četrtek, 22. oktober 2020

Trd oreh

V času, ko je bil naš bl. Anton Martin Slomšek (goduje 24. septembra) škof v Šentandražu, je Katalonec sv. Anton Marija Klaret (goduje 24. oktobra) bil škof v Santiagu na Kubi. Ko je tisti del Kube prizadel hud potres, so se ljudje spraševali, čemu ravno njih. Klaret je kasneje v svoji Avtobiografiji zapisal, da se je po potresu reklo, da trdega oreha pač ni mogoče odpreti drugače kot s palico, se pravi z močnim udarcem. 

S palico je seveda bil mišljen potres, s trdim orehom pa kubansko ljudstvo, ki takrat ni ravno blestelo po vrlinah. Vrhnji sloj, precej predan prostozidarstvu, je izkoriščal suženjsko delovno silo, se obnašal rasistično; nižji sloj je živel moralno razpuščenost v obliki alkoholizma, partnerske zvestobe, zanemarjanja verskega življenja in podobno. Ob prihodu Klareta v tiste kraje je tudi duhovščina bila zelo samosvoja, kar se je najbolj poznalo po razširjenem kršenju celibata. Po potresu, ki so ga interpretirali kot Božjo kazen, so se oboji, bogati in revni, streznili.

Drugi val koronavirusa smo pričakovali, nismo pa pričakovali, da bo tako obširen, resen, in da bo Slovenija v sredini oktobra svetovno »zablestela« po številu okuženih na milijon prebivalcev. Očitno se nam dogaja palica, močan udarec. Vprašati se je, če smo res tak trd oreh, da nas bo šele velika stiska spravila k razumu in odgovornosti. Kaj se nam je pravzaprav zgodilo, da je tolika razlika med pomladno uspešno zajezitvijo epidemije in jesenskim super-izbruhom?

Najprej si moramo priznati, da se je Slovencem in Slovenkam zgodilo vsem enako: podcenjevali smo koronavirus. Na začetku epidemije sem poklical prijatelje v Milano in rimskega sošolca, ki je danes župnik v centru Bergama. Lombardijski sogovorniki so mi virus označili kot »furbo«, se pravi, zvit, premeten, zahrbten. V smislu: ne igramo se mi s koronavirusom, temveč se koronavirus igra z nami; na začetku zgleda ena gripa več, na koncu štejemo krste; pride in napade »brez logike«; udari tam, kjer ne pričakujemo ... To so govorili moji italijanski prijatelji.

Nimamo najprej opraviti s strateškimi napakami tega ali onega akterja, še manj z zarotami, tudi ne z neumnimi influenserji, za katere bi najbolje bilo, če bi molčali. Najprej imamo opraviti z občo lahkomiselnostjo, s kolektivnim razpoloženjem, ki nas je več ali manj vse enako objelo. Po uspešni pomladni borbi zoper koronavirus smo enostavno popustili v čuječnosti. Prepustili smo se varljivi samozavesti, da kot posamezniki in narod zmoremo s tem nebodigatreba covid-19. Kdor je v sredini avgusta zaskrbljeno svaril, da koronavirus še pride, je bil za večino čuden. To obče pomanjkanje čuječnosti je naša trda lupina oreha, ki se zdaj boleče razbija.

Ker smo virusu, ki je »furbo«, kolektivno nasedli, je zelo neumestno, da zdaj hitimo z obtoževanjem drug drugega. Desni bodo našli sto »dokazov«, da so za jesenski izbruh krivi levi, ki so se občasno obnašali prav sabotersko; levi bodo našli sto »dokazov«, da je kriva desna vlada in njen predsednik, ki je denimo s sosednjim kanclerjem ležerno plezal na Triglav. Neverni bodo rekli, da so krivi verni, ker so do zadnjega obhajali prva sv. obhajila in sv. birme; verni bodo rekli, da so krivi neverni, ker so do zadnjega rajali po gostilnah in prirejali ulične shode.

Hočem reči, slabo bi bilo, da bi koronavirus postal priložnost več za lova na čarovnice in vnašanje razdora. Povsem zavržno bi bilo, če bi nekdo koronavirus uporabil kot orodje za kampanjo zoper drugega in dobesedno preko trupel utrjeval svojo ideološko in politično pozicijo. Politična kronika oktobrskih dni priča, da ta skušnjava obstaja in da ni majhna. Določeni vplivni ljudje so žal ideološko sfanatizirani do mere, da so izgubili stik z realnostjo in ne vidijo, da je krivda za jesenskih izbruh kolektivna, predvsem pa, da je naš resnični in skupni sovražnik covid-19.

Palica je udarila po trdem orehu, ki je slovenski narod in njegove elite. Nekdo bo temu rekel Božja kazen, mi bomo temu rekli Božja priložnost za poboljšanje. Trdi oreh bo razpočil, lupina bo odpadla, plemenito jedro oreha bo dalo svoj dober sad.


* Besedilo je izšlo kot uvodnik v novembrski št. revije Ognjišče. Slikica: B.C.

nedelja, 11. oktober 2020

Ko izginja posvečeno devištvo


V sredini letošnjega avgusta (14.8.2020) se je s. Emanuela Žerdin v komentarju tedna na Radiu Ognjišče vprašala, če bo Slovenija kmalu brez redovnic. Slovenija trenutno šteje le še 461 redovnic, v glavnem že starejših. Sestra Emanuela je rekla: 

Redovnice v Sloveniji in Evropi smo pred neverjetno velikim izzivom. Ali ostati v udobnosti umiranja ali si priznati napake in omejitve, ki smo jih sprejele iz sočutja do samih sebe, ali pa iti na nove poti, čeprav bo boleče ...

Mesec dni kasneje (16.9.2020) se je na Brezjah, na prostem pred baziliko, pod korona-pogoji, odvil Redovniški dan 2020. Prišlo je nepričakovano veliko redovnikov in redovnic. Soboški škof Peter Štumpf je v razpravi po predavanju odprl podobno vprašanje, kot mesec dni prej Žerdinova na radiu. Zakaj ni več redovnic? Zakaj mladih deklet ne privlačijo redovniške zaobljube in samostansko življenje? Še bomo na Slovenskem imeli posvečene device? Bomo redovnice, ki jih še imamo, dali na stran in prepustili "udobnosti umiranja"?

*

Skratka, vprašanje posvečenih žensk v slovenski Cerkvi in družbi je pereče in se dotika mnogih podvprašanj. Poleg cerkvene gre tudi za zanimivo družbeno, celo državno simboliko. Zanimivo bi bilo na primer razumeti, kaj so globoko v poganskih časih pomenile vestalke za Rimsko cesarstvo. Rimljani so to obliko ženskega duhovništva povezovali z devištvom. Vestalke so razumeli kot nekakšne varuhinje duhovnega bistva Rimskega cesarstva. "Državotvorna" vloga vestalk je zelo dobro prikazana v filmu Prvi kralj (Il primo Re, 2019), ki govori o bratih Romulu in Remu ter o pretvorbi močvirja ob Tiberi v mesto, ki je dobilo ime Rim.

Pri starih Rimljanih je (posvečeno) devištvo vestalk bilo tako resna stvar, da je vestalki, ki bi izgubila devištvo, bilo zagroženo, da bo živa pokopana. Eden izmed razlogov, da so leta 222 pretorijanci (če kdo, potem oni zavezani rimski tradiciji) ubili cesarja Elagabala (bil je sirskega porekla in rimske tradicije ni najbolje razumel), pa je bil, da je slednji onečastil vestalko.  

Kajti kakor neka rodbina moralno stoji in obstane, če spoštuje in zna zaščiti svoje device, tako se zdi, da enako velja tudi za širšo skupnost, za klan, za pleme, za državo. Devištvo je zato poleg biološkega stanja tudi globok simbol integritete. Povedano preprosto: država, v kateri mlada dekleta niso varna, ni vredna spoštovanja in naziva "država".

*

Na tem mestu ne moremo in niti ne znamo odgovoriti na vse zagate glede posvečenih devic, lahko pa nekoliko pripomoremo k razumevanje nečesa bistvenega. Posvečeno devištvo, ki je srž redovništva, je tesno povezano z umevanje ženske na sploh, v ožjem smislu pa z umevanjem materinstva in zaročno-ženitne ljubezni. Teza se glasi: če se v družbi izgublja ženska-nevesta-mati, se izgublja tudi posvečena devica. Teza pa ni moderna, temveč jo zasledimo implicitno zapisano že okrog leta 300.

Sv. Metod Olimpski, škof in mučenec iz leta 311 (goduje 20. junija), je napisal čudovito delo z naslovom Simpozij desetih devic, ki pa žal (še) ni prevedeno v slovenščino. Delo je posvečeno obrambi in promociji krščanskih devic, se pravi, deklet in žena, ki so opravile zaobljubo devištva. Spis, ki je nastal v času, ko o redovništvu v današnjem pomenu še ne moremo govoriti, je pomemben iz dveh razlogov. 

Prvič, ker zaobljubo devištva bere in podaja kot ženitev s Kristusom. Jezik krščanskega devištva je torej že leta 300 zaročno-ženitni jezik, šele v drugem koraku postane duhovno-asketski. 

Drugič, ker isti spis poudarja lepoto zakonske podaritve med možem in ženo ter vzvišenost rojevanja otrok. Posvečena devica na eni strani in ženska-nevesta-mati na drugi sta torej že okrog leta 300 razumljeni kot pred Bogom enakovredna poklica ter nekje v globini tesno povezana.

Če intuicija Metoda Olimpskega in z njo naša teza držita, bo na Slovenskem spet več redovnic, ko bo poleg obnovljene vere v Boga obnovljeno tudi pojmovanje ženske-neveste-matere.

*

A pot do tega ne bo lahka. V prvi vrsti, ker (po desni strani) potrošniški kapitalizem noče ženske, ki bi bila zaročno-ženitno razpoložena – saj taka ne bo več zanj. Potrošniškemu kapitalizmu priskoči na pomoč (po levi strani) vodilna družbena ideologija, ki žensko-nevesto-mater nadomešča z neko lgbt-izirano osebo, katere spolna identiteta je definirana kot fluidna in samopašna, klasični moški-mož-oče pa je s strani te ideologije dojet kot vrhovna grožnja. 

Lahko pomaga feminizem? Zdi se, da ne (več). Feminizem tretjega vala, kot mu pravimo, je že povsem politiziran feminizem; je tako zanikovalec moškega, ki prihaja ženski naproti, kot zanikovalec maternice, ki je v ženski. Ta feminizem de facto postaja anti-feminizem in miselna suženjska veriga mnogim ženskam, ki so nasedle. 

Če k temu prištejemo še posthumanistično tendenco, ki to, kar je nekoč bilo človekovo dostojanstvo, zdaj hoče dati psom, rekam, gozdovom, si lahko le predstavljamo, kako daleč vstran od bibličnega humanizma lahko zaidemo v bodoče in kako težko bo rehabilitirati žensko-nevesto-mater. S tem pa tudi posvečeno devico.

*

Če vključim kratek ekskurz. Zanimivo je, da se nam ponavlja situacija Metoda Olimpskega izpred 1700 let. Po eni strani se je slednji boril proti takratni gnostični norosti, ki je v imenu razsvetljenega uma zaničevala človeško telo in v nič dajala naravno spolno danost (zlasti sekta enkratitov se je odlikovala po tem), po drugi strani je branil materinstvo in devištvo ter ju vezal na isti vir, ki je darujoča se ljubezen do drugega in do novega življenja.

Nihil novum sub sole, pravi Pridigar (1,9). Po 1700 leti imamo podobne bolezni in posegamo po podobnih zdravilih.

*

Če se v družbi izgublja ženska-nevesta-mati, se izgublja tudi posvečena devica, smo rekli. A za konec vseeno dodajmo, da se Cerkvi na Slovenskem tudi v teh razmerah ni bati, da bi posvečene device oz. redovnice povsem izginile. Navaditi se bomo pa morali, da jih bo v prihodnjih desetletjih precej manj, kot smo jih bili vajeni. 

Naj bodo posvečene device XXI. stoletja kot svetilniki. Za slednje velja, da ni potrebno, da stojijo na vsakem kosu obale. Če so le na tistih nekaj izpostavljenih črtah med zemljo in vodo, so opravili svojo nalogo.


* Besedilo je v krajši obliki izšlo v reviji Cerkev danes (5/2020). Foto: kip vestalke, ki ga vidimo v Rimu na Forumu.