sreda, 23. januar 2019

Rdeča buržoazija



Prejšnjo soboto (19.1.) sem bil med nominiranci Večerovega Boba leta 2018. Sedel sem v prvi vrsti, tik Večerovih glavašev, in se prav prijetno počutil. Čeprav je Večer »levi cajtng«, je v dvorani SNG Maribor bilo čutiti nadpolitično širino in nekakšno človeško povezanost tam zbranih elit. Prireditev je prizvala neko meščanskost, ki mi je prijala. Še posebej, ko sem skupaj z drugimi zvedel, da je zmagovalka Boba dr. Verica Trstenjak, ženska, kakršni smo na kmetih spoštljivo rekli »prava gospa«.

Predprejšnjo soboto sta se pri meni oglasila dva Italijana. Eden župnik, drug upokojeni poslovnež. Zlasti slednji Slovenijo kar dobro pozna. Tudi o politiki smo kakšno razdrli. Težko je nekomu iz tujine na kratko povedati, kdo in kakšna smer nam vlada; težko je razlagati strankarske programe, saj imamo kar naprej stranke z imeni liderja, kar v bistvu spominja na populizem in kult osebnosti. Vseeno sem poskušal biti kratek. Uporabil sem pojem, ki sem se ga priučil v marksističnih krožkih. Rekel sem: »V Sloveniji vlada rdeča buržoazija.«


Kaj smo se o njej učili pri marksistih

Kot gimnazijec sem rad poslušal predmet Samoupravljanje s temelji marksizma (Ptuj, prva polovica 80-ih). Učitelj, starejši in sivolas, je bil srčen mož, učil nas je tudi (interne) kritike socialističnega sistema. Zato sem se vpisal v marksistični krožek, ki ga je vodil isti učitelj. Kasneje še v politično šolo, ki mislim da jo je izvajala okrajna ZSMS. Na koncu sem bil imenovan v Center marksističnih krožkov za občini Ptuj in Ormož. Da, daleč sem prilezel pri svojih osemnajstih.

Ravno od našega učitelja marksizma sem najprej poslušal, kaj je ta negativen pojav imenovan rdeča buržoazija. Ravno naš učitelj marksizma nas je prvi poučil o misli in delu Milovana Đilasa, ki je ta oz. podoben pojav zaznal zelo zgodaj in ga analiziral v knjigi Novi razred. Izgleda, da je naš učitelj v tistem času moral na nekak zagovor, saj nam je na krožku zaupal, da »požira slino zaradi svojega učenja«.

Rdeča buržoazija, kot ime pove, je komunistično meščanstvo, ki je meščanstvo ali postalo vsled komunistične revolucije ali pa je meščanstvo že prej bilo in se je revoluciji povsem uklonilo. S tem, da je sčasoma dalo na stran svojo revolucionarno plat in začelo razvijati svojo novo-meščansko plat. Učili smo se, da v naslednjem koraku rdeča buržoazija postane ovira za socialistični razvoj, saj se oddalji od delavskega razreda in se posveti svojemu blagostanju. Boj proti rdeči buržoaziji da je izjemno težek, ker so njeni člani praviloma dobro izobraženi in na višjih položajih. Poleg tega so tovrstni buržuji ideološko lojalni in niso formirani kot razvidna družbena skupina, ki bi imela napisan nek svoj socializmu škodljiv program.


Kaj smo o njej rekli na kmetih

Tega sem se torej o rdeči buržoaziji učil v mladinskih marksističnih krogih. Dodatno, a skozi drug besednjak, sem se o istem družbenem pojavu učil doma – na kmetih. Komuniste se je rado jemalo kot one, ki »so glavni« in »sedijo po pisarnah«, kjer »se ne rabi fejst delat«. Za tovarniškimi tekočimi trakovi in na njivah komunistov in njihovega priskledniškega meščanstva seveda ni bilo. Kmetje smo to videli in vedeli. Na kmetih se torej komunistov ni spoštovalo tudi, ker se jih je jemalo kot »ne-delavni« sloj in prebrisance. 

Paziti si moral, da nisi glasno »govoril proti partiji«. Zadeve si smel reči skozi dovtipe. Denimo: »Ne govori o politiki! Še v štali bodi tiho, da te bik ne brcne.« Ali: »Francl je komunist, je pa Francl pošten.« Vse se je kakopak skrivalo v drobni besedici »pa«.


Rdeča buržoazija bi sama po sebi izginila, a ni

Rdeča buržoazija je preživela, živi predvsem v večjih mestih, nima razvidne politične strukture, sledi logiki roja značilni za žuželke. Nje ne vodi ne Udba ne Kučan ne Šarec, vodi jo kolektivni preživetveni nagon. Rdeča buržoazija bi izginila, če bi v devetdesetih vladala pomladna opcija kakšne tri mandate. Izginila bi brez lustracije in čistk. V bistvu bi sama sebe ukinila, a na način, da bi se spreobrnila, prilagodila, postala masovna pomladna buržoazija, temelj meščanske sredine; tista podlaga, ki je v Sloveniji nimamo in zato tudi nimamo klasične sredinske ali desno-sredinske meščanske stranke. (Le zakaj Katedrala svobode, visoka in imenitna stavba, ki bi jo nekateri radi postavili v srce naše dežele, nima kam zabiti svojih pilotov?)

Ker je tu in je takšna, kot je, lahko imajo od nje koristi tako Udba kot Kučan in Šarec in še kdo. Politik, ki dovolj dobro naštudira nagonsko bit rdeče buržoazije, zna z njo flirtati, bo brez posebnega truda postal zmagovit politik. Flirt Šarca na primer. Da stranka, ki ima samo enega zares prepoznavnega politika, po katerem tudi nosi ime, in ki je obenem stranka, ki nima jasnega programa, v teku enega meseca postane najbolj priljubljena stranka, nje čelnik pa najbolj priljubljen politik, je možno le, če je rdečeburžujski roj na to pristal.


V boj zoper njo

Nekaj upanja vendarle je. Pomladni politiki in intelektualci so rdečo buržoazijo detektirali. Ni pa moči, da bi jo na volitvah premagali. Politična zmaga nad rdečo buržoazijo (oz. nad trenutno konstelacijo njenih sprotnih mesij) seveda ne bi rešila vseh tozadevnih problemov, toda bila bi veliko znamenje. Predvsem bi streznila člane in članice roja, ki konec koncev niso slabi ljudje. Dovolj so izobraženi, da se znajo otresti prigodnih mitologij. Večinoma niso koruptivni, bojijo pa se za svojo umeščenost v satovju.

Nekaj tovrstnega upanja prihaja s skrajno leve strani. Stranka Levica se z vračanjem v atavistični komunizem na nek način osvobaja »okov« rdeče buržoazije. Rdeči idealisti gredo vstran od foteljaških rdečih staršev, podobno kot smo v osemdesetih mladi punk-marksisti šli vstran od v fotelje ugreznjenih revolucionarnih očetov. Smer osvobajanja Levice je napačna, vodi v katastrofo, osvobajanje Levice iz buržujskega primeža, če za osvobajanje gre, pa je v redu. S tega vidika postane tudi razumljivo, da Levica zmaguje predvsem v bogatih urbanih predelih (Ah, spet ne med delavci in kmeti!). Čudno se sliši: toda Levica ponazarja predvsem slovenski notranji buržujski spopad, nekakšno reprizico mitičnega leta 1968.

Nadalje je upanje za »očiščenje in pomlajenje« v samem meščanstvu. Narod, ki ima mesta, mora imeti meščanstvo. Slovenski narod ima mesta, nekatera zelo stara, ima pa kronično težavo z meščanstvom. Prebivalec mesta še ni meščan v kulturnem smislu. Srbi pravijo: »Ništa gore od opanaka, koji se popapuči.« Prevedeno: »Nič hujšega ni od opanka, ki je postal sobna copata.« Povedano na grobo: kmet, ki pride živeti v mesto, ni sposoben aktivno tvoriti klasičnega meščanstva. Vsaj prvo in drugo generacijo tega ni sposoben.

Morda tretjo. Tretja generacija pomeščanjenih podeželcev je že toliko hodila na violino in klavir, v gledališče na Ionesca in Cankarja, ob kofetkanju razglabljala o zadnjem Jančarjevem romanu, da postane v kri in meso meščanska. Če se ta tretja generacija izogne koruptivni miselnosti, ki rada preži tam, kjer je javni denar, in če ne zapade v mentaliteto roja, dobimo meščana z veliko začetnico.


Meščanstvo je kot zlato: veliko vredno, a težko je do njega priti

Izobraženo klasično meščanstvo, ki ima za razliko od rdeče buržoazije moralno in politično hrbtenico, svojo neodvisnost, svojo individualiteto, ter se ne obnaša kot koristoljuben roj, je kot zlato. Veliko je vredno, a težko je do njega priti. Zlasti ko so vmes pretresi in dogodki, kot so bili zadnjih 100 let na Slovenskem: degermanizacija štajerskih mest, deitalijanizacija obalnih mest, fašizmi in okupacija, komunistična revolucija in nje »novi razred« naseljen v najlepših mestnih vilah »starega razreda«, priseljevanja s kulturno drugačnega Balkana, hitra industrializacija in urbanizacija avtohtonega kmetstva.

Ga bomo kdaj imeli? Močno klasično meščanstvo - mislim. Ni tako slabo. Meščanstvo je najprej drža, nekaj v glavi in srcu, nato življenje v uličasti naselbini s pomembnimi ustanovami. Nekaj spodbudnih vzorcev imamo na razpolago. Omenim sem že moj osebni občutek na mariborskem Bobu leta. Naj spomnim še na Celje. V deželi megle in zamegljevanja je Slovensko ljudsko gledališče Celje prijavilo plagiat in plagiatorja. Nekdo bo rekel, da so Celjani to naredili, ker bi jih novinarji itak prehiteli. Kakor koli. V drži ge. Tine Kosi in vodstva gledališča je bilo zaznati pokončno meščansko držo, ki zna braniti resnico, ustvarjalnost in lastnino. Aleluja!

Upam, da si je vsa Slovenija celjski vzorec zapomnila. Zlasti ker plagiator ni bil kdor koli; zlasti ker je obilen roj, o katerem teče beseda v tem blogu, veselo žunžljal za njim, kamorkoli je premaknil svojo čmrljevo čud.



Foto: B.C.. Verica Trstenjak prejme Bob leta 2018.

sobota, 19. januar 2019

Putin, Trump in zaščita bližnjevzhodnih kristjanov


Putin – branitelj bližnjevzhodnih kristjanov

Najstarejša ruska nevladna organizacija nosi naslov Imperialno pravoslavno palestinsko združenje (Imperatorskoe pravoslavnoe palestinskoe obšestvo – IPPO). Ustanovljena je bila l. 1882, njenega delovanja niso ukinile niti sovjetske oblasti, čeprav so ji spremenile ime in prilagodile cilje. Po letu 1992 je združenje dobilo nazaj svoje staro ime, s prihodom Putina na oblast pa je ambiciozno zacvetelo. Njega poslanstvo je: pripravljati romanja v Sveto deželo; skrbeti obenem za ruske in druge kristjane, ki živijo na Bližnjem vzhodu; graditi v Sveti deželi cerkve, šole, bolnice. Danes je IPPO prestižna organizacija. V nje vodstvu in svetu sedi politična in verska smetana. Kajti Sveta dežela Rusom veliko pomeni.

Pozor št. 1! Kot je izrecno dejal tudi ruski metropolit Hilarion (»zunanji minister« moskovskega patriarhata), Rusi pod pojmom Sveta dežela razumejo tri današnje države: Izrael, Libanon in Sirijo

Pozor št. 2! Rusi so bili že pred prvo svetovno vojno na teh območjih tako močno prisotni, da so uporabljali izraz »Ruska Palestina«. 

Pozor št. 3! Eden izmed razlogov za vojno med Rusijo in turškim Otomanskim cesarstvom l. 1853, v katero so se vpletle zahodne sile in je dobila ime Krimska vojna, je bil spor glede kristjanov na območju Svete dežele oz. želja Moskve, da vrši neke vrste protektorat za kristjane. Sveta dežela je tedaj spadala pod Otomansko cesarstvo. (Vir za do zdaj napisano je članek na italijanskem think tanku Comitato AtlanticoItaliano)

Šele če vzamemo v obzir to rusko imperialno-pravoslavno zavzetost za Sveto deželo, razumemo, zakaj se je Rusija tako odločno in silovito vključila v zadnjo vojno v Siriji. Ne samo zaradi Asada in svojih neposrednih vojaških in gospodarskih interesov, temveč tudi zaradi »poslanstva« zaščite Svete dežele in tamkajšnjih kristjanov. Na Zahodu to neradi slišijo, toda ruski poseg v Siriji je zelo koristil preživetju krščanskih skupnosti na Bližnjem vzhodu. Vladimir Putin si je na tiho prislužil naziv »defensor christianorum«, branitelj kristjanov, ki se ga je v stari časih dajalo pogumnim kraljem in vitezom, ki so politično in vojaško branili ogrožene kristjane in krščansko civilizacijo.


Zahod ni Rusija oz. Zahod je do trpljenja bližnjevzhodnih kristjanov »korekten«

Na Zahodu organizacije, ki bi bila primerljiva ruski IPPO, nimamo. To pa zato, ker se strogo držimo ločitve Cerkve in države. Za nas je nepredstavljivo, da bi recimo Ministrstvo za zunanje zadeve in Škofovska konferenca ustanovila nekak skupen Komisariat za Sveto deželo s poenotenim ciljem varnega romanja v Jeruzalem, širjenja slovenskega vpliva v Izraelu in okolici ter pomoči bližnjevzhodnim kristjanom.

Druga točka razhajanja med ruskim in zahodnjaškim pogledom glede bližnjevzhodnih kristjanov ždi v mišljenju oz. priučenem prepričanju, da kakršno koli vmešavanje »krščanske Evrope« v prid »krščanskih interesov« na Bližnjem vzhodu pomeni nič manj kot obujanje križarske mentalitete in spodbujanje novih križarskih vojn. Križarske vojne so v kolektivni zavesti Zahodnjakov nekak fuj in fej, ki se ne sme več ponoviti (čeprav natančna analiza islamsko-krščanskih spopadov kaže, da je krščanstvo bilo največkrat v vlogi branitelja, ne napadalca).

Islamski skrajneži to našo »križarsko krivdo« uspešno tržijo tako v smislu vzgoje in propagande kot v smislu motivacije za svojo maščevalno vojno proti »križarskemu Zahodu«. Situacija bi bila burleskna, če ne bi bilo prelite krvi po ulicah zahodnih mest. Evropa se na vse pretege brani samo sebe umevati kot »krščansko«, islamisti pa ji ves čas pravijo »križarska«. Evropa nasede in, ker noče »žaliti islama«, se še bolj trudi biti »ne-krščanska«. Islamisti ne popuščajo: enako kot prej ji pravijo »križarska«. Evropa spet nasede,… itd., itd.

Nadalje igra pomembno vlogo ideologija politične korektnosti, v Rusiji komaj prisotna, pri nas razbohotena v nekakšno krovno politično kulturo. Ta ideologija narekuje, da pomagamo »vsem enako, ne glede na njihovo versko prepričanje«. Prav. Pomagamo na Bližnjem vzhodu »vsem enako« prvič, pomagamo »vsem enako« drugič, tretjič,… Nakar po par letih ugotovimo, da neka bližnjevzhodna grupacija vedno znova najmanj dobi in vedno znova potegne najkrajšo. In zakaj so to ravno kristjani? Se bo našel kdo od zahodnih vrhunskih politikov, ki bo zahteval pomagati najprej in predvsem kristjanom? Putin se je po letu 2013 kot »defensor christianorum« precej izpostavil, mu bo sledil še kdo?


Trump – nov branitelj bližnjevzhodnih kristjanov?

Ameriški predsednik Donald Trump je minulega 11. decembra podpisal poseben zakonski akt (Iraq and Syria Genocide Relief and Accountability Act), katerega cilj bo pomagati žrtvam islamističnega genocida v Iraku in Siriji, zlasti kristjanom in jazidom. Uporaba besede »genocid« ni slučajna. Po eni strani odgovarja temu, kar je Islamska država nad kristjani in jazidi v resnici počela, po drugi ob pomoči humanitarne narave odpira tudi pot hitrejši pomoči v obliki vojaške zaščite.

Trump je to storil na veliko veselje bljižnjevzhodnih cerkvenih voditeljev, katerih predstavniki so bili med podpisom navzoči v Beli hiši.

Če se veselijo žrtve hudih preganjanj, ni razloga, da se ne bi veselili tudi mi. Vsak človek dobre volje privošči drugemu, da mu ni treba bežati iz svoje domovine. Kristjani dodatno privoščimo bližnjevzhodnim kristjanom, ki so naši bratje in sestre v Kristusu, da ostanejo tam, kjer so, čeprav vemo, da jim ni lahko. Naš dodaten »duhovno-zgodovinski« interes je, da krščanstvo ne izgine v deželah z najstarejšo krščansko tradicijo. Zato smemo biti Trumpu le hvaležni.

Trump seveda popravlja, kar je v Siriji zagrešil Obama. Ko so ZDA podprle upornike proti Asadu, so računale na prihod demokracije zahodnega tipa v Sirijo, zgodil pa se je nepredstavljiv kaos. Nastradali so spet kristjani. Pokol kristjanov v mestu Malula septembra 2013 je načrtno izvedla Al-Nusra, ki naj bi tvorila od ZDA podprto koalicijo zoper Asada.

Pokol nedolžnih kristjanov je imel velik odmev, toda ne po običajnih kanalih zahodnih medijev. Ti so gledali vstran. Razlog za odmev pa je bil tudi v tem, da v Maluli, ki leži štirideset kilometrov severno od Damaska, še govorijo staro aramejščino, se pravi materin jezik Jezusa Kristusa.

Malokdo je takrat tudi poročal, da je 50.000 kristjanov iz sirske regije Qualamun oktobra 2013 pisalo Putinu in prosilo za rusko državljanstvo, da bi bili na ta način zaščiteni. Z drugimi besedami, Obama je bližnjevzhodne kristjane tiščal v naročje Putinu, s tem pa doživljal tiho erozijo podpore med bolj obveščenimi zahodnimi kristjani.


Trump brani bližnjevzhodne kristjane, a nevarnosti ni malo


Trump postaja nekak »defensor christianorum« po Putinovem zgledu; z zamudo seveda. Ko mu nehamo ploskati, se zavejmo, da nevarnosti pri tem ni malo.

Prva je, da bodo bližnjevzhodni kristjani postali kmetje na šahovnici rusko-ameriškega dvoboja. S tem bi se njihova žalostna usoda dodatno zapletla. Druga je, da so bližnjevzhodne krščanske skupnosti lahko še bolj v nevarnosti, da pri islamistih dobijo dokončen pečat sodelavk »ameriškega hudiča« in, ko bo v ZDA vladal bolj »korekten« predsednik, postanejo cilj maščevanja. Je pa res, da islamistični terorizem ne sme narekovati zahodne dobrodelnosti. Tretja nevarnost lahko pride iz načina delovanja (»modus operandi«) velesil. Angažma velesil ne more nadomestiti procesov, ki se morajo zgoditi na terenu, med ljudmi. To pa so želja po miru, delo za mir in vera v medverski dialog.

Le slednje bo na dolgi rok zagotovilo preživetje in – Bog daj! – ponovni razcvet bližnjevzhodnih krščanskih skupnosti.


* Besedilo je izšlo 16.12.2018 na portalu Domovina: https://www.domovina.je/putin-trump-in-zascita-bliznjevzhodnih-kristjanov/ Foto: Ruski patriarh Kiril in ruski predsednik Putin, s spleta.

petek, 11. januar 2019

Duhovnikom in Cerkvi še vedno ne zaupamo




Po sveži raziskavi Ogledalo Slovenije, ki jo izvaja Valicon, Slovenci in Slovenke najbolj zaupamo gasilcem, medicinskim sestra, malim podjetnikom, policistom, najmanj pa politikom, duhovnikom, sindikalistom, državnim uradnikom. Največjo rast našega zaupanja od leta 2012 beležijo sodniki, največji padec pa novinarji, sicer oboji nekje v sredini lestvice.

Duhovnikom ljudje sicer bolj zaupajo (+7%) kot pred šestimi leti, podobno Cerkvi (+9%), toda še vedno smo mi, duhovniki, in Cerkev pri dnu lestvice. Kaj reči?


1. Slovenska lestvica zaupanja bistveno ne odstopa od »anti-institucionalnih« trendov na Zahodu. 

Pri roki imam lestvico zaupanja v institucije, ki je nastala vsled obsežne raziskave med špansko mladino leta 2016 (publikacija v pdf). Tako, čez palec, naša lestvica zgleda skoraj »copy-paste« španske. Poglejmo:


Kot vidimo so tudi v Španiji na vrhu prostovoljna združenja, policija, šolstvo; na sredini sodstvo in novinarstvo; na dnu sindikati, politika in Cerkev

Veliki trend namreč je, da se ne zaupa tradicionalnim institucijam in tradicionalnim ponudnikom političnega in svetovnonazorskega smisla; zaupa pa se najbolj onim, ki delajo zastonj, takoj za njimi pa onim, ki so vedno tu, ko jih potrebuješ, ter (v primeru Slovenije glede malih podjetnikov) onim, ki so nekaj ustvarili s svojimi rokami. 

Torej, hierarhična Cerkev v zavesti modernega človeka še vedno uteleša pojem velike tradicionalne institucije, kakršnih on nima preveč rad.


2. Nezaupanje v duhovnike in Cerkev ima podlago v širši verski krizi

Danes govorimo o »smrti Boga« (Nietzsche) ali »Božjem mrku« (Buber) kot kulturnem fenomenu, govorimo o milenijcih (rojenih pred letom 2000) kot o »najbolj neverni generaciji v zgodovini Zahoda«. Razumljivo potemtakem je, da »institucionalno predstavništvo Boga« izgublja na pomenu in ugledu. S tem pa tudi na lestvici zaupanja pristane pri dnu.

Temu pritrjuje tudi moja duhovniška izkušnja, in sicer v okolju, kjer še vedno 90% otrok obiskuje verouk. Z otroci in mladino delam pri verouku, pri skavtih, pri oratoriju. Mladi se imajo velikokrat lepo in skupaj s svojimi starši so ti hvaležni za vse, kar storiš zanje. Ko odrastejo, običajno z vstopom v srednjo šolo, pa pokažejo čuden odpor do tebe, župnika, do župnije in do Cerkve kot take. »Čuden«, saj, kot pravim, še kakšno leto nazaj so se v cerkvenem okolju prav dobro počutili. Kaj se je zgodilo? Moja teza je preprosta: poleg obveznih razvojnih »potresov« se je zgodila še trhla vera, ki je trhla bila že prej, a se kot taka do pozne pubertete še ni izkazala. Za večino vera morda ima nekak smisel v otroštvu in potem, ko smo stari, v »pravem življenju« pa ne. Kako torej zaupati v nekaj, kar se ti zdi brez pomena za življenje?


3. Nezaupanje v duhovnike in Cerkev ima podlago v odporu do »fasaderstva«

Cerkev na zna s škandali. Škandali ji vedno znova prekomerno škodijo. Škodijo ji toliko bolj, kolikor bolj se trudi, da se o njih ne bi vedelo. Greh nekega klerika (finančni, spolni, pastoralni, …) naredi ljudem in ustanovi neko sorazmerno škodo, a ta škoda se običajno podvoji, ker se je tradicionalno delalo na tem, da se o grehih klerikov ni javno govorilo. V imenu »ugleda Cerkve pri vernikih in v družbi«. Svoje je pri nas dodal proticerkveni komunizem in njegove vedno prežeče tajne službe, zaradi katerih je cerkveni interni zarotniški molk bil iz obrambnih razlogov takorekoč potreben.

A kaj hitro se je zgodilo, da se je grehu 1 dodal greh 2, ki je bil greh prikrivanja, greh »fasaderstva« ali, kot bi dejal Jezus, greh »pobeljenih grobov«. Ko sta oba greha razkrita, je škoda dvojna, zaupanje v Cerkev pa na minimumu.
Ljudje pač nimajo radi »fasaderstva«. To je nenavadno, ker po drugi strani pa množično pristajajo na potrošniško kulturo embalaže in videza. In to je dobro, ker vendarle ostajajo moralno zahtevni do svojih duhovnih sredin in svojih duhovnih voditeljev. Če naobrnem na pozitivo: ljudje od duhovnikov pričakujejo, da so v dobi embalaže, videza in propagande, vsaj oni varuhi iskrene besede in nemanipulativnega odnosa.


* Foto: B.C..

torek, 08. januar 2019

Ljudski misijon (še) deluje


Za nami je nekaj odličnih letošnjih ljudskih misijonov, nekaj jih v adventnem času po slovenskih župnijah še teče. Zlasti odmeva novomeški mestni misijon, ne samo zato, ker je imel dober odziv, temveč tudi zato, ker je bil mestni in je pokazal, da morejo župnije enega mesta delovati kot eno občestvo, ne da bi izgubile same sebe.

Včasih kdo reče, da je ljudski misijon kot metoda zastarel, češ v sodobni sekularizirani družbi nima učinka. Kar spočetka povejmo: če ga boste dobro pripravili, zanj veliko molili in se žrtvovali; če boste v času misijona vsaj vi, ki hodite redno k maši, živeli zanj, vas bo misijon presenetil s svojo svežino in učinkovitostjo.

Najprej to, da je danes za dober ljudski misijon bolj kot v preteklosti potrebna obnovljena misijonarska zavest v vseh nas. Vemo in radi slišimo, da je prišel čas za nov misijonarski polet Cerkve, a se zatakne, ko spoznamo, da smo mi sami na vrsti, da oznanjamo. Ponavadi se zatakne, ker mislimo, da je misijonarska dejavnost namenjena daljnim deželam na južnih in vzhodnih celinah. Toda že desetletja je jasno, da so tudi dežele starega krščanskega sveta, med njimi Slovenija, postale misijonske dežele. Potem se zatakne, ker mislimo, da je oznanjevanje delo zgolj posvečenih oseb. Pri tem pozabljamo, da smo mi sami kot otroci večino evangeljskega nektarja pili doma od staršev in starih staršev, torej od »laikov«.

Živimo v misijonarski deželi, v deželi, ki mora znova slišati evangelij, in vsi smo misijonarji. To dvoje nas vodi tudi, ko se po naših župnijah lotimo izvedbe ljudskega misijona. Prvič, ljudski misijon je pravi misijon, duhovna bitka, ni le lepotna izboljšava duhovnega življenja v župniji. Drugič, ljudski misijon vsakogar od dejavnih kristjanov v župniji kliče, da je misijonar. Šele ko bodo župnik in sodelavci osvojili to dvoje, naj zavrtijo številko misijonarjev in se dogovorijo za datum in okvirni potek misijona.

Izkušnja zadnjih let kaže, da je potek misijona lahko zelo različen, pa zato še vedno uspešen. Župnija se lahko odloči za povsem klasičen ljudski misijon, kakršnega poznamo že stoletje in več; lahko pa poseže po novejših metodah, svežih, nekaterih prav izzivalnih. Župnija lahko cilja bolj na svoje jedro, ljudski misijon tako zadobi obliko nekakšnih množičnih duhovnih vaj; lahko pa cilja na svoj rob, na oddaljene, pri čemer ljudski misijon lahko vsebuje tudi dogodke festivalnega in celo športnega tipa. Ljudski misijon je lahko zgolj v župnijskih prostorih, lahko pa tudi na ulici in v dvoranah civilnega namena. Ljudski misijon lahko izrazito temelji na dejavnostih povabljenih misijonarjev, lahko pa precejšni delež misijona opravijo tudi domače skupine, enovečerni pričevalci, pogovori po soseskah. Misijon je lahko župnijski, lahko pa tudi škofijski, dekanijski, mestni. Skratka, poti za izvedbo je veliko. Odločilno je, da vemo, v kakšnem trenutku smo kot občestvo in kaj pravzaprav od misijona hočemo.

Ne glede na to, kateri tip ljudskega misijona izberemo, mora glavnina misijona še vedno stati na dveh stebrih: eden je glasen, drug je tih; eden je vsem na očem, drug samo Bogu in posamezni duši. Ta dva stebra sta pridiganje in spovedovanje. Oba zahtevata dobro pripravljene duhovnike misijonarje, pobožne in razsvetljene, z zadostno psihofizično kondicijo.

»Obnovimo svoje zaupanje v oznanjevanje, ki je utemeljeno na prepričanju, da bi Bog rad dosegel druge po pridigarju, in da svojo moč razodeva po človeški besedi,« uči papež Frančišek (Veselje evangelija, 136). Pridiganje je še vedno prvo in najmočnejše sredstvo ljudskega misijona. In ni nujno, da pridigarja posluša nabito polna cerkev, da ima pridiganje dober učinek na župnijo. Nujno pa je, da tisti, ki ga poslušajo, pustijo Besedi v srce, s čimer to Besedo ponesejo v življenje. Pridigarjeva pridiga tako zaživi tudi na župnijskem obrobju.

Za sv. spoved pravimo, da je zakrament v krizi. Statistike nam pritrjujejo. Tudi na ljudskih misijonih je manj spovedovanja kot pred desetletji. To pa spet ne pomeni, da se vloga misijonarja spovednika manjša. Če je manj spovedi, naj bodo te globlje in, kot rečemo, »lepše«. Če je manj spovedi, naj bo misijonar več na voljo za osebni pogovor in za kak obisk družine več.

Nekajdnevni ljudski misijon je vrh gore, do katerega pa hodimo po dolgem pobočju. Z drugimi besedami, enako kot misijon je pomembna priprava na misijon. Protagonist priprave pa ni misijonar, temveč domači župnik z najožjimi sodelavci. Dobro je, če župnik in sodelavci začnejo o misijonu razmišljati in ga snovati vsaj dve leti prej. V letu pred misijonom pa se s pripravami razgiba celotna župnija z vsemi svojimi skupinami. Dobra priprava gradi končni uspeh.

Omenili smo že, da moremo ljudski misijon dojemati kot duhovni boj, za slednjega pa vemo, da je naše orožje molitev, post in miloščina. Med misijonom smo vsi, ki posegamo po teh treh duhovnih orodjih, misijonarji prvega reda.


* Besedilo je bilo objavljeno 9. 12. 2018 v tedniku Družina v rubriki Naš komentar. Foto: Novomeški mestni misijon, november 2018, http://misijon-nm2018.rkc.si

sreda, 02. januar 2019

Politika je najvišja oblika ljubezni do bližnjega




»La politica è la forma più alta della carità,« je dejal papež Pavel VI.. Za njim je to res vzvišeno definicijo politike že nekajkrat ponovil papež Frančišek. V najnovejši poslanici ob svetovnem dnevu miru, katere naslov je Dobra politika je v službi miru (poslanica v pdf-ju), je sicer neposredno ne navaja, kljub temu omenja povezavo med ljubeznijo in poslanstvom politike. Med drugim zapiše:
Če se politika uresničuje na temeljnem spoštovanju življenja, svobode in človekovega dostojanstva, lahko postane odlična oblika ljubezni.


»Politika je ploska volja do moči,« bo zaklical nekdo

Politika kot najvišja oblika ljubezni do bližnjega? Na prvo žogo smo seveda nekoliko zmedeni. Ni ta definicija otročja in pretirana? Ni politika nekaj čisto drugega? Če bi se z nekaj naključnimi ljudmi šli igre asociacij, bi beseda »politika« verjetno priklicala besede: oblast, strankarstvo, korupcija, koristoljubje, propaganda,...

Zakaj ima politika slab prizvok? Zakaj celo sami politiki kdaj rečejo, da kakšna njihova odločitev »ni politično motivirana«? Kar je smešno, saj politiki so zato politiki, da vlečejo politično motivirane poteze. Če bodo politiki sami besedo »politika« devali v nič, bo ta beseda toliko bolj smrdela. Kakorkoli, politika ima negativen prizvok po eni strani zaradi realnih razočaranj, ki jih sleherniki v zvezi z njo doživijo; po drugi pa tudi zato, ker slehernikom nekatera manj prijetna in nujna opravila, ki jih politika opravlja, ne dišijo: pobiranje davkov, tlačenje mladih fantov v vojaške uniforme, kaznovanje prestopnikov, obvezno cepljenje,...

V ozadju omalovaževanja politike je še določena moderna miselnost, ki politično obrt nenehno vidi kot tipično obrt volje do moči. Denimo francoski filozof Michel Foucault (+1984), ki ima še vedno vpliv na progresivne elite, je družbene pojave in sisteme razumel kot eminentno oblastne pojave in sisteme. In če so mediji, šport, šolstvo in celo zdravstvo v službi nadzora in obvladovanja ljudi, je logično, da politika, nekak nad-sistem, do konca potencira svoj nadzor in svojo oblast. Po foucaultovsko je, da politiko nenehno sumimo slabih namer. Če pogledamo slovenski politični tisk (Reporter, Mladina,...), lahko navržemo, da so boljkone foucaultovski.


Politika kot služenje, politika kot izvajanje odgovornosti

Trditev, da je politika najvišja oblika ljubezni do bližnjega, pa izhaja iz povsem drugih postavk. Prva je, da je politika najprej služenje, nato izvajanje oblasti. Politik je nekdo, ki svoje sposobnosti vodenja da na razpolago skupnosti. Njega skupnost izbere kot voditelja, on kot voditelj služi skupnosti. Služenje ljudem kot moralna srčika politike se pojavlja skozi vso zgodovino človeške družbe, tudi v pred-demokratičnih skupnostih. Naštejmo nekaj vzornikov: izraelski kralj David, hindujski kralj Ašoka, rimski cesar Antonin Pij, madžarski kralj Štefan I., nemški cesarski par Henrik II. in Kunigunda, naša kneginja Ema Krška, avstrijska cesarica Marija Terezija.

Po Leksikonu filozofije, ki ga je spisal in pred kratkim na svetlo dal upokojeni nadškof Anton Stres, je politika »izvajanje odgovornosti za človeško življenje v različnih skupnostih, posebej še v državi«. Avtor izbere izraz »odgovornost«, kjer bi kdo drug že dal izraz »oblast« ali »moč«. Politika kot izvajanje odgovornosti za življenje ljudi – druga postavka, da lahko govorimo o politiki kot najvišji obliki ljubezni do bližnjega.

Nekdo je odgovoren in ima moč, da odpravi lakoto v neki regiji – ni to velika in učinkovita ljubezen do ljudi? Nekdo je odgovoren in ima moč, da vzpostavi mir, kjer so divjale hude vojne – ni to velika in učinkovita ljubezen do ljudi? Nekdo je odgovoren in ima moč, da skrbi za zdravstveno oskrbo tisočerih - ni to velika in učinkovita ljubezen do ljudi?


»Blagri politikov«

Papeževa Poslanica za 52. svetovni dan miru 1. januarja 2019 opozarja tudi na zmote in grehe politike, toda začne in zaključi s hvalno držo do politike in politikov. Od politikov pričakuje »ljubezen in človeške kreposti«, da bodo kos svoji nalogi. 

Proti koncu poslanice papež Frančišek citira »blagre politikov«, kot jih je zapisal vietnamski kardinal Francois-Xavier Nguyen Van Thuan (+2002):
Blagor politiku, ki ima močno zavest in globoko spoznanje svojega poslanstva.
Blagor politiku, čigar osebnost izraža verodostojnost.
Blagor politiku, ki dela za javni blagor in ne za lastno korist.
Blagor politiku, ki je zvest.
Blagor politiku, ki dela za edinost.
Blagor politiku, ki si prizadeva za uresničitev korenitih sprememb.
Blagor politiku, ki zna poslušati.
Blagor politiku, ki ne pozna strahu.



* Foto: Christian Battaglia, unsplash.com.