sreda, 02. januar 2019

Politika je najvišja oblika ljubezni do bližnjega




»La politica è la forma più alta della carità,« je dejal papež Pavel VI.. Za njim je to res vzvišeno definicijo politike že nekajkrat ponovil papež Frančišek. V najnovejši poslanici ob svetovnem dnevu miru, katere naslov je Dobra politika je v službi miru (poslanica v pdf-ju), je sicer neposredno ne navaja, kljub temu omenja povezavo med ljubeznijo in poslanstvom politike. Med drugim zapiše:
Če se politika uresničuje na temeljnem spoštovanju življenja, svobode in človekovega dostojanstva, lahko postane odlična oblika ljubezni.


»Politika je ploska volja do moči,« bo zaklical nekdo

Politika kot najvišja oblika ljubezni do bližnjega? Na prvo žogo smo seveda nekoliko zmedeni. Ni ta definicija otročja in pretirana? Ni politika nekaj čisto drugega? Če bi se z nekaj naključnimi ljudmi šli igre asociacij, bi beseda »politika« verjetno priklicala besede: oblast, strankarstvo, korupcija, koristoljubje, propaganda,...

Zakaj ima politika slab prizvok? Zakaj celo sami politiki kdaj rečejo, da kakšna njihova odločitev »ni politično motivirana«? Kar je smešno, saj politiki so zato politiki, da vlečejo politično motivirane poteze. Če bodo politiki sami besedo »politika« devali v nič, bo ta beseda toliko bolj smrdela. Kakorkoli, politika ima negativen prizvok po eni strani zaradi realnih razočaranj, ki jih sleherniki v zvezi z njo doživijo; po drugi pa tudi zato, ker slehernikom nekatera manj prijetna in nujna opravila, ki jih politika opravlja, ne dišijo: pobiranje davkov, tlačenje mladih fantov v vojaške uniforme, kaznovanje prestopnikov, obvezno cepljenje,...

V ozadju omalovaževanja politike je še določena moderna miselnost, ki politično obrt nenehno vidi kot tipično obrt volje do moči. Denimo francoski filozof Michel Foucault (+1984), ki ima še vedno vpliv na progresivne elite, je družbene pojave in sisteme razumel kot eminentno oblastne pojave in sisteme. In če so mediji, šport, šolstvo in celo zdravstvo v službi nadzora in obvladovanja ljudi, je logično, da politika, nekak nad-sistem, do konca potencira svoj nadzor in svojo oblast. Po foucaultovsko je, da politiko nenehno sumimo slabih namer. Če pogledamo slovenski politični tisk (Reporter, Mladina,...), lahko navržemo, da so boljkone foucaultovski.


Politika kot služenje, politika kot izvajanje odgovornosti

Trditev, da je politika najvišja oblika ljubezni do bližnjega, pa izhaja iz povsem drugih postavk. Prva je, da je politika najprej služenje, nato izvajanje oblasti. Politik je nekdo, ki svoje sposobnosti vodenja da na razpolago skupnosti. Njega skupnost izbere kot voditelja, on kot voditelj služi skupnosti. Služenje ljudem kot moralna srčika politike se pojavlja skozi vso zgodovino človeške družbe, tudi v pred-demokratičnih skupnostih. Naštejmo nekaj vzornikov: izraelski kralj David, hindujski kralj Ašoka, rimski cesar Antonin Pij, madžarski kralj Štefan I., nemški cesarski par Henrik II. in Kunigunda, naša kneginja Ema Krška, avstrijska cesarica Marija Terezija.

Po Leksikonu filozofije, ki ga je spisal in pred kratkim na svetlo dal upokojeni nadškof Anton Stres, je politika »izvajanje odgovornosti za človeško življenje v različnih skupnostih, posebej še v državi«. Avtor izbere izraz »odgovornost«, kjer bi kdo drug že dal izraz »oblast« ali »moč«. Politika kot izvajanje odgovornosti za življenje ljudi – druga postavka, da lahko govorimo o politiki kot najvišji obliki ljubezni do bližnjega.

Nekdo je odgovoren in ima moč, da odpravi lakoto v neki regiji – ni to velika in učinkovita ljubezen do ljudi? Nekdo je odgovoren in ima moč, da vzpostavi mir, kjer so divjale hude vojne – ni to velika in učinkovita ljubezen do ljudi? Nekdo je odgovoren in ima moč, da skrbi za zdravstveno oskrbo tisočerih - ni to velika in učinkovita ljubezen do ljudi?


»Blagri politikov«

Papeževa Poslanica za 52. svetovni dan miru 1. januarja 2019 opozarja tudi na zmote in grehe politike, toda začne in zaključi s hvalno držo do politike in politikov. Od politikov pričakuje »ljubezen in človeške kreposti«, da bodo kos svoji nalogi. 

Proti koncu poslanice papež Frančišek citira »blagre politikov«, kot jih je zapisal vietnamski kardinal Francois-Xavier Nguyen Van Thuan (+2002):
Blagor politiku, ki ima močno zavest in globoko spoznanje svojega poslanstva.
Blagor politiku, čigar osebnost izraža verodostojnost.
Blagor politiku, ki dela za javni blagor in ne za lastno korist.
Blagor politiku, ki je zvest.
Blagor politiku, ki dela za edinost.
Blagor politiku, ki si prizadeva za uresničitev korenitih sprememb.
Blagor politiku, ki zna poslušati.
Blagor politiku, ki ne pozna strahu.



* Foto: Christian Battaglia, unsplash.com.

1 komentar:

  1. Razsvetljenska oziroma prostozidarska ideja.
    Pavel VI. in Frančišek pač plonkata od njih, kar bi moralo biti celo zaskrbljujoče, saj sta postala referenca prostozidarjem.

    Vox populi pravi o politiki drugače.

    OdgovoriIzbriši