406.000 glasov (povolilni komentar, april 2022)

V torek, 26.4. 2022, ob 9. uri zjutraj, dva dni po državnozborskih volitvah, ko sem oddajal ta tekst za nosilni Družinin komentar (link), je spletna stran Državne volilne komisije podajala število 405.903 glasov za Gibanje Svoboda. Leto dni zatem lahko vidimo, kje sem zadel in kje, če sploh, brcnil v meglo... Vabljeni k branju takratne komentarja, nelektoriranega sicer - kot je šel iz mojega računalnika).

---------------------------------

406.000 glasov
Branko Cestnik

Analitiki in komentatorji nam v teh dneh dostavljajo ogromno misli o fenomenu dr. Roberta Goloba in Gibanja Svoboda. Strinjati se je s tistimi, ki poudarjajo, da Golobov triumf kaže na željo po spremembi v slovenski politiki. Strinjati pa se je tudi s tistimi, ki menijo, da je zelo vprašljivo, če je Golob sposoben to spremembo nasloviti (idejno razčleniti in formulirati) ter jo udejanjiti. 

Pojdimo po vrsti. Dejstva, da je za Goloba glasovalo 406.000* volivcev, se na da razložiti z: češ »strici iz ozadja«, češ »favorit medijev«, češ sploh in oh zvita propaganda. Drži, to troje je prispevalo k veliki zmagi. A zgodilo se je nekaj več, nekaj, česar v toliki meri ni pričakoval niti Golob.

Se je na belo nedeljo zgodilo ljudstvo? Zdi se, da je široka množica v Robertu Golobu začutila človeka, preko katerega lahko močno udari po etablirani politiki, se pravi, hkrati po opozicijskem KUL-u in hkrati po Janševi vladi. KUL-u ni pomagalo, da se je s peno na ustih boril proti Janši. Janši ni pomagalo, da je kovidno Slovenijo briljantno popeljal med gospodarsko uspešne države, ob vojni v Ukrajini pa jo kot pozitivno junakinjo postavil na naslovnice svetovnih medijev.

Povedano drugače, množičen glas za Goloba si lahko razlagamo kot množičen protestni glas zoper dozdajšnjo slovensko politiko in kot močan impulz k spremembi. Med ljudstvom in Golobom se je na belo nedeljo zgodil nekak »čarni moment« (prim. nauk Maxa Webra o karizmatičnem voditelju), ki ga verjetno že čez nekaj mesecev ne bo več. Z »ljudstvo« tu seveda ne mislimo na znan buržujski pomladek, ki si to besedo lasti, vsakič ko potiska pedale.

Zadeva spominja na triumf Mira Cerarja iz leta 2014. Tudi takrat smo zaznali željo sredinsko usmerjenega volivca, da bi se slovenski politični prostor etično prečistil. Miro Cerar se je zdel misiji primeren človek. Bil je priljubljen, na trenutke je nastopal kot nekak guru etike,  njegova zmaga z naskokom je bila dobra popotnica. Po drugi strani je sodstvo Janeza Janšo, njegovega tekmeca, diskreditiralo in strpalo v zapor. 

A v opozorilo nam bodi rezultat. Politični prostor se je v letih Cerarjeve vladavine dodatno »zaciklal« v pogubno kulturo spopada. Za nameček nam je prinesel oblike radikalizacije, za kakršne smo mislili, da se po letu 1991 več ne morejo pojaviti.

Eno je namreč razglašati »očiščenje in pomlajenje«, drugo je biti dovolj sposoben, suveren in svoboden, da ta toliko želeni demokratični ambient višje kakovosti tudi pravilno nasloviš in ustvariš.

Te dni iz okolice Roberta Goloba slišimo vznesene besede o »zmagi demokracije«, podnožje njegovih nog cveti od dobrih namenov. 

Obenem vidimo, kako za silhueto z beethovnovsko frizuro iz polteme izstopajo velika usta onih, ki so bili desetletja dolgo tako ali drugače vajeni na obilne kose proračunske potice. Ob njih se sučejo spretni jeziki onih, ki so bili desetletja dolgo vajeni na svojo dominacijo v medijih, v kulturi, v akademskem prostoru. Tu so še ideološki radikalci, ki spominjajo na maoiste iz časov kitajske kulturne revolucije; tu so v rajnki Jugoslaviji obtičani don kihoti, razni kripto-putinovci, celo antivakserji. Vsi ti čakajo, da bodo jih bo »mesija« ugledal in potrdil. 

Bo dr. Robert Golob dešifriral belonedeljsko sporočilo slovenskih množic? Njegovi prvi koraki in izjave kažejo, da mu dešifriranje ne gre najbolje od rok in da je vsaj polovico od 406.000 glasov, ki jih je dobil, že potisnil na stranski tir.

* foto: B.C.

»Nihče ne zmore sam« kot navdih

Simpozij ob 530. obletnici ustanovitve Kolegiatnega kapitlja Novo mesto

19. april 2023

Pastoralni izzivi za povezovanje duhovnikov
v luči papeževe sinode o Cerkvi, ki hodi skupaj

predavatelj: Branko Cestnik

UVOD: ALI »KOLEGIATNI« NE ZVENI »SINODALNI«?

Praznovanje 530. obletnice ustanovitve Kolegiatnega kapitlja Novo mesto bi se marsikomu zdelo ali kot dogodek za zgodovinoljubne sladokusce ali kot nekak nostalgični performas na temo minule slave kleriškega stanu. Vendar nam to praznovanje lahko zazveni precej aktualno, prav s sporočilom za današnji čas, če se poglobimo v temo kolegiatnosti, kolegialnosti, se pravi, v tovarištvo zvezane skupnosti ljudi. Še bolj aktualno postane, če jo vzporejamo z današnjim sinodalnim dogajanjem, ki ga je sprožil papež Frančišek.

Najprej že ne ravni etimologije: KOLEGA izhaja iz latinskih CUM (skupaj) in LEGARE (poslati). Kolega je torej nekdo, s katerim si deliš poslanstvo. SINODA izhaja iz grških SYN (skupaj) in ODOS (pot, cesta). Sinoda (σύνοδος) je torej skupna pot. Takoj vidimo sorodnost med »kolegiatni« in »sinodalni«.

Nato na ravni vsebine: v kolegiatne kapitlje so se nekoč združevali duhovniki, da bi si skupaj delili poslanstvo, dobrine in da bi skupaj molili. In glej, tudi danes se povsod, kjer smo začeli sinodalne procese, pojavljajo potrebe in ideje o skupnostih duhovnikov, ki bi pastirovali na teritoriju več župnij. Do teh skupnosti (kolegijev) ni nujno, da obvezno in povsod pride. Gotovo pa bo nujna veliko večja povezanost duhovnikov, kot smo je bili vajeni doslej.

Pričujoče predavanje bo poskušalo tozadevne naloge nekoliko odstreti, predvsem pa bo poskušalo motivirati: sprememb v znamenju sinodalnosti nas ne sme biti strah.

1. KRIZA DUHOVNIŠTVA

Kriza, ki jo doživljamo v Cerkvi, ni samo kriza splošnega upada vernosti, značilnega za vso Evropo, ampak je tudi kriza duhovništva. Ob 2. vatikanskem koncilu smo na Slovenskem doživeli zadnjo veliko pošiljko duhovniških poklicev, kar se je odražalo v velikem številu novih maš v sedemdesetih, v izjemni kakovosti mladinske pastorale v osemdesetih in v dobri pripravljenosti Cerkve na družbene spremembe v devetdesetih. Po velikem valu novih maš v sedemdesetih so se tu in tam zgodili še manjši vali, vse manjši v resnici, dokler nismo prišli do oseke današnjih dni. Z umanjkanjem duhovniških moči se je seveda začel podirati sistem župnij in sploh župnijska pastorala, kot smo ju bili vajeni v zadnjih dveh stoletjih.

Katoliško duhovništvo je po 2. vatikanskem koncilu šlo skozi proces prenove, ki je v marsičem dobil dimenzijo pravcate de-mitiziacije, oziroma, kot je to imenoval Anton Trstenjak z lepim slovenskim izrazom – proces »razbajkanja«. »Bajka« o duhovniku, ki je bil skoraj nadnaraven verski lik, sakraliziran in ločen od običajnega ljudstva, je padla. To za same duhovnike ni bilo povsem slabo, saj je vzdrževanje podobe sakraliziranega odmaknjenca, v času demokratizacije in pluralizma postajalo vse bolj naporno. Pomnimo med drugim, koliko manj je po koncilu in liturgični reformi med duhovniki bolezenske religiozne skrupoloznosti (tesnoben občutek duhovnika, da je vpričo zakramentov, ki jih obhaja, ves čas »umazan«, nevreden; da so zato zakramenti neveljavni ipd. ).

A če nekaj porušimo, moramo tudi nekaj zgraditi. V tej fazi pa se zdi, da se je zapletlo. Joseph Ratzinger, kasnejši papež Benedikt XVI., je v začetku devetdesetih zapisal, da je sedanja drama duhovništva povezana prav s hitrim procesom razbajkanja, ki pa mu ni sledila temeljita teološka refleksija. Pod vplivom protestantizma smo duhovnika vse manj gledali kot duhovnika, pri-oltarnega človeka odetega v zlata oblačila, in vse bolj kot preroka. Nasedli smo lažnemu antagonizmu: ali duhovnik – ali prerok.

Povedano drugače: po koncilu, zlasti na Zahodu, smo duhovnika sicer znali de-sakralizirati, ga od-čarati, ga nekako potegniti iz templja na ulico, ga povzdignili v pedagoškega in humanitarnega delavca, v preroka torej, pri nas predvsem v graditelja in zidarja, nismo pa mu znali dati trdnih teoloških temeljev, ki bi ga poleg ostalega naredili ta poklic privlačen za nove generacije fantov.

2. ULTRA-KONSERVATIVNA KRITIKA IN ODGOVOR NANJO

Na tej točki se je pojavila tendenca, prisotna v vsej zahodni Cerkvi: tendenca k zavračanju 2. vatikanskega koncila in k povratku k liturgiji in duhovništvu predkoncilskega kova. Češ, »staro je dobro« (prim. Lk 5,39). Tudi iz teh krogov prihaja kritika, češ da je protestantizirano, zelo humanizirano in skorajda de-zakramentalizirano katoliško duhovništvo pač zlahka izgubilo svojo identiteto in čar za mlade. Recept za več duhovniških poklicev je zato preprost: vrniti s v predkoncilsko klerikalno formo.

Da je tovrstna tendenca bolj vidna pri mladih generacijah duhovnikov kot pri starejših, je po eni strani znak potrebe teh generacij po Bogu, ki je lepota in skrivnost, po drugi pa kapitulacija istih pred izzivi sodobnosti.

Kritika, tudi ultra-konservativna je dobra. Pomaga izoblikovati cilje. Izziv nam bodi: ohraniti zakramentalno žlahtnost in skrivnost, obenem stati z ramo ob rami z ljudmi našega časa, oziroma biti preroki sredi viharnih ulic hitro spreminjajoče se družbe.

2. vatikanski koncil je dogmatična dobrina, ki se ji ne smemo odreči. A kot je bilo večkrat izrečeno: 2. vatikanski koncil je bil veliki meri koncil o škofih, mi bi rabili še koncil o duhovnikih. Tudi zadnjih v strateških dokumentih Cerkve na Slovenskem (PZ 2001 in PiP 2012) ni posebej poglobljenih poglavij o duhovnikih, pa bi bilo prav, da bi jih ti dokumenti imeli.

Sedanja kriza duhovništva, zlasti njeni moralni vidiki (spolni in finančni škandali), naj nas zato vzpodbuja za pogumne korake v teološkem premišljevanju in v pastoralni prenovi. Zavedamo se, da tako premišljevanje vedno seže do Jezusa Kristusa, do velikonočne skrivnosti, do zadnje večerje in do zbora apostolov. Ob tem v zadnjih letih dodatno zorimo v spoznanju, da je prenova duhovništva vezana na prenovo Cerkve prav v duhu sinodalnosti, ki ga uči sedanji papež

3. ZAMUDA V REAKCIJI NA KRIZO DUHOVNIŠTVA IN SISTEMA ŽUPNIJ

Josip Gruden v svoji Zgodovini slovenskega naroda poroča o ljubljanskem škofu, verjetno gre za Krištofa Ravbarja, ki je okrog l. 1530 alarmantno zapisal: »Komu naj bom škof, ko pa ni duhovnikov.« Podobno vpitje se v slovenskih škofijskih pisarnah sliši tudi danes.

Zgodila se je hitra oseka duhovniških poklicev in zgodila se je dokajšnja zamuda v reakciji cerkvenega občestva. Pred dvajsetimi leti, ko smo opravili Plenarni zbor Cerkve na Slovenskem snovali nove škofije, je bil tudi čas, da sistem župnij pripravimo na stanje, ko bo število duhovnikov precej zmanjšano. Krivulje števila duhovniških poklicev navzdol so bile že takrat dokaj jasne.

Tega nismo storili in zamuda se je nakopičila:

• bodisi zaradi splošnega optimizma, ki je nastopil v času demokratičnih sprememb in si izbruha večje cerkvene krize nismo znali niti predstavljati;

• bodisi zaradi drugačnih pastoralnih prioritet, velikokrat postavljenih v geslu »da bi spet tako bilo, kot je bilo nekoč«, zlasti kar se tiče položaja Cerkve v družbi;

• bodisi zaradi duhovnega strahu, da bomo žalili Boga, če bomo dvomili v njegovo zmožnost, da »iz kamnov obudi Abrahamu otroke« (prim. Mt 3,9), da torej tudi v teh časi da Cerkvi dovolj duhovnikov.

Nezanemarljivo je še dejstvo, da je pred desetimi leti Slovenska škofovska konferenca bila zelo pretresena z odstopom dveh nadškofov vsled finančnega zloma mariborske škofije. Če prištejemo še poprejšnje dogajanje v Ljubljani, ugotovimo, da so na relativno majhnem cerkvenem teritoriju v pičlih štirih letih odstopili kar štirje nadškofi. Tak potres na vrhu ni mogel ostati brez posledic za pastoralno refleksijo in načrtovanje. Milo rečeno: v prenovi smo itak zamujali, potem pa se je zadeva zamaknila še za dodatno desetletje.

Pastoralna situacija je zato danes precej podobna gasilskemu posredovanju. Kjer zagori, tja osredotočimo svoje moči, oziroma, kjer umanjka duhovnik, tam iščemo neko sprotno rešitev.

Vseeno slovenske škofije vedo, da to ni prava pot, in se vsaka po svoje trudijo, da bi izstopile iz zanke »gasilstva«. Rade bi vzpostavile nek sistem, zgradile neko občestveno in pastoralno mentaliteto, ki bi delovala na dolgi rok. Največkrat se gibajo prav v smeri t.i. pastoralnih enot

4. PREUREJANJE SISTEMA ŽUPNIJ: VZORI IZ TUJINE

Kar se tiče preurejanja sistema župnij ter sočasnega povezovanja duhovnikov na nove načine si pomagamo tudi z opazovanjem praks v tujini in morebitno aplikacijo slednjih pri nas. Na tem mestu nam ta naša zamuda celo pride prav. Tako v Italiji, Avstriji in Nemčiji že lahko vidimo, kaj deluje in kaj ne.

Dodajmo, da je prav v vseh primerih prestrukturiranja prisoten sinodalni princip. Kakor koli se neka škofija odloča, da bo preuredila sistem župnij, vedno se naslanja na nove moči iz laikata ter na logiko povezovanja duhovnikov, župnij, skupin. Povsod so duhovniki povabljeni, da se otresejo individualističnih manir in da so bolj komunitarni in sinodalni.

Metoda povezovanja župnij v pastoralne enote, precej uporabljana na severu Italije. Deluje, če se sočasno oblikuje močan laikat in če je dovolj zdravih in agilnih duhovnikov. Ko zmanjka duhovnikov tudi za pastoralne enote, je lahko stanje za župnije »huje, kot je bilo na začetku« (prim. Mt 12,45). Če ustvarjamo pastoralne enote, jih ne smemo ustvariti zgolj za nekaj let. Ustvariti jih moramo tako, da bo obstale, ko bo še manj duhovnikov, kot jih je zdaj.

Metoda uvažanja duhovnikov iz tujine je v skladu z vesoljno naravo Cerkve. Marsikje v naši zahodni in severni soseščini srečamo dobre župnike, ki so tja prišli tudi iz Afrike in Azije. Moramo pa se zavedati, da je proces kulturnega prilagajanja teh duhovnikov lahko dolg in naporen ter ne vedno s srečnim izidom. Kakšen zahodni škof, nedaleč od slovenskih meja, je že izjavil, da njegova škofija ne bo več sprejemala duhovnikov iz daljne tujine. Nenazadnje tudi zato, da »uvoženi« duhovniki ne bi postali potuha za lenobo pri prenovi. Domače občestvo mora opraviti sinodalno prenovo z ali brez pomoči duhovnikov iz tujine.

Ponekod, zlasti v Nemčiji in na Češkem, so šli v velikopotezno ukinjanje majhnih župnij, prav v slogu kakšnega cesarja Jožefa II.. Tak pristop deluje v velikih industrijskih mestih, kjer so župnije bile ustanovljene v času gospodarskega razcveta, za podeželje, kjer so župnije stare tudi več sto let, pa je zelo boleč. Münchenski nadškof kardinal Reinhard Marx je zato l. 2018 skupaj s škofijskim pastoralnim svetom odločil, da ne bodo več ukinjali župnij. Župnija, četudi brez duhovnika, je še vedno živo znamenje navzočnosti evangelija na teritoriju, je bilo takrat povedano. Münchenska nadškofija bo zato svoje moči usmerila v usposabljanje laiških voditeljev, ki bodo prevzeli nosilne dejavnosti teh župnij.

Skratka, Cerkev na Slovenskem, vključno novomeška škofija, je pred velikim izzivom, ki mu mirno lahko pridamo pridevnik »stoletni«.

Zavedamo se, da sta vprašanji duhovniškega zakramenta in župnij tesno drugo ob drugem. Ko rešujemo eno, rešujemo tudi drugo. To delamo na način in z zavestjo, da nam v bližnji prihodnosti ni pričakovati večje plime duhovniških poklicev. Povezovanje duhovnikov, čeprav maloštevilnih, je v teh razmerah več kot le nuja – je znamenje časov.

5. ČAS SINODE JE ČAS POGUMA

Nekoč smo pogumnega duhovnika prepoznali po tem, da je bil pripravljen sprejeti kakšno od tako imenovanih »težkih far«, oziroma, delovati v nepredvidljivih in človeško gledano zoprnih razmerah. Pogumen duhovnik je bil Friderik Baraga. Ni zaman, da sta njegova simbola na spomeniku v Michiganu križ v desnici in krplje za hojo po snegu v levici. Kajti tudi v visokem snegu je obiskoval Indijance in jim oznanjal evangelij.

Danes je vsaka fara »težka«, za vsako so potrebne »krplje«. Kot sem povedal na letošnjem pastoralnem dnevu v Celju: da se izkaže duhovnikov pogum, ni treba pričeti veličastnih pastoralnih projektov, oditi daleč v tuje gore ali riniti po globokem snegu. Danes in zlasti če je duhovnik že v obnebju zlate maše, je dovolj, da vztraja, kjer je. Četudi v svojem običajnem kotičku, ne bo izven dogajanja. Velika duhovna in moralna drama današnjega časa ga bo poiskala in sama prišla k njemu.

Hitro napredujoča fronta sekularizacijskih procesov je v resnici že na njegovem farovškem dvorišču in v veroučni učilnici. Skratka, Trubarjev junaški imperativ »stati inu obstati« se duhovniku vzpostavlja sam po sebi, brez da se kam premakne.

Kljub temu ti časi zahtevajo kaj več kot zgolj trpno vztrajanje na bojnem položaju. Kot je bil Baraga poklican, da vstopa v nove in nove gozdne širjave ob severnoameriških jezerih, smo tudi današnji duhovniki poklicani v veliko novost, k nalogi, ki jo je Boga prihranil prav zanje. Baraga je pogumno hodil skozi temno drevje, da bi pridobil duše za Boga, današnji duhovniki pogumno vstopajo na pota resnega prenove župnijskega sistema in svoje vloge v njem.

Zavedajoč se, da se bo sočasno reševala tudi kriza duhovništva. Ni namreč mogoče, da preobražena in prenovljena Cerkev ne bi preobrazila in prenovila tudi duhovništva ter ga kot poklic znova naredila privlačnega za mlade. Pomnimo s tem v zvezi XVI. stoletje. Na začetku slednjega je ljubljanski škof jamral, da ni duhovnikov, na koncu stoletja so se polnila semenišča, evropska Cerkev pa je dobila moč za planetarni misijon. Vmes se je sprožil pogum prenove, ki se mu je reklo Tridentinski koncil.

ZAKLJUČEK: »NIHČE NE ZMORE SAM« KOT NAVDIH

Kar se kaže kot prekletstvo, nam je spremeniti v blagoslov. Sekularizacija, nova družbena kompleksnost, pomanjkanje poklicev so s seboj prinesli potrebo, ki jo lahko opredelimo takole: »nihče ne zmore sam«. Toda ta potreba po povezovanju, ki se komu morda zdi zgolj sad stiske in katastrofa, postaja pravcato znamenje časa, znamenje Božje volje. »Nihče ne zmore sam«, postaja krik upanja, navdih; je priložnost za sinodalno Cerkve in že aktiven uvod vanjo.

Strahov ni malo. Včeraj smo se pri bogoslužju vprašali z Nikodemom: »Kako se more človek roditi, če je star?« (Jn 3,4) Naša zadrega je podobna: kako naj se v (zelo) zrelih letih učimo sinodalnosti, povezovanja, fizičnega sobivanja v kakšnem od pastoralnih središč (v novodobnih »kolegiatnih kapitljih«), modernega timskega dela, zaupanja v množico sodelavcev, obujanja karizem v laikih, ko so pa nam vedno pravili, da smo glavni in da je vse odvisno od nas?

Ogromna opora prihaja od papeža Frančiška. Z njim »nihče ne zmore sam« prevajamo v »hoditi skupaj« ter v zgodovinsko sinodalno dogajanje, ki ta čas prehaja iz celinske v vesoljno fazo. Pomembno spoznanje, do katerega smo v tem času že prišli, je, da sinodalnost ni mit, ni neka progresistična moda, ki jo pač zapoveduje argentinski papež, temveč je nekaj v globoki naravi Cerkve in samega duhovništva.

Najkrajša definicije sinodalnosti je: »Sveti Duh je sklenil in mi z njim« (Apd 15,28). Sinoda je okolje Duha. Sinodalnosti se zato ne smemo bati; sinodalnost je del rešitve, ne del problema. Sinodalni (»kolegialni«) duhovnik ni »manj« duhovnik, temveč je »bolj« duhovnik.

* Predavanja na simpoziju, 19. aprila 2023, v Baragovem domu v Novem mestu, so bila naslednja:

1. Nastanek in pomen Kolegiatnega kapitlja za Novo mesto in Dolenjsko: prof. dr. Stane Granda,

2. Teološka izhodišča za združevanje duhovnikov v kapitlje nekoč in danes: mag. Karlo Bolčina,

3. Pastoralni izzivi za povezovanje duhovnikov v luči papeževe sinode o Cerkvi, ki hodi skupaj: mag. Branko Cestnik,

4. Vizija novomeške ško je v prihodnjih desetletjih: škof dr. Andrej Saje

** Foto: B.C., novomeški Kapitelj

Ko preskočimo "tiste vmes" - Ukrajince

Sinoči sem z ukrajinskimi begunkami, ki izvirajo z vzhodnega rusko govorečega dela Ukrajine in so krst prejele v cerkvi moskovskega patriarhata praznoval pravoslavno Veliko noč. Med zaužitjem ritualnih jedi smo iz ozadja poslušali Himno kerubinov ruskega skladatelja Čajkovskega (link). Namenoma poudarjam "ruskost", saj v tej druščini kljub temu, da imamo radi Ukrajino in smo v času ruske agresije povsem na njeni strani, nismo sovražni do ruskega naroda. 

Ne da bi vedeli, kaj bo danes pisal Večer, smo se med drugim pogovarjali, zakaj se nekateri Slovenci obračajo vstran od Kijeva, po možnost kar k Moskvi. Trend so opazile na socialnih omrežjih, kakor tudi, da je povezan z neko čudno averzijo nekaterih Slovencev do Zahoda, zlasti do Združenih držav Amerike.

*

Današnji Večer se na naslovnici namreč sprašuje "Na čigavi strani smo? Zakaj se v Sloveniji spreminja javno mnenje glede vojne v Ukrajini" (link). Temo je avtor Timotej Milanov dobro obdelal na skoraj dveh straneh. Morda v članku poleg razvpitih protiimperialističnih "mirovnikov" manjka še kakšen bolj odločen proukrajinski glas.

Da, na čigavi strani smo? Še na strani Ukrajine? Že na strani Rusije? Raziskava agencije Valicon je pokazala, da proukrajinski tabor še vodi, a počasi izgublja prednost.

Da smo slovenski dokaj filoruski ni skrivnost (prim. moj blog Od tod do Kamčatke iz l. 2015). Večina naše elite je bila pred carjem Putinom upognjena kot listi starih enoročnih žag, ko je gospodar Kremlja obiskal pravoslavno kapelico pod Vršičem (namenoma je ne imenujem "ruska", saj tam niso pokopani samo Rusi). Mnogi te dni berejo razmišljane Tomaža Mastnaka "Evrofašizem" (link), ki je v bistvu srhljivo prorusko; pomnimo, precejšen odziv je imel tudi dvoumen nastop Polone Frelih v oddaji Faktor (link); pomnimo, da je zelo vplivno partijsko jedro okrog Milana Kučana itak ves čas prorusko, pod krinko mirovniške retorike sicer (link).

*

Sam sem na proruski trend v Sloveniji opozoril v začetku lanskega junija v Večerovih pogledih (link). Prispevek za Večer sem naslovil "Tisti vmes", uredništvo se je potem odločilo za drugačne title. Prispevek si lahko v celoti, takšnega kot je odšel iz mojega računalnika, preberete spodaj.

Če povzamem: "tisti vmes" so narodi ob starodavni Jantarni poti, narodi Balkana in Kavkaza, skratka, narodi, ki so geografsko nekje med Moskvo in Berlinom, med Moskvo in Carigradom. Teza se glasi: "tisti vmes" v igri velikih niso protagonisti; njihove zgodbe veljajo za postranske (kaj se je že zgodilo v Gruziji l. 2008?).

Tudi kultura "tistih vmes" je zgolj prehodno območje, s kakšno zanimivostjo (ah, Transilvanija grofa Drakule!), preden se srečamo z veliko rusko kulturo. Nikoli ne bom pozabil, kako so l. 1989 Španci v Madridu od mene pričakovali, da zaplešem kazačok (moj blog Kenik je zaplesal kazačok iz l. 2021). Češ, kaj niste Slovenci nekje od tam, kjer je Rusija?

Kar zamerim slovenskim proruskim pridigarjem, je točno to: pristajajo na staro geostrateško mentaliteto in igro, ki preskoči "tiste vmes".

Na primer: v omenjenem tekstu Tomaža Mastnaka je Ukrajina omenjena 27-krat. A pozor! Ukrajina niti enkrat ni obravnavana kot protagonist svoje zgodbe, kot entiteta s hrbtenico, vedno je omenjena v kontekstu spopada velikih sil, oziroma kot tragična žrtev v igri velikih. Podoben strateški ne-protagonizem Ukrajine zasledimo v znamenitem pismu kučanistov. Četudi slednji Ukrajini priznavajo pravico do obrambe in sočutno obžalujejo žrtve, državi ob Dnepru ne prištevajo posebno tehtne vloge.

Vabim k branju mojega lanskega zapisa za Večer.

 ----------------------------------------------------------------

Tisti vmes
Branko Cestnik, 6.6.2022

Odnos velikega Zahoda do ljudstev vzdolž vzhodnega boka starodavne Jantarne poti, kaže neko konstanto: Zahod rad zaobide vmesni svet in se pogovarja z veliko prestolnico v daljavi – z Moskvo.

Emblematični datum je 23. avgusta 1939, ko sta zunanja ministra nacistične Nemčije in Sovjetske Zveze, Ribbentrop in Molotov, podpisala sporazum o nenapadanju. Lepo in prav, če se dve državi nočeta napasti, toda rjava Nemčija in rdeča Rusija sta obenem razkosali Poljsko ter zapečatili usodo Baltika. Kajpada, brez da bi tisti vmes bili kaj vprašani.

Kot uvodoma nakazano, pakt Ribbentrop–Molotov ni samo zgodovinski dogodek, je tudi mentaliteta, po kateri se je na vzhodu stare celine potrebno pogovarjati z največjim, z Moskvo, tiste vmes pa naj se obravnava pokroviteljsko, v zaostrenih razmerah se jih celo sme žrtvovati. Pomnimo, v letu pred zloglasno nemško-sovjetsko navezo je britanski premier Neville Chamberlain zaradi ljubega miru pristal na razkosanje Češkoslovaške; kasneje je predvojni fuj in fej pakt Ribbentrop–Molotov dobil svojo pol-demokratično sestrično imenovano konferenca na Jalti, o kateri pa se fuj in fej ni smelo reči.

*

Papež Frančišek je spoštovan in poslušan takorekoč od vsega človeštva. Ampak tudi on bi v teh dneh, ko ruski medved trga Ukrajino, »šel v Moskvo«, kot je zaupal časopisu Corriere della sera. Šel bi in se pogovoril z Vladimirjem Putinom ter z njegovo klerikalno senco patriarhom Kirilom.

Kaj reči? O da bi šel! O da bi uspel! O da bi mu moskovski diktator izročil zloglasni kovček z rdečim gumbom apokalipse ter mu ves skesan naročil, naj kovček razstavi v Vatikanskem muzeju.

A tega ne bomo doživeli. Zato ker se slavna vatikanska diplomacija tokrat na spolzkem terenu vzhodne Evrope ne znajde najbolje. Kot v posebnem skupnem članku z naslovom Kako je Ruska pravoslavna Cerkev zmanipulirala Vatikan opozarjajo ugledni intelektualci in poznavalci krščanstva Thomas Bremer, Regina Elsner, Massimo Faggioli in Kristina Stoeckl, ruska propaganda zadnjih tednov vsako geopolitično kolebanje rimskega papeža obrača v svoj prid. Papeževi pozivi proti orožju, njegovi klici k miru, njegova kritika Nato pakta, ki da je v minulih letih nespametno »lajal pred ruskimi vrati«, … vse to je Kremelj uporabil za krepitev velikoruske ideje, ideje o ogroženosti Rusije in seveda za zacementiranje opravičila svoje agresije na Ukrajino.

Tako s strani ruskega medveda, s strani tistih vmes pa grenak občutek, da jih tudi papež in Cerkev znata preskočiti.

*

Se je že zgodilo. Znamenita vatikanska povojna »Ostpolitik«, v kateri je blestel znameniti kardinal Agostino Casaroli je vedno tuhtala take diplomatske in politične pristope do dežel realnega socializma, ki niso dražili Kremlja.

V tančico skrivnosti zavito je ostalo, zakaj 2. vatikanski koncil ni obsodil komunizma, čeprav so v tistem času vzhodnoevropski režimi zelo zatirali kristjane. Nenazadnje so za tako obsodbo zahtevali mnogi škofje in ne samo iz vzhodne Evrope. Toda na koncilu je Prvi Rim tematiko komunizma zamolčal, Tretji Rim (Moskva) se je lagodno smehljal, diktatorja Tito in Ceausescu pa sta v naslednjih letih obiskala papeža Pavla VI..

Skratka, Prvi in Tretji Rim sta svoje opravila, tisti vmes ter njihov prvoborec poljski primas in kardinal Stefan Wyszynski so na barikadah svobode veroizpovedi ostali sami. Pomenljivo, kardinal Wyszynski je na koncilu javno izjavil: »Vir casaroliensis non sum.« Prevedeno: nisem Casarolijev človek. Dodatno prevedeno: vatikanska politika za Vzhod se odvija mimo nas, ki na Vzhodu živimo in trpimo.

Danes je tančica skrivnosti nekoliko odstrta. Vemo, tudi intenzivno delovanje Kremlju podrejenih tajnih služb je prispevalo, da zadnji koncil ni obsodil takratnega vzhodnoevropskega političnega zla. A KGB ne bi smel biti opravičilo za cerkveni molk.

*

V softver Slovencev in Slovenk je že dolgo vgrajen rusofilski program. Kakšen krog je že davno dočakal svoj pan-slovanski in v nadaljevanju rusofilski moment. V času romantičnega prebujanja narodov se je tudi med duhovščino našel kdo, ki je sanjal o slovanski stvarnosti od Zilje na Koroškem do Kamčatke. Danes se Slovenci lahko ponašamo s patrom Markom Ivanom Rupnikom, s teologom in slikarjem svetovnega slovesa, ki je bolj kot kdo drug raziskoval rusko in sploh vzhodno mistično podobarsko izročilo ter v svoj opus povzel duha »Evrope od Atlantika do Urala« (ljub izraz papežu Janezu Pavlu II.).

Vendar daleč od tega, da bi Slovenci in Slovenke podlegli čarom Moskve kot Tretjega Rima, Moskve kot mesijanske alternative Zahodu. Srednjeevropska Ljubljana pač ni bila pravoslavni Beograd, da bi v Moskvi videla svetovno trdnjavo pravoverne duhovnosti in vzvišenih civilizacijskih form. Ruska duhovnost in umetnost imata svoje vrhunce, nista pa edini vrhunski na tem svetu in tudi v vzhodni Evropi ne. Naš odnos do Moskve bodi torej odnos zmerne simpatije.

Zmerna simpatija – a ne na račun onih vmes. Prav od teologa in slikarja Rupniku se lahko učimo, kako je potrebno imeti rad vso vzhodno Evropo. Kakor te navdihujejo ruski duhovni starci, te lahko navdihuje češki teolog, slovaška redovnica, ukrajinski umetnik, poljski sindikalist …

*

Manj zmernosti in več drame je bilo pri komunistih. Revolucija na Slovenskem je nosila Stalinov in s tem posredno ruski pečat. Vendar so alpski komunisti skupaj s Titom po vojni rdeči Kremelj kot vrhovno avtoriteto zavrnili. Vprašanje se glasi: more sin, ki je jezen zapustil očetovo hišo, povsem pozabiti očeta? Ne more. Skrivna ljubezen do Moskve je pri mnogih povojnih in zdajšnjih levičarjih ostala.

Zato ne čudi, ko na slovenskih socialnih omrežjih naletimo na pravcate navijače Putinovega režima, take, ki Ukrajini privoščijo okupacijo. Bolj fini so oni, ki so deklarativno proti vojni in priznavajo, da je ruski medved ponorel, hkrati pa nas poučujejo, da je ta medved zgodovinsko »nerazumljen« (prim. Spomenka Hribar v Delu) in po krivici provociran od tistih vmes, porednih sosedov, ne reci dvakrat, poleg amerikanarske Ukrajine še od zateglih Višegrajcev, na katere smo tako ali tako že dolgo alergični, ker v mesecu juniju ne obešajo mavričnih zastav.

Z novo vlado se spet močneje pojavlja ideja, da je prava Evropa t.i. jedrna Evropa, beri, trikotnik Berlin-Pariz-London (slednji pogojno). Oziroma beri med vrsticami: vzhodna Evropa ni in ne sme biti glavna referenca. Če k zvezanosti s t.i. jedrno Evropo dodamo prikrito navezanost na Moskvo, bomo kmalu v starem geopolitičnem grehu: pri preskakovanju tistih vmes.

Konstrukt in dejstvo, volk in jagnje

 

»Trditi, da resnice ni, pomeni, da ima volk vso pravico pojesti jagnje,« je pred kratkim za španski El País dejal italijanski filozof Maurizio Ferraris, drugače zastopnik smeri novega realizma (Wikipedia). Skratka, miselni relativizem, zelo v modi v zadnjih desetletjih, nas na koncu pripelje do prevlade močnejšega nad šibkejšim.

V drugi polovici prejšnjega stoletja smo se naveličali trdnih in dogmatičnih pogledov na svet in življenje. V družbi in politiki smo se odrekli togim in totalitarnim vzorcem ter začeli graditi lahkotno liberalno okolje. V osebni morali smo se začeli osredotočati na naše želje in eksperimentirati z življenjskimi slogi. V vzgoji smo stavili na permisivnost, v filozofiji in umetnosti na »šibko misel« in konstruktivizem.

Tudi v religiji nismo zaostajali za trendom: 2. vatikanski koncil je bil »čuden« koncil; poln optimizma, ni se spravil na nobenega heretika in ni razglasil nobene posebne dogme.

Po eni strani je tovrstna sprostitev vsem prinesla nekaj dobrega. Po drugi strani je rahljanje miselnih načel v sebi skrivalo novo nevarnost: idejni in moralni relativizem, odsotnost resnice, pri nekaterih celo nihilistični odpor do dejstev in resnice. Um, ki je naš organ za resnico, je zlahka postajal služabnik sprotnih kapric. Zanašati nas je začelo v cono razpuščenosti, ko se močnejši rad dvigne nad šibkejšega.

V razmerah, ko ni resnice ali je »več resnic«, oziroma, ko dejstvo zamenja konstrukt, se je zaredila nova vrsta volkov. Ferraris je v neki starejši kolumni za italijansko La Repubblico zapisal, da je ameriška invazija na Irak prav tako predpostavljala nek »adijo stvarnosti«. Vemo, napadalci so si odločilne dokaze o iraških orožjih za masovno uničenje preprosto izmislili. 

Ampak relativizem, ta »adijo stvarnosti«, je v zahodni kulturi vseprežemajoč, oblikuje politiko in šovbiznis, prisoten je v slehernikovem vsakdanjiku. Jagnjet, ki pri tem končajo v volčjih žrelih, velikokrat niti ne opazimo.

Nekaj se le premika, relativizem doživi tudi kak poraz. Skoraj istočasno, ko smo brali Ferrarisov intervju v El Paísu, je Mednarodna atletska zveza sprejela sklep, da transspolne ženske, ki so šle skozi moško puberteto, ne morejo tekmovati v ženskih disciplinah. Vodstvo zveze je povedalo, da gre za »odločne ukrepe za zaščito ženske kategorije v atletiki«.

Filozofsko gledano se je ta športna avtoriteta jasno odpovedala relativizmu ter se oprla na spoznavni realizem; prednost je dala (naravnim) dejstvom, ne pa (političnim) interpretacijam. Poleg tega je opravila moralno dejanje: zaščitila je šibkejšega pred močnejšim, ženski svet pred vdorom moške biološke nadmoči.

Mednarodna atletska zveza je torej prepoznala konstrukt in se oprijela stvarnosti. Vsaj na atletskih stezah, ki so pod njenim nadzorom, volk ne bo pojedel jagnjeta.

* Kolumna je bila objavljena aprila 2023 v rubriki Logos v tedniku Družina. Foto: B.C.