petek, 19. april 2019

Naša Gospa v plamenih


Dostojevski: »Lepota bo rešila svet.« 

Katalonski arhitekt Antoni Gaudí je barcelonski tempelj Sagrada Familia (gradijo ga preko sto let, dokončali naj bil ga pred letom 2030) najprej seveda zasnoval kot katoliški tempelj, ki ima prezbiterij, oltar, ladjo, kor, zakristijo. A obenem je načrtno delal na tem, da bi v njme mogli moliti ljudje, ki pripadajo drugim religijam, tudi onim, katerih vizija ne vključuje vere v osebnega Boga. Vprašal se je, kaj je univerzalna govorica božjega, presežnega, lepega. Odgovoril si je, da je to luč, svetloba, linije, ki svetlobo ujamejo in razporejajo. Odločil se je razkošno, kot še nihče pred njim, poseči po tej govorici.

Gaudí v svoji umetniški in duhovni intenci ni zgrešil. Ko sem bil oktobra 2017 nazadnje v Sagradi Familii sem se utopil v množico turistov z vsega sveta. Vseh ras in barv, mnogih prepričanj in ver smo se gnetli drug mimo drugega ter drug ob drugem ostajali v relativni tišini. Svetloba, kakor da smo pokriti z mavrico, nas je povezovala v čudenju. Linije navzgor, so nas skupaj dvigovale k Onemu, ki mu ne znamo dati skupnega imena, saj nenazadnje On presega vsa imena.

Katedrale po Evropi so kraji, kjer začutiš edinost človeškega rodu, ki vztraja v hrepenenju po lepem. Po obisku katedrale spoznaš, kako prav je imel Dostojevski, ko je zapisal: »Lepota bo rešila svet.«


Mali čudež Naše Gospe v plamenih

Ko je gorela pariška katedrala Naše Gospe, sem bedel do enih ponoči. Gledal sem oddajo o požaru na italijanski državni televiziji, nato CNN in podobne, ves čas sem preverjal odzive na Twitterju.

Sredi nesreče je prišla tolažba. Začutil sem, da spet prvači edinost človeškega rodu, ki vztraja v hrepenenju po lepem in si deli bolečino, ko nekaj lepega izginja v plamenih. Spet je prvačila k presežnemu nagnjena človeška narava. Za goli pragmatizem in materializem ni bilo prostora.

Naša Gospa je v svojem smrtnem krču kakor storila mali čudež za zedinjenje sveta. Kar je dobromislečega, je sočustovalo. Podobe mladih Francozov, ki so pobožno molili nedaleč od požarišča, so bile od svetovne javnosti sprejete z veliko simpatijo. Celo kakšni nesporno bojeviti ateisti so izražali bolečino in solidarnost ter odkrito svarili, da se za pravega ateista ne spodobi, da bi užival ob gorečih cerkvah.


Katedrala je simbol prvega reda

Katedrala ni samo lepota prvega reda. Je tudi simbol prvega reda.

Česa simbol? Že dolgo velja, da je katedrala tako simbol vere kot simbol zahodne civilizacije. Katedrala od sredine srednjega veka povzema:
  • naše znanje (matematika, fizika, arhitektura,...);
  • našo tehniko in delavnost (gradbeništvo, iznajdljivost, vztrajnost);
  • naše hrepenenje po lepem (svetloba in linije, prostor za razlivanje glasbe);
  • našo občestveno naravo (graditi katedralo počasi in s skupnimi močmi, v njej na bogoslužjih biti skupaj ne glede na stan);
  • našo predanost drugemu (ko katedralo gradimo ali obnavljamo, da bi bilo v njej vsem lepo, ter da bi ostala zanamcem);
  • našo duhovnost (splošen čut za presežno);
  • našo odkrito vero v Kristusa (prostor za poslušanje Besede in evharistično slavljenje).

Na kratko: katedrala povzema posebno in zlasti za Zahod značilno simbiozo med vero in razumom, med mojim in skupnim, med človeškim in božjim. Katedrala je koda tega, kar kot civilizacija smo. Podobno kot Bachov Pasijon po Mateju ali Michelangelova Sikstinska kapela. In še bolj od njiju. Bach in Michelangelo sta na koncu individualna avtorja, katedralo (ali tudi kmečko podružnično cerkvico) gradimo počasi in s prispevkom mnogih.


V iskanju znamenj in prerokb

Ko zagori tak simbol, smo ljudje spontano šokirani. Čutimo, da ne gre le za les, opeko in kamen, ki izginjajo v plamenih. Tak prizor beremo kot »cahn«, kot znamenje, kot prerokbo o stanju in prihodnosti naše civilizacije. Naenkrat se prestavimo na simbolno raven. Sposobni smo globljih misli: Je to »cahn« naše dekadence? »Cahn« našega vstajenja?

Tovrstnega »simbološkega« odzivanja je bilo v zadnjih dveh dneh precej. Tudi v visoki politiki. Morda preveč. Venomer trezni Žiga Turk je zato tvitnil: »Simbol krščanske Evrope je vsaka cerkvica na vsakem griču. Krščanstvo je močnejše od enega požara. Ne stoji ali pade na par katedralah. Včasih je tragedija samo tragedija in ne politični simbol.«


Skrajneži: »Edina cerkev, ki razsvetljuje, je tista, ki gori.«

Seveda so hitro vzniknili poskusi, da bi tragedijo interpretirali po vzorcu spopada civilizacij islam vs. krščanstvo. Eni so bili brž prepričani, da je šlo za teroristično dejanje, drugim ni bilo težko na medmrežju poiskati in najti privoščljivih odzivov islamistično naravnanih osebkov, eni in drugi so kazali na misterioznega sprehajalca, ki je med požarom hodil po balkonu notredamskega zvonika.

Drži, da v zadnjem času v Franciji beležijo napade na cerkve, tudi zažigalne napade. Drži, da je pri teh napadih prisotna islamistična matrika, čeprav so lahko na delu tudi skrajni jakobinci ali pa zgolj navadni vandali. Drži, da se eno izmed gesel skrajne antiklerikalne levice glasi: »La seule église qui illumine est celle qui brûle. / Edina cerkev, ki razsvetljuje, je tista, ki gori.« (Berimo »razsvetljuje« kot parafrazo besede »razsvetljenstvo«.) Povedano drugače: podoba goreče cerkev je zlahka povzetek kakšnega od skrajnih prevratniških programov. Hipoteza terorističnega napada na Našo Gospo še ni povsem jasno in neizpodbitno ovržena.

Vse to je res in vse to je potrebno imeti v vizirju. Vendar delati iz goreče pariške katedrale nekakšno geostrateško tragedijo, ki naj nas mobilizira za dramatičen politični boj, ni na mestu.


* Besedilo je bilo objavljeno 17.4. na portalu domovina.je.
Foto zgoraj: Salamanca, stranska ladja katedrale (B.C.); spodaj: majice kot jih oglašuje in prodaja spletna stran no-gods-no-masters.com.

ponedeljek, 15. april 2019

Post 2019: Bog ≠ demon smrti


Eden  v imenu »Boga« ubije več deset ljudi. Drugi posili otroka in mu zabiča, da ga bo »Bog« kaznoval, če komu pove. Tretji prosi »Boga« za smrt svoje žene, s katero sta se bila ločila. Četrtega stiska pri duši, ker ga »Bog« ne mara, saj je bil po spočetju nezaželen, namenjen abortivnim kleščam, a je vseeno pririnil do rojstva. Petega stiska pri duši, ker je »Bog« vzel njegove brate in sestre, katerih trupla verjetno ležijo ne dnu rudniškega jaška v Hudi Jami. Judovsko ljudstvo in vso človeštvo z njim ima grozen občutek, da »Bog po Auschwitzu ni več isti« (kot bi znal to občutenje diagnosticirati Johann B. Metz).

Duhovna krajina je polna nejasnosti in zlobe. Takšen »Bog« te dela blaznega, te muči. Kam mu uteči? Možen izhod je ateizem, zanikanje »Njegovega« obstoja, morda tudi boj proti »Njemu« in »Njegovim«. Če se odločiš za ateizem, se ti lahko primeri, da boš po mnogih letih spoznal, da je ta »Bog« ves čas hodil za teboj. Vsa ta tvoja zamera, grenkoba, samota, potreba po omamni pozabi… Če v teh pogojih ostaneš veren, preživiš, ker na dnu svoje intime plačuješ visok davek. Ta »Bog« ti prepoveduje veselje, radoživost je zanj greh, pri miru te pusti le, če gniješ kot v koprive odvrženo meso.

Ampak ta »Bog« ni Bog! Ta »Bog« ni Stvarnik šestih dni in počivanja na sedmi dan! Ta »Bog« je bog smrti, demon, satanov nameščenec, hudičevska prevara!

Eden je ubil več deset ljudi ne po nareku Boga, pač pa po nareku demona uničenja, ki si je nadel božji videz. Drugi je posilil otroka in zdaj tega otroka ne z božjo, pač pa s satanovo pomočjo drži v strahu in molku. Tretji je prepričan, da prosi Boga za smrt svoje bivše žene, v resnici sebe in njo izroča hudiču. Mnoge stiska pri duši in mislijo, da se je treba vdati v nepredirno temo zavito Božjo voljo, toda tu lahko da ne gre za Božjo voljo, pač pa za šepet demona žalosti, ki je eden izmed služabnikov boga smrti.

Pastoralni psiholog Karl Frielingsdorf, jezuit sicer, v knjigi Podobe Boga. Kako povzročijo bolezen – kako ozdravljajo o bogu smrti razmišlja predvsem v luči kulture splava in dejstva, da smo mnogi kmalu po spočetju v mislih svojih staršev bili dani na tehtnico »ga abortirati? - ga roditi?«. Četudi smo bili rojeni in smo danes »edino sonce« naših mam, nosimo v sebi senco kulture smrti ter iz nje izhajajočo temačno podobo Boga. Predlani preminuli Frielingsdorf piše:
Demonski bog smrti neopazno deluje v mnogih ljudeh, ki v življenju trpijo, ki življenje doživljajo kot breme in prebivajo bolj v smrtni senci kot v luči Življenja. Pri tem uporabljajo negativna sporočila staršev in Božje obljube življenja postavljajo pod vprašaj. Kdor pa se odpravi na pot, da bo razkrinkal tega boga smrti, bo našel pravega Boga življenja.

Torej, če te demonski bog smrti razžira pri živem telesu; če ga v trepetu prenašaš ter častiš na način, da ga v bistvu sovražiš; če se ti življenje dogaja kot breme in se ti zdi perspektiva evtanazije kot ena od redkih lučk na poti,... je na tebi, da spregledaš in se osvobodiš te duhovne spake! 

Pot iz smrtne sence ne bo lahka... Veliki dar je že to, da si spregledal in razkrinkal satanovo prevaro. Frielingsdorf predlaga, da se nadalje vrneš prav na začetek, k zdravilni prakorenini: k svojemu rojstvu, ki je resničnost daru življenja, in k svojemu krstu, ki je resničnost odrešujoče Božje milosti.

Velika noč 2019 kot Velika terapija 2019.


Slika: Villiam Blake, Veliki rdeči zmaj in žena obdana s soncem (1803-1805)

sreda, 10. april 2019

Kako naj oznanjam veselje, ko pa je toliko škandalov?

Bičani Jezus, Sagrada Familia / Barcelona
Foto: B.C.

Radio Ognjišče / Postni radijski misijon 2019 / Branko Cestnik: osrednji nagovor za torek, 9.4.2019 / video: http://radio.ognjisce.si/sl/213/utrip/29565/


UVOD

Naslov današnjega razmišljanja je Kako naj oznanjam veselje, ko pa je toliko škandalov? V naslovu torej povem, da bi rad kaj veselega povedal svetu, rad bi podal veselo oznanilo o Bogu. Za to sem tu, to je moja naloga, hočem širiti veselje. Istočasno pa vidim veliko temno gmoto pred seboj. Rad bi povedal nekaj veselega o Bogu, pa ne morem, ker ta temna gmota duši moj krščanski glas. Zdi se mi, da, četudi bi zelo na glas izrazil veselje, bi se zaradi tolike teme in zmede ta glas ne slišal.

Kaj je ta dušeča stvar, to temno razpoloženje? To je greh, to je pohujšanje – škandal.

Pa ne pohujšanje iz obrobja sveta, temveč pohujšanje iz srca Cerkve. Pa ne pohujšanje, ki nam ga umetno vsiljujejo zunanji mediji ali vedno isti sovražniki Cerkve, temveč pohujšanje, ki je resnično in zaradi katerega je papež pred dvema mesecema sklical poseben posvet s predsedniki škofovskih konferenc. Pohujšanje je tako veliko, da se vrh Cerkve in vse božje ljudstvo, ki vendarle imata tisočletno izkustvo in modrost, z njim s težavo spopadata.

Škandal, o katerem je govora, so spolne zlorabe otrok s strani duhovnikov. In - kot da že to ni dovolj grozno - se v zadnjem času pojavljajo še informacije o prav tako s strani duhovnikov spolno zlorabljenih redovnicah. Pozor! Govorimo o duhovnikih, ki so v sijaju svoje liturgične službe nič manj kot alter Christus – drugi Kristus! O duhovniki, katerih imenitni znak posvečenosti je celibat.

Beseda škandal prihaja iz grške besede skàndalon, kar pomeni past, spotika, zalezovanje, zaseda. Škandal je torej nekaj, kar te ustavi na poti; nekaj, kar ti preprečuje, da bi šel naprej. Škandal je ovira, ki ti jo je na pot postavil nekdo drug, zanjo ti osebno nisi kriv, ima pa ta ovira vseeno moč, da te ustavi. Povedano drugače: škandal, četudi nimaš krivde zanj, lahko zelo škodi tvojemu duhovnemu življenju. Zaradi škandala lahko obstaneš v duhovni rasti, lahko zaideš s prave poti, lahko celo izgubiš vero. Skratka, škandal je za našo vero bolj nevaren, kot mislimo. Zlasti seveda tisti škandal, ki je porojen v osrčju Cerkve zaradi grešnosti duhovnikov.

Zato je prav, da se v okviru radijskega misijona soočimo s škandalom na najbolj radikalen način, ki je tudi najbolj pravilen način. To je, da škandal spremenimo v priložnost za dobro; se pravi, da škandal z molitvijo in pokoro odpravimo ter da veselo zaživimo svojo vero.

Razmišljali bomo po korakih.
  1. Najprej se bomo soočili z najbolj temno platjo škandala duhovniških zlorab; s platjo, ki je nič manj kot demonska.
  2. Obudili bomo preroški pogum, ki ga je v zadnjih letih vsekakor bilo premalo.
  3. Opozorili bomo na farizejsko skušnjavo in vzdušje »lova na čarovnice«; oboje, namesto da bi jo ozdravila, lahko Cerkev dodatno poškoduje.
  4. Zavezali se bomo za očiščenje in ohranitev celibata ter za boj zoper duha nečistosti, saj so se duhovniške zlorabe zgodile v širšem okolju spolne razpuščenosti.
  5. Spomnili se bomo zmagovitega upanja, saj po vsakem dežju posije sonce.
  6. Spomnili se bomo božjega ljudstva, ki je kljub grešnosti njenih članov izvoljeno in sveto ljudstvo.
  7. Zavezali se bomo k molitvi, prvemu izmed sredstev ozdravljenja.
  8. Na koncu bomo spodbudili k veselemu oznanjevanju, ter tudi povedali, kakšne vrste oznanjevanje ima vedno uspeh – tudi v časih, »ko je toliko škandalov«.


1. SATANOV DIM V BOŽJEM TEMPLJU

Blaženi papež Pavel VI. je svoj čas dejal: »Skozi neko špranjo je satanov dim vstopil v Božji tempelj.« Ob vsem tem, kar odkrivamo v zadnjem obdobju, se sprašujemo, če je Pavel VI. s prispodobo »satanovega dima« v Cerkvi, prerokoval predvsem to, pred čemer smo se znašli danes.

Znameniti stavek je Pavel VI. izrekel v pridigi na Petrovo leta 1972. Izrekel ga je in ga tudi obrazložil. Ni govoril o spolnih zlorabah in škandalih, pač pa je govoril o dvomu v verske in moralne resnice, ki ga spremlja nekakšna nerazumna želja po uničenju naravnega in duhovnega reda. Tega dvoma je kakopak veliko v sodobni družbi in miselnosti. To nas ne preseneča. Toda papež Pavel VI. je zaznal, da se je dvom skupaj s prikritim nihilizmom - kot dim skozi špranjo - zavlekel v notranjost Cerkve. To je ta »satanov dim v Božjem templju«.

Spolne zlorabe s strani duhovnikov imajo več vzrokov, toda eden izmed poglavitnih je gotovo dogmatična in moralna razpuščenost, ki se je ugnezdila v dno nekaterih duš. Kot da Bog ni Bog in kot da greh ni greh; kot da nič ni res; kot da je vse privid; kot da nam je vse dovoljeno; kot da je edini komandant naše duše poželenje, pa če je slednje še tako zlohotno in sprevrženo; kot da je v imenu poželenja in volje po moči treba razbiti podobo tega sveta, začenši s skrunitvijo najbolj nedolžnega bitja, ki ga ta svet ima – s skrunitvijo otroka.

Na to demonsko dno duhovniške pedofilije je svoj čas opozoril že sveti papež Janez Pavel II., enako nanj opozarja sedanji papež Frančišek. Slednji v Sklepnem govoru za zaščito mladoletnih oseb v Cerkvi, ki ga je imel letošnjega februarja, takole pravi: »V teh bolečih primerih vidim roko zla, ki ne prizanaša niti nedolžnosti malih. In pri tem mi prihaja na misel Herod, ki je v strahu, da bo izgubil oblast, ukazal pomoriti vse betlehemske otroke. Tu zadaj je satan.«*

Znanstvene in kriminalistične razlage o pojavu duhovniških zlorab so potrebne, niso pa dovolj. Skupaj s papeži moramo tudi mi spregovoriti o satanu. Le tako se bomo zares ovedli, kako globok in strašen je škandal, s katerim imamo opravka. Kajti poleg disciplinske bitke ter kazensko-pravnih in terapevtskih vidikov je potrebna tudi pravcata duhovna bitka, da odpravimo škandal, premagamo zlo, rešimo duše nedolžnih in nemočnih. Tozadevno disciplinsko bitko, kazensko-pravne postopke in terapijo izvajajo za to pristojni in usposobljeni ljudje, v duhovno bitko pa vstopamo vsi. S svojo molitvijo, pokoro in oznanjevanjem lahko vsi prispevamo, da satanova nakana pade.


2. PREROŠKI POGUM

Zdaj je ura za preroški pogum. To je tisti pogum, ki so ga imeli starozavezni preroki v odnosu do malikovalskega ljudstva, Janez Krstnik v odnosu do Heroda in Jezus v odnosu do dvoličnih duhovnih elit njegovega časa, pa tudi apostol Pavel v odnosu do zmot v prvi Cerkvi. Preroški pogum bo zagotovil, da ne bomo bežali od trde stvarnosti. To je pogum priznati si resnico in jo povedati na glas. Po domače: treba je reči bobu bob.

Kako se nam je lahko kaj takega zgodilo? Kako so nekateri duhovniki lahko tako zelo zašli? Odgovori na ta vprašanje še niso vsi dani, v prihodnjem času bomo vedeli več. Za zdaj bodimo pripravljeni, da jih slišimo in da se z njimi soočimo. Ne bo nam lahko. Zlasti ko bomo ugotovili, da smo lahko s svojim napačnim razumevanjem duhovništva tudi sami prispevali k okolju, ki je omogočilo te duhovniške deviacije.

Preroški pogum bo potreben vsej Cerkvi. Četudi o epidemiji spolnih zlorab mladoletnikov ne moremo govoriti, so tudi tiste zlorabe, ki so se zgodile, dovolj, da sprožimo alarm.

Temeljno moramo premisliti o naši podobi Cerkve. Odreči se bo potrebno negovanju lepe fasade ter več postorili za notranjo snago. Ravno potreba, da kot Cerkev lepo izgledamo navzven oziroma da ne izgubimo moralnega prestiža v družbi, je botrovala prikrivanju spolnih zlorab.

Papež Frančišek pravi: »Obtožiti samega sebe je razumen začetek povezan s strahom Božjim. Naučiti se torej obtožiti samega sebe. Kot osebe, kot institucije, kot družba. Ne smemo se ujeti v past, da bi obsojali druge, kajti to je korak v smeri alibija, ki nas ločuje od resničnosti.«

Prevečkrat se namreč sliši, da javnost in mediji hočejo škoditi Cerkvi in zato zlonamerno govorijo in pišejo o duhovniški pedofiliji. Prevečkrat dobimo občutek, da je risanje javnosti kot zlonamerne do Cerkve, v službi alibija, da pri sebi ne storimo prepotrebnih korakov za očiščenje.

Res je, javnost in mediji znajo vztrajati v zmotah in delati veliko napak, celo krivic. A res je tudi, da javnost in mediji Cerkvi pomagajo. Papež celo zapiše: »V upravičeni jezi ljudi vidi Cerkev odsev jeze Boga, ki je izdan in oklofutan s strani posvečenih oseb.« Lahko rečemo, da nas papež vabi, da v srdu javnosti in medijev prepoznamo zdravilna znamenja časa, pomoč za soočenje z resnico, spodbudo za dobro.

Preroški uvid moramo torej obrniti tudi vase – osebno vase. Vprašati se bomo najprej morali, koliko smo mi sami s pristajanjem na moralno in spolno razpuščenost prispevali k občemu slabemu stanju na tem področju. Vprašati se bomo morali glede našega nezrelega odnosa do duhovnika. Kolikokrat sem na duhovnika gledal, kot da sem hipnotiziran od njegove pojave in vloge? Je zame duhovnik nekakšen pol-magičen lik, vse obdan z sakralnostjo in imuniteto? Si upam duhovnika preveriti, ko je sumljiv? Kdaj podvomiti v njegovo moralno podobo? Si ga upam bratsko opomniti?

Kajti duhovnik, ki ima zle namene z otroci, ponavadi računa na našo zadržanost v odnosu do njega; na naš stoletni strah, da bi kaj rekli čez duhovništvo; na naše slepo zaupanje. Duhovnik, ki ima zle namene z otroci, ponavadi manipulira z nami kot posamezniki in z nami kot občestvom. Vse z namenom, da bi lažje prišel do svojih žrtev ter da bi njegova dejanja ostala čim dlje časa nekaznovana. Skratka, ne podcenjujmo duhovnika, ki ima zle namene z otroci. »Tak duhovnik se ne boji Boga. Boji se le biti razkrit,« je pred kratkim dejal nek poznavalec problematike.

Naj torej preroški pogum preseka našo ukočenost ter nas pripravi do jasnih besed in plemenitih dejanj. Naj bo ta pogum v znamenju sedmerih darov Svetega Duha, zlasti daru modrosti in daru moči.


3. NE FARIZEJSTVU IN NE NOVIM KRIVICAM V IMENU PRAVICE

Preroški pogum imenovati stvari s pravim imenom ter sprožiti korake k očiščenju pa nas ne smeta voditi v zaletavost, v jurišno stihijo, v razbijanje oreha z macolo. Nenazadnje je v tem času na preizkušnji tudi edinost Cerkve. Vsaka taka situacija je namreč priložnost, da se razdelimo v frakcije in stranke, v interesne skupine in lobije. Razdeljenost Cerkve ne bo pripomogla k njenemu ozdravljenju. Duhovnik, ki ima zle namene z otroci, bo to razdeljenost izkoristil sebi v prid.

Resnično moramo prositi Duha za dar modrosti. Kajti po eni strani ne bo šlo brez dramatičnih potez, brez ostrih besed, brez spopada različnih pogledov in pristopov; po drugi strani moramo varovati edinost Cerkve.

Paziti se moramo trojega: farizejskega napuha, stihijskega lova na čarovnice, nezdravega mehanizma grešnega kozla.

Ne farizejskemu napuhu! Farizejski napuh je tista drža, ko nekdo malodane potrebuje in išče čim več slabih in grešnih ljudi okrog sebe, samo da bi on sam zablestel kot najbolj pravičen in najbolj svet. Tudi v primeru razkrivanja pedofilskih škandalov se v nas lahko zasidra pravičniški občutek, češ »neskončno boljši smo od onih, ki zlorabljajo otroke«. No, po svoje je prav, da se veselimo lastne pravičnosti. Toda hitro je tu naslednji korak: ta je, češ »zdaj pa prav mi lahko izrekamo sodbe o hudih grešnikih«. In potihoma še zadnji korak: češ »saj ni potrebno Božjih sodb, ko smo že mi dovolj sveti, da lahko sodimo druge«. In že smo se postavili na mesto Boga.

Sv. Avguštin uči, da napuh angele spremeni v demone, aforist Žarko Petan pa je bistroumno zapisal, da je nadutost prva ovira do uspeha. Z drugimi besedami, lahko imamo dobre namene in se trudimo biti pravični, a ker smo naduti, se bo naše delovanje spridilo. Še več: namesto da bi Cerkvi koristilo, ji bo škodilo.

Kdor se torej z veliko vnemo ukvarja z velikimi grešniki, naj se s še večjo vnemo uri v ponižnosti!

Ne »lovu na čarovnice«! Izraz »lov na čarovnice« nam prikliče tiste čase izpred 300 let, ko je bilo dovolj, da je na robu vasi živela kakšna samska ženska, po možnosti z rdečimi lasmi, po možnosti s kakšno psihološko ali vedenjsko težavo, in že se je med ljudstvom sprožilo sumničenje o njenem »čarovništvu«. Hitro se je sprožila obtožba: »Glejte, čarovnica je!« In že se je sprožil uradni pregon in proces zoper to žensko. Če je tovrstno sumničenje spodbujala sodna in cerkvena oblast, je bila stihija toliko večja. Vemo, več tisoč nedolžnih žensk in tudi moških je zaradi tovrstne protičarovniške stihije šlo smrt; na Slovenskem v dveh stoletjih nekaj sto.

Podobno se nam more primeriti v teh dneh, ko v družbi vlogo »rdečelasih čarovnic« dobivajo – kot kdo reče - »duhovniki, ki so vsi isti«. Na Slovenskem imamo določene mnenjske voditelje in antiklerikalne politične tokove, ki v primeru duhovniških zlorab usmerjajo javno mnenje v smeri stihije oz. »lova na čarovnice«. Radi bi ustvarili vzdušje, ko je potrebno zalezovati duhovnike, jih nadzirati in ovajati, jih kolektivno kriviti. Takšna drža lahko privede do težko popravljive škode v družbi in v Cerkvi. Zelo lahko prizadene to, čemur pravimo pravna država.

Ni potrebno poudarjati, da v vzdušju »lova na čarovnice« hitro pride do krivih obtožb in ovadb. Duhovnike, ki zlorabljajo otroke, moramo razkrinkati in kaznovati, ne smemo pa v imenu vzpostavljanje ene pravice, ustvariti dveh ali treh novih krivic.

Ne mehanizmu grešnega kozla! Zakaj ne? Zato, ker je v naši družbi veliko greha, ki ga niso zakrivili duhovniki. Naštejmo: takšnih ali drugačnih spolnih napadov na mladoletne zna biti v Sloveniji po policijskih statistikah več kot sto na leto; med nami poteka trgovina z ljudmi, tudi z namenom prisilne mladoletne prostitucije; so Slovenci, ki hodijo na seksualni turizem v eksotične dežele; ne vemo, koliko tega turizma je pedofilske narave; ... Skratka, zla povezanega s spolno zlorabo otrok je ogromno.

Če bomo pristali, da so duhovniki »grešni kozli« za vse grehe ljudstva, ne bomo rešili naših problemov in ne bomo zaščitili mladoletnih, ki so žrtve po družinah, v soseščinah, v institucijah, v bordelih. Ne dopustiti, da je duhovščina tepena tudi za 99% grehov, ki jih ni storila – tudi to je preroški pogum.


4. CELIBAT IN BOJ ZOPER DUHA NEČISTOSTI

Mnogi so danes mnenja, da je duhovniški celibat nenaraven oz. da je spolna zdržnost nemogoča. V zvezi z duhovniškimi spolnimi zlorabami so nekateri prepričani, da bi z ukinitvijo celibata v duhovniku padel tudi nekak nevrotični center, zaradi katerega se zlorabe dogajajo. Ni redko slišati, kako bi necelibatni duhovniki živeli normalno spolnost s svojimi ženami, pedofilske skušnjave pa ne bi bilo.

Podatki o vseh spolnih zlorabah otrok govorijo drugače. Mnogi zločinci so poročeni ali v stalnem partnerskem razmerju. Celibat ni odločilen.

Kakor koli, mnenje o celibatu in spolni vzdržnosti, kot nečem nemogočem, ni novo. Celo sv. Avguštin ga je imel v svojih mladih letih, kot razberemo iz njegovih Izpovedi. Po spreobrnjenju pa je isti Avguštin spisal lepe in globoke misli o spolni zdržnosti. Med drugim: »Potrebujemo /spolno/ zdržnost in v njej prepoznamo Božji dar, po katerem naše srce ne dopušča hudobnih besed, ki bi opravičile grehe.«

Celibat kot gola oblika spolne zdržnosti je lahko komu mučilnica. Toda posvečeni celibat, kar duhovniški celibat je, ni mučilnica, temveč je Božji dar. To pomeni, da je duhovniški celibat točka, na kateri Bog pokaže svojo milost in bližino. Če bomo podlegli glasovom sveta, ki pravijo, da je duhovniški celibat krivec za spolne zlorabe, se bomo vedli kot neverniki, ki ne priznavajo Božjega delovanja v človeški duši.

Pri celibatu je v igri več kot zgolj spolna zdržnost, več kot nekakšna aseksualna atletika. V igri je vera v Božjo milost.

Je pa pri celibatu vendarle treba paziti. Ni vsak, ki se mu zahoče duhovniškega celibata, poklican vanj in zrel zanj. Že Pavel VI. je leta 1967 v okrožnici O duhovniškem celibatu opozoril: »Življenje, ki je tako popolnoma in delikatno angažirano (...), kakor je to duhovniški celibat, izključuje nezadostno fizično, psihično in moralno uravnovešene osebe. Prav tako se ne sme domišljati, da bo milost v tem dopolnila naravo.«

Skratka, celibat ni za vsakega, posebno pa ne za tistega, ki bi v celibatu iskal zatočišče pred svetom, zasilni odgovor na svojo psihično krizo, odgovor na strah pred življenjem z žensko in na strah pred ustanovitvijo družine, parkirišče za svoje homoseksualno nagnjenje.

Včasih je slišati mnenje: »Ta je res čuden in nezrel za celibat, a saj ga bo milost Božja urihtala.« Ker ni duhovniških poklicev, začnemo namreč popuščati pri zahtevah za duhovniške kandidate. Tolažimo se, češ, »saj nihče ni popoln« in »z njim bo že kako«. Toda če je v zvezi s celibatom naše zaupanje v Božjo milost drzno ali manipulativno, smo tlakovali pot prihodnji duhovniški nesreči, morda hudemu škandalu.

Gonja proti celibatu, ki jo zasledimo v posvetnih okoljih pa tudi med nekaterimi verujočimi, ima lahko nek prikrit namen, ki se ga kritiki celibata morda niti ne zavedajo. Kajti v krizi je kaj več kot le celibat. V krizi je obča spolna morala. Čas je, da se vsa družba vpraša, kaj je zares prinesla in povzročila spolna revolucija. Spomnimo samo, da se je otroška pornografija še do sredine osemdesetih v kakšni evropski deželi legalno prodajala v kioskih; spomnimo, da so še v sredini osemdesetih v Evropi obstajale leve politične frakcije, ki so hotele legalizirati pedofilijo; spomnimo, da spolna revolucija pomeni tudi neverjeten razcvet pornografije v zadnjega pol stoletja, pa prostitucijo, pa trgovino z ljudmi, pa množico razpadlih družin, pa kulturo smrti in splav.

Pred nami ni zgolj bitka za odpravo spolnih zlorab v duhovniških vrstah, pred nami je velika bitka zoper duha nečistosti, za katerega se zdi, da je zapopadel vso zahodno civilizacijo. To je duhovna bitka, v katero smo poklicani vsi. Bojišče le delno poteka na ulicah (npr. manifestacija v prid družine) ali v parlamentih (zavzemanje za ustrezno zakonodajo), bojišče zoper duha nečistosti prvenstveno poteka po sredini naših duš.


5. DA UPANJU

Sprašujemo o obnovitvi veselja kljub škandalom, zato povejmo, da je osnova za veselje teologalna krepost upanja.

Upanje je notranji motor, ki ga nas žene naprej in ki ne dopusti, da bi se ujeli v zanko sprotnih žalosti. Francoski mislec in pesnik Charles Péguy je v zapisal: »Bog pravi: vera, ki jo imam najrajši, je upanje.«

Nekaterim je vera zatočišče, drugim mistični vzgib, tretjim je vera povod za aktivizem. Vse to je na mestu. Toda po Péguyu je Bogu najbolj všeč tista vera, ki je polna upanja.

Je možno upati na sonce, ko se zdi, da so povsod razvlečeni nevihtni oblaki? Je možno upati na ozdravljenje cerkvenega občestva, potem ko smo razkrili zločine nekaterih duhovnikov zoper mladoletne? Če rečemo, da ni možno upati na sonce oziroma na ozdravitev, nismo resnično verni, nismo Kristusovi.

Poglejmo konkreten primer, kako deluje upanje.

Bostonska nadškofija je na prelomu tisočletja doživela verjetno najhujši udarec v svoji zgodovini. Policija je razkrila številne duhovnike pedofile ter dolgoletno spolno zlorabljanje otrok znotraj cerkvenih inštitucij; mediji so razkrili sistem prikrivanja zlorab. Pozor! Tu ni šlo za zdrs zdaj tega zdaj onega duhovnika v spolni zločin. Tu je šlo malodane za nekakšno mrežo, ki je štela 70 članov. Pozor! Mreža je mogla delovati, ker je cerkvena oblast prikrivala zločine duhovnikov. Kazni so bile mile, ponavadi le premestitev v drugo župnijo. Vse v imenu ugleda sakralne institucije.

Papež Janez Pavel II. je na Veliki četrtek leta 2002 v pismu duhovnikom v zvezi z bostonskim škandalom spregovoril o duhovnikih, »ki so izdali pri posvečenju prejeto milost, ko so padli v najhujše oblike ‘skrivnosti zla’, ki deluje v svetu«. Pomnimo, da izraz »skrivnost zla - mysterium iniquitatis« uporabljamo tudi za označevanje satanovega delovanja.

Kaj se je zgodilo z bostonsko nadškofijo potem? Po pravilih sociologije, socialne psihologije in politike, pa tudi ekonomije, saj so sledile milijonske odškodninske tožbe, bi nadškofija morala zapreti svoje duri. Bostonska nadškofija bi se po logiki tega sveta morala sesuti sama vase.

Slabih 15 let po tistih dogodkih pa je slika v Bostonu naslednja: ljudje hodijo normalno k maši; župnije živijo; bostonsko semenišče je dokaj polno bogoslovcev. Bostonski nadškof je od leta 2003 kapucin Sean Patrick O'Malley. Njegov ugled je tolikšen, da so ga na zadnjem konklavu mediji šteli med papabile.

Imamo premalo novic, da bi natančno poizvedeli, kako je potekalo bostonsko okrevanje po škandalu. Vemo pa, da je ena izmed temeljnih postavk bila nadškofov »neusmiljen« protokol ničelne tolerance do spolnih prestopnikov med klerom. To je bil njegov in njegove ekipe preroški pogum.

Boston je torej sorazmerno hitro okreval. Kajti upanje ne umre. Ne umre pa zato, ker se Cerkev le delno da primerjati s posvetnimi ustanovami. Cerkev je zakladnica upanja, ki je velikonočno, vstajenjsko, Kristusovo. Cerkev nenehno vstaja od mrtvih.

Slovenska Cerkev, hvala Bogu, nima minule bostonske bolezni. Pri nas imamo primere spolnih zlorab mladoletnih s strani duhovnikov, nimamo pa epidemije. Kljub tem nas tudi ti primeri s svojo šokantnostjo, zapletenostjo, izjemno zmedejo in ujezijo. Kar nekam vase bi se potegnili in ne več dvigovali glave k svetlejšim obzorjem. Ta odziv je razumljiv, a napačen.

Ljudje upanja ne klonejo, ko škandal počrni nebo. Ljudje upanja so vedno sposobni korak naprej. Bodimo ljudje upanja! Zadnje besede ne bo imel greh, temveč zmaga nad grehom.


6. VIDNA NEVIDNA MOČ BOŽJEGA LJUDSTVA

Bostonski primer okrevanja po škandalu je pokazal na še eno veliko dejstvo, na katerega v svojih razmišljanjih in komentarji kar pozabljamo. To pozitivno dejstvo, ta rešilna danost, je moč božjega ljudstva. Bostonski kardinal O'Malley je ob neki priložnosti dejal: »Reforma Cerkve brez laikov ni mogoča.« To je dejal, ker je okusil, koliko moči so zmogli laiki, potem ko se je bostonska škofijska vrhnja struktura moralno in finančno podrla.

Tudi programski dokument slovenske Cerkve Pridite in poglejte iz leta 2012 opozarja na – kot piše - »najpomembnejšo silo, ki vedno deluje in veže celotno cerkveno zgradbo. To je skrita vsakdanja molitev mnogih mož in žena, njihovo trdno zaupanje v Boga ter njihova zvesta medsebojna ljubezen. Živo jedro Cerkve na Slovenskem sestavljajo Kristusu predana srca preprostih ljudi« (PIP 30).

Teh preprostih katoličanov in katoličank često nimamo v vizirju, ker smo zazrti le v škandal, zazrti le v duhovniški stan, ki ga viharji premetavajo sem ter tja. Toda škandali in druge duhovniške šibkosti so le del slike. Na celi sliki niso samo duhovniki, na celi sliki niso samo grešniki. Cela slika nam kaže božje ljudstvo, ki veruje; ljudstvo, v katerem so kakor biseri posuti sveti možje in žene. Na vsakega gnusnega grešnika imamo deset ljudi, ki verujejo, delajo prav in pravično, molijo, zadoščajo.

S tem v zvezi papež Frančišek v svojem Sklepnem govoru na srečanju za zaščito mladoletnih v Cerkvi citira sv. Edith Stein, mučenko iz Auschwitza, ki je zapisala: »V najbolj temni noči se pojavijo največji preroki in svetniki.« In dodala: »Kljub temu pa poživljajoči tok mističnega življenja ostane neviden. Prav gotovo so na odločilne dogodke svetovne zgodovine vplivale osebe, katerih zgodovinske knjige niti ne omenjajo. In kdo so te duše, ki se jim moramo zahvaliti za odločilne trenutke našega osebnega življenja, je nekaj, kar bomo zvedeli na dan, ko bo vse, kar je skrito, razkrito.«

Zavedajmo se torej vere našega ljudstva, krenimo na pot okrevanja od učiteljev vere in upanja, ki jih v preprostem ljudstvu ni tako malo, kot se zdi. Četudi so nevidni, so vidni po blagodejnem učinku njihove zvestobe, molitve in žrtve.


7. NAŠ ODGOVOR: MOLITEV IN POKORA

Temna gmota je velika in gosta - drži. Škandal, ki je ovira, prepreka, sovražna zaseda na naši poti, ni majhen. Drži pa tudi, da Jezusova zapoved, da ponesemo veselo oznanilo do konca sveta, ni preklicana.

Kako naj oznanjam veselje, »ko pa je toliko škandalov?« To je vprašanje, ki nas muči; vprašanje, v katerem je zaznati tako skušnjavo malodušja kot željo po novem zagonu.

Naš prvi odgovor na škandal bodi vztrajanje v molitvi in osvežena volja po oznanjevanju. Pravzaprav bosta ravno naša molitev in oznanjevanje ozdravila Cerkev teh hudih ran.

Prva molitev nam bodi molitev za očiščenje in spravo. Ta molitev bodi tudi eksorcizem, izgon »satanovega dima« iz Božje hiše.

Potem spokornost. Četudi nismo sodelovali pri takih grehih, četudi ne poznam nobenega duhovnika, ki je take grehe delal, naj bo naša molitev spokorna. Vsak izmed nas, naj si reče: »Prišel je dan, ko se jaz, moje občestvo in vsa Cerkev moramo okopati v solzni kopeli.«

V času preizkušenj in škandalov, je za vsakega izmed nas napočil čas Psalma 50. V njem prosimo za odpuščanje grehov, ko pravimo:

Usmili se me, Bog, po svoji milosrčnosti,
v svojem velikem usmiljenju izbriši mojo pregreho.
Popolnoma izmij mojo krivdo,
mojega greha me očisti.

V Psalmu 50 ne bežimo pred odgovornostjo za greh. Soočamo se z grehom in ga priznavamo:

Svojo pregreho priznavam,
moj greh mi je živo v spominu.
Grešil sem zoper tebe samega,
kar je zlo v tvojih očeh, sem storil.

Obenem pa istem Psalmu 50 prosimo za veselje, ko molimo:

Odpusti mi grehe, da bom očiščen,
bolj kot sneg bom bel, ko me umiješ.
Naj spet občutim radost in veselje,
moje potrto srce naj se vzraduje.


8. IN METODA OZNANJEVANJA?

Radi bi se izvili iz zanke škandalov in veselo oznanjali. Videli smo, česa se moramo paziti, kje moramo biti pogumni, kje smo šibki in kje močni. Ostane še vprašanje metode. Ostane še ta »kako?«, ki je postavljen na začetek naslova našega razmišljanja. »Kako« oznanjati v času škandalov? »Kako« oznanjati, da bo veselo oznanilo res veselo in da bo imelo učinek? Nam lahko kdo pove za metodo?

Ugledni nemški teolog Medard Kehl je pred 20 leti v okviru svoje razprave o hrepenenju sodobnega človeka po Bogu podal tri makro-metode, če hočete, tri »zanesljive recepte« za uspešno oznanjevanje Boga. Po Kehlu bo željo po Bogu vzbujal oznanjevalni slog, ki ga lahko povzamemo v geslo: zastonj - z ubogimi - praznujoč.

Zastonj. Najprej zastonjskost našega oznanila in dela. Sodobni človek bo kljub škandalom bolj verjel nam in naši Cerkvi, če bomo oznanjevali in delali brez prikritih namenov, brez računice, brez želje po obvladovanju ljudi, brez hlastanja po dobičku, brez šopirjenja s številkami,... popolnoma gratis.

Sodobni človek nas ravno zaradi škandalov in naše minule politike prikrivanja zločinskih duhovnikov toliko bolj sumi, da z oznanjevanjem nimamo čistih namenov. V zameno poudarimo in pokažimo, da oznanjamo evangelij iz spoštovanja do njega in iz ljubezni. To je to. Nobenih vzporednih ciljev ne zasledujemo, ničesar ne pričakujemo v zameno.

Z ubogimi. Nadalje z našim oznanilom ne bomo zgrešili, če bo naša Cerkev uboga in za uboge. Sodobni človek bo verjel Cerkvi, če jo bo začutil ob sebi, ko mu bo najtežje. Sporočilo Božjega sočutja vstopi v vsakega človeka in omehča najbolj trda srca.

Papež Frančišek v spodbudi Veselje evangelija (VE 48) uči: »Danes in vedno velja: 'ubogi so prvi naslovljenci evangelija'. Brezplačno oznanjevanje evangelija ubogim je znamenje Božjega kraljestva, ki ga je prinesel Jezus. Naravnost je treba povedati, da obstaja neločljiva povezanost med našo vero in ubogimi. Ubogih nikdar ne pustimo samih.«

Ta zadnji vzklik je v okolju greha in pohujšanja, o katerem premišljujemo, potrebno prevesti: »S strani duhovnikov zlorabljenih žrtev nikoli ne pustimo samih!« Te so v dani situaciji naši prvi ubogi. Resničnost veselega oznanila se bo preverjala, kako jim bomo pomagali in kako jih bomo v bodoče zaščitili.

Še enkrat: »S strani duhovnikov zlorabljenih žrtev nikoli ne pustimo samih!«

Praznovanje. Tretji nasvet Medarda Kehla je nasvet o praznovanju. Sodobnega človeka bo Cerkev tudi po vsem tem nagovorila z lepimi prazniki in običaji, z druženjem in sproščenim praznovanjem človeškega in božjega, z lepim in pristnim bogoslužjem,... Praznik je vabljiva in vesela govorica presežnega in resničnega.

Kardinalu O'Malleyu je ljub ameriški rek: »Zgradi stadion in ljudje bodo prišli.« V smislu, veselo in pristno praznuj ter pripravi prostor za praznovanje, ta prostor se bo prej ali slej napolnil.

Ne zapadimo torej v malodušje! Ne dopustimo, da nas hudi duh zaradi škandala udari dvakrat: najprej s hudobijo samega greha in škandala, nato s strupenim obupom in jalovo žalostjo. Ne odrekajmo se praznovanju! Ne pustimo satanu, da nam odvzame prazničnega duha!

Zaključimo z vizijo praznovanja in veselja, h kateri nas razpre isti Psalm 50, ki nas sprva kliče k pokori:

Gospod, odpri moje ustnice,
da bom oznanjal tvojo hvalo.
Nad zunanjimi daritvami nimaš veselja,
klavnih in žgalnih daritev ne maraš.
Skesan duh, o Bog, naj bo moja daritev,
skesanega in ponižnega srca ne zametuješ.

Gospod, usmili se grešnika kakor nekdaj Siona;
Kar je greh porušil, pozidaj kot svoje sveto mesto.
Tedaj ti bomo spet opravljali prave daritve
in na tvoj oltar bomo prinašali žrtve.


* Ti in drugi citati papeža Frančiška, razen posebej navedenih, so vzeti iz dokumenta Sklepni govor na srečanju za zaščito mladoletnih v Cerkvi. Ta govor je bil izrečen 24. februarja 2019. Slovenski prevod je bil predstavljen 8. aprila 2019, izšel pa je pri založbi Družina v zbirki Cerkveni dokumenti – nova serija.

ponedeljek, 08. april 2019

Harry Potter


Poznamo ženske, ki jim škodijo mehiške nadaljevanke, in moške, ki jih je zanimanje za nogomet poneumilo in odtujilo. Pa vendar latinsko limonadarstvo in fuzbal nista sprevržena, le preveč ju ne sme biti.

Podobno velja za Harryja Potterja. Ni težava v tem, da je magično pravljičen, niti v tem, da diši po poganstvu, ali pa da kot kak pripovedni demon obsede domišljijo bralca. Takih zgodb je mnogo – začenši s kraljem Arthurjem in z njegovim čarovniškim mecenom Merlinom. In take zgodbe smo znotraj krščanskega kulturnega okolja vedno znali vzgojno predelati in zagraditi v svet otroškega. 

Težava je v tem, da ga je preveč. Harry Potter predozira, je vsiljiv, velikopotezen, zaslužkarski. Vsako leto nova bukva, vsako leto nov film. Vse v velikih nakladah in z velikim pompom. Gotovo je v interesu Potterjevih proizvajalcev, da se najstniki potopijo v to zgodbo vse do odvisnosti. Že s tega vidika je Potter prvovrstni pojav pop kulture, katerega stanovitnost bi bila vprašljiva, če ne bi bilo silne propagande.

Te dni /konec leta 2005/ imamo enkratno priložnost, da Harryja Potterja ocenimo bolj natančno. V kinodvoranah namreč istočasno vrtijo Harry Potter in ognjeni kelih ter Zgodbe iz Narnije: lev, čarovnica in omara. Na prvi pogled ni bistvenih razlik. V obeh zgodbah se zgodi vstop v vzporedni svet v slogu Doroteje in čarovnika iz Oza in Alice v čudežni deželi. Vzporedni svet je pravljičen, nenavaden, čudovit, ampak na dnu tega sveta se skriva veliko zlo, ki ga glavni junak, čeprav še otrok, mora premagati.

Razpotje, na katerem se Harry razide z Dorotejo, Alico ter narnijskimi brati in sestrami Pavensie, je zaznamovano s čarovništvom. Medtem ko ostali junaki izjemoma s pomočjo čudežnega predmeta ali besede dosežejo kak pozitivni učinek, je Harry čisto ta pravi čarovnik. Medtem ko so pri ostalih junakih prve in odrešujoče vrline pogum, zaupanje, sočutje, je pri Harryju v odločilnih momentih v ospredju magična moč in spretnost ter povezava z dušami rajnih staršev, četudi mu obče človeških vrlin seveda ne manjka.

Zato je podobno kot James Bond, ki se sicer bojuje za dobro, obenem pa je na dobre avtomobile mahnjen mačist in kronični prešuštnik, tudi Harry Potter za kristjane dokaj sumljiv junak. Navaja nas namreč na miselnost, da do rešenja pridemo s pomočjo skrivnega znanja (prastara skušnjava gnoze) in da so tisti, ki to znanje obvladajo, nekaj več, neka višja sorta ljudi, razsvetljenci. Oni pač niso »bukeljni« - kot v zgodbah J. K. Rowlingove imenujejo navadne ljudi.

Ravno Zgodbe iz Narnije nas učijo, da je pravljičarstvo še vedno čudovito sredstvo za moralno in duhovno vzgojo otroka. Zgodbe iz Narnije nam celo pokažejo, da se v žanr pravljice more spraviti samo krščansko oznanilo, saj je to klasično delo C. S. Lewisa (pisatelja, ki je pri svojih tridesetih postal kristjan) pravcata teologija za otroke oz. kristologija za telebane – če se izrazimo moderno.

Harry Potter in podobni medijski projekti - med njimi poplava japonskih samurajskih šintoističnih risank - nas spodbujajo, da smo pozorni, kaj vpijajo duše naših otrok. Koliko se napajajo iz keliha pop kulture. Malo je sicer verjetno, da bodo postali prepričani čarodeji, pogani ali šintoisti. Bolj je verjetno, da bodo vsled obilnega konzuma tovrstne duhovne krame zmedeni sanjači, ki bodo uhajali iz kroga resnične vzgojne napetosti - iz resničnega življenja.

Minila bodo mlada leta, oni pa še vedno ne bodo znali pozdraviti soseda na ulici, ker se jim bo zdel prevelik »bunkelj«.


* Besedilo je bilo objavljeno v tedniku Družina konec leta 2005. Ker je zaradi zažiga knjig o Harry Potterju, ki se je te dni po rokah nekaj katoliških duhovnikov zgodil na Poljskem, tema znova aktualna, ga dajem na blog. Foto: Nigel Tadyanehondo, unsplash.com.