petek, 26. oktober 2018

Sveče, sveče, sveče (ker nas je sram javno moliti)


Ob prazniku vseh svetih smo spet brali zapise o tem, kako smo Slovenci evropski rekorderji po rabi nagrobnih sveč. Na čezmerno potrošnjo denarja za plastiko in vosek je opozorila Karitas, ki je prosila, naj bo kakšna sveča manj in kakšen evro več za ljudi v stiski. Svoje so rekli tudi ekologi. Toda ne eno ne drugo ne zaleže. Na Slovenskem je še vedno mogoče kupiti sveče povsod; tudi tam, kjer ne bi pričakovali: na bencinski črpalki, na pošti in – sliši se neverjetno – celo v kakšni mesnici. Svečam dajemo lepa ženska imena, jih grmadimo na pokopališčih, se mučimo z njih odpadki. Gre pri tem za lirično čaščenje rajnih? Za plehko tekmovanje, kdo bo imel več plamenčkov na grobu? Za nekaj vmes? Naj povedo antropologi. 

Mi bomo postavili naslednjo tezo: Slovenci prižigamo na tisoče ton nagrobnih sveč tudi zato, ker nas je sram moliti. Protokol, ki je največ v rabi, je naslednji: pridemo h grobu, popravimo rože v vazi, izpulimo kakšno zel, prižgemo svečo, tiho gledamo, kako gori. V množici obiskovalcev grobov vidiš komaj koga, ki bi se mirno pokrižal in zmolil očenaš in zdravamarijo. Sveča moli namesto nas, kakor tibetanski molilni mlinčki molijo namesto tamkajšnjih vernikov. Ampak vrteči se molilni mlinčki so v azijski panteizem logično umeščeni, medtem ko slovenska »molilna sveča«, vsaj dokler še verujemo v osebnega Boga, ni na mestu.

V Pridite in poglejte je zapisano: »Slovenci sodimo med evropske narode, ki najmanj molijo. Verska čustva so pogosto potlačena, sramežljiva in skrita.« Dodajmo: potlačena, sramežljiva in skrita je naša molitev na pokopališču. Še smo v mesecu novembru, še je čas za »popravni izpit«. Zadajmo si, da bomo v tem mesecu vsaj enkrat šli na pokopališče brez sveče. Le mi, naši rajni in Bog – zvezani v eno z molitvijo naših ustnic in našega srca. 


* Besedilo je pod naslovom Sramežljiva in skrita molitev izšlo 17. novembra 2013 kot uvodnik v tednik Družina. Foto: B.C..
** Link do akcije Ministrstva za okolje in prostor Sveča manj. Podobna akcija Slovenske Karitas: Manjša sveča za sočloveka sreča.

ponedeljek, 22. oktober 2018

16-krat spoštovanje, 9-krat svoboda


Devetnajstega avgusta leta 1985 se je zgodilo, kar se iz današnjega zornega kota marsikomu zdi nemogoče, da bi se ponovilo. Rimski papež je nagovoril ogromno množico mladih muslimanov, namenoma zbranih na velikem stadionu. Zgodilo se je v Casablanci v Maroku v okviru velikega apostolskega potovanja sv. Janeza Pavla II. po Afriki ter v okviru velikega shoda maroške mladine, ki je bil civilne in športne narave in sprva ni predvideval srečanja s papežem.

Format filmskega platna in ekranov je že nekaj desetletij v razmerju 16: 9. Na to razmerje naletimo, če preberemo kratek casablanški nagovor in preštejemo besedi »spoštovanje« in »svoboda«. 80.000-im mladim muslimanom je Janez Pavel II. šestnajstkrat položil na srce besede o spoštovanju in devetkrat o svobodi. Šestnajstkrat o spoštovanju med ljudmi, narodi, religijami; devetkrat o svobodi veroizpovedi, o svobodi vesti.

Kaj je spoštovanje? Filozof Emmanuel Levinas je nekje izzivalno zapisal, da ne bi bilo narobe, če bi v našem jeziku besedo »ljubezen« zamenjali z besedo »spoštovanje«. Ko rečemo »ljubim te«, prevečkrat izražamo hotenje po drugem; ko rečemo »spoštujem te«, takoj pokažemo, da je druga oseba neodvisna od nas in svobodna. Spoštovanje poudarja svobodo drugega. Če ni spoštovanja, tudi svobode kmalu več ne bo.

Smo v času precejšnjih družbenih in cerkvenih sprememb. Trenja med različnimi skupinami in nazori se zaostrujejo. Nekatere elite se spogledujejo z državno represijo drugače mislečih, nekdo bi ustanavljal paravojaške enote, nekdo bi se ogradil z bodečo žico. Marsikdo je negotov, marsikoga je strah. Ključno zato postaja, da vztrajamo v spoštovanju. Spoštovanje drugih in drugačnih bo ohranjalo prostor svobode in varnosti za vse.

»Casablanški« Janez Pavel II. nas uči, da se najbolj iskreno spoštovanje in najbolj žlahtna svoboda smeta in morata skovati tam, kjer se zdi najtežje: dialog med kristjani in muslimani, dialog med vernimi in nevernimi, dialog med levimi in desnimi. Verjeti v dialog (dia-logos) pomeni ne nazadnje verjeti v Boga, čigar beseda (logos) je ustvarila vse ljudi enako. 


* Besedilo je bilo objavljeno 14. 10. 2018 kot uvodnik v tedniku Družina. Foto B.C. (2015): Kana Galilejska (Izrael); spredaj pravoslavna cerkev, levo zadaj katoliški zvonik, desno zadaj muslimanski minaret.
** Izsek papeževega govora v Casablanci: https://www.youtube.com/watch?v=xRpINVSaE5Y

sreda, 17. oktober 2018

Primer Strehovec ali Kako ustvariti pridne, nevidne in tihe


Primer Strehovec prikliče tistim, ki smo brali poglavja o zgodovini antičnega krščanstva, relativno znan odlomek iz epistolarija Plinija Mlajšega, v katerem slednji okrog leta 110 prosi cesarja Trajana za navodila, kako postopati zoper kristjane. Plinij Mlajši, izobraženec in politik, je bil takrat upravitelj Bitinije in Ponta (danes Turčija vzhodno od Bosporja in ob Črnem morju). Ker je tam krščanstvo bilo že precej razširjeno (in je povzročalo ekonomsko škodo izdelovalcem malikov), se je odločil za ostre ukrepe, vključno za usmrtitve nekaterih kristjanov. Te ukrepe opiše v pismu cesarju in ga prosi nadaljnjih napotkov. Cesar mu odpiše ter mu da navodilo, ki je za dolgo časa obveljalo kot merodajno. Glasilo se je:
Conquirendi non sunt; si deferantur et arguantur, puniendi sunt.
Kristjanov naj se ne preiskuje (preganja); če pa so prijavljeni (obtoženi) in jim je dokazano, naj bodo kaznovani. (moj prevod)

Trajan - cesar, za časa katerega je Rimsko cesarstvo ozemeljsko najdlje seglo - torej zadrži preganjanje kristjanov, obenem pa dopušča, da se jim sodi, če jih kdo prijavi. S tem da prijavljitelj ne sme biti anonimen, s čimer se preprečijo osebna obračunavanja ter verižna prijavljanja in proti-prijavljanja. 

Zanimiva rešitev. Imela je svojo logiko. Za državo logiko ohranjanja miru, za kristjane logiko omejene svobode in boljkone stalnega strahu. Poglejmo.


Conquirendi non sunt (beri: kristjanom dopustimo relativno versko svobodo)

Čeprav so kristjani ohranjali status religio illicita (nedovoljeno verstvo), jim Trajan dopušča določeno versko svobodo. V smislu, da se jih ne lovi, zalezuje, venomer preganja. Nič posebnega ni bilo v tej odločitvi. Saj se tudi drugače kristjanov ni kar naprej lovilo in preganjalo. Cesarstvo je sploh moralo živeti z mnogimi verskimi praksami, ki so brstele na njenem ozemlju. Ostro reguliralo teh verstev ni, pač pa se je zanašalo na delovanje, danes bi rekli, multi-kulti talilnega lonca. Če za vzorec pogledamo, kaj se je v času Trajana in potem dogajalo na Ptuju (rimska Poetovio), vidimo, da je talilni lonec bil dokaj uspešen. Na Ptuju imamo sočasno rimske, grške, egipčanske, perzijske in keltske verske elemente. »Kapele« in »cerkvice« različnih verstev so kje stale dobesedno ena ob drugi.


si deferantur (beri: kristjane vendarle naj bo strah pred prijavo)

Država torej naj ne lovi kristjanov, a kristjani so lahko rimskim sodnim oblastem na hitro prijavljeni in na hitro obtoženi nelegalnega početja. Za razliko od rimske, grške, egipčanske, perzijske, keltske in tudi judovske verske prakse, je njihova praksa vendarle pravno nedovoljena. Nad kristjani zato vedno visi sum »brezboštva«, ker ne vstopajo v multi-kulti talilni lonec, ne častijo državnih bogov in božanskega cesarja; sum nadalje, da zato prav oni povzročajo »jezo bogov« (ira deorum), se pravi, rušijo »mir bogov« (pax deorum) oz. škodijo »javnemu redu in miru«, bi rekli danes; iz istega naslova bodo krivi tudi za slabe letine in poraze rimskih legij. Le malo bo potrebno, da se dvigne kak tožnik in jih izročil sodnikom. 

Trajanov recept tako izpostavlja vlogo prijavljitelja, denuncianta, špeckahle, ki pa - cesar v pismu Pliniju to izrecno poudarja - ne sme biti anonimen. Družbeni obračun s kristjani, v kolikor je pač potreben, tako Trajan seli v soseščine, na tržnice, v vsakdanje življenje in odnose.


et arguantur (beri: kristjane obsoditi naj ne bo težko)

Delikt kristjanov je bil biti kristjan. To je rimskim sodnikom ponujalo nezahtevno delo. Plinij Mlajši v pismu cesarju Trajanu opiše svoje delo sodnika, ko je sodil maloazijskim kristjanom:
Proti prijavljenim kristjanom sem postopal na naslednji način: neposredno sem jih vprašal, če so kristjani. Če so priznali, sem jih vprašal v drugo in v tretje, obenem pa jim grozil s smrtno kaznijo. Če so vztrajali, sem ukazal, naj jih usmrtijo.

Kot vidimo, je za prvega kristjana pot od uživanja določene verske svobodo do smrtne kazni lahko bila zelo kratka. Načeloma so te pustili pri miru. Potem se je našel nekdo, ki si mu šel na živce, ker nisi bil tak kot vsi. Prijavil te je. Prišli so pote. Ker je bil tvoj delikt to, da si, kar si; da misliš in veruješ, kar misliš in veruješ, so te hitro spoznali za krivega. Če se nisi odrekel svoji veri, so te hudo kaznovali, tudi s smrtjo. (Ravno danes, 17. oktobra, goduje sv. Ignacij Antiohijski, ki so ga v času Trajana vrgli zverem.)

V takih razmerah je seveda bilo razumljivo, da so prvi kristjani v Rimskem cesarstvu morali biti »pridni, nevidni in tiho«, da se jim ni nič hudega zgodilo.


Trajanov recept, edicija 2018

1900 let je razlike me Trajanovim cesarovanjem in sodobno slovensko demokracijo. Na hitro vleči vzporednice ni na mestu. Kar se dogaja okrog p. Tadeja Strehovca, kljub temu nakazuje na željo določenih elit, da vzpostavijo politično-pravne mehanizme, ki bi kristjane in druge nonmainstream misleče ljudi držali v strahu, jih - podobno kot je Trajanov recept na tihi rob družbe odrinil prve kristjane - prisilili v molčečo in potuhnjeno držo na robu družbe. In sicer:
  1. Na vsa usta razglašamo svobodo veroizpovedi in svetovnega nazora; načeloma ne preganjamo drugačemislečih; nočemo biti država miselne policije (Trajanov »naj se jih ne preiskuje«). Hkrati nam naša politična, medijska, kulturna in akademska moč omogoča, da se usedemo na dogmo človekovih pravic in ostalim vsilimo točno določeno interpretacijo te dogme. Od daleč se mora videti, kdo od te interpretacije odstopa. Naša politična, medijska, kulturna in akademska moč omogoča, da definiramo, kaj je »sovražni govor«, nakar lahko nečedneža, ki »sovražno govori«, v manj uradni komunikaciji imenujemo tudi »fašist« in »katoliban«.
  2. Nad »fašisti« in »katolibani« mora ves čas viseti možnost, da se jih obtoži in da gredo pred sodnika (Trajanov »če so prijavljeni«). Prag mora biti karseda nizek. Najbolje bo, če jih bo moč obtožiti za napačno misel in napačno besedo. Denimo: imenovati nekoga »abortivni lobi«; ali reči, da je načrtni splav umor; ali reči, da ti je všeč klasično ljubezensko razmerje med moškim in žensko, ni ti pa všeč homoseksualnost. Nizek prag za vložitev obtožnice bo prisil nonmainstream misleče ljudi, da se bodo bali na glas govoriti, kmalu pa tudi bali preveč po svoje misliti. Posebno mesto v tako zastavljenih zadevah imajo prijavljiteji. Mirovni inštitut je zategadelj že izdelal denunciantsko aplikacijo eMORE, s katero lahko jurite sovražni govor, kjerkoli ste in ob katerikoli uri dneva in noči.
  3. Sodišča morajo biti na »pravi« strani. Obsodba in kazen morata imeti velik učinek. Najbolje je, če obtožimo, obsodimo in kaznujemo nekoga, ki je znan in vodilen. Recimo, recimo,... recimo, samega tajnika Slovenske škofovske konference. Kaznivo dejanje in obsodba le-tega tudi ne smeta biti preveč zapletena za razumevanje. Kajti do širokih množic za slovenskimi šanki in v tovarniških menzah, do množic, ki niso ne vem kako multi-kulti vzradoščene ter LGBT-prijazne, mora priti sporočilo, ki jih bo napeljalo vsaj na držo »pridni, nevidni in tiho«, če jih že ne more vseh spreobrniti v »zagovornike človekovih pravic«. 

* Foto Wikipedia: cesar Trajan.

ponedeljek, 08. oktober 2018

Vstavite v enačbo zavist, gospod Akrapovič!


Spoštovani gospod Akrapovič! Nisem motorist in zna biti, da nikoli ne bom. O vaših izdelkih sem slišal bežno in me niso zanimali. A prišel je 9. maj 2013, ko se je počasi iztekalo moje sobotno leto v Madridu. V tamošnjem univerzitetnem mestu, kamor sem hodil poslušat ta in ona predavanja, zagledam pred neko fakulteto parkiran motor, s katerega auspuha je rumeno sijal napis AKRAPOVIČ.

Saj veste, kako je, ko si kot član majhnega naroda na tujem, v tuji deželi, ki je velika, v vseh ozirih konkurenčna in ima strašno zgodovino. Tam komaj kdo ve, kje je Slovenija. Če slučajno vejo, pa si o njej mislijo čudne reči. Recimo. Ko smo z madridskimi skavtinjami načrtovali njihov potovalni tabor po slovenskih Alpah, so me študentke, šolane punce torej, povsem resno vprašale, ali naj konzerve s hrano kupijo že v Španiji in jih po avionu pretovorijo do Slovenije. Pomiril sem jih, ko sem jim zagotovil, da so pri nas enako trgovine in da je v njih moč kupiti tako ribje kot mesne konzerve, pa tudi več vrst paštet.

Sredi takih razmer in sredi imenitnega tujega velemesta mi zasije napis AKRAPOVIČ. Bil sem vzhičen in ponosen na vaše podjetje, na njegove dosežke, na slovensko inženirsko pamet in obrtno roko. Slikal sem auspuh in motor, grafično reč opremil z napisom, ter ta malce naïf izdelčič fliknil na svoj Facebook (slika zgoraj).

Zdaj berem, kako vas in vam podobne podijo iz Slovenije. Ni mi jasno in morda tudi vam ni povsem jasno, zakaj to delajo. Pa tako izobraženi in titulirani kot so. Nekako razumeš protipodjetniško ideologijo, ki se je nekateri učijo v Kumrovcu, pardon, v kakšnem od ljubljanskih gojišč družboslovcev. Razumeš, da nekateri hočejo socializem, v kolikor se resda zdi, da ima kapitalizem mnogo grehov, potem ko nam je prinesel blagostanje, kot še ga nismo imeli. Razumeš tudi, da bi kdo rad kakšen korektiv v davčni zakonodaji. Ne razumeš pa, zakaj bi zato rabili iz Slovenije poditi pametne in pridne ljudi, kakršen ste vi in je Boscarol in so mnogi vama podobni. Ne razumeš, od kod ta njihov čistunski čustveni naboj, ta njihova sveta notranja sila, da besno zalajajo na najboljše slovenske podjetnike in jim kažejo vrata iz lastne domovine.

Tudi vi se verjetno sprašujete, kaj vam je bilo treba tega spopada z oblastno politiko in marksističnimi aktivisti. Tudi vi kljub vašemu tehničnemu znanju in obči razgledanosti verjetno ne razumete povsem, od kod tak lajež. Dovolite, da vam dam nasvet, ki izvira iz tisočletne krščanske tradicije (7 glavnih grehov pa to). Če kdaj zapletenih odnosov nikakor ne razumete, vstavite v enačbo zavist. Tako je, gospod Akrapovič, vstavite zavist in slika bo bolj izostrena. Zavidajo vam - to je ta skrivnost!

»Zavist je tihi protagonist mnogih družbenih dogodkov,« je nekoč zapisal nek katalonski sociolog, katerega imena mi žal več ne uspe izbrskati. »Če bi faušija gorela, bi cela Slovenija gorela,« pravimo mi. Kaj je zavist? Zavist je bolečina ob uspehu in sreči drugega. 

Kako se počuti nek od politike nastavljen in od politike podpiran uspešnež ob pravem samostojnem podjetniku? Počuti se manj, zaboli ga, začne zavidati. Kako se počuti nekdo, ki je v javnem sektorju naredil strašne karierne korake, ker je dovolj obkoritniški, ob podjetniku, ki je začel v garaži in so danes njegovi izdelki prestižna planetarna znamka? Počuti se manj, boli ga nevirtualen uspeh drugega, začne zavidati. Kako se počuti nek antikapitalist, ki se je v zakajenih debatnih salonih prepričal, da bo svet rešilo eksperimentiranje z družbenimi razredi v znamenju srpa in kladiva, uvidi pa, da srp najbolje žanje in kladivo najbolje tolče, ko ju vihti kapital? Poleg ljubosumja, ker sta srp in kladivo šla od njega k drugemu, hudo zavida t.i. predstavnikom kapitala. 

Kaj storiti? Vi imate svoj podjetniški odgovor, ki se bo - predvidevam - glasil: fokusirati se na izdelke, delati več, delati bolje, prodajati, pustiti ob strani zavistneže. Jaz se ob takih izzivih zastavim bolj duhovno, bolj asketsko. Premagovati zavist najprej pri sebi. To si zadam. Mi uspeva? Ocenite iz naslednje zgodbe...

Istega meseca maja leta 2013 sem večkrat šel na madridski knjižni sejem v park El Retiro. Ustavil sem se pri kiosku, ki je ponujal kopico knjig Slavoja Žižka. Pogovarjal sem se s prodajalcem o tem našem filozofu ter bil vesel in ponosen, da smo Slovenci dali svetu Slavoja Žižka. Četudi mi je slednji kot nekoč kronani ideolog stranke LDS in njenih posmrtnih podaljškov šel rahlo na živce. Kakor koli, kot uvodničar pri tedniku Družina sem svoj ponos na Žižka junija 2013 razglasil kar na prvi strani tega istega katoliškega tednika v zapisu Žižek, Rupnik in Škocjanske jame. Zapis lahko preberete tule.

Za konec, gospod Akrapovič, lep pozdrav iz štajerskih hribov, po katerih vašim auspuhom še vedno delajo konkurenco žunžljajoči auspuhi APN štirk. Ja, zgodi se, da pridejo policaji in porednim štirkam nastavijo zasedo. A to je že druga zgodba...