobi (3000 let pred Kr.), na njem so v V. in VI. stol. bile postavljene zgodnje krščanske cerkve.
  • Podjetje Ahac. Mučenec sv. Ahac je bil rimski legionar. Ker je sprejel krščansko vero, je bil za časa cesarja Hadrijana križan na gori Ararat (kjer je pristala Noetova barka). Poleg podjetja in skladišč Ahac, je v Stopčah pri Šentjurju nasproti cerkvice sv. Ahaca še znana gostilna Ahac.
  • Transparent z vabilom na Angelsko nedeljo v Planino pri Sevnici (na veselici bodo igrali Modrijani). Angeli, duhovna bitja Stare Zaveze, Nove Zaveze pa tudi Korana. Kljub krizi tradicionalnih religij angeli krize ne poznajo. Postali so del pop-kulture.
  • Trgovina s tehničnim blagom Akvonij. Po vodnem božanstvu Akvonu, ki so ga tod častili za časa Rimljanov. Na Rifniku so Akvonu v II. stol. zgradili svetišče.
  • Črpalka Petrol. Iz poznolatinskega petroleum, ki ga tvorita besedi petra = kamen in oleum = olje. Antični grški ekvivalent je beseda naphtha = nafta, ki etimološko pomeni plamen. Še slovenski oktani potegnejo po antiki.
  • Veleblagovnica Mercator. Iz latinskega mercator = trgovec, prodajalec, tudi tihotapec. Največji slovenski trgovski sistem s svojim latinskim imenom posredno goji spomin na Rimsko cesarstvo, ki je imelo medcelinsko razvejano trgovino, katere zunanji kraki so segali do Indije in celo do „dežele svile“ - Kitajske.
  • Sam trg Šentjur. Za časa Avstro-Ogrske imenovan tudi Sv. Jurij ob južni železnici. Ime ima po farnem zavetniku sv. Juriju, vitezu in mučencu, ki je bil rimski legionar in je mučeništvo dočakal v času Dioklecijanovih preganjanj. Legendni Jurij, ki ubije zmaja in reši Marjetico, je pravcati evropski arhetip viteškega zavračanja zla in varovanja šibkih; arhetip, ki se ga vsak večer naužijemo v policijskih filmih in nadaljevankah. Jurijev križ (rdeči križ na beli podlagi) je prisoten v številnih evropskih grbih in zastavah.
  • Trgovina Mana. Lahko slovensko žensko ime Mana, Manica, lahko tudi biblijska mana, popotnikom skozi puščavo navržena hrana iz nebes.
  • Lekarna Sv. Jurij. Logotip šentjurske lekarne je klasičen: Higijina čaša s kačo v okolju križa. Kača je sicer tudi na Asklepijevi palici, antičnem simbolu zdravilstva. Smo globoko v grški mitologiji. Kača, ki se levi, pomeni novo življenje, ki ga dočakamo, ko smo rešeni hude bolezni.
  • Šentjurska postaja policije. Beseda policija izhaja iz grške politeia = upravljanje mesta oz. države (polis = mesto). Posredno raba besede policija prikliče starogrško demokratično naravnanost v stvareh redarstva in uporabe sile.
  • Ulica Na Tičnico. Tičnice (nosijo tudi imena kot Tičarica, Tičjek, Tičnik,...) so bile v predkrščanski dobi na vrhu zravnani sveti hribčki, na katerih so ljudje vzpostavljali obredni odnos s pticami, ki naj bi nosile duše na oni svet. Raziskovalec Leopold Sever je v Sloveniji naštel 170 tovrstnih duhovnih hribčkov.
  • Osnovna šola Franja Malgaja. Iz starogrške besede skholé = brezdelje, prosti čas. Brezdelje, se pravi odsotnost fizičnega dela, je bilo pogoj, da se je nekdo lahko posvetil učenju in izobraževanju. Evropska civilizacija je za vse otroke in mlade, bogate ali revne, prva določila „čas brezdelja“, da bi se lahko v svoj in skupni blagor čim bolje izobrazili.

Morala šoferske miselne igre

Morala ob koncu šoferske miselne igre na poti skozi Šentjur je preprosta. Pot med prvim in zadnjim šentjurskim semaforjem dokazuje, da smo tako rekoč na vsakem koraku združeni s tem, kar smo bili. Tudi če nismo do podrobnosti osveščeni o besedah in simbolih, ki jim sledimo, ko stopimo po mleko v trgovino ali po tablete v lekarno, nas te besede in simboli, po večini iz trikotnika Atene-Rim-Jeruzalem, držijo, vodijo in oblikujejo. Ne, ne bomo kar tako nehali biti, kar smo.

Razen, seveda, kot opozarja Toynbee, če se ne bomo sami po neumnem ali načrtno obrnili proti sebi.



* Foto B.C.. Zgoraj: logotip Lekarne Sv. Jurij, spodaj: pogled na Šentjur s Tičnice.

torek, 22. avgust 2017

Vednožive herezije: milenarizem



Politični milenarizmi XX. stoletja 

Fašizem, nacizem in komunizem so pravnuki krščanske milenaristične herezije (iz lat. millenium = tisočletje). So pa tudi dediči od krščanstva starejših nagibov, ki so državo razumevali kot človeka presegajočo idejo (po Karlu Popperju je to prisotno v Platonu) ali kot božansko tvorbo. Poleg tega so vsi trije totalitarizmi spretno manipulirali splošni psihološki vir, ki v ljudeh nikoli ne ugasne in ki mu pravimo hrepenenje po boljšem jutri oz. praželja po nastopu dobrih časov, ki bi dobri 1000 let ostali.

Pomnimo. Mussolini je l. 1936 Italijo, potem ko si je podredila Etiopijo, razglasil za „fašistični imperij, ki nosi neuničljiva znamenja volje in moči rimskega liktorja“ ter za „imperij miru“ in „imperij civilizacije“ (prim. Mussolinijev govor). Navdih je jasen: obnova tisočletnega Rimskega cesarstva. Hitlerjev nacionalni socializem je svoj Tretji rajh neposredno imenoval „tausendjähriges Reich“. Internacionalni socializem v izvedbi od Stalina zasnovanih vzhodnoevropskih komunizmov, vključno s slovenskim, je socializem razlagal kot prehodno dobo, kateri bo sledil „srečni“ komunizem, ko bo uničeno vsako socialno in ekonomsko zlo in bodo „v trgovini banane zastonj“ - tako nam je razlagala neka učiteljica v sedemdesetih – „in jih nihče ne bo jemal več, kot jih bo potreboval“.


Kraljevali bomo s Kristusom tisoč let“

Toda od kod milenarizem, to sanjavo pričakovanje tisočletnega kraljestva miru in pravice na zemlji, ki pa se v praksi rado sprevrže v uničevalno slo in v kruto posiljevanje zgodovine? Eden od izvirov za milenaristično mišljenje je v sami Novi zavezi, natančneje v Apokalipsi. Tako opiše Janez svoje videnje:
Videl sem vse tiste, ki niso molili zveri in njene podobe in si niso vtisnili na čelo in na roko njenega žiga. Oživeli so in kraljevali s Kristusom tisoč let. Drugi mrtvi pa niso oživeli, dokler se ni dopolnilo tisoč let. To je prvo vstajenje. Blažen in svet, kdor ima delež pri prvem vstajenju! Nad takimi druga smrt nima nobene oblasti, ampak bodo postali Božji in Kristusovi duhovniki ter bodo kraljevali z njim tisoč let. Ko pa se dopolni tisoč let, bo satan izpuščen iz svoje ječe. (Raz 20,4-7)

Že v zgodnjem krščanstvu se je na podlagi teh vrstic pojavilo verovanje, da se bo Kristus vrnil še pred koncem sveta in vzpostavil na zemlji tisočletno kraljestvo miru in blagostanja. Končna zmaga nad Satanom in sodni dan se bosta zgodila naknadno. Ta razlaga se je podkrepila še z judovsko apokaliptiko in se spočetka ni zdela vsem po vrsti heretična. Zagovarjali so jo tudi nekateri učeni teologi, med njimi Tertulijan (+ okrog 220), in škofi, med njimi Viktorin Ptujski (+ 303 ali 304)

Proti koncu Rimskega cesarstva, ki je med tem postalo krščansko, pa se apokaliptika („zdaj, zdaj se bo vrnil Kristus“) in milenarizem („in vzpostavil bo tisočletni raj“) umikata manj dramatičnim duhovnim držam. Nekateri milenaristi so obtoženi herezije in v zavračanju milenarizma je tudi razlog, zakaj se je takrat izgubila večina spisov Viktorina Ptujskega. Mimogrede: če Viktorin Ptujski ne bi umrl mučeniške smrti, bi verjetno, v kolikor milenarist, ne bil razglašen za svetnika.


Pričakovanje raja na zemlji ne miruje

Vendar milenarizem ni nikoli zamrl. Skupaj z apokaliptiko je vzniknil v srednjem veku ob pričakovanju močno simbolnega leta 1000. Velik teološki vzpon je doživel z Joahimom iz Fiore (+ 1202), kateremu sem lani posvetil blogerski zapis Izvorna zmota progresistov. Milenaristično vzdušje smo opazili tudi v pričakovanju leta 2000, zlasti v sinkretistični duhovni prebuji imenovani NewAge (poleg v treh že omenjenih totalitarizmih). Milenarističen je lahko tudi kapitalizem, ko se začuti zmagovalca nad ideološko konkurenco, zapusti treznost svobodnega trga ter se pretvori v obvezno ideologijo sreče in v zabičano nam vero v potrošniški raj. Nekaj milenarističnega odtenka je tudi v znameniti tezi Francisa Fukuyame o koncu zgodovine: liberalna demokracija = končni razplet zgodovine.

Milenarizem ne miruje niti v za pravovernost še kako skrbni Cerkvi. Interpretacije međugorskih dogodkov in prerokb s strani nekaterih vernikov dišijo po pretirani apokaliptiki in milenarizmu. Podobno zadiši tudi kakšna interpretacija fatimske prerokbe o zmagi Marijinega brezmadežnega srca.

Preberimo, kar je l. 1992 v Međugorju dejala francoska redovnica Emmanuel Maillard:
In tukaj, kjer sta komunizem in zlo bila morda najbolj zakoreninjena, prav tukaj se je pred desetimi leti prikazala Devica Marija. Tukaj se odvija nekaj edinstvenega in veličastnega: zmaga, triumf Marijinega brezmadežnega srca, padec človeških zmot, sprememba človeškega srca, stvarjenje novega razmišljanja, začetek boljšega sveta. (link)

Međugorje predstavlja za mnoge, tudi zame, v moralnem in duhovnem smislu „začetek boljšega sveta“. To še ni milenarizem. Milenarizem bi bil, ko bi „boljši svet“, bolj božji svet, kakor videli sestopati iz neba na zemljo, se tudi utelešati v določenem političnem sistemu, in ko bi od dolgoročnih ekonomsko-kulturno-političnih sprememb pričakovali daleč daleč preveč.


Nevarnost milenarizma

Zakaj je milenarizem slab? Najprej zaradi metode, ko simbolni jezik Razodetja razlaga dobesedno. Nato, ker Božje odrešenje, ki presega prostor in čas, prej ali slej tišči v zemeljsko-politične rešitve. Vsi vemo (in 23. avgust je dan spomina na to), kaj prinašajo pobožanstveni zemeljsko-politični sistemi. Slab je še zato, ker zlasti v navezi z apokaliptiko v ljudeh ustvarja vzneseno in odsotno čustveno razpoloženje, ki se lahko sprevrže v topoumni verski fanatizem. Denimo, Islamska država, če uporabimo krščansko terminologijo, ni nič drugega kot do konca sfanatizirana apokaliptična sekta ter od pravovernega islama smrtonosni odklon milenarističnega pridiha.

Včasih se kdo usaja, zakaj tolika skrb vernih ljudi za zaviranje heretičnih odklonov in toliko naprezanja za pravovernost. Odgovor se glasi: „Tudi zaradi varnosti, dragi moji, tudi zaradi varnosti.“ Barcelona docet.


* Na sliki: prijatelja Amadej in Danijela na Peci.


četrtek, 17. avgust 2017

Vednožive herezije: gnoza


Starodavna in povsod navzoča

Gnoza (iz gr. gnosis = spoznanje) je najstarejša krščanska herezija. Z njo so se soočali že apostoli (konflikt s Čarodejem Simonom), predvsem pa prve poapostolske generacije kristjanov. Poznavalci med največje krščanske gnostike prvega časa štejejo naslednje štiri: Bazilid (+ 138), Valentin (+ 165), Karpokrat (+ 138) in v prejšnjem blogu predstavljen Markion (+ 160).

S tem da gnoza ni značilna le za krščanstvo. Skorajda vsaka religija pa tudi razvojna doba človeštva ima neko svojo gnostično inačico mišljenja. Kakor poznamo tipično krščansko gnozo, tako poznamo perzijsko (manihejstvo), grško (hermetizem), judovsko (kabala), islamsko (izmaeliti), srednjeveško (alkimija), romantično (teozofija) in moderno (okultizem, new age) gnozo.

Gnoza je vedno živa v duhovnosti in filozofiji. Z njo se pri nas ukvarja filozof Marko Uršič. Njegovi Gnostični eseji so dostopni na spletu. Neke vrste zgodovinsko in literarno spravo med gnostičnimi in pravovernimi spisi prvega in drugega stoletja smo na Slovenskem doživeli, ko je Celjska Mohorjeva l. 2015 izdala zajetno knjigo Zgodnjekrščanski spisi, med katere so poleg kanonične Nove zaveze vključeni Filipov evangelij, Tomažev evangelij, Marijin evangelij, Markionski uvodi k Pavlu,...

Gnoza vedno znova očara. Kot forma mentis se lahko pritihotapi tudi v ateistično okolje. To je takrat, ko ideološkemu osveščanju, „razsvetljeni“ politični opciji, kopičenju znanja in razvoju znanosti ateisti začnejo pripisovati dokončno zveličavne lastnosti in malodane transcendentalno poslanstvo. Žiga Turk v kolumni Trk v civilizaciji opisuje francoske razsvetljence in njih potomstvo ter vseh teh naduto in usodno prepričanje, da je izven njih le mračnjaštvo. Tukaj dodajmo, da samonavdušujočo in k podcenjevanju „obične raje“ nagnjeno držo „naprednih“ kulturnih in političnih elit - držo, ki je ta hip v Sloveniji še kako prisotna - lahko beremo kot kriptognostično. Gnoza, kot bomo videli, se more ugnezditi tudi v sodobno cerkveno okolje.


Pravo znanje“ in „višje spoznanje“

Kaj je torej gnoza? Francoski filozof Jean Guitton v knjigi Le Christ écartelé (Razkosani Kristus, 1963), v kateri analizira herezije prvih krščanskih stoletij, krščansko gnozo označi takole:
Vsi gnostiki namreč trdijo, da vera „običajnih“ kristjanov, se pravi, skupna vera vernikov nima moči uvajanja v skrivnost /iniciacija/ in ne ponuja dovoljšnih pogojev za odrešenje in večno življenje. To vero je treba dopolniti in nadomestiti s „pravim znanjem“. To je „znanje“, ki kristjana naredi gnostičnega, duhovnega, „pnevmatičnega“ /iz gr. pneuma = duh/, saj mu daje višje spoznanje, ki ga more odrešiti.

Gnostikova napaka ni v tem, da bere in razlaga intelektualno in simbolno težje ter bolj skrivne vsebine, temveč v tem, da ga te vsebine kot duhovno opijanijo, privzdignejo, zelo poduhovijo, odmaknejo od običajnega sveta in od moralnih dilem navadnih ljudi. Herezija nastopi v naslednjem koraku, ko gnostiki ne priznajo teološke teže materialnemu svetu, stvarjenju, učlovečenju, vsakodnevnim banalitetam,...

Kdo ali kaj nam prinaša „pravo znanje“? Krščanski gnostiki v učitelja skrivnih duhovnih znanj „spremenijo“ kar Jezusa Kristusa. Ker v prvih evangelijih, razen nekaj drobcev v Janezovem evangeliju, tovrstnega materiali ni, začnejo sami pisati gnostične evangelije. Cerkev te evangelije tokom 2. stol. zavrže in označi za „apokrifne“. Toda vedno znova se pojavljajo ljudje, ki trdijo, da so apokrifni evangeliji pravi evangeliji in da jih je Cerkev po krivici zavrgla in prepovedala.

Zanimivo je, kako nekateri danes poskušajo rehabilitirati apokrifne evangelije tudi s pomočjo pop kulture. Vsi na primer vemo, da so apokrifi pravir, iz katerega je črpal Dan Brown svojo Da Vincijevo šifro. Ko smo že pri tem, priporočamo v branje blog Jožeta Bartolja Apokrifi.


Ko smo kristjani po malem gnostiki

Po malem gnostik (kripto-gnostik) je lahko nekdo, ki po tihem misli, da Sveto pismo ni tako zanimivo, kot so zanimive fatimske skrivnosti in međugorska sporočila.

Po malem gnostik je lahko nekdo, ki v imenu višjih duhovnih spoznanj zanemari medosebne odnose in vsakodnevne dolžnosti, kot je pranje avtomobila ali peka kruha.

Po malem gnostik je lahko nekdo, ki misli, da bo pastoralno načrtovanje, ki ga bodo izvajali edinole pametni teologi, zagotovilo uspeh cerkvenih struktur.

Po malem gnostik je lahko nekdo, ki meni da je župnijska maša, pri kateri župnik v zatohli cerkvici nič pametnega ne pove, dolgočasna, brez duhovnega naboja, „suha“ in da je zagotovo več Boga v jutranji rosi in v barvitih sončnih zahodih.

Po malem gnostik je lahko duhovnik, ki misli, da je mnogo ljudi v njegovi župniji butastih, zakrknjenih, duhovno topih, saj ne vidijo in spoznajo, da je edina prava pot duhovne rasti tista, ki jo on, župnik, v imenu Boga podaja.


Naj bo Sila s teboj!“

Omenili smo že pop kulturo in filme. Na kratko poglejmo nekaj velikih filmskih sag zadnjih desetletij in katere od njih moremo označiti za „okužene“ z gnostičnimi elementi. Kar seveda ne pomeni, da ti filmi niso dobri, celo zelo dobri, tudi z vidika izklesanega moralnega in političnega sporočila (zlasti Vojna zvezd).

Gnostične tendence opazimo:
  • Vojna zvezd. Dualistično pojmovanje Sile in sploh raba pojma Sila. Gre za grškim gnostikom ljub pojem dynamis. Da je ista Sila lahko svetla ali temna, nas  more uvesti v pojmovanje nekaterih gnostikov, da obstajata dobri in zlobni bog. Liki jedi vitezov spominjajo na gnostike inicirane v globoke skrivnosti. S pomočjo Sile se jedi vitezi dvignejo nad meseno-materialno stvarnost.
  • Harry Potter. Čarodejsko-alkimistična rasa je nekakšna nadrasa, vsi ostali smo „bunkelji“, tepci, ki ne znamo čarati. Prikrade se lahko gnostična delitev na izbrane in razsvetljene na eni ter na navadne in nerazsvetljene na drugi strani. S tem da je poveličevanja čaranja itak poveličevanje skrivnih znanj, ki menda morejo kljubovati zakonom materialnega sveta.
  • Matrica. Trilogija kompleksne poante. Toda spet smo v vzorcu Platonove votline. Večina ljudi živi v „vidnem svetu“, ki pa je navidezni svet in v njem ni resnice. Do resnice pridemo, ko se osvobodimo navideznega sveta in ko se zgodi nekaj, kar je podobno gnostičnemu „potovanje duše“ ter prehodu v „gornji svet“. Neo, glavni junak (Keanu Reeves), to potovanje opravi do konca uspešno. S tem, da v „gornjem svetu“ ne pristane v blaženosti, pač pa v kruti bitki za preživetje v podzemnem (materialnem) svetu.
Pravovernost opazimo:
  • Gospodar prstanov. Glavni junaki niso ne čarovniki, ne vilini, ne krepki človeški vitezi, temveč hobiti, majhna polčloveška rasa z velikimi dlakavimi stopali. Stik njihove bose noge z zemljo ponazarja njihovo ne-pretirano-duhovnost, lahko kar rečemo, njihovo anti-gnostičnost. Običajno so debeluškasti, da se vidi njih umesenjenost (Beseda je MESO postala). Hobiti odrešijo svet v moči zaupanja, poguma in zorenja v moralnih odločitvah, ne s pomočjo duhovnega razsvetljenja in viteških misteričnih pripomočkov à la vojnozvezdaški Skywalkerjev svetlobni meč. Milost Božjo na koncu sage ponazarjajo orli, ki gotovo smrt spremenijo v življenje.
  • Zgodbe iz Narnije. Pravljični viteški svet, ki pa skozi svojo poetiko in fabulo dokaj nazorno podaja pravoverno krščansko teologijo.

* Na sliki animator Marko uči otroke peči kruh, frankolovski poletni oratorij za otroke 2017 (arhiv Župnije Frankolovo).

ponedeljek, 07. avgust 2017

Vednožive herezije: markionizem


Herezije na psihološki in ideološki ravni

Italijanski publicist Vittorio Messori herezijo (krivoverstvo) primerja stolpu v Pisi. Lep, privlačen, grajen z dobrimi nameni, toda nagnjen in nevaren. Vanj je bilo vloženo mnogo znanja, pa vendar so arhitekti zanemarili nekaj bistvenih podatkov in gradnja ne stoji, kot bi morala. Herezija nastopi, ker se v teološko zgradbo ne vgradijo vsi potrebni podatki iz Svetega pisma. Tudi taki, ki nam na prvo žogo niso všeč. Blaise Pascal je zapisal: „Vse herezije nastanejo, ker ne znajo uskladiti dveh nasprotujočih si resnic.“ Denimo: eno je minljivi človek, drugo je večni Bog. To sta dve sveti dejstvi, ki se na razumski ravni izključujeta. Ali si minljivi človek ali si nesmrtni Bog. Druge ni. Toda v primeru Jezusa Kristusa moramo ti dve resnici uskladiti, drugače nismo kristjani. Če ju ne uskladimo, če ne pridemo do hkrati „pravega Boga in pravega človeka, smo heretični kristjani ali pa nekaj drugega, morda že pol-muslimani.

Herezija je verska disfunkcija, ki pa temelji na moralnih in spoznavnih nihanjih, ki so prisotna v človekovi psihologiji. Še več, po tej liniji se da današnje filozofske in politične skrajnosti ter zmote brez posebnega naprezanja primerjati s herezijami, s katerimi se je spopadalo antično krščanstvo. Le fokus moramo iz teologije premakniti na način mišljenja in čutenja (forma mentis) in že ugledamo „heretika“. V slovenski miselnosti in psihologiji na primer je zelo prisotna manihejska herezija (ostra delitev na dobro in zlo, na nas, pozitivce, in vas, negativce,...), čeprav je seveda nekateri tako ne imenujejo.


Popolno in radikalno brisanje Stare zaveze

Tokrat bomo spoznali markionizem, ki je prav udobno vkomponiran v našo nacionalno politično čud. Zakaj začenjamo ravno z markionizmom? Zato, ker je zelo zahrbten in uničujoč. Ni slučajno, da ga nekateri poznavalci pojmujejo kot herezijo, ki je bila „krščanstvu verjetno najbolj nevarna v vsej njegovi zgodovini“.

V Pontu rojeni in v Rimu umrli mislec ter verski voditelj Markion (+ 160, prim. slovenska Wikipedia) je preprosto učil, da Stara zaveza nima nobene veljave. Če hočemo ohraniti čisti Jezusov nauk, moramo Staro zavezo v celoti zavreči. Jahve, starozavezni stvarnik sveta, in Bog, ki ga Jezus kliče Oče, nista isti Bog. Mesija, ki ga pričakuje Stara zaveza, ni Jezus, ki ga za odrešenika razglaša Nova zaveza. Stara zaveza je kruta in na ljudi spušča prekletstvo, Nova zaveza je ljubezen. Stara zaveza je vezana na stvarjenje materialnega sveta, Nova zaveza nas dviguje nad materijo, nad telesno življenje. Kristus se zato tudi ni zares utelesil, saj bil s tem priznal starozavezno surovost in materialnost.


Markionstvo: Pred letom 1991 ni bilo ničesar / Pred letom 1941 ni bilo ničesar

Zgodi se, da na Facebooku ali Twitterju pripomniš, kako smo se balkanski in manj balkanski fantje med služenjem vojaškega roka v Jugoslovanski ljudski armadi znali tudi lepo imeti; zgodi se, da pohvališ kakšnega svojega učitelja marksizma iz gimnazijskih let; zgodi se, da rečeš, da smo po drugi svetovni vojni uspeli vzpostaviti kar dober zdravstveni sistem ter da smo v Mariboru imeli TAM, v katerem smo s slovenskim znanjem ustvarjali tovornjake; zgodi se, da poveš da smo imeli v soseščini človeka, ki je bil profesionalni udbovec, a vseeno dober sosed in prijatelj... in že te kot roj sršenov napadejo slovenski desničarji, pristaši osamosvojitvenega kulta, lustratorji po božjem navdihu, gojitelji ideje, da se je Slovenija leta 1991 zbigbengala malodane kot creatio ex nihilo.

Evo, to je markionizem. Nobenega priznanja družbeni ureditvi, bolje, nobenega priznanja družbenemu izkustvu, ki je bilo pred zdajšnjim izkustvom. Prej je bilo vse slabo, zdaj je vse dobro. Socializem je ustvaril hudobni bog, demokracijo je prinesel dobri bog. Ali eden ali drugi. Med njima ni nobene sprave, nobene premostitvene brvi. Kar je danes slabega, izvira od prej. Če pohvališ kaj od prej, si izdajalec novega časa, glupi jugonostalgik, rdeči podtaknjenec,...

Markionizem desnih ima seveda svojega predhodnika v markionizmu levih. Le da so ti še bolj radikalno, še bolj brezkompromisno zanikali dobo pred letom 1941. Niti demokratični in akcijski antifašizem, ki so ga na Primorskem gojili tigrovci, se pred markionistično ihto slovenskih komunistov ni rešil. Skoraj vse, kar je bilo pred „novozavezno“ Revolucijo, je za komuniste veljalo za „starozavezno“ smetje. Ko so to miselnost potencirali do fanatičnega, jim ni bilo težko začeti tudi fizično čistiti, se pravi, likvidirati ljudskih ostankov „temnega srednjega veka“, če je bilo treba, z dojenčki vred.

Na rabimo vedeti šteti do tri, da uvidimo, kako zavirajoča in pogubna je tovrstna drža tudi danes, v letu 2017. Dialog in sožitje nista možna, če vsak sebe razume kot brezmadežno „novo zavezo“, svojega svetovnonazorskega in političnega tekmeca pa kot zahojeno „staro zavezo“. Gre za čistunsko in naduto držo, ki prej ali slej vodi v nove in nove kroge sovraštva. Tudi sodobne človekovim pravicam zavezane organizacije (imejmo v mislih kakšne prolgbtjevce) zgubijo verodostojnost in veščino strpnosti, ker na ono, „kar je bilo prej“, gledajo po markionsko, t.j. intelektualistično zviška ter z željo po na horuk redefiniranju ali brisanju.


Antimarkionstvo: Nosil sem rdečo zvezdo a se imel fajn / Berem o Slomšku

Antična Cerkev je na Markiona in na njegovo vzporedno versko organizacijo odgovorila odločno. Markion je v osnovi negiral enost in edinost Boga. Pravovernost pravi, da ne more biti več Bogov in Bog v sebi ne more biti razdeljen. Markion je negiral tudi enost in edinost zgodovine. Pravovernost pravi, da ni ene zgodovine, ki se neha, da potem nastopi druga, nova zgodovina. Ni navidezne zgodovine materialnega sveta na eni ter resnične zgodovine duhovnega sveta na drugi strani. Kakor je Bog en in nedeljiv, tako je zgodovina ena v svojem razvoju in svojem nadaljevanju.

To pomeni, da ni Nove zaveze brez Stare zaveze. Cerkev se je vsled Markiona odločno zavzela za Staro zavezo in jo iz antimarkionističnih potreb poudarjala do mere, da je kdaj, na primer v spisih Viktorina Ptujskega (+ 303), celo Nova zaveza šla nekoliko v drugi plan. Staro zavezo je privila k sebi tudi za ceno tega, da ji še danes kdo očita, češ kako lahko med svoja sveta besedila vključuje starobiblična sex&blood poglavja.

Pravoverna rešitev je torej v sprejemanju preteklosti, v priznanju, da te brez preteklosti, četudi ti ta kdaj ne leži, ne bi bilo. Pravoverno je videti enega Boga, ki bdi nad zgodovino, in ljudi, ki jim je Bog enako blizu, četudi živijo v različnih zgodovinskih dobah in družbenih sistemih. Pravoverna forma mentis je v ohranjevanju tistega dobrega, ki ti ga je preteklost dala, dasiravno ta preteklost ni bila brez gube in madeža. 

Psihološko zdrave osebe so spontano antimarkionistične. Psihološko zdravega pomladnika prepoznaš, ko se je z vlago v očeh sposoben spominjati, kako lepo se je imel kakšen dan v jugovojski, ko se je bratil z Bosanci in Albanci ter nosil, drugače ni moglo biti, rdečo zvezdo na kapi. Psihološko zdravega progresista (tisti, ki jih poznate, veste, da slovenski progresisti iz velike krščanske preteklosti priznavajo morda le Jakobovo pot) prepoznaš, da je sposoben prebrati biografijo o Antonu Martinu Slomšku in začutiti hvaležnost, da smo Slovenci imeli takega moža.


* Foto: člani Folklornega društva Lancova vas v starinski kmečki opravi (z mojo sestrično Matejo v ospredju).

torek, 01. avgust 2017

Kritika klera


Za Petrovo samo trije novomašniki 

Ko sem l. 2002 na Nikodemovih večerih odpredaval na temo Duhovnik med skušnjavo oblasti in radostjo služenja, se je dvignila roka enega od tam navzočih bogoslovcev. Fant, ki je kasneje postal odličen duhovnik in danes vodi večjo pol urbano župnijo, je postavil preprosto vprašanje - vprašanje, ki ga noben predavatelj ob koncu predavanja noče slišati: „Kaj si nam hotel povedati? V čem je point?“

Mislim, da se bogoslovčev „v čem je point?“ ni nanašal toliko na vsebino teme, ki je bila res mejna a še vedno pravoverna, temveč bolj na dramatičnost sporočila, na stil podajanja, ki je bil - Italijani bi takemu slogu rekli „sfrontatezza“ - skoraj nesramno odkrit. Skozi vprašanje se je izrazil tudi strah pred brezkompromisnim prevejanjem duhovništva. Češ, pustimo duhovnika pri miru, da ne zrahljamo temeljev cele hiše.

Letos se je Cerkvi na Slovenskem zgodilo, kar se je prej ali slej moralo zgoditi. Na Petrovo samo trije novomašniki. Zadeva kliče k refleksiji. Če kdaj, je zdaj, ko slovenski duhovniki statistično izginjamo, napočil čas za odkritejšo razpravo. Toda kako jo opraviti, ko v Cerkvi lahko kritično reflektiramo o železniških tirih in mostovih, o vagonih, o kretničarjih, o postajališčih ob progi, o zavarovanih in nezavarovanih prehodih, ne smemo pa kritično reflektirati o lokomotivah, se pravi, o voditeljskem sloju, o kleru? Je kje kak sistem, ki lahko na dolgi rok zdrži, ne da bi preverjal svoje voditelje?


Razbajkati duhovništvo?

L. 2002 smo na Nikodemovih večerih opravili poskus tovrstne odkrite javne razprave. V predavalnici je stvar kljub bogoslovčevemu vprašanju dobro izpadla, ni pa imela odmeva v katoliških medijih. Moje razmišljanje o duhovništvu je krenilo iz dveh močnih izhodišč: kriza duhovnih poklicev na Zahodu in sporočilo razvpitih duhovniških afer, s svežo bostonsko pedofilsko afero na čelu (o kateri se takrat pri nas še ni pisalo). V razmišljanju sem predvideval nadaljnjo poglobitev krize duhovništva, tako po liniji števila duhovnikov, kot po liniji duhovniške identitete. Krizo identitete nakazujejo velike duhovniške spolne afere, ki niso bile podtaknjene od zunaj in so se zgodile v okolju verske svobode. Dekadentnost določenih duhovniških krogov seveda ne sme biti pripisana vsemu duhovništvu, je pa znamenje, mimo katerega ne smemo iti.

Govoril sem, da je v družbi, deloma pa tudi v Cerkvi, duhovništvo prišlo pod „kladivo demitizacije“. Kaj zdaj? Bomo šli v formacijo želve? So teologi, kot je bil Švicar Herbert Haag, ki menijo nasprotno. Nobenega skrivanja za ščiti! Demitizacija duhovništva je nujna in moramo z njo iti do konca, tako rekoč do odprave sedanjega „duhovniškega mita“, nato pa vzpostaviti nov tip duhovnika in duhovnice, podobnega antičnemu poročenemu starešini.

Sam sem se naslonil na našega Antona Trstenjaka (ki je namesto demitizacija uporabljal krasno slovensko „razbajkanje“). Trstenjak se z radikalnimi postopki demitizacije ni strinjal, a obenem je videl potrebo po očiščenju in „spreobrnjenju duhovniškega mita“. Gre za „novozavezno“ spreobrnjenje tako od poganskih (magizirani duhovnik) kot od starozaveznih tempeljsko-institucionalnih primesi. O „spreobrnjenju“ je bistroumni Trstenjak razmišljal sredi sedemdesetih, ko se je zdelo, da slovensko duhovništvo kljub komunističnih kletki zmaguje na vseh črtah (ogromno novih maš, ogromno mladih okrog duhovnikov, rastoči prestiž, smešna jeza partije,...). Razmišljanje sem s pomočjo Trstenjaka in papeževih naukov zaključi z veselejšo tezo, in sicer, da je radost služenja Bogu in ljudem tista alternativa, ki bo duhovništvo očistila in obdržala.


Si Judež, če kritiziraš kler?

Ne Plenarni zbor (t.i. sinoda, 1999-2001), ne kasnejše pastoralno-teološke refleksije (PiP, 2012) se niso lotile poglavja o stanju slovenskega klera (bivanjska kakovost duhovniškega življenja, raven čustvenega zadovoljstva, zdravje in stopnja izčrpanosti, celibat in molitev,...). Kot urednik revije Cerkev danes vem, da je najtežje sestaviti tisto številko, ki bi reflektirala dejansko stanje duhovnikov. Tako sem na primer v zadnjih letih dvakrat poskušal sestaviti tematsko številko o duhovniški ekonomiji, pa mi ni uspelo najti piscev.

Zakaj je temu tako? Zato ker pri nas notranja cerkvena kritika, ki postane javna, diši po judeževstvu. Dočim je na Nemškem „Kirchenkritiker“ skorajda cerkveni poklic. Nekoliko skrajni primer takega „poklica“ je Eugen Drewermann, duhovnik in psihoanalitik, ki je v osemdesetih laboratorijsko razgradil „duhovniški mit“. L. 1989 je šokiral svet in Vatikan z delom Kleriki. Psihogram nekega ideala. Knjigo smo imeli v našem semenišču (v centru Rima, dva lučaja od Vatikana) v dnevni sobi. Spogledoval sem se z njo, prebral pa je, mlečezobec, nisem. Ne vem, morda sem se bal, da me bo razbajkala in prikazala kot kripto-histerika.

Pri nas, kjer imajo nekateri težave že z ostroumnim in umirjenim Paulom Zulehnerjem, kak Drewermann ne bi preživel. Po eni strani bi ga ves čas cukali za rokav prebrisanci iz „naprednih medijev“, na FDV bi mu ponudili mesto izrednega predavatelja, a na koncu bi se držali gesla „po uporabi zavrzi“ (kar so na nek način storili s cerkveno kritičarko Vido Žabot); po drugi strani bi ga cerkveno občestvo stigmatiziralo in izoliralo.


Oklofutanec, ki za povrh klofuta sam sebe

V cerkvenih logih se namreč pogosto sliši, da mi duhovnikov ne bomo kritizirali, saj jih že dovolj kritizirajo ateistični mediji in zapriseženi antiklerikalci. To je res. Zlasti v Sloveniji je tako. Kot grob molčijo o vrlinah Cerkve, na rep avionov bi obesili parole o njenih grehih. Duhovništvo je po nezavednem mehanizmu grešnega kozla redno uporabljano za „čiščenje“ obče družbene kloake. Predvidevati nam je, da bodo mediji ob naslednji duhovniški aferi na imenu enega duhovnika uporabili vsa tista purgativna sredstva, ki jih niso smeli in hoteli uporabiti ob smrti igralca Gašperja Tiča. Bolj so bili tiho pri igralcu (danes mitiziran arhetipski poklic), bolj bodo hudi pri duhovniku (danes demitiziran arhetipski poklic). Taka je njih logika in njih beda. Zato: zakaj bi v Cerkvi sami sebe klofutali, ko nas že klofutajo drugi?

Problem je tudi ta, da ima pri nas, starodavnih prepirljivcih, beseda kritika negativni predznak: kritika = pranje umazanega perila; kritika = sesuvanje bližnjega; kritika = gnili rumeni tisk. Izvorno pa kritika ni nič drugega kot razumska presoja.

Pravimo, da se klin s klinom izbija. Če hočemo slovenskim antiklerikalcem izbiti klin, bomo to učinkovito storili, ko bomo sami gojili resno in poglobljeno kritiko kleriškega stanu. Še enkrat: tu ne gre za pluvanje v lastno skledo in za privoščljivo raziskovanje osebnih slabosti duhovnikov. Gre za korajžno pastoralno-teološko refleksijo po dokaj objektivnih parametrih. Te refleksije sicer v zaključenih cerkvenih krogih ni malo, a je slabo rodovitna, ker je premalo odprta, premalo javna.